Kategorija: Glasbena kapsula

Glasbena kapsula #12 – Jazz na plesišču oziroma United Future Organization

united-future-organization-now-then.jpg

United Future Organization je japonsko-francoska glasbena naveza, ki deluje že od zgodnjih devetdesetih. Njihova glasbena vizija je enostavna: spraviti jazz(y) vibracije na plesišče. Trio (no, od leta 2002 duo) je do zdaj izdal 5 studijskih albumov: United Future Organization (1993), No Sound Is Too Taboo (1994), 3rd Perspective (1996), Bon Voyage (1999) in V (2002). Vredni pozornosti so predvsem prvi trije abumi, saj ima skupina na njih še trdno glasbeno identiteto in prepoznaven stil, ki je zaprisežen logiki temačnih in zadimljenih barskih plesišč. Glasba pa ima tudi soul, kar se kaže v toplih, zvočno skladnih in zaokroženih zapisih. Kasneje je skupina z albumom Bon Voyage prestopila v nu-jazz vode, v morje rutinerske plastike, primerne predvsem za čilanje v obmorskih barih in manj za anale korektnega fjužna na relaciji beatov in jazza.

Ključno mesto v njihovi diskografiji dajem kompilaciji Now & Then: 1990-1997, ki je izšla leta 1997. Tale kompilacija je uradno izšla samo na Japonskem, kar pomeni, da je primerno japonska tudi cena, zadeva pa vsebuje komade iz prvih treh albumov, kot dodatek pa še bonus CD, do vrha napolnjen z remiksi nekaterih žanrskih soborcev. Vem, takšni remiks CDji so večinoma čisto nepotrebni dodatki, a v primeru Now & Then gre za material, ki v določenih enotah celo presega originale. Seznam remikserjev je impresiven in se bere kot nekakšen best of klubske in elektronske scene devetdesetih: Ken Ishii, Nobukazu Takemura, King Britt, A Forest Mighty Black, Fila Brazillia, Kyoto Jazz Massive idr. Rezultati so odlični, remiksi pa predani downtempo/uptempo laganicam, drum and bassu in tudi bolj abstraktnim elektronskim kolažem.

Essential za vse ljubitelje jazzy plesne glasbe.

Glasbena kapsula #11: Kaj poslušajo meni ljubi izvajalci: DJ-Kicks, Back to Mine, Late Night Tales…

Pri berlinski založbi !K7 že dobrih 15 let izhaja serial Dj Kicks , ki ponuja zanimive mikse raznih izvajalcev. V tem obodobju se jih je nabralo že 36 in sicer od izvajalcev kot sta Kruder in Dorfmeister, Rockers Hi-Fi, Dj Cam, Terranova, Thievery Corporation, med novejšimi imeni pa so to Annie, Tiga, Hot Chip, Four Tet in Erlend Øye. Miksi se glasbeno med seboj zelo razlikujejo, segajo pa od chill outa in downtempa, pa vse do hip-hopa, housa in techna.

Na podoben način so narejeni še seriali Back to Mine, Late Night Tales ter zadeve, ki izhajajo pod okriljem založbe Fabric. Zanimivi sta predvsem prvi dve kompilaciji, saj nista omejeni samo na klubska imena, ampak se na seznamu avtorjev najdejo tudi Death in Vegas, Belle & Sebastian, Mercury Rev, Tricky, Air ali New Order.

Mene trenutno po nekaj letih spet zanima Dj Kicks, saj po netu krožijo novice, da naj bi naslednja dva miksa prišla izpod prstov dubstep mojstra Buriala ter eklektičnega hoperja Flyng Lotusa. Čakam!

Glasbena kapsula #10: Kinit Her – Glyms or Beame of Radicall Truthes

Skupino, ki v rubriki influences v eni sapi našteva imena kot so Coil, Brian Eno, Burzum, Clouddead, Earth ali Nico ter se opisuje kot kombinacija “britanske underground scene iz osemdesetih, skandinavskega black metala iz devetdesetih in brezčasnosti folk glasbe”, sem enostavno moral slišati. In povem lahko le eno: This is some weird and perverse shit ob katerem zbledijo tudi čudaštva t.i. New Weird Americe.

Ameriška skupina Kinit Her v svoji glasbi zrcali vzdušje potujočih glasbenikov srednjega veka, magičnih zaklinjanj, čarovniških ritualov, v besedila pa vnaša elemente taoizma, ezoterike in teorij zarote. A to še zdaleč ni vse. Na novem albumu Glyms or Beame of Radicall Truthes skupina kuri čarovnice, se potika po začaranih ameriški gozdovih, srečuje s pravljičnimi bitji ter se z večglasnimi zbori priližuje nebesom. Komadom daje imena kot so Hierophant Pentadrome, Topaz of The Dead Giant ali Falling Aeroliths, se spogleduje z glasbeno estetiko black metala in industriala ter nam nudi v poslušanje enega izmed najbolj bizarnih vokalov ever. Vokal skupine je nekaj posebnega in verjetno eden izmed možnih razlogov, zaradi česar bo večina poslušalcev prenehala s poslušanjem že po nekaj minutah. Pevec namreč zavija kot gremlin na heliju, kot cvileč goblin, ki ga po gozdu podi Golum, kot šala, ki si jo je izmislila banda najstnikov na tripu. A Kinit Her mislijo resno. Iz njihove glasbe veje srd, pesimizem in razočaranje nad človeštvom ter nekakšna utesnjenost ter creepiness, ki mestoma vleče na Comus, legendarno skupino iz Cantenbury kroga.

Že dolgo nisem slišal kaj tako grotesknega in na nek način tudi fascinantnega, zato razglašam Glyms or Beame of Radicall Truthes za moj prvi album leta.

Glasbena kapsula #9: Matt Elliott oziroma The Third Eye Foundation

Matt Eliott je začel svojo glasbeno pot kot član vesoljskih rockerjev Flying Saucer Attack, konec devetdesetih pa je začel delovati pod umetniškim imenom The Third Eye Foundation. Znotraj tega projekta se je predal posebni ideji – spojitvi bizarno spremenjenih glasov z elektronskimi ritmi. V letih od 1997 do 2000 je pod tem imenom izdal tri albume (Ghost, You Guys Kill Me, Little Lost Soul), ki so enostavno povedano, brezčasni. Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da tudi Matt uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi album zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba The Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

Ključen komad vseh treh albumov je Lost (iz zvokovno najbolj dodelanega albuma Little Lost Soul), ki s svojim verzom So you say, the world is lonely…You are lost zadane bistvo Mattovega glasbenega udejstvovanja.

Leta 2001 je Matt s projektom The Third Eye Foundation zaključil, se iz Bristola preselil na francosko podeželje ter začel izdajati albume pod svojim pravim imenom – torej kot Matt Elliot. Leta 2003 je izšel njegov prvi album The Mess we Made, ki je jasno pokazal – kar so pozorni poslušalci njegovih del sicer že slutili– da je srž njegove glasbe neizmerna trpkost ter prefinjen občutek za dramo.

Ritmi so zelo pomemben del Mattove glasbene preteklosti, zato je toliko bolj presenetljivo, da jih na The Mess we Made skoraj ni. Izjema sta le dva komada – Also Ran, ki se iz komornega petja razvije v poskočen barski housič ter z vitalnim drum&bass ritmom zagnani The Mess we Made – drugače pa na albumu prevladuje Mattov vokal. Vokal je spremenjen in neprepoznaven, razvlečen ter do tolikšne mere modificiran, da se v nekaterih komadih že kar zlije z osamljenimi zvoki klavirja, ubranim brenkanjem kitare ali šumom ozadja. Pesmi so težke, ovite v debele plasti modrega cigaretnega dima in pritiskajo na poslušalčeva prsa kot večkilogramska utež. Vzdušje je otožno, sivo ter turobno. Kot izgleda Matta kljub novemu začetku še vedno preganjajo isti demoni, ki se jih je prvič dotaknil leta 1997 na tehnoidnem Ghostu.

Eden izmed vrhuncev albuma je pesem Sinking Ship Song, kjer ob pokanju ter škripanju barkače, poslušamo predirljivo zavijanje in jamranje mož, ki vedo, da jih kmalu čaka konec. Ladja se potaplja, glasove mož pa čedalje bolj duši glasno bučanje nevihte. Čudovita pesem in eden izmed tistih trenutkov na albumu, kjer imamo občutek, da je Matt vseeno našel neko delno odrešitev.

The Mess we Made je glasbena izpoved človeka, ki išče nov začetek, tako glasbeno kot tudi osebno. Album je poln sladke turobnosti, ki najbolj sede ob sivih ter rahlo deževnih dnevih. Matt išče svojo senco tudi še dandanes, do zdaj pa je pod lastnim imenom izdal že štiri albume, med drugim tudi s tako čudovitimi naslovi kot so Drinking Songs oziroma Failing Songs. Priporočam!

Glasbena kapsula #8: Lava?! Magma?! Magma! (in Ricardo Villalobos)

V Čilu rojeni – in zdaj v Nemčiji živeči – Ricardo Villalobos je eden izmed bolj zanimivih techno producentov zadnjih nekaj let. Na sceno prinaša tako plesnost in občutek za drive, kot tudi izredno veselje do eksperimentiranja. Njegova glasba pa vsebuje tudi dobršno mero ambicioznosti in velipoteznosti, ki komade vlečeta preko dvomestne minutaže. Leta 2006 je izdal Fizheuer Zieheuer, minimal ep, ki dobrih 37 minut obrača pihalno linijo blehorkestra Bakije Bakiča. V tem komadu se Villalobos izkaže kot mojster počasnega build upa ter mikroskopskih zvočnih sprememb, ki zahtevajo dobre slušalke, čvrsto pozornost ter predvsem veliko volje.

Villalobosova lanska grandioznost nosi naslov Enfants (chants), kjer 17 minut poslušamo variacijo točno dveh elementov: enostavne klavirske linije ter igrive otroške pesmice, vzete iz komada francoskih avant/prog rockerjev Magma. In stvar tudi tokrat deluje. Villalobos komad s subtilnimi modifikacijami klavirja stiska, s pomočjo otroškega napeva pa sprošča in ga pelje naprej. Tako ga spravi do 17 minute, a mislim, da bi tale komad lahko trajal tudi eno uro. Nekaj ima tale zadeva, nekakšen drive in pritisk, ki ti ulovi pozornost, kot tudi skrito notranjo logiko, ki jo dojameš na nezavednem nivoju. Enfants je pretenciozna, a na nek način tudi izredno všečna in šarmantna zadeva, ki pa svoje čare razkriva zelo počasi –  zato jo priporočam samo najpotrpežljivejšim.

Glasbena kapsula #7: Stress z Justice

Prvih dveh arty spotov odličnega francoskega elektro/retro/funk projekta Justice (D.A.N.C.E. in DVNO) sem se na televiziji kar dobro nagledal, ta zadnjega – Stress – pa ni nikjer. Po ogledu sem razumel zakaj. La Haine pozdravlja!

Kar hitro pa se je pojavil tudi parodični kontraudarec imenovan No Stress, “projekta” Justesse.

Pred kratkim pa smo dobili tudi nekaj čisto nove glasbe “ta pravih” Justice in sicer 4-delni prog-funk imenovan Planisphere, ki sta ga francoza naredila za Dior Homme fešn šov pomlad/poletje 2009. Tako zlobno nazobčano ter progressive Justice še niso zveneli.

Glasbena kapsula #6: Noč živih jazzerjev oziroma Bohren & der Club of Gore

Bohren & der Club of Gore so eden izmed tistih bendov, katerih glasba ima največji učinek proti večeru oziroma ponoči. Podnevi ne veljajo nič, njihove temne predstave ter dimenzije se pri sončni svetlobi porazgubijo, razpršijo, podobno kot sanjske predstave, ko se soočijo z dnevno zavestjo. A ponoči se na skupininih nosilcih zvoka odvija pravi hardcore!

Bohren & der Club of Gore so nastali leta 1992, člani skupine pa so prej muzicirali v raznih hardcore bendih. Inštrumente so sicer obdržali iste, a z basom, kitaro in bobni začeli delati glasbo, ki se nahaja na drugi valovni dolžini. Nastal je jazz oziroma boljše povedano doom jazz, žareč in pretočen s počasnimi ritmi, predirljivim rhodesom in minimalističnimi kitarskimi brenkanji. Nastala je glasba za posebne trenutke, za trenutke, ko se ura ustavi, življenje pa ponovno v strahu, da ga bo večna tema tokrat dokončno vzela.

170281.jpg

V skupinini diskografiji se je od leta 1994 (Gore Motel) do 2005 (Geisterfaust) nabralo 5 albumov, najbolj zanimivi pa so trije: Midnight Radio, Sunset Mission in Black Earth.

Midnight Radio (1995) je skupinin black album – dobesedno! 2 CD-ja, 11 komadov, kar znaša pribiližno dve uri in pol počasnega in gorečega minimalizma. Vsak komad je podoben: počasen ritem, klaviature in kitara, a vse skupaj zveni kot, da se je bend odločil, da bo igral počasi, zelo počasi. Komadi se premikajo v slow motionu, poslušalec pozorno sledi in ko že misli, da je bobnar zaspal, zasliši odrešujoč ck. Skupina pelje poslušalca v najtemnejši kotiček glasbe, ga počasi vleče po tleči žerjavici, dokler le-ta ne odneha. In odneha skoraj vedno, saj je Midnight Radio premočen in preintenziven za enkratno konzumiranje. Večno ponavljajoč slowcore, ki melje iz zvočnikov tako dolgo, dokler od poslušalca ne ostane nič!

Za tretji album Sunset Mission (2000) je skupina zamenjala kitaro s saksofonom, kar pa ni edina novost. Jedro vseh komadov predstavljajo mračne in tesnobne ambientalne podlage, ki se ovijajo okoli skupinih inštrumentov. Album je popoln soundtrack za mesto by night in odlično opisuje, kaj se dogaja ob sončnem zahodu – večanje senc, nato pa se iz nevidnih por začne izločati tema, ki se počasi plazi, ovija okoli vogalov, lepi na stolpnice, ljudi, na vse. Glasba je križanec med Badalamentijem in Sade oziroma zveni kot izgubljen soundtrack za Lynchev film. Da gre tokrat bolj za sunset, kot pa za midnight, se odraža tudi v glasbi. Vzdušje je manj klavstrofobično, bolj svetlo, a vseeno še dovolj noir. Saksofon občasno zapade v barsko đeziranje, v prijeten kič, a dobro, da ostanejo vsaj zgoščene teksture na mračni strani mesta, izven svetlobno pridušenih ter zakajenih barov.

bohren_sunset.jpg

Če smo Sunset misiji lahko še oporekali rahel kič, je skupina na svojem četrtem albumu Black Earth (2002), naredila vse prav. Centralno mesto je ponovno prepustila mrtvaškim ritmom, klaviaturam in globokim basom. Saksofona je tokrat manj, a zna ob pravem trenutku dovajati pritisk in kompozicijo stisniti ter usmeriti, kar je pomembna razlika v primerjavi s prejšnjim albumom, na katerem so bili nekateri komadi bolj razpuščene narave. Glasba pritisne poslušalcu na čelo in mu počasi, zelo počasi izsesava možgane. Black Earth je počasi premikajoča se smrt, death metal brez metala, glasbeni ekvivalent čepenja v temnem rovu ter skupinin najbolj učinkovit album.