Kategorija: Blade Runner

Poslušamo glasbo: Vangelis – Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary

vangelis-blade-runner.jpg

2007, Universal

Vangelisov soundtrack za Blade Runnerja, ki ga je leta 1982 režiral Ridley Scott, ima zanimivo zgodovino, zato jo bomo na kratko obnovili. Blade Runner je izšel leta 1982, še isto leto pa tudi soundtrack, ki je vseboval orkestralne adaptacije nekaterih glasbenih tem iz filma. Dolga leta je bil to edini uradni Blade Runner soundtrack. Po letu 1982 so se začeli množično pojavljati bootlegi, bolj ali manj slabe kvalitete, ki so vsebovali Vangelisovo glasbo iz filma. Leta 1992 izide Vangelisov album Themes, na katerem so se prvič uradno pojavili trije komadi iz filma, in šele leta 1994 (12 let po izidu filma!) prvi pravi Blade Runner soundtrack, ki je vseboval 12 zapisov iz filma. Zakaj tako pozno, je eno izmed vprašanj, ki še dandanes muči veliko oboževalcev. Ena izmed teorij pravi, da se je Vangelis skregal s Scottom, ker se je le-ta dogovoril tudi z drugimi glasbenimi producenti, če Vangelisova glasba ne bi ustrezala filmu. Drugi pravijo, da je izdaja rezultirala zaradi množice bootlegov, ki so na trgu dosegali zelo visoke cene, en pa je leta 1993 tudi napol uradno izšel. Kakorkoli že, leta 1994 je torej izšel prvi uradni soundtrack, ki je vseboval Vangelisovo glasbo, a so ljubitelji glasbe in filma hitro ugotovili, da na njem manjka nekaj ključnih glasbenih tem, ki se pojavljajo v filmu. Tudi po letu 1994 se je izdaja bootlegov nadaljevala, po nekaterih informacijah pa naj bi trenutno obstajalo približno dva ducata različnih Blade Runner soundtrackov, med njimi seveda samo dva originalna in uradno izdana. Med najboljše bootlege, ki vsebujejo celotno glasbo iz filma oziroma skoraj celotno, oboževalci štejejo predvsem naslednje štiri: Off World Version, Gongo Version, Esper Edition in Deck Definitive Edition.

Lani, ob 25 obletnici izida filma, je Ridley Scott izdal Blade Runner Final cut, torej verzijo filma, kakršno si je zamislil že leta 1982, a jo je zaradi pomanjkanja denarja in pritiskov studiev ni uspel posneti. Prav tako pa je nekaj tednov za tem izšel tudi Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary, novi in razširjeni soundtrack filma. Trilogy vsebuje 3 CD-je ter ponuja nekatere glasbene zapise, ki niso še nikoli izšli uradno, prav tako pa čisto novo glasbo, ki jo je Vangelis skomponiral samo za obletnico filma.

Prvi CD vsebuje zvokovno izboljšan soundtrack iz leta 1994, ki je vseboval 12 glasbenih zapisov. Gre za 12 najbolj markantnih tem, ki spremljajo nekatere najbolj vznemirljive trenutke filma. Main Titles veličastno odpirajo film, Love Theme in Memories of Green odlično poudarjata romantično in zasanjano naravo filma, predvsem pa odnos med Deckardom in Rachel. Melanholični Blade Runner Blues lepo spada v že tako dobro noir vzdušje filma, kompozicija Tears in Rain pa spremlja enega izmed najbolj znanih monologov filmske zgodovine. Film zaključuje bombastični End Titles, verjetno najbolj znana tema iz filma. Tudi po 25 letih zveni ta soundtrack še vedno zelo sveže in mogočno, kljub Vangelisovim arhaičnim synthijem.

Če smo na prvem CD-ju dobli predvsem melodične teme iz filma, drugi CD vsebuje bolj atmosferične in minimalistične kompozicije, ki v filmu predvsem poudarjanjo in posredujejo določeno vzdušje. Gre za kompozicije, ki jih ni bilo na soundtracku leta 1994 in so zdaj prvič izšle uradno. Ko jih poslušaš, jih tudi težko umestiš v film, ker se v njem pojavijo le fragmentarno, torej kakšen košček tu in tam, na Trilogy soundtracku pa jih imamo priložnost tudi prvič slišati v celoti. Na drugem CD-ju se nahajata tudi dva glasbena zapisa, ki sta bila narejena za film, a se v njem nista pojavila: One Alone in Desolation Path. Oba s svojo melanholičnostjo in zasanjanostjo odlično spadata med ostale zapise. CD zaključuje Fading Away, ki je isti kot Tears in rain, a brez Rutger Hauerjevega monologa.

Prvi in drugi CD odlično zaokrožujeta sliko Blade Runnerja, prvi s svojo melodičnostjo, drugi pa predvsem s svojo atmosferičnostjo – oba pa predstavljata Vangelisa v njegovem glasbenem zenitu. Glasba iz Blade Runnerja je zelo izrazno močna in ima določeno magijo, ki jo imajo le brezčasni klasiki. Veliika prednost obeh CD-jev pred bootlegi je ta, da sta oba zelo zvočno kohezivna in tekoča kar se poslušanja tiče. In to je velika prednost v primerjavi z bootlegi, kjer so komadi bolj ali manj nametani en zraven drugega, zaradi česa le-ti dosti slabše delujejo kot celota.

Blade Runner Trilogy se reklamira in prodaja kot complete score, torej kot popolna in celostna zbirka glasbenih zapisov iz filma. To ne drži v celoti, saj manjka približno še ducat glasbenih izsekov, ki se pojavijo v filmu. Le-te seveda lahko slišimo na raznih bootlegih, vprašanje pa je, če bodo kdajkoli izšli tudi uradno.

Tretji CD vsebuje glasbo, ki jo je Vangelis naredil ob 25 obletnici filma. Gre za neke vrste inspired by Blade Runner album, torej za nove kompozicije, ki jih je navdahnil film. Produkcija in celoten občutek teh novih kompozicij je v primerjavi z ostalima diskoma bolj moderen. V njijh se zrcalijo nekateri novodobni prijemi ustvarjanja in bolj konkretni ritmi, ki jih v originalnih posnetkih ni bilo. A Vangelis ostaja vseeno z eno nogo v preteklosti, saj tudi v novih zapisih reciklira nekatere stare melodije in vokale iz originalnega soundtracka. Novi zapisi so v redu, čeprav magije in izraznosti originalnega soundtracka ne dosegajo. Vangelis na tretjem CD-ju kombinira veliko različnih stilov, slišimo razne etno in world music elemente, a vse skupaj ne zveni tako zapomnljivo kot prva dva diska. Nekateri komadi zaidejo preveč v kič, drugi v new age, spet tretji v nekakšen barovski jazz, kjer se saksofon petelini in vrtinči, namesto, da bi le spremljal in poudarjal (npr. kot v Love Theme na originalnem soundtracku). Sicer je lepo, da je Vangelis po dobrih treh letih izdal spet nov glasbeni material, a po pravici povedano, tretjega CD-ja Blade Runner Trilogy-ja nismo nujno potrebovali.

Z izidom tega novega, razširjenega Blade Runner soundtracka niso vsi zadovoljni. Najbolj cinični celo pravijo, da v bistvu gre za nateg in še vedno zahtevajo celoten soundtrack. A dejstva ostajajo: prva dva diska sta odlična in ob poslušanju rišeta poslušalcu slike tega nepozabnega filma. Tretji CD, ki vsebuje nov glasbeni material, je dobrodošel dodatek in dopolnilo k celotni izdaji, a bi verjetno marsikdo preživel tudi brez njega.

Advertisements

Gledamo filme: Blade Runner – Final Cut (2007)

blade_runner_5_disc_dvd.jpg

To je film, ki me vedno znova navduši, pa naj sem v kinu in gledam kopijo, ki izgleda, kot, da je iz leta 1982, pri znancih, kjer se kdo po eni tretjini pritoži, kdaj se bo začelo kaj dogajati ali v prijetnem krogu meni ljubih oseb, kjer ima ta film posebno mesto.

Najbolj znani verziji filma sta dve in sicer t.i. originalna verzija in Director`s cut, ki je izšel leta 1992 – torej deset let po izidu. Zakaj sploh Director`s cut? V bistvu zato, ker je bil še najbližje Scottovi viziji filma. Studiji, za katere je Scott snemal, so bili mnenja, da je film v taki obliki, kot si ga je zamislil Scott preveč zapleten in nejasen, zato so zahtevali “vmesne komentarje”, kaj se v fimu dogaja in seveda srečen konec, da ne bi gledalci iz kinodvoran odhajali zmedeni ter nezadovoljni. Rezultat teh smernic je že prej omenjena originalna verzija in zloglasna naracija, kjer Harrison Ford v monologih na dolgo in široko razlaga ter ponavlja, kaj natanko se v filmu dogaja. Ford je ostro nasprotoval naraciji Deckarda, zato se je potrudil (in to lahko slišimo), da jo je zdrdral karseda indiferentno ter zdolgočaseno.

Leta 1992 izdani Director`s cut uvede dve spremembi, ki na nek način iz Blade Runnerja naredita čisto drug film. Sanje o samorogu, ki nakazujejo, da je tudi Deckard mogoče replikant ter predvsem negotov konec filma, sta dve poglavitni spremembi, ki ločujeta obe verziji filma.

Lani, je med nas butnila vesela novica, da Ridley Scott pripravlja izid nove ter obenem končne verzije filma, imenovane Final Cut, ki bo taka, kot bi morala biti že leta 1982. Final cut je izšel v sklopu 5 DVD box seta, ki poleg že omenjene verzije vsebuje še štiri ostale (poleg že znane originalne, malce spremenjene originalne ter režiserjeve različice, še dokaj nenavadno Workprint verzijo, verzijo, ki je bila uporabljena za zelo zgodnja predvajanja pred izbranim občinstvom).

A to še ni vse. Naj naštejem še nekaj dodatkov:

  • 3 in pol urni dokumentarec o nastanku filmu, torej o celotni poti od literarne predloge, do avdicij za igralce, od prepirov na snemanju, pa vse do končne oblike.
  • Dokumentarec o Phillip K. Dicku, njegovi knjigi Do Androids Dream of Electric Sheep?, ki je služila kot predloga za scenarij, dokumentarec o izbiri kostumov za glavne igralce, izdelava logotipov, vozil, stavb in pač vsega, kar ima veze s samim izgledom filma.
  • Veliko neuporabljenih prizorov, ki so že sami po sebi zadosten razlog za nakup tega box seta. Neuporabljeni prizori so res zanimivi in predstavljajo nekakšen vodnik po mnogih (stran)poteh scenarija: npr. bolj vročo ljubezensko sceno med Deckardom in Rachel, Deckardov obisk v bolnišnici, kjer leži, na začetku filma ranjeni Holden, pravtako izvemo malce več o skrivnostnem Gaffu, osebi, ki je vezni člen med Deckardom in njegovim šefom. Priliko imamo tudi slišati dodatne Deckardove naracije, ki jih niso uporabili niti v originalni verziji. Le-teh je še veliko in če bi uporabili vse posnete naracije, bi bil film v bistvu negledljiv, saj Deckard razloži vsako malenkost, ki se zgodi, tako, da je na koncu vse skupaj že malo tečno.

No, najbolj pomembno in zanimivo seveda na koncu… Kakšna je torej zdaj ta končna verzija filma, ta Final cut?

Po nekaterih podatkih je razlik med Final cutom in Director`s cutom približno 30, a to nikakor ne pomeni, da imamo opravka s čisto novim in drugačnim filmom. Večina razlik leti na glajenje gub na sliki, čiščenje zvoka, odstranitve motečih elementov (npr. kablov, ki so nosili leteča policijska vozila) ipd. Nekaj scen je novih, v smislu še nikoli videnih (dve plesalki, ki plešeta na podestu, prizor, kjer se Deckard, preden vstopi v lokal, meni s policajem itn.), nekaj pa so tudi posneli na novo (npr. Joanna Cassidy, ki igra replikantko Zhoro, je morala pri svojih šestdesetih letih, še enkrat obleči legedarno prozorno pelerino). Moje pozorno oko je zaznalo šest razlik med prej omenjenima verzijama, ki se nanašajo na že prej omenjene nove prizore ali pa spremenjene dialoge (npr. famozni Hello, fucker, ki ga izreče Batty, ko sreča Dr. Tyrella, je spremenjen v freudovskega Hello, father; število pobeglih replikantov, ki jih omeni Bryant na začetku Deckardu zdaj štima – so štirje, ne več pet, kot v Director`s cutu)

Glede večne debate o tem, če je Deckard replikant, se je končno izrazil tudi Scott. Pravi, da Deckard je replikant in s tem enkrat za vselej zaključil debato o tem. Tudi prav, čeprav menim, da Deckard v filmu zelo očitno pooseblja nekaj zelo tipičnih človeških lastosti (nebogljenost, ranljivost, pomanjkanje smisla), zaradi katerih mi enostavno ne pade v isti koš z replikanti.

Final cut in Director`s cut sta skoraj identična filma, z nekaterimi minimalnimi razlikami. Novi prizori ne doprinesejo veliko h končni sliki, je pa lepo, da imamo po 25-letih končno pravo verzijo filma. Slika in zvok sta fenomalna, film pa izgleda, kot, da ima na grbi le nekaj let in ne celih 25!

Mozaik Blade Runnerja bo počasi cel, saj smo poleg Final Cuta, dobili lani tudi razširjeni Vangelisov album, ki vsebuje glasbo iz filma. Tudi njemu gre velika zasluga, da je film takšen, kot je, saj si zvoki njegovih mogočnih synthijev odlično podajajo roko s Scottovo režijo.

Ostane le še pobožna želja, da bomo Final Cut kdaj videli tudi v naših kinodvoranah…

Eh, Vangelis, zakaj? oziroma Blade Runner Trilogy – 25th Anniversary Edition – Epilog

3421_.jpg

Eh, Vangelis, zakaj? Najprej smo 12 let čakali na prvo uradno verzijo soundtracka in zdaj 13 let na prvo uradno izdajo, ki vsebuje dodatne komade. Vmes smo se tolažili z raznimi bootlegi (priporočam predvsem Esper edition) in se bomo kot izgleda z njimi tolažili še naprej.

Pred kratkim sem objavil novico, da bo končno izšla popolna verzija soudtracka filma Blade Runner. A sem se motil… Glede na komentarje na Amazonu, tudi ta izdaja ne prinaša vseh komadov, ki smo jih lahko slišali v filmu in na bootlegih, tretji CD, z novimi komadi, pa je baje čisto neuporaben. Škoda. Mogoče pa čez pet, deset, petindvajset let.

Čakamo na glasbo: Blade Runner Trilogy – 25th Anniversary Edition

vangelis.jpg

Letošnje leto bo v imenu Blade Runnerja. Dobili smo The Final Cut, torej končno verzijo filma, kakršno si je zamislil Ridley Scott, pa mu je leta 1982 ni uspelu posneti – pravtako pa bomo dobili celoten soundtrack, ki ga je za film naredil grški komponist Vangelis. Do zdaj je edina uradno dosegljiva verzija bila le tista iz leta 1994, na kateri pa manjkajo nekateri komadi, ki so se v filmu pojavili. Množico bootlegov, ki so se začeli pojavljati vse od izida filma, bo tako končno nadomestil uraden in popoln soundtrack imenovan Blade Runner Trilogy, ki bo vseboval 3 CD-je:

  • na prvem CD-ju se bo nahajala remastered verzija soundtracka, ki je izšel že leta 1994
  • na drugem CD-ju se bodo nahajali vsi ostali komadi iz filma, ki še nikoli niso izšli na nobeni uradni izdaji (razen seveda na raznih bootlegih)
  • na tretjem CD-ju pa se bodo nahajali čisto novi komadi, ki jih je Vangelis naredil za 25. obletnico filma

Vangelisov Blade Runner je eden izmed najboljših (in najlepših) soundtrackov vseh časov. Krasijo ga mogočni synthi zvoki, brez katerih bi bil film le pol tako dober.

Čakamo na film: Blade Runner – Final Cut (2007)

blade_runner_poster.jpg

Kot izgleda ga bomo po 25-ih letih končno videli. Blade Runner-ja, kakršnega si je zamislil Ridley Scott že v osnovi. Takšnega, kakršnega bi videli, če ne bi bilo pritiskov s strani studiev ter pomanjkanja denarja. Končna verzija bo nosila ime Final Cut in bo izšla decembra 2007 v sklopu Blade Runner 5 DVD box set-a, ki bo razen že omenjene verzije vseboval še 4 (!) druge (Theatrical version, Director`s cut, International version in Workprint version). Pravtako bo v setu še dokumentarec in veliko drugih dobrot. Final cut bo vseboval nekatere še nikoli videne scene ter boljši zvok in sliko. Navali narode! Več informacij o vsebini box set-a tukaj.

Upam le, da bo podoben treatment doživel tudi odličen soundtrack od Vangelis-a. Zaenkrat uradno obstaja samo zelo skopljena verzija iz leta 1994.