Kategorija: Glasbena kapsula

Glasbena kapsula #12 – Jazz na plesišču oziroma United Future Organization

united-future-organization-now-then.jpg

United Future Organization je japonsko-francoska glasbena naveza, ki deluje že od zgodnjih devetdesetih. Njihova glasbena vizija je enostavna: spraviti jazz(y) vibracije na plesišče. Trio (no, od leta 2002 duo) je do zdaj izdal 5 studijskih albumov: United Future Organization (1993), No Sound Is Too Taboo (1994), 3rd Perspective (1996), Bon Voyage (1999) in V (2002). Vredni pozornosti so predvsem prvi trije abumi, saj ima skupina na njih še trdno glasbeno identiteto in prepoznaven stil, ki je zaprisežen logiki temačnih in zadimljenih barskih plesišč. Glasba pa ima tudi soul, kar se kaže v toplih, zvočno skladnih in zaokroženih zapisih. Kasneje je skupina z albumom Bon Voyage prestopila v nu-jazz vode, v morje rutinerske plastike, primerne predvsem za čilanje v obmorskih barih in manj za anale korektnega fjužna na relaciji beatov in jazza.

Ključno mesto v njihovi diskografiji dajem kompilaciji Now & Then: 1990-1997, ki je izšla leta 1997. Tale kompilacija je uradno izšla samo na Japonskem, kar pomeni, da je primerno japonska tudi cena, zadeva pa vsebuje komade iz prvih treh albumov, kot dodatek pa še bonus CD, do vrha napolnjen z remiksi nekaterih žanrskih soborcev. Vem, takšni remiks CDji so večinoma čisto nepotrebni dodatki, a v primeru Now & Then gre za material, ki v določenih enotah celo presega originale. Seznam remikserjev je impresiven in se bere kot nekakšen best of klubske in elektronske scene devetdesetih: Ken Ishii, Nobukazu Takemura, King Britt, A Forest Mighty Black, Fila Brazillia, Kyoto Jazz Massive idr. Rezultati so odlični, remiksi pa predani downtempo/uptempo laganicam, drum and bassu in tudi bolj abstraktnim elektronskim kolažem.

Essential za vse ljubitelje jazzy plesne glasbe.

Advertisements

Glasbena kapsula #11: Kaj poslušajo meni ljubi izvajalci: DJ-Kicks, Back to Mine, Late Night Tales…

Pri berlinski založbi !K7 že dobrih 15 let izhaja serial Dj Kicks , ki ponuja zanimive mikse raznih izvajalcev. V tem obodobju se jih je nabralo že 36 in sicer od izvajalcev kot sta Kruder in Dorfmeister, Rockers Hi-Fi, Dj Cam, Terranova, Thievery Corporation, med novejšimi imeni pa so to Annie, Tiga, Hot Chip, Four Tet in Erlend Øye. Miksi se glasbeno med seboj zelo razlikujejo, segajo pa od chill outa in downtempa, pa vse do hip-hopa, housa in techna.

Na podoben način so narejeni še seriali Back to Mine, Late Night Tales ter zadeve, ki izhajajo pod okriljem založbe Fabric. Zanimivi sta predvsem prvi dve kompilaciji, saj nista omejeni samo na klubska imena, ampak se na seznamu avtorjev najdejo tudi Death in Vegas, Belle & Sebastian, Mercury Rev, Tricky, Air ali New Order.

Mene trenutno po nekaj letih spet zanima Dj Kicks, saj po netu krožijo novice, da naj bi naslednja dva miksa prišla izpod prstov dubstep mojstra Buriala ter eklektičnega hoperja Flyng Lotusa. Čakam!

Glasbena kapsula #10: Kinit Her – Glyms or Beame of Radicall Truthes

Skupino, ki v rubriki influences v eni sapi našteva imena kot so Coil, Brian Eno, Burzum, Clouddead, Earth ali Nico ter se opisuje kot kombinacija “britanske underground scene iz osemdesetih, skandinavskega black metala iz devetdesetih in brezčasnosti folk glasbe”, sem enostavno moral slišati. In povem lahko le eno: This is some weird and perverse shit ob katerem zbledijo tudi čudaštva t.i. New Weird Americe.

Ameriška skupina Kinit Her v svoji glasbi zrcali vzdušje potujočih glasbenikov srednjega veka, magičnih zaklinjanj, čarovniških ritualov, v besedila pa vnaša elemente taoizma, ezoterike in teorij zarote. A to še zdaleč ni vse. Na novem albumu Glyms or Beame of Radicall Truthes skupina kuri čarovnice, se potika po začaranih ameriški gozdovih, srečuje s pravljičnimi bitji ter se z večglasnimi zbori priližuje nebesom. Komadom daje imena kot so Hierophant Pentadrome, Topaz of The Dead Giant ali Falling Aeroliths, se spogleduje z glasbeno estetiko black metala in industriala ter nam nudi v poslušanje enega izmed najbolj bizarnih vokalov ever. Vokal skupine je nekaj posebnega in verjetno eden izmed možnih razlogov, zaradi česar bo večina poslušalcev prenehala s poslušanjem že po nekaj minutah. Pevec namreč zavija kot gremlin na heliju, kot cvileč goblin, ki ga po gozdu podi Golum, kot šala, ki si jo je izmislila banda najstnikov na tripu. A Kinit Her mislijo resno. Iz njihove glasbe veje srd, pesimizem in razočaranje nad človeštvom ter nekakšna utesnjenost ter creepiness, ki mestoma vleče na Comus, legendarno skupino iz Cantenbury kroga.

Že dolgo nisem slišal kaj tako grotesknega in na nek način tudi fascinantnega, zato razglašam Glyms or Beame of Radicall Truthes za moj prvi album leta.

Glasbena kapsula #9: Matt Elliott oziroma The Third Eye Foundation

Matt Eliott je začel svojo glasbeno pot kot član vesoljskih rockerjev Flying Saucer Attack, konec devetdesetih pa je začel delovati pod umetniškim imenom The Third Eye Foundation. Znotraj tega projekta se je predal posebni ideji – spojitvi bizarno spremenjenih glasov z elektronskimi ritmi. V letih od 1997 do 2000 je pod tem imenom izdal tri albume (Ghost, You Guys Kill Me, Little Lost Soul), ki so enostavno povedano, brezčasni. Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da tudi Matt uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi album zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba The Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

Ključen komad vseh treh albumov je Lost (iz zvokovno najbolj dodelanega albuma Little Lost Soul), ki s svojim verzom So you say, the world is lonely…You are lost zadane bistvo Mattovega glasbenega udejstvovanja.

Leta 2001 je Matt s projektom The Third Eye Foundation zaključil, se iz Bristola preselil na francosko podeželje ter začel izdajati albume pod svojim pravim imenom – torej kot Matt Elliot. Leta 2003 je izšel njegov prvi album The Mess we Made, ki je jasno pokazal – kar so pozorni poslušalci njegovih del sicer že slutili– da je srž njegove glasbe neizmerna trpkost ter prefinjen občutek za dramo.

Ritmi so zelo pomemben del Mattove glasbene preteklosti, zato je toliko bolj presenetljivo, da jih na The Mess we Made skoraj ni. Izjema sta le dva komada – Also Ran, ki se iz komornega petja razvije v poskočen barski housič ter z vitalnim drum&bass ritmom zagnani The Mess we Made – drugače pa na albumu prevladuje Mattov vokal. Vokal je spremenjen in neprepoznaven, razvlečen ter do tolikšne mere modificiran, da se v nekaterih komadih že kar zlije z osamljenimi zvoki klavirja, ubranim brenkanjem kitare ali šumom ozadja. Pesmi so težke, ovite v debele plasti modrega cigaretnega dima in pritiskajo na poslušalčeva prsa kot večkilogramska utež. Vzdušje je otožno, sivo ter turobno. Kot izgleda Matta kljub novemu začetku še vedno preganjajo isti demoni, ki se jih je prvič dotaknil leta 1997 na tehnoidnem Ghostu.

Eden izmed vrhuncev albuma je pesem Sinking Ship Song, kjer ob pokanju ter škripanju barkače, poslušamo predirljivo zavijanje in jamranje mož, ki vedo, da jih kmalu čaka konec. Ladja se potaplja, glasove mož pa čedalje bolj duši glasno bučanje nevihte. Čudovita pesem in eden izmed tistih trenutkov na albumu, kjer imamo občutek, da je Matt vseeno našel neko delno odrešitev.

The Mess we Made je glasbena izpoved človeka, ki išče nov začetek, tako glasbeno kot tudi osebno. Album je poln sladke turobnosti, ki najbolj sede ob sivih ter rahlo deževnih dnevih. Matt išče svojo senco tudi še dandanes, do zdaj pa je pod lastnim imenom izdal že štiri albume, med drugim tudi s tako čudovitimi naslovi kot so Drinking Songs oziroma Failing Songs. Priporočam!

Glasbena kapsula #8: Lava?! Magma?! Magma! (in Ricardo Villalobos)

V Čilu rojeni – in zdaj v Nemčiji živeči – Ricardo Villalobos je eden izmed bolj zanimivih techno producentov zadnjih nekaj let. Na sceno prinaša tako plesnost in občutek za drive, kot tudi izredno veselje do eksperimentiranja. Njegova glasba pa vsebuje tudi dobršno mero ambicioznosti in velipoteznosti, ki komade vlečeta preko dvomestne minutaže. Leta 2006 je izdal Fizheuer Zieheuer, minimal ep, ki dobrih 37 minut obrača pihalno linijo blehorkestra Bakije Bakiča. V tem komadu se Villalobos izkaže kot mojster počasnega build upa ter mikroskopskih zvočnih sprememb, ki zahtevajo dobre slušalke, čvrsto pozornost ter predvsem veliko volje.

Villalobosova lanska grandioznost nosi naslov Enfants (chants), kjer 17 minut poslušamo variacijo točno dveh elementov: enostavne klavirske linije ter igrive otroške pesmice, vzete iz komada francoskih avant/prog rockerjev Magma. In stvar tudi tokrat deluje. Villalobos komad s subtilnimi modifikacijami klavirja stiska, s pomočjo otroškega napeva pa sprošča in ga pelje naprej. Tako ga spravi do 17 minute, a mislim, da bi tale komad lahko trajal tudi eno uro. Nekaj ima tale zadeva, nekakšen drive in pritisk, ki ti ulovi pozornost, kot tudi skrito notranjo logiko, ki jo dojameš na nezavednem nivoju. Enfants je pretenciozna, a na nek način tudi izredno všečna in šarmantna zadeva, ki pa svoje čare razkriva zelo počasi –  zato jo priporočam samo najpotrpežljivejšim.

Glasbena kapsula #7: Stress z Justice

Prvih dveh arty spotov odličnega francoskega elektro/retro/funk projekta Justice (D.A.N.C.E. in DVNO) sem se na televiziji kar dobro nagledal, ta zadnjega – Stress – pa ni nikjer. Po ogledu sem razumel zakaj. La Haine pozdravlja!

Kar hitro pa se je pojavil tudi parodični kontraudarec imenovan No Stress, “projekta” Justesse.

Pred kratkim pa smo dobili tudi nekaj čisto nove glasbe “ta pravih” Justice in sicer 4-delni prog-funk imenovan Planisphere, ki sta ga francoza naredila za Dior Homme fešn šov pomlad/poletje 2009. Tako zlobno nazobčano ter progressive Justice še niso zveneli.

Glasbena kapsula #6: Noč živih jazzerjev oziroma Bohren & der Club of Gore

Bohren & der Club of Gore so eden izmed tistih bendov, katerih glasba ima največji učinek proti večeru oziroma ponoči. Podnevi ne veljajo nič, njihove temne predstave ter dimenzije se pri sončni svetlobi porazgubijo, razpršijo, podobno kot sanjske predstave, ko se soočijo z dnevno zavestjo. A ponoči se na skupininih nosilcih zvoka odvija pravi hardcore!

Bohren & der Club of Gore so nastali leta 1992, člani skupine pa so prej muzicirali v raznih hardcore bendih. Inštrumente so sicer obdržali iste, a z basom, kitaro in bobni začeli delati glasbo, ki se nahaja na drugi valovni dolžini. Nastal je jazz oziroma boljše povedano doom jazz, žareč in pretočen s počasnimi ritmi, predirljivim rhodesom in minimalističnimi kitarskimi brenkanji. Nastala je glasba za posebne trenutke, za trenutke, ko se ura ustavi, življenje pa ponovno v strahu, da ga bo večna tema tokrat dokončno vzela.

170281.jpg

V skupinini diskografiji se je od leta 1994 (Gore Motel) do 2005 (Geisterfaust) nabralo 5 albumov, najbolj zanimivi pa so trije: Midnight Radio, Sunset Mission in Black Earth.

Midnight Radio (1995) je skupinin black album – dobesedno! 2 CD-ja, 11 komadov, kar znaša pribiližno dve uri in pol počasnega in gorečega minimalizma. Vsak komad je podoben: počasen ritem, klaviature in kitara, a vse skupaj zveni kot, da se je bend odločil, da bo igral počasi, zelo počasi. Komadi se premikajo v slow motionu, poslušalec pozorno sledi in ko že misli, da je bobnar zaspal, zasliši odrešujoč ck. Skupina pelje poslušalca v najtemnejši kotiček glasbe, ga počasi vleče po tleči žerjavici, dokler le-ta ne odneha. In odneha skoraj vedno, saj je Midnight Radio premočen in preintenziven za enkratno konzumiranje. Večno ponavljajoč slowcore, ki melje iz zvočnikov tako dolgo, dokler od poslušalca ne ostane nič!

Za tretji album Sunset Mission (2000) je skupina zamenjala kitaro s saksofonom, kar pa ni edina novost. Jedro vseh komadov predstavljajo mračne in tesnobne ambientalne podlage, ki se ovijajo okoli skupinih inštrumentov. Album je popoln soundtrack za mesto by night in odlično opisuje, kaj se dogaja ob sončnem zahodu – večanje senc, nato pa se iz nevidnih por začne izločati tema, ki se počasi plazi, ovija okoli vogalov, lepi na stolpnice, ljudi, na vse. Glasba je križanec med Badalamentijem in Sade oziroma zveni kot izgubljen soundtrack za Lynchev film. Da gre tokrat bolj za sunset, kot pa za midnight, se odraža tudi v glasbi. Vzdušje je manj klavstrofobično, bolj svetlo, a vseeno še dovolj noir. Saksofon občasno zapade v barsko đeziranje, v prijeten kič, a dobro, da ostanejo vsaj zgoščene teksture na mračni strani mesta, izven svetlobno pridušenih ter zakajenih barov.

bohren_sunset.jpg

Če smo Sunset misiji lahko še oporekali rahel kič, je skupina na svojem četrtem albumu Black Earth (2002), naredila vse prav. Centralno mesto je ponovno prepustila mrtvaškim ritmom, klaviaturam in globokim basom. Saksofona je tokrat manj, a zna ob pravem trenutku dovajati pritisk in kompozicijo stisniti ter usmeriti, kar je pomembna razlika v primerjavi s prejšnjim albumom, na katerem so bili nekateri komadi bolj razpuščene narave. Glasba pritisne poslušalcu na čelo in mu počasi, zelo počasi izsesava možgane. Black Earth je počasi premikajoča se smrt, death metal brez metala, glasbeni ekvivalent čepenja v temnem rovu ter skupinin najbolj učinkovit album.

Glasbena kapsula #5 – Niti ne tako Low, sploh ne… David Bowie

41vkx38q10l_sl500_aa240_.jpg

Okoli leta 1976 je bil Bowie kot zombi. Izpran, bled, nespečen, paranoičen, napol psihotičen, na koki – The Thin White Duke. Fasciniral ga je fašizem, okultno (Sveti gral) ter nacistična arhitektura. Posledica intenzivnega konzumiranja kokaina so bile faze kokainske psihoze, paranoičnih misli, v katerih so ga lovili CIA agenti, vampirji, tajne sekte. Polnil je časopise s članki, ki so spominjali na tiste, ki smo jih lahko nato v osemdesetih brali o Michael Jacksonu: “David shranjuje v hladilniku svoj urin”, “David ima v dnevni sobi oltar za črne maše”, “David opravlja eksorcizem svojega bazena” itd. itd. Njegovo takratno življenje v Los Angelesu je bilo pestro, polno drog, sumljivih osebkov in predvsem s polno lukenj v spominu. Rezultat tega obdobja je »kokainski« album Station to Station, eden izmed njegovih najboljših.

Album Low, ki je izšel leta 1977, korenini v albumu Station to Station ter v Bowiejevem, nikoli izdanem soundtracku za film The man who feel to earth (Nicoals Roeg), v katerem je igral glavno vlogo. Za produkcijo albuma Low se je Bowie vrnil v Evropo, k svojim koreninam. Inspiriral ga je predvsem nemški ekspresionizem, kot tudi takrat zelo vplivne nemške skupine Kraftwerk in Neu!. Želel si je poskusiti nekaj novega, nenavadnega. Pot ga je združila z Brian Enom, bivšim članom skupine Roxy Music, ki je v tistem času že izdajal eksperimentalne solo albume (npr. Discreet Music ali Another Green World) .

Low je začetek t.i. berlinske trilogije, ki ga sestavljata še albuma Heroes (1977) in Lodger (1979). A album ni nastal v Berlinu, ampak večinoma v Franciji, v Château d’Hérouville, podeželskem gradu, dobrih 40 km od Pariza. Šlo je za zelo popularen studio, saj so v njem snemali tudi Pink Floydi, Grateful Dead in francoski prog rockerji Magma. Album sta producirala David Bowie in Tony Visconti in ne Brian Eno, kot se dostikrat omenja.

V tistem času se je Bowie veliko družil z Iggyjem Popom in mu pomagal pri nastanku njegovega albuma The Idiot. The Idiot nosi izrazit Bowiejev pečat, začenši pri naslovnici, besedilih ter zvoku albuma. Najpre so posneli album The Idiot, nato Low, končna slika slednjega pa je nastala v Berlinu, v Hansa Studiu by the Wall – v takratni Zahodni Nemčiji.

Low zveni enostavno drugače, razlike z Bowiejevimi prejšnjimi albumi (npr. Ziggy Stardust) pa so v bistvu ogromne. Komadi zvenijo nedokončano in fragmentirano. Nimajo oprijemljivih refrenov in se včasih končajo tako nenadno, kot se začnejo. Bowiejev glas je monoton, neoseben ter odtujen. Besedila govorijo o izgubljenosti v svetu, o avtistični poziciji do sveta in so popolna preslikava Bowiejevega takratnega duševega stanja. Polovico albuma zavzemajo inštrumentali, a njihovo vzdušje in teksture govorijo isto kot besede: melanholija, odtujenost in izgubljenost.

Low je bil pred leti s strani vplivne glasbene strani Pitchfork izbran za najboljši album sedemdesetih, njegovo fragmentiranost, pa so si na albumu Kid A, vzeli za vzor tudi Radioheadi.

Low je vizionaren elektro-pop-funk album in eden izmed prvih albumov, ki so poskušali integrirati pop s takratno avantgardno elektronsko produkcijo. S tem albumom je Bowie za nekaj mesecev celo prehitel nemške Kraftwerke, ki so svoj prvi veliki elektro-pop album (Trans Europa Express) izdali šele nekaj mesecev kasneje.

Celotno Bowiejevo bivanje in ustvarjanje v Nemčiji lepo zaokrožuje še live album Stage, na katerem slišimo material iz albumov Low in Heroes, pravtako pa tudi nekatere njegove starejše zadeve (npr. Ziggy Stardust). Album vsebuje dva CD-ja in je zanimiv dokument v Bowiejevi diskografiji in edinstven pričevalec njegove eksperimentalne žilice, kateri se je predajal konec sedemdesetih.

Glasbena kapsula #4: postpostpostrock oziroma Labradford, Fridge in Do make say think

 31mjkzb669l_sl160_aa115_labradford.jpg

Kitarist po vajah benda ostane sam, si prižge cigareto, pogleda na uro in začne. Začne polniti prostor z blagimi prasketajočimi in brbotajočimi efekti. Počaka, da je soba polna, da ga zvok v celoti prekrije, da zleze v vsako njegovo poro in prevzame. Šele zdaj je čas za kitaro, za počasno in ubrano brenkanje, ki se melanholično in v slow motionu vleče skozi prostor. Glasbenik vmes potegne iz smotke, malo počaka, odigra naprej, kitaro odloži, obrne gumb na samplerju in spet zaigra. Poslušalec začarano posluša to počasnost in se vmes zaloti, da je pozabil zajeti zrak. Fixed:Context (2000) je počasna, zelo počasna atmosferična mojstrovina, ki je sposobna iz minimalnih elementov stkati velik zvočni kino, v katerem lebdijo občutki osamljenosti, poslavljanja, hrepenenja. Introspektivno!

3154tbe43jl_sl160_aa115_fridge.jpg

Tudi Fridge učinkovito zapolnjujejo prostor, a drugače. Njihov pristop je bolj bogat, estetski, zvok pa okrašen z množico pomenljivih podrobnosti. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno, skoraj že romantično zvočno kuliso, ki poslušalca vabi in pomirja. In nato spet kitara… Tokrat bolj spokojna kot počasna, uglašena na svoje novo in eksotično okolje. Happiness (2000) je blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Je glasba, ki jo verjetno še najboljše opiše pridevnik “lepa” – kljub vsej neoprijemljivosti takega naziva oziroma opisa.

41d6hyf92nl_sl160_aa115_do-make-say.jpg

Do Make Say Think so med vsemi tremi skupinami najbolj bogato okrašeni, njihov album &yet&yet (2002) pa skrbno strukturiran zvočni dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Skupina najde vedno prave rešitve, ventile, skozi katere odvaja nakopičeno energijo ter napetost, ki se nabere, v njihovih dolgih kompozicijah. Takrat galopirajo z močjo tisočerih konjev, a ostajajo vseskozi prijetno komorni in se tako ne približujejo grmenju in wagnerijanstvu njihovih sonarodnjakov God speed you black emperor! Iz glasbe Do Make Say Think veje neverjetna lahkotnost, kot, da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. So melodični, na pravih mestih senzibilni in z izrednim občutkom za dramo. Skupina deluje kot odprt sistem, vedno pripravljen medse sprejeti tudi poslušalca, ki je tako neposredno pri izviru oziroma nenehno v vrtincu muziciranja.

Vsi trije albumi so v svoji glasbeni izraznosti zelo različni, a jih nekaj vseeno povezuje: predano in vzneseno muziciranje, ki se izmika vsem znanim predalom. Skupine se nagibajo daleč skozi okno, se sprehajajo po novih in nenaseljenih ozemljih, a pri tem nikoli ne pozabijo na poslušljivost, kreativnost in na posredovanje občutkov. Pač glasba kot glasba torej, pa čeprav v svoji postpostpost izvedbi…

Glasbena kapsula #3: Jamie Lidell, pardon, Super Collider!

61xrfrq9p0l_sl500_aa240_.jpg41qn7n5q61l_sl500_aa240_.jpg41djc00hsrl_sl500_aa240_.jpg 

Že približno en teden, se spet po dolgem času vrtim okoli imena Super Collider, ki ga sestavljata Christian Vogel in Jamie Lidell. Ja, tisti Lidell, ki zadnja leta izdaja simpatična white soul žvrgolenja, pred kratkim pa je izšel njegov novi album Jim. A pod okriljem projekta Super Colider se vrti čisto druga muzika, ki bo ta teden mojo sobo spremenila v pravi alter disko.

Vogel in Lidell sta do zdaj izdala dva albuma, na katerih slišimo (Head On, 1999; Raw Digits, 2002) zmaličeno in zveriženo funk/soul glasbo, ki po pristopu in zvoku nima veliko skupnega z Lidellovima zadnjima solo izdelkoma. Christian Vogel večinoma poskrbi za abstraktno in bolj plesno usmerjeno elektronsko kuliso, medtem, ko Lidell manično zavija – skupaj pa se več kot učinkovito potikata po kanalih moderne plesne glasbe. Komadi so ohlapno struktururirani, a zvočno zelo kompleksni. Lidellov vokal je skoraj vedno popačen, včasih tudi do neprepoznavnosti – vse z namenom, da karseda najboljše spada v mestoma klavstrofobične elektronske pokrajine.

Head On in Raw Digits je glasba za diskoteke tretjega tisočletja. Pravcati futurističen, spaced out noir-funk, brbotajoč in tik pred vreliščem, na katerega bi še jaz brez zadržkov zaplesal.

Super Collider – Messagesacomin

Jim (2008) in Multiply (2005) pa nista edina Liddelova albuma, pred njima je namreč izdal ludost in blaznost imenovano Muddlin Gear (2000). Na tem albumu Liddel malo poje, a zato kot norec seklja ritme in efekte ter jih pošilja po sobanah soula, hrupa in minimalističnega bdenja. Muddlin Gear je ekstremen in kaotičen, poln akrobacij in nenadnih obratov, a vseskozi vznemirljiv in sapo jemajoč elektronski album, ki ga je vredno vsaj enkrat slišati in doživeti.

Jamie Liddel – Daddy`s Car