Kategorija: Best of 2019

2019, zadnjič

Liturgy – H.A.Q.Q. / Earl Sweatshirt – Some Rap Songs

Posebneža

Hunter Hunt-Hendrix, idejni vodja skupine Liturgy,  je mož veliko, oziroma velikih besed. Na Youtubu objavlja dolga filozofska razglabljanja o življenju in umetnosti. Njegov miselni tok je počasen in ovinkast, tako da včasih ni čisto jasno, kam meri in gre. Včasih tudi ni jasno, če sam ve, kaj hoče povedati. Ta samooklicani teoretik black metala je napisal tudi manifest, v katerem je opredelil t.i. transcendentalni black metal. Afirmativnost in sprejemanje namesto nihilizma. Burst beat namesto blast beata. Prav tako ameriške skupine poziva, da prekinejo z evropsko tradicijo black metala. V svojem početju je tako zavzet in resen, da je že čisto pretenciozen in smešen. Da za takšne čudake ni prostora v metalu, kjer obstaja stroga meja med pravimi in nepravimi, je jasno. Da je tarča posmeha in obtožen hipsterizacije zvrsti, tudi. Ampak se ne pusti. Vztraja in vztraja in bo verjetno vztrajal še dolgo zatem, ko bo črnina marsikaterega pravoverca že zdavnaj zbledela. Novi album H.A.Q.Q. je vznesen urnebes na tretjo potenco. Krasi ga močno zgoščen zvok ter mehanična in klinično čista izvedba. Včasih vse skupaj zveni kot izdelek naprednega softverja in ne ljudi. Občutek tega se še poglobi z mestoma grobimi rezi, ki zvenijo kot zadnji znaki življenja umirjajočega trdega diska. Intenzivno. Stopnja intenzivnosti se sicer zmanjša med krajšimi prehodnimi skladbami, ne pa tudi čudaškost. Slišimo podivjan klavir, glasove iz onostranstva in nadvse bizaren glasbeni dialog med klavirjem in zvonom. Noro in posebno, ja,  transcendentno. Nekaj posebnega je tudi Earl Sweatshirt. Izstopal je že, ko je bil še član hiphoperskega kolektiva Odd Future. Monoton način podajanja in bolj eksperimentalna produkcija sta prepoznavna znaka njegovega ustvarjanja. Na Some Rap Songs se je poigral še z obliko. 15 skladb, 24 minut. Krasi ga samosvoja produkcija, kjer mestoma sploh ni več razlike med likom in ozadjem. Spremljava in glas se stopita v celoto, tako da ni več čisto jasno, o čem Earl sploh govori. V ospredje se pomakne posredovanje določenega razpoloženja, sporočilo pa postane drugotnega pomena. Ko je jasno, o čem govori, se razkrijejo besedila, ki se dotikajo očetove smrti, anksioznosti in depresije. Že sam naslov albuma Some Rap Songs je čisti understatement. To niso kr eni komadi, ampak zanimiv obrat, kako lahko zvrst zveni. Ali je to posledica konceptualnega premisleka ali specifičnega duševnega stanja izvajalca, je težko odgovoriti. Eno je jasno: na delu je nekdo, ki si je elemente hip-hopa uredil po svoji notranji enačbi.

Klein – Lifetime

Craig Leon – The Canon – Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2

James Ginzburg – Six Correlations

Fennesz – Agora

Eksperimentalno

Klein v svojo glasbo vključuje nenavadne, zelo obdelane zvoke in bizarne glasovne koščke. Rezultat je nekakšna sodobna musique concrete, močno eksperimentalna glasba z jasno notranjo logiko ustvarjanja, ki na videz nepovezane kolaže poveže v smiselno celoto. Višji nivo. Ime Craig Leon verjetno ni tako znano, a je imel kot producent pomembno vlogo pri oblikovanju zvoka skupin Suicide, The Ramones, Blondie idr. Dandanes dela predvsem z orkestri, vmes pa najde čas tudi za svoje produkcije. Lani je izšla kompilacija Anthology of Interplanetary Folk Music Vol. 1: Nommos / Visiting. Vsebuje prva dva albuma iz začetka osemdesetih, klasika minimalistične elektronske glasbe s tribalistično-industrijskom pridihom. The Canon – Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2 vsebuje nove skladbe in se stilno navezuje na prej omenjena dela. Tudi tokrat je elektronska glasba minimalistična in etnoizirana. Krasi jo privlačna primitivnost in urgentna repeticija, vse skupaj pa povezuje raziskovalna drža nekoga, ki ve, kaj dela. James Ginzburg, sicer ena polovica projekta Emptyset in ustanovitelj založbe Subtext, je lani izdal kratek album, kjer raziskuje možnosti elektroakustične in drone glasbe. Na Six Correlations so v osnovi ne lahko poslušljivi koncepti izraženi v lažje prebavljivih okoljih. Fennesz ima tisto, kar je v elektronski glasbi res pomembno: prepoznaven zvok. Hitro prepoznamo njegov zrnast kitarski tok, s katerim ustvarja čudovita, melanholično – romantična obeležja. Agora že po nekaj sekundah zveni domače, a tudi vznemirljivo. Nekaj je drugače kot ponavadi, mogoče dejstvo, da je bil Fennesz prisiljen posneti album z manjšimi sredstvi in manj opreme. Mogoče pa je tokrat tudi pomembna oblika: štirje zapisi, dolgi med 10 in 12 minut, kar je dovolj časa, da se zgoščen zvočni tok maksimalno razvije. Kakorkoli že, Agora je Fenneszov najboljši album v tem desetletju.

Robag Wruhme – Venq Tolep / Silent Servant – Shadows Of Death And Desire

Pop

Lani je DJ Koze izdal enega izmed najbolj čislanih albumov leta. Knock Knock je bil lep poklon plesišču in avtorjev prvi album po šestih letih. Njegov glasbeni kolega  Robag Wruhme si je za novi album vzel več časa – 8 let je minilo od prejšnjega. Oba izdajata pri nemški založbi Pampa Records, kjer so nagnjeni bolj h kvaliteti kot kvantiteti. Založba obstaja že 10 let, a je število izdanih enot komaj preseglo številko 30. Osrednja tema založbe je techno in vse njegove izpeljanke. Venq Tolep je album techno glasbe, a z vsemi elementi lahko poslušljive pop glasbe. Pritegne s privlačnimi zvoki ter šik in negovano produkcijo. Vsaka skladba nosi nekaj zapomnljivega: melodijo ali glasovni košček in je s svojimi tremi, štirimi minutami ravno dovolj dolga. Poravnano in zaokroženo. Tudi Silent Servant ne komplicira, njegov novi album traja malce manj kot pol ure. Vse, kar velja za Venq Tolep, velja tudi za Shadows Of Death And Desire. Razlika je le v estetiki. Če prvi povzema nemško negovano techno produkcijo, ki sega vse do vplivne založbe Kompakt, korenine drugega segajo v industrijo in darkizme osemdesetih. Album nosijo avtoritativni beati in zlobne linije, ki spominjajo na D.A.F. Vmes zadiši tudi po zatohlih industrijskih skladiščih. Robato.

2019, drugič

 

Croatian Amor – Isa / Varg – Nordic Flora Series Pt. 5: Crush

Spit Sugar Free Red Bull Into My Mouth / Placing My IPhone X Facing Up To See When U Answer My Texts

Letos je danska založba Posh Isolation praznovala 10. obletnico delovanja. Tekom let je postala zanesljiv naslov inovativne elektronske glasbe. Kompilacije I Could Go Anywhere But Again I Go With You (2018), Summer Storms (2019) in You & Me (2016) so dober primer neverjetne založbine širine. Njeni izvajalci sicer črpajo iz techna, ambienta, noisea, industriala, raznih darkizmov in retroizmov ter na svoj način obračajo trap, a vse to počnejo – in to si upam reči – na še neslišan način. V zadnjih letih je založba oblikovala privlačno in prepoznavno estetiko, ki zveni, kot da je nastala iz niča. Opravka imamo z generacijo izvajalcev, ki deluje izven bogate dediščine osemdesetih in devetdesetih. Croatian Amor in Varg sta dva izmed najbolj produktivnih izvajalcev, saj sodelujeta še v številnih drugih projektih (npr. Damien Dubrovnik, Flora). Prvi je letos izdal enega izmed najbolj nepredirnih albumov. Isa je zmuzljiv izdelek, ki mu težko prideš do konca. Deconstructed club?, postpost R&B? Album je razhraljan in preko ovinkov povezan v zaokroženo celoto. Tudi pri Vargu so stvari težko oprijemljive. Ponavadi je le nekaj ulic stran od techna, a vključuje določene sentimente – Social Network Musique Concrete & Blues? Smartphone ASMR? – ki njegovo glasbo zasučejo v nepredvidljive in čisto samosvoje smeri. Zvočno domiselno in – kot se spodobi – skoraj v celoti narejeno na mobilnih napravah.

 

Kankyō Ongaku: Japanese Ambient, Environmental & New Age Music 1980-1990

Jónsi & Alex Somers – Lost and Found

William Basinski – On Time Out of Time

Ambient

Spencer Doran je velik oboževalec japonske ambientalne glasbe iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To svojo ljubezen je tekom let že izrazil z raznimi miksi in z glasbo, ki jo ustvarja v projektu Visible Cloaks. Kompilacija Kankyō Ongaku: Japanese Ambient, Environmental & New Age Music 1980-1990 je njegovo delo in ponuja pregled nad ključnimi izvajalci tistega obdobja. Eden izmed poglavitnih vzorov zbranih izvajalcev je seveda Brian Eno, a so ti v svojo glasbo vključili še elemente japonske tradicionalne glasbe, okoljske zvoke in rahel new agerski pridih. Spokojno in introvertirano. Za upočasnitev sveta. Skupina Sigur Ros zadnja leta ustvarja dolgovezne in v najboljšem primeru povprečne ambientale (npr. projekt Liminal). Pevec Jónsi je lani izdal skladbe, ki jih je na začetku dvatisočih naredil kot Frakkur, letos pa je s Somersom izdal album ambientalne glasbe, ki v primerjavi z izdelki matične skupine ne diši po institucionalnih smernicah. Spominja na kratke dneve in dolge noči, na domačnost, toplino, predvsem pa magijo tistih zgodnjih albumov Sigur Rosa, ko je skupina zvenela, kot da ni s tega sveta.

The sounds of On Time Out of Time date from 1.3 billion years ago, when two massive black holes merged and the resultant gravitational waves rippled across our universe. 

William Basinski se mi je zdel vedno malce precenjen, zato sem bil presenečen, da me je tale novi album tako pritegnil. Začetno temno brnenje se ob spremljavi nizkotoncev počasi pretoči v valovanje. Zvok se začne raztezati in zajedati v vse pore prostora. Mestoma tako spominja na najbolj out there skladbe Briana Ena z albuma Apollo: Atmospheres and Soundtracks – a večji del časa gre čisto svojo pot. Vesoljsko.

 

Antologia de Música Atípica Portuguesa Vol.2

Taxi Sampler 01 – Rhythms & Vibes from the Spirit of Young Africa

Various Artists

Antologia de Música Atípica Portuguesa je glasbena serija, kjer portugalski ustvarjalci elektronske glasbe reinterpretirajo državne tradicionalne pesmi. Na prvem delu, ki je izšel 2017, so se lotili delavskih pesmi. Na drugem izvajalci poskušajo zaobjeti čimveč regionalnih stilov in jih postaviti v nov zvočni kontekst. Ta je sestavljen iz procesiranih okoljskih zvokov in sodobne elektronske produkcije. Rezultat je abstrakten etno, kjer na izvorno snov spominjajo samo še koščki. Bolj konkretno je dogajanje na kompilaciji Taxi Sampler. Naslov zbirke pove vse: plesna glasba. Sodobna, izven evropskih vzorcev in načinov dela ter pripravljena za vrtenje v klubih širom sveta. Sveže.

2019, prvič

Hammock – Universalis / Kyle Bobby Dunn – From Here to Eternity

Drone, sveti drone.

Koliko takšnega ambientalnega kitarjenja sem v zadnjih dvajsetih letih že slišal? Res veliko, a vseeno: nekaj je na Hammockovi počasnosti in prostranosti, kljub temu, da močno pobira od izvajalcev kot sta Stars of the Lid in Labradford. Universalis je zaokrožen in kompakten album. Bdi nekaj metrov nad zemljo in je oddaljen od vseh tuzemskih skrbi. Nekje daleč stran je tudi Kyle Bobby Dunn, čigar novi album lebdi in se premika cele tri ure. Tri ure mogočne in vznesene glasbe, tri ure kontinuiranega toka, ki se razteza proti obzorju, no, večnosti. Čisti eskapizem, glasba, ki nima nič z vsakdanjim življenjem in vsebuje nekaj, kar še najboljše opišem kot: otroško čudenje nad svetom. Ker pa je Dunn tipičen predstavnik hiperproduktivnega ambient/drone miljeja, kjer se vse, kar se posname, tudi izda, lahko na njegovem Bandcampu najdemo še dodatne tri ure skic, ostankov, skratka vse, kar ni končalo na končnem izdelku.

 

 

Kid Koala – Music to draw to: Io / D. Rothon – Nightscapes

Noč.

Kid Koale se spomnim iz začetka dvatisočih po nerdovskem prvencu, kolažu obskurnih semplov in kot sodelavca na odličnem konceptualnem albumu Deltron 3030. Potem sem ga izgubil izpred oči (ušes) – vse do letošnjega leta, ko sem presenečeno ugotovil, da sicer na nastopih še vedno zganja virtuozne norčije z gramofoni, na studijskih albumih pa zveni čisto drugače. Leta 2017 je začel cikel albumov, kjer s pomočjo gostujočih pevk udejanja svoja besedila in ideje. Music to draw to:Io predstavlja drugo postajo novega načina dela. Prva asociacija: noč, nočna glasba. Kid Koala dojema noč predvsem kot čas za intimnost in samorefleksijo, kar pomeni, da celoten album (z redkimi izjemami) prežema določena mirnost in spokojnost. Ko se razlijejo prijetne ambientale, celo Brian Eno ni daleč. Če me je Kid Koala presenetil, me D. Rothon nikakor ni. Vse je bilo jasno že pred poslušanjem: naslov albuma in naslovnica povesta vse o glasbi. Nočna glasba, glasba za nočna vandranja in sanjarjenja. In These Quiet Streets. Straight On Till Morning. Lonesome Depot. Aja, pa Waldeinsamkeit! V bistvu bi lahko napisal samo naslove skladb. In ravno zaradi tega romantičnega dojemanja noči, kjer je neprijetnost in groza redek pojav, albuma spadata skupaj. Na drugem polu sta tako ali tako že dodobra usidrana Angelo Badalamenti in Bohren & Der Club of Gore.

Kevin Richard Martin – The Sirens / The Caretaker – Everywhere at the End of Time – Stage 6

Konceptualno.

Albuma, ki dobita smisel šele z dodatno razlago. Po rojstvu so se za Martinovega otroka stvari zapletle – tako zapletle, da je otrok potreboval dodatno skrb in nekaj urgentnih posegov. Sirens je zvočni dokument te negotovosti in ostalih čustev, ki so se porodila v tem obdobju. Mojstrsko, kako uspe Martinu s tako minimalističnim pristopom izraziti celo paleto razpoloženj in čustev: od obupa, šoka, strahu in vse do optimizma in upanja. Naslovi skladb so hkrati tudi resničnost: There is a Problem, Life Threatening Operation 2, The Surgeon, Mechanical Chatter in the I.C.U. in čisto na koncu: A Bright Future. Neprijetno, na trenutke zavestno klinično hladno in mehanično, a vseskozi neverjetno intimno. Zvočni zapis zaznamujoče izkušnje. Leyland Kirby deluje pod različnimi imeni, njegovo najbolj znano pa je verjetno The Caretaker. Skozi glasbo se že 20 let vijejo teme spomina in razkroja spominskih sledi zaradi vpliva demence. Leta 2016 je začel večdelni projekt Everywhere at the End of Time, ki se je letos s šestim delom zaključil. Šesti del dobi pretresljivo vrednost v kontekstu prejšnjih petih. Se spomnite glasbe, ki se vrti, ko Jack Nicholson v The Shining pride v plesno dvorano? Tisto plesno glasbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja? No, to je osnova za The Caretakerja. Prva stopnja vsebuje zaokrožene skladbe, polne nedolžnih melodij ter podložene s prijetnim šumenjem in prasketanjem vinilnih plošč. Tekom projekta postajajo melodije čedalje manj celovite, določeni koščki začenjajo izginjati, čez celotno izkušnjo pa se začenja zgrinjati plast neprijetnosti in tesnobe. Na tretji stopnji so skladbe in s tem melodije čedalje manj stabilne in zanesljive. Na četrti in peti stopnji kontinuiteta izgine. Slišimo samo še brezoblično gmoto in grobe reze. Tu pa tam še zazvenijo melodije z začetka, a so komajda prepoznavne, predstavljajo le košček nekdanje celote. V šestem delu piha samo še sibirski veter in oddaljen odmev nekdaj domačih tem. Zvočni zapis propada spominskih sledi. Kirbyjevo veliko delo, ki nas v šestih urah in pol spomni na lastno minljivost. Kako naprej od tukaj? Nemogoče, Kirby je že pred koncem projekta napovedal, da bo The Caretakerja ob koncu šestega dela za vedno upokojil. May the ballroom remain eternal.