Kategorija: 18. Liffe

18. Liffe – Moj rezime

Moj tretji zaporedni Liffe je za mano, letos z rekordnim številom pogledanih filmov (14). Vsi filmi so mi bili všeč, a bi na vrh seznama dal naslednje: neusmiljeno Past, morbidni Grušč 200, napeto Okuženo kri, bizarne Poredne gimnazijke ter Vivo, nenavadne Ožigosane možgane in neposredne Analogne dneve. Ostali so bili kul, a nič posebnega.

Všeč mi je bilo tudi, da so celoten festival obogatili za eno dvorano v Ljubljani (Kinoteka) in Mariboru. Nekatere stvari se tekom mojega triletnga udejstvovanje na festivalu (še) niso spremenile: obiskovalci še vedno zamujajo do 20 minut, nekatere pa so se: na predstavah, ki sem jih jaz obiskal ni nikomur zazvonil telefon.

Nekaj filmov si sicer nisem uspel pogledati, a jih bom poskušal naknadno še kje stakniti: npr. Control, Povratne steklenice, Darjeeling Ekspres, Evforija, Izgnani, Dnevniki Knuda Rasmussena, Slava filmarju!, Gozd žalovanja itd. itd.

Do naslednjega leta torej.

Advertisements

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Smo imeli revolucijo ali ne?

“Smo imeli 22.decembra v Romuniji revolucijo ali ne?”, se sprašujejo gostje televizijske pogovorne oddaje: prvi je upokojenec, drugi pa zapiti profesor. Oba pravita, da je do revolucije prišlo in da sta bila zraven. A kmalu se začenjajo javljati gledalci, ki pravijo drugače. Sledi pravcato rašomonsko odkrivanje resnice, ki postavlja pod vprašaj “liberalizacijo Romunije”. To kar zveni kot zelo dobra osnova za izčrpen oris današnjega zeitgeista v Romuniji ter odnosa do preteklosti, se nažalost povečini sprovede v komedijanska medosebna obračunavanja ter blatenja sogovornikov v studiu, ki sicer gledalcu nudijo ogromno smeha, a hkrati odpeljejo film v nekakšno burleskno smer, ki mu večinoma ne koristi. Konec je sicer dober, zasvetlika se poanta, a pot do nje je dokaj neposrečena.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Viva

Viva (Viva) prikaže vse klišeje o moških in ženskah, ki so se odvrteli v šestdesetih in sedemdesetih letih ter jih potencira do grotesknosti. Barbi je gospodinja, ki živi za svojega moža, deloholika. Ko pride domov, ga počaka v spodnjem perilu in z Martinijem v roki, sezuje mu čevlje ter obuje copate. Imata soseda, Sheilo in Marka, ona se sonči ob bazenu, on pa bere Playboy. A spolna revolucija je pred vrati, obe ženski ostaneta brez moških, zato se odpravita v svet. Postaneta ženski na klic in se spoznata s svetom nudizma, umetnosti, orgij, drog in še česa. Viva je pravi poklon starim seksploatacijskim filmom, moški je glaven, ženska pa že patološko ustrežljiva. Celoten film kar diši po sedemdesetih: od bizarne notranje opreme stanovanj, sleazy orkestralnega soundtracka, pa vse do pisanih barv, načina govora ter odštekanih oblačil. V filmu je veliko gole kože, gledalec vidi vse, Viva pa mestoma pade tudi že v področje soft porniča . V vsakem kadru režiserka Ana Biller predstavi določen kliše oziroma stereotip, ki iz gledalca izvabi smeh, a cilj režiserke je tukaj širši: tekom filma gledalec dobiva sliko o odnosu med spoloma v tistem obdobju ter trpko spozna, da so nekatere stvari še vedno iste tudi dandanes.

Viva je zelo gledljiv film, poln komičnih in zabavnih scen. Dialogi so pretirani ter tudi over the top odigrani s strani igralcev. Zaradi tega vse skupaj izpade še bolj fake in groteskno – a vse z nekim namenom! Režiserki je v Vivi zelo dobro uspelo ujeti duh sedemdesetih let, ki veje iz vsake pore tega posrečenega in simpatičnega filma. Kul!

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Ožigosani možgani & Analogni dnevi

Guy se spominja svojega otroštva, ki ga je preživel v svetilniku na otoku, kjer sta njegova starša (posesivna mama in prezaposlen oče) vodila sirotišnico. Pravtako se spominja, da sta otok obiskala amaterska najstniška detektiva Wendy in Chance Hale, ki sta raziskovala pojav poškodb na glavah otrok iz sirotišnice. Dobro, zmerno ekscentrična zgodba, a zakaj je bilo v dvorani samo približno 30 ljudi? Zato, ker vseeno ne gre za navaden film. Ožigosani možgani (Brand upon the brain) so posneti v stilu nemega filma, v katerem je edini zvok ženska naracija, ki opisuje dogajanje na platnu ter klasična glasba, ki spremlja film. Na začetku sem že imel občutek, da sem z izbiro filma ustrelil mimo, saj je izgledalo, kot, da bo ves skupaj le en velik kolaž impresij ter monologov, a se je stvar razvila v zelo gledljivo celoto. Še več, film te s svojo zanimivo zgodbo, nostalgično črno-belo tehniko, ekspresionističnim stilom, bizarnimi in srhljivimi dogodki ter odlično glasbeno spremljavo, dobesedno potegne vase in pričara gledalcu edinstveno izkušnjo. Eden izmed mojih favoritov festivala!

Višje sile so vplivale, da mi ni uspelo ujeti druge projekcije Analognih dnevov, zato sem se potrudil in prišel na tretjo. Pred ogledom filma smo na kratko spoznali mladega režiserja Mike Otta, ki nam je povedal nekaj o svojem filmu, nato pa nas prepustil projekciji. Film Analogni dnevi (Analog Days) so bili njegova “diplomska naloga” in res je bilo v filmu zaslediti nekakšno “pravilnost” v zajemanju določenih kadrov. Film opisuje življenje najstnikov v predmestju Los Angelesa. Teme so standardne (odraščanje, šolanje, rasizem, nasilje, spolnost) a se ne spomnim filma, kjer bi bile tako dobro predstavljene. Vsaka scena, vsak dialog ima nek pomen oziroma poanto. Z vsakim pogovorom režiser odstrinja eno tančico najstniškega razmišljanja in čustvovanja, tako, da na koncu gledalec dobi dober vpogled v njihov intimni svet. Redundantnih trenutkov v filmu skorajda ni, zato je gledalčeva pozornost od začetka do konca filma pritegnjena. Analogni dnevi so tudi film, kjer se režiserju, pri podajanju sporočila, ni treba zanašati na eksplicitne ter šokantne prizore nasilja in spolnosti (kot npr. pri Kids ali Ken Park), ampak mu to uspe na čisto preprost, “nespektakularen” način. Pravcati kalejdoskop usod ter nazoren prikaz mentalitete prebivalcev v določenem bivanjskem prostoru. Zelo dober film, ki bo upam, kmalu izšel na DVD-ju.

V filmu slišimo tudi odlično glasbo (Joy Division, Interpol, Clap you hands say yeah idr.), ki določene scene v filmu še bolj poudari in spravi do gledalca. Po projekciji se je Mike Ott vrnil in povedal še par stvari o filmu, nato pa razdelil nekaj mixtapov z glasbo iz filma ter plakatov. Večer se je končal na Metelkovi, kjer je Mike vrtel svojo najljubšo glasbo ter tako zaključil poseben filmski večer.

Uradna stran Liffe festivala.

Film Analogni dnevi me je obenem spomnil na edinstvene Clap your hands say yeah in na tale komad, ki se je pojavil tudi v filmu.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Svež zrak

Rutina duši, predvsem pa taka, ki ji ne moreš uiti. Zato mama in hčerka v madžarskem filmu Svež zrak (Fresh Air) vedno zračita stanovanje in tako poskušata vsaj malo uiti utesnjenosti (slabemu zraku). Mama obsesivno čisti in je obsedena z vonji, dela na javnem WC-ju, kjer je vsak nov dan isti kot prejšnji. Zvečer išče preko oglasov partnerja ter nikoli ne zamudi svoje najljubše televizijske serije (La Piovra). Hčerka hodi v šolo, se druži s prijateljico in zavzema določeno indiferentno pozicijo do sveta. To je osnova, ki se tekom filma ne razvija veliko naprej. Vsaj z vidika zgodbe ne. Režiserka Agnes Kocsis je hotela samo prikazati del življenja dveh oseb, ki sta ujeti v določeno rutino, stanje nespremenjenosti. Da se taka neusmiljena rutina lahko konča samo še nasilno je skoraj že nuja.

Svež zrak nazorno obravnava teme breizhodnosti ter večnega ponavljanja. Vzdušje v njem je turobno, brez kančka svetlobe. Na trenutke je tudi težko gledljiv, a pusti določen vtis na gledalca.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Lov na metulje

Marie-Agnès de Bayonnette živi s svojo sestrično v propadajočem dvorcu na podeželju. Japonski poslovneži, ki poskušajo kupiti dvorec, imigranti ter mladina, ki časti Krišno je le nekaj novih dogodkov, ki prinašajo svež veter v življenje starih aristokratov. Vmes pa vse po starem. Nakup živil na tržnici, postanek pri maši ter skupno kosilo. Vsakdanje življenje na dvorcu torej, ki ga gledalec dobi serviranega iz prve roke.

Lov na metulje (Chasing Butterflies) je simpatičen in nostalgičen trip, poklon starim časom, ki se neobrzdano umikajo novim. Kar všečen film, ki ga ubija le (pre)počasen tempo.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Izgnan

Špageti vestern po Hong Konško. Ideja za začetno sceno filma Izgnan (Exiled) se je morala napajati pri Leoneju. Dolgi kadri brez dialogov, s počasnimi gibi in premiki. Nato zabrenkajo osamljene kitare, ki napetost samo še povečujejo. Gledalec je zraven v real timeu, tukaj in zdaj, direkt pri žili dogajanja. Kar sledi je kinetična akcijada, streljanje – vse skupaj v lahko prebavljivem slow motionu. Wo je izgnan član mafije, ki je poskušal ubiti svojega šefa. Šef Fay zato pošlje dva sodelavca, da ga ubijeta, pri Wo-ju pa se pravtako znajdeta dva kolega, ki ga skušata zaščititi. Skupinica se po furioznem spopadu (kjer film postane skoraj že preveč “woojevski”) ustavi in dogovori za skupen projekt. Obrnejo se proti šefu, pred katerim morajo zdaj bežati, vmes pa se zapletejo še v različne bizarne in komične situacije. Opaziti je, da se je režiser Johnny To res potrudil in hotel narediti korak naprej od svojih preračunljivih gangsteriad, ki so bile včasih preveč enodimenzionalne. Izgnan je tako na trenutke čistokrvna akcija, a se že v naslednjem momentu prelevi v dramo, nato pa v triler s komičnimi vložki. Nekaj takih obratov sicer film preživi dobro, a se začenja hitro drobiti na fragmente, kjer dolgi in resni kadri samo še upočasnujejo film, naključni komični vložki pa ga sicer oživljajo, a mu hkrati jemljejo ostrino. Kriza identitete torej in enostavno preveč vsega naenkrat, da bi film to lahko dobro preživel. Izgnan je tako dostikrat na “meji”, a se nekako na koncu vseeno sprovede v “plus”.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Poredne gimnazijke & Okužena kri

Oče in sin, ki si nevede pošiljata slike svojih privatnih delov telesa. Šolarka, ki ima penis in s tem dejstvom pritegne oboževalce. Enooki “Cyclops”, ki v šolskem razredu edini še ni seksal. Lokalni mafijec, ki se rad oblači v dekliške uniforme. Učitelj, ki je rad našeškan. Poslovnež srednjih let, ki rad igra z mladimi puncami (video) igrice. Ravnatelj šole, ki spolno prebujane učenke spreminja v piflarke. To je le nekaj fragmetov iz filma Poredne gimnazijke (Dasepo Naughty Girls). Že po naslovu lahko vsakdo sklepa, da ta film enostavno mora biti azijskega izvora. V našem primeru sicer ne japonskega, ampak južno korejskega. Zgodbe – vsaj v nekem linearnem pomenu besede – ni. Spremljamo učence in učenke srednje šole v njihovem vsakdanjem življenju. Vse se vrti okoli seksa, okoli pecanja, okoli kdo je s kom. Film govori neprenehoma o seksu, a v njem ni nobene eksplicitno seksualne scene. Ravno to razhajanje med sliko in sporočilom vpliva na to, da je vzdušje v filmu še bolj perverzno, kot pa bi bilo sicer, če bi res kaj pokazali. Velik čar filma je predvsem v pretiravanju. Vse je over the top. Dialogi, bizarni plesni in pevski vložki, barvna pisanost, zgodba, ki se proti koncu razvije že v pravo mitološko pravljico. Veliko metafor, veliko smeha, veliko cheasy dialogov, veliko kritike, veliko sporočil. Poredne gimnazijke je film, ki ima zelo hiter tempo – bizarne in komične situacije si sledijo ena za drugo – ki pa hkrati, proti koncu že malo pregoreva in utruja, a je vseeno vreden ogleda.

Severna Evropa ima nekaj. Tisti vse prežemajoči naturalizem, določenost, tista potlačenost, zaprtost in klavstrofobičnost, močan geografski faktor, ki oblikuje tamkajšnje karakterje. Okužena kri (Jar City) gledalca pelje na Islandijo, kjer se zgodi umor. Primer raziskuje brezkompromisni inšpektor, ki naleti na dogodke, povezane z umorom, ki so se zgodili pred tridesetimi leti. Vzporedno s tem pa spremljamo uslužbenca genskega inštituta, ki zaradi genske bolezni možganov izgubi svojo hčerko, išče pa morebitne izvore te bolezni v državnem “genskem zemljevidu”. Okužena kri je zelo napeta kriminalka, naturalistična, ki gledalca ne spusti do konca. Svoje pridoda še zelo moody glasba, pevski zbori, ki naredijo fantastično vzdušje. Obvezno gledanje!

Uradna stran Liffe festivala.

Za (ne)omahljivce: 18. Liffe_ – 13 jezer

Take filme kot je 13 jezer, si greš ogledat impulzivno. “13 desetminutnih posnetkov jezer. Statična kamera”. Se strinjam, ne zveni ravno kot najboj adrenalinska zadeva, a je vseeno zmagala radovednost. In druženje s prijateljem.

Malce pred sedmo uro zvečer, stopim v Kinoteko. Glede na nezgrešljive, učene izraze na nekaterih obiskovalcih sklepam, da je bila na projekciji vsaj polovica ljudi iz filmarskih logov, ki so si tudi prišli ogledat to čudo. Velikega osipa tekom predstave tako nisem pričakoval, saj sem sklepal, da je večina obiskovalcev točno vedela v kaj se spušča. Pred predstavo smo spoznali tudi režiserja, Jamesa Benninga, ki se je izkazal za simpatičnega možakarja, s smislom za humor (“Ne bom vam veliko izdal o filmu, če vam povem, da govori o trinajstih jezerih”). Pravtako nam je še namignil, da bomo verjetno sčasoma padli v film, začutili njegov ritem. Je pa bilo tudi iz njegovih besed zaznati, da pričakuje, da bo določeno število ljudi verjetno predčasno zapustilo dvorano.

In se je začelo. Prvo jezero. Gladina jezera, v ozadju hribi. Sončni vzhod. Sence, ki se počasi prikazujejo na okoliških hribih. Dobro, ima nekakšen efekt. Tekom gledanja sem imel občutek (ali pa je to bila posledica senzorne deprivacije in so si določene dražljaje možgani sami ustvarili), da je v vsakem posnetku bila nekakšna “poanta”: čedalje bolj gosto pojavljanje dežnih kapelj na površini jezera, postopno nabiranje megle na gladini, hipnotično valovanje ledu, ki pritegne fokus gledalca, počasno nastajanje nevihte ipd. Naj se še tako bizarno sliši, ampak nekatera jezera so bila bolj zanimiva kot druga – dogajanje je bilo bolj pestro, slišal sem več različnih zvokov, ki so razbili monotonijo nekaterih posnetkov. Čisto primarna filmska izkušnja torej, kjer gledalec samo gleda. Da mi je možganski center za besedno razumevanje začel okoli polovice filma štrajkati in sem si zelo želel slišati kakšno besedo, je logično. Težko je biti pozoren deset minut na en posnetek, saj naš psihični ustroj rabi določeno število (novih) dražljajev, da ostane pozoren. Na začetku je tako vsak posnetek zanimiv, a pozornost kmalu pade, saj so se redkokdaj pojavili še kakšni novi dražljaji, ki so me zdramili (npr. vodni skuterji, ladja, vlak). Gledalec tako tekom filma pade v nekakšno zamaknjeno, napol budno stanje, ki pa celo še olajša gledanje filma. Sčasoma sem začel iskati vzorce v valovanju, poslušati pravcati music concrete iz okoliških zvokov. Pravtako pa sem postal zelo pozoren na okoliške zvoke v kinodvorani: praskanje, odkašljevanje, presedanje, vrhunec dražljajskega dogajanje so bili definitivno odhodi nekaterih obiskovalcev, ki pa so bili redki. Na koncu smo si lahko še prebrali imena vseh jezer, posnetih v filmu, pravtako pa poslušali Benninga, ki se je vrnil in še odgovoril na nekatera vprašanja.

Za konec. Če upoštevam, da gre v bistvu za veliko ime eksperimentalnega filma, (a je bil dokaj slab zvok in mestoma oprana slika del tega?) sem pričakoval več. Film se na žalost večino časa ne premakne z osnovne premise “gledanja 13 jezer”, a v tistih posnetkih, kjer se, lahko povem, da nudi gledalcu določeno doživetje.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Grušč 200 & Beg v Brighton

Podeželja so hecna stvar. Predvsem pa, če si mnenje o njih ustvarimo na podlagi filmov kot so Deliverance ali Texas Chainsaw Massacre. Ti filmi so nam prikazali podeželja kot leglo retardiranosti, nazadnjaštva ter seksualne sprevrženosti. Mestni človek, ki naleti na ta drugačen svet, vedno potegne kratko. Tam enostavno veljajo drugačna pravila, vsi pa doživijo isti tretma mučenja in izžvljanja ne glede na to ali gre za poslovneže ali pa le za navadne glasnike hipijade. A Grušč 200, novi film Alekseja Balabanova, gre še naprej in pravi da na ruskem podeželju niti ne zaleže, da je tvoj oče pomemben lokalni komunistični veljak – kar je informacija, ki jo njegova hčerka večkrat pove svojemu ugrabitelju. Ugrabi jo polkovnik Žurov, ki si jo okliče za ženo in odpelje domov. Kar sledi je serija perverznih, pretresljvih in sadističnih maltretiranj, ki vsaj enako udarijo na želodec, kot na gledalčevo psiho. Doživimo pravcati psihični teror, proti kateremu vse, kar smo videli v Chainsaw Massacru izpade tako ameriško in že naravnost cirkuško. Grušč 200 opisuje dogajanje v Sovjetski Zvezi leta 1984, torej v času, ko je velik sistem že razpadal po vseh šivih. V tem kontekstu se vijejo prave majhne drame, stranpoti človeške duševnosti in pretresljivi dogodki, v katerih med drugim spoznamo še profesorja “znanstvenega ateizma”, ki z grozo ugotovi, da na ruskem podeželju bog še obstaja in da dialektični materializem tam nikoli ni pognal korenin.

Zelo mračna študija določenega zeitgeista, s polno mero pesimizma, ki gledalca ne more pustiti hladnega.

V podobnem, neusmiljenem tempu se začne tudi angleški film Beg v Brighton (From London to Brighton), kjer že na začetku gledalec pade v dogajanje, čeprav ne ve natanko zakaj gre. Dve ženski, 12 letna Joanne ter prostitutka Kelly planeta v WC in se kulirata od stresa. Panika, nepovezani opisi nekega dogodka in veliko strahu, je le nekaj nians človekovega vedenja, ki se na začetku razgrnejo pred gledalca. Film je kot mozaik, ki si ga gledalec počasi sestavlja v glavi. Gledalec se postopoma seznanja s preteklimi dogodki, ki so pripeljali do tega, da Joanne in Kelly morata bežiti. Obe bežita pred Derekom, zvodnikom od Kelly, ki ju mora pripeljati Stuartu, lokalnemu mafijcu. Zakaj ravno njemu izvemo iz množice pretresljivih flashbackov, ki se dotikajo življenja na ulici, pedofilije ter skrivnostno umorjenega Stuartovega očeta. Ostalo je napeto zasledovanje, pravcati psihotriler, poln realizma ter detajlnih študij marginalnega življenja. Film z vso silo butne v gledalca in ga ne spusti iz svojega objema. Močan film, s spravljivim koncem.

Uradna stran Liffe festivala.