Kategorija: Best of 2017

2017, zadnjič

The Necks – Unfold

Glasba, ki je v nenehnem vročičnem gibanju in zvijanju. In ko že imaš občutek, da jo trdno držiš, se ti spet zmuzne. Avstralski trio tudi na svojem x-tem albumu ostaja brezkompromisen in obenem zvočno prepoznaven. Svobodno muziciranje v najboljšem pomenu besede.

Ryuichi Sakamoto – async

Async deluje na dveh ravneh: kot filmska glasba za imaginarni film Andreja Tarkovskega in kot meditacija o življenju in smrti. Sakamoto je namreč uspešno prebolel težko bolezen. Rezultat je intimen in zelo oseben album elektronske glasbe, ki ga je težko umestiti v kakršnokoli zvrst. Naslednje leto izide še album async – Remodels in do zdaj izdani remiksi (Andy Stott, Arca, Oneohtrix Point Never idr.) kažejo, da bo odlično dopolnjeval original.

Actress – AZD

Težko povem zakaj, a Actressove produkcije so takoj prepoznavne. Če je prejšnji album še risal opran digitalni svet, je AZD spet bolj prožen in živ. Mogoče so celo prvič v njegovi diskografiji stvari malenkost predvidljive, a to ne spremeni spoznanja, da še vedno mojstrsko obvlada ravnotežje med plesiščem in abstrakcijo.

Equiknoxx – Colón Man

Že lani sta izdala odličen prvenec, na novem albumu pa Jamajčana nadaljujeta s svojo vizijo dancehalla, ki se ga lotevata z bolj apolonične in abstraktne smeri. Seveda tu pa tam tudi hedonistično poka, a se vseeno skladbe večinoma bolj zvirajo in skorajda že nerdovsko razvijajo. Eksotično, zgoščeno in že po dveh albumih zelo prepoznavno.

Advertisements

2017, drugič

Second Woman – S/W

Tako lepo drseče teksture sem nazadnje slišal na začetku dvatisočih, ko je bil na pohodu t.i. digitalni minimalizem. Vladislav Delay, snd in kompilacijska serija Clicks & Cuts so bili takrat pravo razodetje novih zvokov in možnosti. Ameriški duet gre sicer po podobni poti, a vseeno premore dovolj lastnega glasu, da štrli iz povprečja.

Godspeed You! Black Emperor – “Luciferian Towers”

Nekako razumem mlačne odzive na ta album. Skupina na njem ne dosega izrazne moči in apokaliptične sivosti zgodnjih del – še več, vznesenost se nekajkrat prevesi v melodramatično solzavost. Ampak vseeno, veličastnih in vznesenih momentov je še vedno dovolj.

Steve Lehman & Sélébéyone – Sélébéyone

Sélébéyone je jazzersko – hiphoperski projekt saksofonista Stevea Lehmana, ki ne gre čisto po ustaljeni poti podobnih projektov. Ima sicer beate in reperje, a tudi saksofonske solaže in obrate v komadih, ki bodo za hiphoperje verjetno preveč izven okvirja. Po drugi strani pa tudi jazzerji ne bodo zadovoljni, ker na njem ni tiste pričakovane interakcije med glasbeniki. Za vse ostale pa je to razodetje leta 2016, ki je odmevalo še letos.

Sherwood & Pinch – Man vs. Sofa

Srečanje dveh generacij. Adrian Sherwood je legendarni producent, ki je konec sedemdesetih in v osemdesetih prenesel dub in reggae v zatohla angleška skladišča, brez Pincha pa si je težko predstavljati (post)dubstepersko pokrajino zadnjih deset let. Pričujoči album je njuno drugo sodelovanje in vsebuje veliko trdih beatov in nekaj fajn kičastih momentov (priredba skladbe Merry Christmas Mr. Lawrence!).

2017, prvič

Davy Kehoe – Short Passing Game

Takšnih čudakov je na Bandcampu veliko. Takšnih, ki zvenijo, kot da so v svojo glasbo vrgli vse bende, ki so jim všeč. Po kakšnih poteh je Davy Kehoe prišel iz te množice in pristal na letošnjih glasbenih best of seznamih ni čisto jasno. Analitično gledano so vplivi jasni: monotonija krautrocka, glasbena primitivnost legendarnih Suicide, drobci duba, no wavea in še česa. Ko pa se ti vplivi zlijejo v celoto, dobimo zvočno enega izmed najbolj idiosinkratičnih izdelkov letos.

Moon Duo – Occult Architecture Vol. 2

Ta duet se v šestih letih od prvenca ni naučil ničesar novega. V sebi nosita točno en komad, ki ga vedno znova kanalizirata v snovnost. Do potankosti sta naštudirala z lava lampo obsijano kitarjenje od šestdesetih naprej, tokrat pa je njuna psihadelija še posebej prijazna, takšna za celo družino, na robovih poravnana in melodična.

Kamasi Washington – Harmony of Difference

Kamasijevo sodelovanje s Kendrickom Lamarjem in Flying Lotusom je približalo jazz tudi generaciji, ki se ga ponavadi otepa. Ta kratek EP je logično nadaljevanje (ali zaključek) triurnega The Epica iz leta 2015. Spiritual jazz, oziroma duhovna hrana, ki poziva k enotnosti, uporu in transcendenci. Vrhunec: zaključna skladba Truth. Svet je lahko zelo lep. Vsaj teh 14 minut.

Eluvium – Shuffle Drones

Naslovi vseh 23 skladb tvorijo naslednje sporočilo:

Simply put, the suggested manner of listening to this work is to isolate the collection and to randomize the play pattern on infinite repeat — thus creating a shuffling drone orchestration. The intent is to create a body of work specifically designed for and in disruption of modern listening habits and suggest something peaceful, complex, unique, and ever-changing. Thank You.

Ali po domače: 23 kratkih simfoničnih dronov, ki jih lahko poslušamo po vrsti ali po naključnem vrstnem redu. Enkrat ali desetkrat. Z vedno enako čudovitim rezultatom.

2017, uvod

Yasuaki Shimizu – Music for Commercials

To je zvok, ki ga zadnja leta lovi marsikateri zanesenjaški bandcamper. Le sledite znački vaporwave in razkril se bo prostran svet glasbe, ki se napaja iz osemdesetih in devetdesetih. Založba Beer on the Rug, James Ferraro, Oneohtrix Point Never in še mnogi drugi zganjajo nostalgijo po preteklosti s pompoznimi, kičasti in cenenimi zvoki, ki so pobrani iz raznih starih računalniških programov, predstavitvenih spotov korporacij in pop muzaka. Za vizualni del pa skrbijo tiste smešne računalniške animacije, ki so kazale moč takratne tehnologije.

Pričujoči album je eden izmed originalov. Iz leta 1987. Narejen s takratno state of the art tehnologijo zveni tako, kot želijo prej omenjeni zveneti danes. Ampak Shimizu ni bil kr en, ampak šolani glasbenik, ki je deloval tako v pop vodah kot tudi v bolj avantgardno usmerjenih krogih. Pričujoča kompilacija vsebuje kratke kompozicije, ki jih naredil za reklame. Skladbe so dobile naslove kar po znamkah, za katere so bile napisane (npr. Honda, Seiko ali Bridgestone).

Skladbe so kratke, dolge okoli minute. Vsaka nosi svoje razpoloženje in kar predstavljam si tržnike, ki na sestankih Shimizuju trosijo pridevnike »optimistično«, »vzneseno« in »slavnostno«. Veliko je repeticije in enostavnosti, kar verjetno izhaja iz spogledovanja z minimalizmom, a po drugi strani tudi melodičnosti in barvitosti, saj je glasba morala pritegniti ljudi. Zbrane skladbe sicer nosijo produkcijski pečat tistega časa, skozi prizmo novejših tendenc, ki dandanes lovijo ravno takšen zvok, pa izpade album neverjetno svež in lahko bi se celo reklo: moderen. In ravno zaradi te fascinantne dvojnosti in seveda kvalitete samih zapisov je album potrebno izpostaviti.