Kategorija: Best of 2014

2014, drugič

61AyikVEsnL

Silo – Work

Po 13 letih je danski trio končno izdal svoj tretji album. In skupina še vedno obvlada natanko en trik: repeticijo. Vse, torej stisnjene kitare, razbiti sintiji in razni pevci, je podrejeno viziji industrijskega vrtiljaka z ostrimi robovi. Tokrat brez mehke zamaknjenosti kot na prejšnjem albumu, a z vsiljivimi zvoki, ki zahtevajo nenehno pozornost.

51m3IcjuutL._PJautoripBadge,BottomRight,4,-40_OU11__

Bohren & Der Club of Gore – Piano Nights

Ti Nemci so bili svojčas tudi že bolj radikalni in zlovešči. Piano Nights je bolj ambientalen in skorajda že preveč nevsiljiv. Za ozadje. Ampak … le malo skupin tako dobro obvlada urbani noir feeling, pa čeprav ga skupina že od nekdaj podčrtuje s poceni nakazanimi eksistencialnimi vsebinami. Še vedno kul. Zaenkrat.

51S5hJUFCfL._PJautoripBadge,BottomRight,4,-40_OU11__

Sleaford Mods – Divide and Exit

Priznam, razumem vsako tretjo ali četrto, a to ne pomeni, da ne morem ob tej glasbi uživati. Duet Sleaford Mods je neposreden, v svojem izrazu enostaven in enodimenzionalen, a učinkovit. Na hitro skupaj nametane podlage, ki sledijo redukcionistični logiki post-punka iz konca sedemdesetih in govorjenje, tudi kričanje tvorijo enega izmed najunikatnejših letošnjih glasbenih izrazov. Punk.

of-sinking-ships-amaranthine-sea

…Of Sinking Ships – The Amaranthine Sea

Pa sem mislil, da me takšna glasba ne gane več. Je že res, da so o vzneseni kitarski glasbi že vse povedale skupine kot sta Do Make Say Think ali Godspeed You! Black Emperor, ampak vseeno … The Amaranthine Sea je post-rock (oziroma kakorkoli se takšni glasbi sploh reče v letu 2014) po alinejah, ponovitev znane formule s prepoznavnim (brezčasnim?) čustvenim nabojem.

81RZgeg01mL._SX522_

Timber Timbre – Hot Dreams

Še eden izmed tistih bendov za katerega se zdi, da je sestavljen iz samih referenc in citatov. Posenčena petdeseta, David Lynch in četrtina Orbisona. Pravi postmodernističen bend, ki na enem mestu združuje vse, zato da nam ni potrebno brskati na sto koncih. Hvala. In glasba je tudi dobra.

 

Advertisements

2014, prvič

5163ryDbf3L

Actress – Ghettoville

Ghettoville naj bi bil zadnje dejanje glasbenega potovanja, ki se je začelo pred šestimi leti s prvencem Hazyville. Na prejšnjih albumih so bile skladbe še prekrite s prožno digitalno kožo, na novem pa jih načenjajo sile razkroja. Produkcijski lesk nizkokvalitetne glasbene datoteke riše opran digitalni svet, ki so mu šteti dnevi. Komadi se kot zombiji vlečejo k nedoločenemu cilju. Razpad.

prenos

Eno • Hyde – High Life

Veterana Brian Eno in Karl Hyde (Underworld) sta letos izdala dva album: Someday World in High Life. Medtem ko je prvi preveč rutiniran in brez večjih presenečenj, je drugi prijetno neobrušen in bolj pustolovski. Na njem Eno zasleduje svoje običajne ljubezni (afriški ritmi, repeticija), Hyda pa slišimo na kitari in vokalih. High Life je poenostavljen na najnujnejše elemente in v tem je njegov največji čar. Spontano in prosto.

51cy+XKk3OL

Andy Stott – Faith in Strangers

Večina glasbe na tem albumu zveni, kot da ni namenjena nam, poslušalcem. Veliko navznoter usmerjenega rotenja in šepetanja, ki sledita neznani osebni enačbi. Svet je siv in kovinski, tu pa tam odmevajo industrijski obrati in pokvečen drum & bass. V najsvetlejših trenutkih je Faith in Strangers optimiziran elektropop s temnimi obrobami. Naslednjič pa več komadov kot je Violence!

311SrplRLUL

Fatima Al Qadiri – Asiatisch

Vse na tem albumu je fejk, začenši s priredbo Nothing Compares 2 U, ki je odpeta v nesmiselnih zlogih, ki ustrezajo naši predstavi o kitajskem jeziku. Al Qadirijeva navrže še množico poceni zvenečih »azijskih«, um, takšnih zvokcev, ki jih ponavadi poslušamo pri kitajcu na vogalu ter jih podloži z modernimi beati iz hyperdubovega laboratorija. Stereotipi, predstave, evropska ignoranca. Dobro, da je glasba tako sveža kot je konceptualna malha polna.

61glH6Q+8fL._SX522_

Dean Blunt – Black Metal

Kdo bi si mislil … Dean Blunt čedalje manj skriva, a postaja čedalje bolj zanimiv in intriganten. V glasbenem smislu seveda, ker o Bluntu kot osebi seveda vemo še vedno malo oziroma skoraj nič. Jasno je, da obvlada, čeprav se trudi svoje skladbe premazati s poceni zvenečo patino. Kitare in godala na albumu so enostavno preveč dobro posnete …Njegovo petje, no govorjenje je še vedno učinkovito, ker ga Blunt uporablja v pravih kontekstih. Največje presenečenje pa je jasno izražena kompozicijska potenca, ki se odraža v dveh odličnih dolgometražnih skladbah: X in Forever. Še vedno outsider, a tokrat skoraj že P od popa.