Kategorija: Gledamo filme

Duck, you sucker! (1971)

Zadnjič sem brskal po moji, za ljubitelja filmov presenetljivo skromni filmski zbirki: naletel sem na nekatere favorite (npr. Lost Highway in Bladerunner), kot tudi na takšne filme, za katere sploh več ne vem, kako so se tam znašli (tisk na škatli filma Dungeons & Dragons sicer pravi, da bi ga moral dobiti zraven Nedeljskega, a kaj, ko tega časopisa nisem nikoli kupoval). Na posebnem mestu, no, na levi strani police, se gnetejo Leonejevi filmi, šest »ta glavnih« in The Colossus of Rhodes, njegov simpatičen izlet med sandalske epe. Zbirka še zdaleč ni dokončna, morda bosta svoje mesto v njej kdaj našla še My name is nobody (hecen špageti vestern s Henry Fondo in Terence Hillom v glavni vlogi) in A Genius, Two Friends and an Idiot (spet ena »špageterija« s Hillom, a tokrat v tandemu s Kinskim) – za prvega je Leone posnel nekaj prizorov, drugega pa produciral.

Skratka, vsak Leonejev film sem videl vsaj trikrat, nekatere tudi večkrat, z izjemo enega; Duck, you Sucker! sem videl samo enkrat, a zato obstaja dober razlog. Šele pred nekaj leti je namreč na DVD izšla končna in nerezana, dve uri in pol dolga različica, ki ustreza režiserjevi prvotni viziji. Gre verjetno za Leonejev najbolj zapostavljen film, kar je škoda, po drugi strani pa tudi razumljivo – tekmovati za pozornost z velikani kot so The Good, The Bad and The Ugly, Once Upon a Time In the West ali Once Upon a Time in America res ni lahko.

Dogajanje v Duck, you Sucker! je postavljeno v leto 1918, v čas mehiške revolucije. Film se začne s citatom komunističnega voditelja Mao Tse Tunga: The revolution is not a social dinner, a literary event, a drawing or an embroidery; it cannot be done with elegance and courtesy. The revolution is an act of violence. Revolucija je nasilna, nelepa ter »resnična«. Predstavlja širši okvir, v katerega sta vpeti obe glavni osebi, Juan in John. Juan Miranda (Rod Steiger) je voditelj nepomembne lopovske bande in pripadnik nižjega sloja; je neizobražen in “umazan”, a zvit in preračunljiv. V določenih osebnostnih potezah, če ne drugo pa po videzu, spominja na legendarnega Tuca iz The Good, The Bad and The Ugly – kar ni naključje, prvotno je namreč bilo mišljeno, da bo Juana igral ravno Elli Walach, torej igralec, ki je upodobil Tuca. John Mallory (James Coburn) je »gospod«, pripadnik IRA in mojster eksploziva, ki se skriva pred angleškimi oblastmi. Preko »flashbackov« počasi odkrivamo njegovo preteklost in na koncu filma spoznamo vzroke, ki so ga pognali v beg. »Flashbacki« niso nič novega v Leonejevih filmov; videli smo jih že v For a few dollars more in Once upon a time in the west – v slednjem počasi vznikajoče podobe razložijo usodno povezanost med likoma, ki ga igrata nepozabna Charles Bronson in Henry Fonda.

Duck, you Sucker! je avanturističen film, zgodba o dveh prijateljih, ki ju zbliža revolucionarna vihra in osebne koristi. Juan in John želita izkoristiti obsedeno stanje in v mestu Mesa Verde oropati banko. Oba spadata med tiste tipične Leonejeve like: amoralne, preračunljive in cinične. Revolucionarna vihra ju potegne v svoj vrtinec, a višji ideali ju ne zanimajo. To dobro pove Juan, ko se po spletu zabavnih naključij znajde v prvi vrsti revolucionernega odpora: “I don’t want to be a hero. I want my money«.

Film je prežet s črnim humorjem, ironijo in cinizmom. Je nasilen, marsikdaj tudi brutalen, a na drugačen način kot ostali Leonejevi filmi. Če je bila smrt v The Good, The Bad and the Ugly še silna, stripovska in v svoji monolitskosti skorajda že kul, v Once upon a Time in the West poetska in čutna, je v Duck, you Sucker! neposredna in brutalna, lahko bi rekli »resnična«. V filmu ni prostora za arhetipsko karikirane  junake, kot recimo v The Good, The Bad and The Ugly; Juan in John izpadeta bolj človeška, včasih že naravnost groteskna v svojem pehanju za “bogastvom”.

Duck, you Sucker! je izšel leta 1971. Je drugi del obsežne trilogije, ki jo sestavljata še Once Upon a Time in the West in Once Upon a Time in America. Film je bil zaradi želje, da bi ga gledalci povezali z Leonejem in njegovimi prejšnjimi filmi, v nekaterih državah preimenovan v A Fistful of Dynamite oziroma Once upon a time … Revolution.

Glasbo je napisal Ennio Morricone, ki je ozvočil vse osrednje Leonejeve filme. Morricone najmočnejše prizore v filmu še poudari, včasih tudi potencira. Glasba, s katero je opremil Leonejevo dolarsko trilogijo je bila prvinska in udarna, za Duck, you sucker! pa je izbral bolj igriv, iskriv, tudi prismuknjen pristop; združil je prostrane orkestralne slapove in psihadelične trenutke. Prilagam naslovno pesem, ki ga krasijo jokajoča godala, prismuknjen napev in čudovit glas Edde Dell’Orso.

Duck, you Sucker! nosi prepoznaven Leonejev pečat, ki pa verjamem, da ni za vsakogar. Posamezni prizori so dolgi in pomenljivi. Nosijo občutek usodnosti, nekakšne epskosti; Leone ujame trenutek (vse kretnje, obrazno mimiko in ostalo nebesedno vedenje) in poskuša iz njega potegniti čimveč. Zaradi tega marsikdaj poslušam, da so Leonejevi filmi dolgovezni in nezanimivi, preveč stoični in epski ter brez soka oziroma libida, ki bi premišljeno vizijo obarval. Zakaj torej njegovi filmi fascinirajo? Mogoče zato, ker nas spominjajo na romane Karla Maya, Julesa Verna, na otroško obdobje, tam okoli desetega, enajstega leta starosti, ko smo želeli osvojiti celoten svet, ga prekopati po dolgem in počez. Njegovi filmi dišijo po velikih dogodivščinah, po daljnih krajih, ki so greli našo domišlijo v otroštvu. So filmi, v katerih (anti)junaki še imajo besedo, čeprav njegova zadnja dva filma že nosita nekakšno težo, nekaj kar težko opišem. Duck, you Sucker! je daleč od coolnessa njegove dolarske trilogije, prežet je s črnimi in pesimističnimi stvarmi, ki so še bolj izražene v njegovem zadnjem filmu Once Upon a Time in America.

P.S. Vsi italovestern feni vabljeni na tole, v vseh pogledih fantastično retrospektivo!

Advertisements

Gledamo filme: Road House (1989)

Verjetno najboljši film vseh časov.

So filmi, ki dobro orišejo določena eksistencialna vprašanja in ponujajo odgovore na pereče psihosocialne konflikte. Če je pravšnja klima, dober timing in dovolj odprta populacija, taki filmi postanejo klasiki, kulti, ki jih zna vsak našteti ob štirih zjutraj. Obstajajo pa še filmi, ki zarežejo globlje, tako globoko, da boli – filmi, ki preko slike in zvoka govorijo zgodbo o nas – o človeštvu.

Problem nastane, če človekova zavest še ni na dovolj visokem nivoju, da bi dojela bogato sporočilnost izdelka – takrat se sprožijo strahovi in predsodki, kar rezultira v gnusu in zavračanju. Taki filmi nato izginejo pod površje in se kot srebrna ploščica v globini pravode svetlikajo ter čakajo na dovolj pogumnega potapljača v službi kulture, ki si bo upal stvar prinesti na površje. Kar sledi je ozaveščanje primarne travme in sprejemanje neizogibnega. Veliko ljudi je poskušalo in odnehalo. Jaz nisem. Sledi moja zgodba, zgodba o filmu Road House.

Dalton (Patrick Swayze) je urbani mislec, eksistencialist, ki išče svoje poslanstvo. Študiral je filozofijo, a kmalu odkril, da le-ta ne zadovoljuje njegovih najglobljih človeških teženj. Zato zapusti študij in se kot vsi veliki misleci odpravi na podeželje, v osamo. Tam se sooča z možnostmi vesolja, poskuša še enkrat zavrteti kolo usode, a pristane v lokalu Double Deuce, v najbolj ravzpiti gostilniški vukojebini. V lokalu vlada kaos, prvotna anarhija, stanje družbene nedorečenosti. V njem vladajo najnižji in najbolj sprevrženi človeški produkti: nasilje, korupcija in lahke ženske. Kar sledi je replika stanja stvari, kot se je zgodila pred tisočimi in tisočimi leti. Dalton – ni naključje, da njegovo ime spominja na Danteja! – obvlada vseh devet krogov pekla, kar pomeni, da začne sistematično človečiti peklensko hordo. Priča smo vzpostavljanju reda in nastanku temeljev sodobne družbe: pravičnosti, tolerantnosti in redu. Film torej oriše nastanek sodobnega človeškega sobivanja, a se njegov domet ne konča tukaj.

Film poseže tudi na področje človeškega karakterja, na njegovo spremenljivost tekom časa. Ali se karakter spremeni, če se spremeni okolje? Ali lahko uidemo lastni psihi? Road House daje enoznačen odgovor: ne. Dalton je killer skozi in skozi, pa čeprav zamenja okolje. A drži se dobro. Na začetku nikoli ne udari prvi, ampak počaka. Probleme rešuje s simbolnimi funkcijami, s kretnjami, namigi, s pogovorom. Napade le, če je napaden prvi. A proti koncu butne iz njega vsa agresivnost, ves njegov gon smrti, ki rezultita v pretresljivem zaključku filma. Podobne študije se je nato čez nekaj let lotil tudi Cronenberg v svoji A History of Violence, a z veliko slabšim rezultatom. Tam kjer Cronenberg kvečjemu praska po površini, se gre negovan artizem, Road House udari nativistično in nadvse brutalno. A History of Violence ni slab film, a je bil Road House prej. Malo manj kot dvajset let prej.

Na splošno je režiser svoje delo opravil mojstrsko. Odlično je ubesedil oziroma slikovno izrazil bazične ideje, briljira pa predvsem pri prikazu Daltona. Njegovo mračno, zemeljsko in materialno naravo najprej poskuša skriti s študijem filozofije, kasneje jo maskira s snežno belo srajco, odlično pa tudi reši problem ženskega lika. Daltonova izbranka je Elizabeth, zdravnica z blond lasmi – kar v gledalcu, predvsem v moškem ustvarja razcep vseh razcepov – takšnega na katerega bi bil ponosen tudi velemojster filmskih razcepov David Lynch. Ženski lik s svojo barvo in postavo vabi, a s svojim poklicem straši in spravlja gledalca v negotovost. Rešitev je na dlani: identifikacija z Daltonom, z moškim vseh moškov. Dalton je lep in nevaren – še en razcep, ki pa ga bodo gledalke verjetno boljše prenesle.

Dalton: »I´m not a nice man.«

Elizabeth: »Yes, I know.«

Okolje/dednost, psihologija spola ter evolucija človeške družbe, je le nekaj dometov, kamor sega Road House. Moram priznati, da tudi še sam nisem dojel vsega. To pripisujem dejstvu, da je film tako dobro ujel prihodnost, da bo spet moral za nekaj stoletij na dno pravode ter počakati novega pogumneža. Moje delo je zaenkrat opravljeno, ostalo bodo dokončali zanamci.

Gledamo filme: Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull (2008)

Indy se dostojno stara. Bolj kot Rambo, ki je v svojem zadnjem filmu izgledal kot slaba karikatura samega sebe, celoten film pa kot ena velika Stallonejeva nadkompenzacija. A kot rečeno, z Indyjem je drugače. Seveda se tudi slednji v novem Indiana Jonesu še vedno znajde v napol fantastičnih situacijah, a v primerjavi s Stallonejem mu verjamemo in ne zavijamo z očmi. Indy izgleda bolj živ, sproščen in predvsem – neobremenjen. Vice poka kot za šalo, se zna pošaliti na svoj račun in se enostavno zaveda, da ni več med najmlajšimi.

Spielberg, Lucas in co. so dobro vedeli, da je med tretjim in četrtim delom preteklo 19 let in da Indy potrebuje tudi psihološko preobrazbo, da bi se tako obdržala njegova verodostojnost – verodostojnost seveda v kontekstu lastne zgodovine. Indy sicer še vedno veselo skače, teka in se tepe, a v določenih situacijah vseeno prepusti glavno svojemu “nasledniku” Shii LaBeoufu, spet v drugih, kjer pa mladostna zaletavost in energičnost ni dovolj, črpa iz svoje bogate zakladnice izkušenj, iz svoje umirjenosti. In to je najlepše pri četrtem delu. Indy si nima več ničesar za dokazat. Vse je že povedal v prvih treh delih, tako da zdaj lahko akcijo večinoma prepušča drugim, sam pa v ključnih trenutkih doda svojo kapljico.

Četrti del seveda ne moremo primerjati s prvimi tremi. Je nesmiselno in v bistvu tudi nemogoče. Še bolj pa je nemogoče, da bi bil četrti del isti oziroma, da bi bil narejen iz istega lesa, kot njegovi predhodniki. Lahko sicer diši po prvih treh delih, lahko seva žar velike avanture ob katerem se zbudi otrok v vsakem gledalcu – a isti ne more biti. Če bi bil isti kot prvi trije deli, bi dobili znanstveno fantastiko, štancanje in kvadriranje preverjene forme, kot npr. pri Rambotu. Ne, Spielberg stavi rajši na poglobitev, na logični razvoj in svojega junaka opremi z vso potrebno vitalnostjo, a obenem tudi s tako potrebno samoironijo. In zaradi tega film preživi in v kontekstu serije izpade več kot odlično.

Toliko o “nevidnem”. Ostalo je preverjen koktajl, ki vsebuje elemente zgodovine in mistike, drzne špekulacije in obvezne negativce (Rusi). Kristalna lobanja, Nazca, bogovi, Mesto zlata. A kot rečeno, vsebina skoraj ni važna, bolj kul in tudi večji dosežek je dejstvo, da je ustvarjalcem uspelo narediti film, ki povzema esenco svojih predhodnikov, a obenem izgleda kot pač takšni filmi izgledajo leta 2008.

Gledamo filme: Roman Polanski – The Tenant (1976)

b000069i0901lzzzzzzz.jpg

Huh, Roman Polanski ima na grbi že marsikaj: nekaj legendarnih filmov (npr. Rosemary’s Baby in Chinatown), tragično smrt svoje žene Sharon Tate, ki jo je zakrivila Mansonova banda ter obsodbo za spolni odnos z mladoletnico, zaradi katere je zapustil ZDA in zdaj živi v Franciji. The Tenant (1976) predstavlja še en njegov izlet med temačne plasti človekove duševnosti in je zaključni film trilogije, ki jo tvorita še Repulsion (1965) in Rosemary’s Baby (1968).

The Tenant se ukvarja s temami socialne odtujenosti in psihološke razklanosti, uvrstili pa bi ga lahko med psihološke srhljivke, saj se v prvem planu ukvarja predvsem z notranjim stanjem glavne osebe – Trelkovskega, ki ga igra sam Polanski.

Trelkovski je tih in zadržan mož, ki se preseli v stanovanje, v katerem je prejšnja podnajemnica naredila samomor. Stanovanje je del velike ter neprijetne stanovanjske hiše, v kateri živijo čudaški stanovalci in vladajo stroga pravila. In ravno ta pravila začnejo že v osnovi ne ravno socialno angažiranega Trelkovskega počasi osamljati in izolirati iz družbene sredine. Kot gledalci smo priča njegovi osebnostni spremembi iz mirnega in vestnega moža v paranoično ter mrzlično osebo, ki skuša preživeti v kafkaesknem svetu, polnem klavstofobičnosti in nezaupanja. Socialna sredina, kot tudi njegovo dojemanje le-te kmalu začneta najedati njegovo zaznavanje realnosti, kot tudi korenito posegati v njegov občutek samega sebe, v njegovo identiteto.

Film orisuje veliko psiholoških tem, med drugim tudi vprašanja človekove identitete, norosti, občutka nemoči in prepuščenosti višjim silam. Osebnostna sprememba glavnega lika in psihologičnost le-te je dobro predstavljena, film pa, kljub svoji dolžini ostaja vseskozi napet in lepo gledljiv.

Polanski je mojster creepy atmosfere. V vsakem prizoru je vsaj nekaj mračnih kotov, terena, ki ostaja za gledalca neznan. Kamera je počasna, meditativna in izgleda kot, da bi se uglasila na introvertirano pojavo Trelkovskega. Polanski v The Tenantu ne stavi na pošasti in skrivnostne morilce, ampak na najbolj učinkovito stravo – na lastno duševnost, na lastne skrite kotičke in slepe pege – in to tako dobro, da The Tenant po intenziteti in zapomnljivosti poseka večino novodobnih grozljivk/srhljivk, ki stavijo predvsem na vizualne šoke.

The Tenant je pronicljiva študija mračnih stranpoti človekove duševnosti in film, ki bo ostal z mano še veliko časa.

Gledamo filme: Danger Diabolik (1968)

danger-diabolik-ital.jpg 

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je v Italiji delal najbolj seksi trash. Ni žanra ali filma, ki ga Italijani takrat niso prevzeli in si ga naredili za svojega. Sandalski epi, vesterni, kriminalke, psihotrilerji, grozljivke, celo Jaws, The Exorcist in Romerotovi zombiji niso bili pred njimi varni. Prava biblija za produkcijo tistega časa predstavlja knjiga Marcela Štefančiča mlajšega Ubij vse in vrni se sam, v kateri avtor lepo in seveda na svoj način posreduje vsa potrebna dejstva in imena, ki so takrat kaj veljala. Odlična knjiga, zelo informativna in prava zakladnica bizarnih ter hudo kultnih filmskih naslovov!

Danger Diabolik (1968) je podpisal Mario Bava, eden izmed prvoborcev giallo žanra, avtor klasikov kot so Blood and Black Lace (1964) ali A Bay of Blood (1971). Danger Diabolik je nastal po istoimenskem italijanskem stripu, v njem pa nastopa John Phillip Law v vlogi Diabolika, Marisa Mell, ki igra Evo – Diabolikovo seksi bejbo ter Adolfo Celi, ki je znan predvsem po svoji vlogi negativca v bondijadi Thunderball (1965).

Diabolik je antijunak, pravi jebač, ki nakradeno bogastvo vlaga predvsem v svojo zbirko Jaguarov in high-tech gadgetov ali pa recimo v opremljanje svojega kul podzemnega skrivališča. Včasih pa 10 milijonov ukrade samo zaradi tega, da se lahko potem po njih valja s svojo bejbo. Zelo dekadentno početje, ki gre seveda v nos tako policiji, kot tudi mafiji, ki posledično združita moči in ga skušata zaustaviti. Toliko od (kvazi) zgodbe, ostalo pa sestavlja kakopak groovy psihadelična scenografija in kostumografija, kot tudi obvezno funky glasba maestra Morriconeja, ki je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih neločljivo povezan z italijansko filmsko produkcijo.

Danger Diabolik je film, ki na nobeni točki ne želi spreminjati sveta – čeprav moment, kjer Diabolik uniči celoten državni finančni sistem ima žlahten anarhičen naboj! – a ostaja edinstven dokument določenega filmskega Zeitgeista, ki mi ga je v veliko veselje vedno znova raziskovati.

Spodaj lahko slišimo še Morriconejev kul psihadelični nonsense iz dotičnega filma ter spot za komad Body Movin od Beastie Boysov, v katerem se na svojevrsten način poklonijo Diaboliku. Oboje je seveda super, pardon groovy!

Ennio Morricone – Deep Down

Beastie Boys – Body Movin

Gledamo filme: [REC] (2007)

poster1_full.jpg

Če so vam resničnostni šovi tipa Big Brother premalo resnični vam priporočam [REC] – intenzivni ter klavstrofobični hardcore reality šov, kakopak španskega izvora.

Mlada ambiciozna televizijska poročevalka Angela pokriva nočno dogajanje na gasilski postaji in upa, da bosta s kamermanom posnela kaj zanimivega. Končno pride do klica in oba se odpravita snemat rutinsko gasilsko akcijo – reševanje starejše gospe iz stanovanja. Rutinska akcija se sprevrže v kaos – gospa enega izmed reševalcev ugrizne, nakar se blok hermetično zapre in vzpostavi karantena. Resničnostni šov se začne in kar sledi je najbolj napetih 75 minut – seveda brez naknadne montaže – kar jih boste letos doživeli.

Celotno dogajanje v filmu spremljamo iz perspektive Angelinega kamermana, kar pomeni, da vidimo točno to kar vidi on in nič drugega. Kamera je skoraj nonstop v gibanju – se trese, pada, pobira s tal in tako gledalcu nudi ostro in brezkompromisno realnost, ob katerem Blair Witch Project in Cloverfield izgledata tako bledo kot moja stara Guns n` Roses majica.

[REC] je čistokrvna panika in nekaj najboljšega v žanru srhljivk/grozljivk v zadnjih letih. Neizmerni užitek mi kazi le dejstvo, da bodo Američani kmalu posneli remake…

Gledamo filme: The Warriors (1979)

warriors.gif

The Warriors je eden izmed tistih filmov, za katerega bi si mislil, da že dobrih 30 let gnije na smetišču filmske zgodovine, a se preseneljivo redno pojavlja na vseh možnih lestvicah t.i. antiutopičnih filmov, t.j. filmov, ki prikazujejo izrazito negativno vizijo sveta, polno nasilja, revščine, represije itd.

Vse tolpe New Yorka se nekega dne zberejo v Bronxu na velikem srečanju ter poslušajo Cyrusa – vodjo največje in najmočnejše bande v mestu The Riffs – ki predlaga premirje ter vizijo, da bi skupaj prevzeli oblast nad celotnim mesto. Srečanja se udeležijo tudi The Warriors, skupina, ki je prišla iz daljnega Coney Islanda. Cyrusa med govorom ustrelijo, za njegovo smrt pa obtožijo Warriorse. Začenja se neusmiljen lov na njih, v katerem sodelujejo vse tolpe New Yorka…

V filmu fascinirajo predvsem lokacije snemanja (mislim, da tako zanikrnih slumov v filmu še nisem videl) ter razna bizarna, kot tudi kreativna oblačila tolp, ki segajo od dokaj tipičnih panksov in skinov, pa vse do tolp, ki so na kotalkah ali pa se oblačijo v baseball igralce. Nasilja je za tak film v bistvu preseneljivo malo in če se že pojavi, je dokaj blago. Igra je mestoma zelo povprečna, izrisanost likov bolj ali manj provizorična, tempo v nekaterih delih počasen.

Večji del filma se dogaja ponoči, kaj mu daje potrebno temačnost ter Mad Max apokaliptičnost. Vzdušje je dobro, skozi film kar veje duh socialnega darvinizma, boja za prostor, neusmiljenega gang življenja, ki ga za kratek čas prekine pomenljiv prizor na podzemni, kamor vstopita dva para, namenjena na maturanca. To je v bistvu edini prizor v filmu, kjer v svet nasilja in borbe za preživetja vstopi normalno, “navadno” življenje.

Film v določenih ozirih izgleda staro, nekateri elementi so verjetno pred 30 leti izgledali bolj impresivno, bili bolj učinkoviti – zdaj pa izpadejo le še lepo thrashy ali mestoma celo komični. A vseeno taki fimi nekaj imajo: nekakšno kultnost, ki je zmes slabe igre, avtentičnih lokacij in thrashy videza, ki se trajno zapiše v srce gledalcev. Tudi v moje.

Gledamo filme: Dario Argento – Phenomena (1985)

phenomena1.jpg

Phenomena (1985) spada v serijo Argentovih paranormalnih trilerjev, med katere spadata tudi npr. Suspiria (1977) in Inferno (1980). Dogajajo se torej stvari, ki so čudne, bizarne ter nerazložljive, a podlaga oziroma železno ogrodje filma je isto kot pri vseh njegovih filmih: skrivnostni morilec, ki mori – tokrat na idiličnem švicarskem podeželju. Osrednji lik filma je Jennifer Corvino (Jennifer Connelly), ki ima sposobnost komuniciranja z žuželkami in s pomočjo katerih se čedalje bolj približuje morilcu. Pri tem ji pomaga Prof. John McGregor (Donald Pleasance), raziskovalec žuželk, ki edini verjame v njene sposobnosti.

Prvo kar pade v oči je to, da je Phenomena, kar se tiče krvi in gravža dokaj zmerna. Predvsem če upoštevamo, da je bil posnet med dvema zelo krvavima filmoma, med Tenebre (1982) in Opero (1987). Najbolj napete dele filma spremlja glasba italijanske prog-synthi skupine The Goblin, nekatere pa tudi besno žaganje Iron Maidenov ter Motörheadov. Žaganje obeh skupin v kontekstu filma izpade malo smešno in pri določenih prizorih čisto mimo. Verjamem, da je hotel Argento suspenz, a v svojih zgodnjih filmih je zato posegel po drugačnih sredstvih ali vsaj po drugi glasbeni spremljavi – po Morriconeju na primer. Zabavno pa je vseeno… na svoj način seveda.

Film se ponaša z nekaterimi zanimivo posnetimi prizori ter nekaj dobrimi snemalnimi triki, a na splošno se mu pozna starost oziroma, da je nastal v osemdesetih. Phenomena je tipični produkt thrash produkcije iz osemdesetih, čeprav so bile verjetno Argentove tendence bolj umetniške. V določenih ozirih se vzame preveč resno, pretirava z dramo in bombastom do te mere, da izpade že napol komičen. In ravno ta občasna neresnost, ga zelo oddaljuje od Argentovih zgodnjih rudimentarnih (psiho) trilerjev, kot je npr. The Bird with the Crystal Plumage (1970).

Phenomena je gledljiv in po svoje zelo zabaven film (prizor, kjer se profesorjeva opica maščuje njegovemu morilcu, je za thrash anale!). Je med boljšimi, ki jih je Argento naredil v osemdesetih, čeprav ga je na nekaterih mestih že načel zob časa.

Gledamo filme: There will be Blood (2007)

therewillbeblood.JPG

Paul Thomas Anderson je dober pripovedovalec zgodb. To je že lepo pokazal v nostalgičnih Boogie Nights (1997) in biblični Magnolii (1999). Je režiser, ki se izbrane materije loti resno in zelo skrbno. Nič ne prepusti naključju, kar vpliva na to, da so njegovi filmi zaokrožene celote, ki sledijo neki notranji logiki oziroma se ponašajo s čvrstim, skoraj že klasičnim pripovednim lokom – uvod, zaplet, vrhunec in zaključek.

Tudi njegov novi film There will be Blood ni izjema. Tematika je nafta, pripoved pa se vrti okoli glavne osebe Daniela Plainviewa, ki ga igra Daniel Day-Lewis. Daniel Day-Lewis je za to vlogo dobil Oskarja za glavno moško vlogo – in to z razlogom. Njegova igra je eden izmed vrhuncev filma. Lik, ki ga igra ni pozitiven – ravno nasprotno! – “krasijo” ga predvsem negativne lastnosti, ki se združujejo v skoraj že arhetipsko predstavo kapitalističnega mogotca, egoističnega in brezbrižnega, za katerega ne veljajo nobena pravila.

Pripoved se začne z Danielovimi obotavljivimi začetki, z njegovim vzponom, kot oil-man, se nekako kumulira v osrednji del, kjer Daniel “kolonizira” večji del ozemlja in črpa nafto, pa vse do zapomnljivega in močnega sklepnega dela. Daniel se kot oseba čez film spreminja in sicer v smislu potenciranja že obstoječih lastnosti. Na stara leta postane tako še bolj egocentričen in nezaupljiv do soljudi, kar pa je tudi povezano z nekaterimi ostalimi pomembnimi dogodki njegovega življenja – z oglušelostjo sina ter vrnitvijo osebe, ki se predstavi kot njegov brat.

Film ima nekakšen notranji motor oziroma silo, ki ga suvereno žene od začetka do konca. Markantna glavna oseba, privlačna tematika, impresivne lokacije snemanja ter nekaj dobrih prizorov (npr. ko se Daniel na krut način poskuša rešiti svojega gluhega sina tako, da ga enostavno posadi na vlak) je nekaj ključnih točka filma, ki ima vse lastnosti klasika.

A zakaj mi je potem, le dan po ogledu filma, ostala v glavi le še odlična Danielova igra in peščica prizorov? Zato, ker imam občutek, da filmu vseeno nekaj manjka. Nekaj, zaradi česar verjetno ne bo končal med največjimi v zgodovini. In tisto “nekaj” ima film, ki mu je odvzel Oskarja za najboljši film leta – No Country for Old Man. Izdelek bratov Coen ima “tisto nekaj” – večplastnost, sij “velikega filma”, ki da vedeti gledalcu, da je priča nečemu, kar ga presega in kar presega format “filma”. Vem, da gre za subjektivne dejavnike, a pri “tehnični” izenačenosti obeh filmov, ostanejo za njuno diferenciacijo pač samo še slednji.

Kljub svoji epski razsežnosti se There will be Blood na koncu sprovede v “le” zelo dobro povedano zgodbo, ki svoje pove in nato utihne. A pravi “klasiki” naj bi govorili še leta in leta…

Gledamo filme: Caligula (1979)

caliguladvd.jpg

Caligula je film, ki si ga zapomniš. Tako ali drugače. Je Brassev pogled na Caligulo, rimskega cesarja, ki je bil znan po svojih agresivnih in seksualnih izživljanjih. Kaj vse je počel, je v bistvu napačno vprašanje. Boljše bi se bilo vprašati, kaj ni počel – no, vsaj v filmu seveda – ker zgodovinska točnost filma Caligula je tudi še dandanes predmet spora.

Scenografija filma je enostavno odlična, v svoji razkošnosti pa spominja na vse velike zgodovinske epe iz petdesetih in šestdesetih let. Kostumograifja detajlna, skrbno izbrana in zelo verodostojna. Igra glavnih igralcev (npr. Malcolm McDowell, Peter O`Toole, Helen Mirren) je prepričljiva, na trenutke skoraj že gledališka. V filmu spremljamo Caligulo, njegovo življenje kot vladarja Rima. Spoznamo ga kot egoistično in narcisistično osebo, za katero je celo življenje bila ena velika zabava, le preizkus, kako daleč lahko gre. In daleč je šel. Tako daleč, da je vrsto let uporabljal vzvode svoje oblasti za kanaliziranje svojih želja in nagnenj, dokler ni prestopil vseh mej in plačal s svojim življenjem.

No, zdaj pa podrobnosti: ženska in moška homoseksualnost, fellacio, cuninlingus, posillstvo, uriniranje, obglavljanje – ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno zelo eksplicitno. Neverjetno.V bistvu skoraj ni prizora, v katerem ne bi bilo vsaj deset nagih ljudi, krepkih moških in lepotic, ki jih je za film priskrbel sam Bob Guccione, lastnik Penthousa ter hkrati producent filma. Bob Guccione je marsikdaj tudi napačno naveden kot režiser filma, saj je po sporu z Brassem, posnel še nekatere dodatne scene in do določene mere spremenil končno obliko filma. To je sprožilo val tožb, ki so izid filma prestavile za dobra tri leta.

Vrhunec filma je verjetno monumentalna orgija, ki jo vidimo proti koncu filma. Gre za pravcati cirkuški, gledališki, nadrealističen razvrat, za hardcore, h kateremu je v veliki meri pripomogel predvsem Guccione.

Ali je torej Caligula ena velika pornič packarija, zapakirana v sij sedme umetnosti? Veliko ljudi ta film vidi tako, a obstaja vsaj ena ločnica. Če je v porniču golota bolj sama sebi namen, je v Caliguli le sredstvo, da se materija na ustrezen način predstavi – čeprav ne morem zanikati, da nekateri seksualni prizori proti koncu filma (npr. večminutni fellacio) delujejo že, kot, da so sami sebi namen – kar pa je predvsem rezultat postprodukcijskega vpliva Guccioneja in ne Brassa.

V bistvu pri Caliguli ni srednje poti: ali ga ljubiš ali sovražiš, ga smatraš za čisto zlato oziroma za čisti drek. Jaz sem se odločil za žlahtno zlato – a pozor – edina prava verzija filma je dolga dobri dve uri in pol. Ostalim verzijam – ki jih je približno ducat – manjka večina tistega, zakaj je ta film tako poseben in na nek način čisti kult.