Kategorija: Glasbeno poletje 2009

Glasbeno poletje: Passion Pit in Kuduro.

Že dolgo nisem slišal tako simpatičnega in spevnega elektropop albuma kot je Manners. Izdala ga je ameriška skupina Passion Pit, ki se zvočno močno naslanja na osemdeseta, a pri tem odnese celo kožo. Formula njihove glasbe je enostavna: 1/3 kiča, 1/3 bleščečih sintijev in 1/3 zapeljivega falzeta, na katerega bi bila ponosna tudi Pharrell in Timberlake. Mene malo spominjajo na zgodnje Phoenix in v sladkorju utopljene Justice. The Reeling je THE hit, krasi pa ga odličen video in nalezljiv refren.

O kuduru, kombinaciji afriških tolkal, elektra ter breakbeatov, sem pisal že lani. Buraka Som Sistema so začrtali pot, zdaj pa iz getoiziranih predelov Portugalske prihajajo še drugi izvajalci. Eden izmed njih je Costuleta, čigar Xiriri sem slišal na kompilaciji Kuduro Master. Komad je pravi urnebes, sestavljen iz morilskega beata in podivjane “harmonike”, spot pa popestrijo lepotice iz geta ter z berglo (!) poplesujoči Costuleta. Super!

Advertisements

Glasbeno poletje: Coconot – Cosa Astral (2008)

Prav presenetljivo je, kako sveže tudi še letos zveni Alegranza!, lanskoletni prvenec Pabla Díaza-Reixe, bolj znanega pod aliasom El Guincho. Še vedno je vse na mestu: pisani odtenki tropicalie, eksotični ritmi ter odštekani vokalni izpadi. A Alegranza! ni bila za vsakogar. Zaradi neusmiljene repeticije in eksplozije efektov je bilo možno le dvoje: ali je poslušalec album s pordelimi očmi predčasno zapustil ali pa je za dolžino celega albuma preživel na nepozabnem otoku zabave, srkal LSD pina colado in se čudil neštetim barvnim odtenkom, ki sestavljajo tole čudovito psihadelično mavrico.

Lani je izšel album Pablove matične skupine Coconot, ki ga lahko še najbolje označim kot Alegranzo! light. Na Cosi Astral je namreč več inštrumentov in manj semplov, prav tako pa so komadi bolj strukturirani in temeljijo manj na ponavljanju. A oba projekta vseeno nekaj druži. Tista (španska) ubrisanost in prismuknjenost, ki se kaže v lahkotnem urnebesu, grotesknem vokalnem pačenju in zavijanju ter na videz diletantskem pristopu – ki pa v globinah skriva poteze nepopisne ekscentričnosti in genialnosti. Takšna je pač narava stvari. Skupina zna v eni sapi zabavati, vabiti k plesu in tudi nesramno baladno žvrgoleti – ob vsem pa izpasti še sproščeno, zabavljaško in resno hkrati.

Cosa Astral je velik dosežek eksotičnega popa, ki pa verjetno ne bo deležen velike pozornosti. Zato pa ostaja simpatično pribežališče za vse čudake, ki jih čaka prijetno druženje s tremi prismuknjenimi Španci – pa čeprav na začetku vse skupaj nima nekega smisla.

Glasbeno poletje: Virginia Astley – From gardens we feel secure (1983)

From gardens we feel secure je konceptualno zaokrožen glasbeni izdelek, ki poslušalcu poskuša približati občutek poletnega dneva na angleškem podeželju. Podpisala ga je angleška glasbenica Virginia Astley, klasično šolana pianistka in flavtistka, ki je na začetku svoje kariere sodelovala s  Petom Townsendom in skupino Siouxsie and the Banshees, kasneje pa se je zadrževala predvsem v art pop kotičku – blizu imen kot so John Foxx, David Sylvian ali Ryuichi Sakamoto.

From gardens we feel secure vsebuje 9 podeželskih slik, ki jih vodita melodična klavir in flavta, dopolnjujejo pa razni okoljski zvoki (npr. zvonenje zvonov, žvrgolenje ptičev, škripanje gugalnice idr.), otroški pevski zbor in nekaj zvočnih trikov, ki si jih je Virginia verjetno sposodila pri kolegih avantgardistih.

Vzdušje na albumu je zasanjano in rahlo eterično, še največ pa o njegovi naravi pove naslovnica in naslovi pesmi: With my eyes wide open I’m dreaming, Out on the lawn I lie in bed ali Hiding in the ha ha. Teme so igrive, tudi rahlo sramežljive, v svoji izraznosti pa zelo neposredne in iskrene. Glasba je premočna za ambient in dovolj glasbeno ambiciozna, da se izogne žajfastemu new ageu, ki se še kako rad poigrava z ezoteričnimi vidiki narave in glasbe.

From the gardens we feel secure se odpre s ptičjim žvrgolenjem in konča spokojno, z oglašanjem prvih nočnih živali in flavto, ki vabi k počitku. Strani LP-ja sta celo bili označeni kot Morning in Afternoon. Celoten album je bil posnet – kje drugje! – na angleškem podeželju, v vasici Moulsdorf (Oxfordshire), kjer so na primer snemali tudi popularno nanizanko Umori na podeželju.

Izrazita melodičnost in impresionistično risanje zvočnih slik verjetno korenini v Satieju in Debussyju. Poseganje po domovinskih motivih spominja na mnoge druge klasične skladatelje, v novejši pop zgodovini pa na ruralno romantiko albuma Sowiesoso krautrockerjev Cluster in na pesmi kot sta Heimatklänge in Tanzmusik, ki sta ju med gradnjo nove nemške glasbene identitete ustvarila Ralf in Florian.

Za romantične duše, ki iščejo svoj poletni soundtrack.