Kategorija: Pharmafabrik records

Poslušamo glasbo: Različni izvajalci – Fabriksampler V2 (2008)

Lani, tik pred koncem leta je pri slovenski založbi Pharmafabrik izšel Fabriksampler V2, nadaljevanje istoimenske kompilacije iz leta 2006. Prvi del je ob času izida presenetil predvsem s svojo izredno zvočno barvitostjo. Na njem smo lahko slišali prijeten ambient, sladki elektropop, industrijsko žaganje ter tudi zvočno bolj eksperimentalne prijeme. Funkcija prve zbirke je bila dvojna: predstaviti Sloveniji manj znane svetovne producente elektronske glasbe (slišali smo lahko 14 izvajalcev iz 14 različnih držav), kot tudi pokazati, da ima elektronska glasba veliko obrazov – tole slednje, je bilo predvsem za tiste, ki še vedno enačijo elektronsko glasbo (samo) s šopanjem in pisano oblečeno mladino.

Drugi del kompilacije prinaša 11 novih imen, ki se tokrat predstavljajo z zvočno bolj homogenim programom. Še najenostavnejše bi problema zvrsti rešili s tagoma ambient/drone, a le deloma. Ti dve besedi nam kvečjemu dasta vedeti, da imamo bolj kot z melodijo in strukturo, opravka z ustvarjanjem vzdušja, s kontinuirano elaboracijo zvočne teme, s teksturami, ki se s subtilno logiko pomikajo proti specifičnemu cilju – seveda brez ritma, brez tega pomagala, ki nam daje smernico in lovi našo pozornost. Zakaj deloma? Zato, ker je za dobro predstavo o naravi glasbe poleg forme, potrebno poznati tudi vsebino, torej določiti avtorjev osebni pečat,  ki formo obarva na specifičen način. Razlike med komadi na Fabriksamplerju V2 v tem oziru obstajajo, a se le-ti vseeno lepo prelivajo en v drugega: npr. klavstrofobična vrtinčenja (Final in Lull), v prijetno prasketanje in šumenje (Wo0) in nato naprej, v bolj abstraktna in dark obeležja (Nordvargr, Alexei Borisov in Tania Stene).

Slovenske barve na kompilaciji zastopata PureH ter Dodecahedragraph – oba pa s svojimi atmosferičnimi ter raskavimi teksturami niti malo ne zaostajata za drugimi projekti.

Fabriksampler V2 se – razen dveh komadov – skoraj v celoti beatless razpršuje v času in prostoru. Daje občutek neoprijemljivosti in brezmejnosti, ki obenem straši ter fascinira. Poslušalec bo dobrih 50 minut potoval po vznemirljivem zvočnem tunelu, kjer ga čaka veliko subtilnih premikov, smiselne repeticije ter zvočnih sprememb na meji človeškega zaznavanja. Za izbrana ušesa in eden izmed albumov leta 2008!

Advertisements

Poslušamo glasbo: Various Artists – Fabriksampler 1 (2006)

sampler157nw2.jpg

2006, Pharmafabrik

Na kompilaciji Fabriksampler 1 se nahaja 14 glasbenih imen, identitetno pozicioniranih nekje med eksperimentalnimi kitarskimi zvoki, noizom, ambientom, abstraktnimi elektronskimi toki ter toplim elektropopom. Izvajalci prihajajo iz sedmih držav: z Japonske, Nemčije, ZDA, Italije, Tajvana, Južnoafriške republike in Slovenije.

Kompilacijo odprejo japonski Psychedelic Desert, ki za navidezno improvizacijo, furajo trden in močno fokusiran eksperimentalni rock z nostalgično kraut-rock sredico. Sunsunsun je devet minutna epopeja, ki kljub ohlapni strukturi, vse do konca ne izgubi rdeče niti. Nadaljujejo ameriški Biaxial Creep, ki postrežejo z melanholično kombinacijo mračnega ambienta, skrbno nasekanih ritmov ter vokalnih samplov. O-Tower ustvarjajo ambient »stare šole«. Soft Orange je rahel, skoraj neslišen ambient, v katerem se pretakajo različne nianse glavnega toka melodije ter rahlo elektronsko skeniranje. Chris Wood se na kompilaciji predstavlja s komadom Zulu, ki je izšel že na njegovem prvencu Palimpsest. Wood v komad Zulu vkomponira posnete vzklike afriškega plemena, ki jih nato sistematično razsekava in dekonstruira v zvokovne dimenzije, ki imajo svoje referenčne točke v estetiki založbe Warp .

Cathartech gre s svojim The Stabing Party v čisti music concrete, v osem in pol minuten drone mračne narave. Minimalistično, neprijetno, a glasbeno zelo izrazno. Italijanski Seed ustvarjajo brahialen noise, ki pa je bolj skrbno strukturiran ter melodičen, kot izpade na prvi pogled. Nemški Wodan&Stahlschmidt v Leavin the Fabric združi težke ritme ter zanimive vokalne manipulacije v za poslušalca nenavadno in razgibano celoto. Richard Dunlap v Origami Memoirs iz različnih klasičnih inštrumentov splete krhki ambient, ob katerem imaš občutek, da bo vsak čas izginil v nič. Nekje na polovici komad ubere malce hitrejši tempo, ki spremeni celoten ustroj komada. Le-ta postane zdaj bolj trden ter že skoraj new agersko zasanjan. Ženski projekt Teresa 11 z Japonske je težko opisati. Na Clear Love prevladuje počasen tempo, ki ga lepo dopolnjuje hipnotičen ženski vokal. Komad je sestavljen iz različnih, kot megla gostih zvokovnih plasti, kjer se posamezni elementi, kot duhovi pojavljajo v ospredju in nato spet izginjajo v ozadje.

MoShang živi in ustvarja v Tajvanu. Za njegovo glasbo so značilni razni posneti zvoki z ulic Tajvana, ki jih kombinira z modernimi elektronskimi prijemi. Gonilna sila komada Sun gong moon song je ponavljajoči se klavirski utrinek, podkrepljen s subtilnim drum&bass ritmom. Pod imenom Glaxprism se skriva primorska skupina Pure H, ki se je za pričujočo kompilacijo preimenovala. Dusted je nastal v času snemanja njihovega zadnjega albuma Anadonia (2005) in je eden izmed vrhuncev kompilacije. Špartanski ustroj inštrumentov (bobna in basa), predstavlja gonilno silo tega intenzivnega, počasi razvijajočega se amalgana. V strukturo se kmalu vklopijo še razni efekti ter zvokovni kolaži, kot pika na i pa delujejo še skrbno odmerjeni ženski sampli.

Burp v Hanged Man Paradox prisega na kontroliran kaos, ki ga usmerja trden ritem, združen z nešteto drobnimi efekti. Čeprav sledi vsako sekundo kak obrat, komad nikoli ne zveni kot poceni »everyhing goes«, s svojo »free jazz« maniro, pa celo malce spominja na album Standards, čikaške skupine Tortoise. Kleemar je v slovenski javnosti že kar znano ime. Vendar se na tej kompilaciji predstavlja sam, brez njegovih »sužnjev«, ki ga spremljajo na njegovih dobro zasnovanih organskih nastopih. Loveful sestavljajo tople, organske klaviature ter nostalgično navdahnjen vokal. Komad deluje zelo pozitivno, se drži radio formata in bi verjetno v »boljšem svetu« bil celo hit. Lep in optimističen konec, sicer zvokovno bolj mračne kompilacije. Michael Oster zaključi kompilacijo s kratkim outrom, sestavljenim iz nekaj skrbno pozicioniranih efektov.

Komadi na kompilaciji se prelivajo en v drugega, tako da vse skupaj deluje kot en dolg miks. Spekter glasbe, ki ga pokrivajo posamezni izvajalci je zelo širok, ampak vseeno deluje kompilacija zelo homogeno. Že dolgo nisem slišal kompilacije, ki bi imela tako variabilen zvok. Večinoma vsaka založba bolj ali manj postavi svojo zvokovno podobo, a tega pri Pharmafabriku ni. Upam si celo povedati, da je glasba na Fabriksamplerju tako samosvoja in suverena, da bi jo lahko brez sramu označil kot »novo«. Seveda se pri vsakem komadu lahko najdejo določene reference, a je osebna nota izvajalca še vedno dovolj močna, da kompilacija kot celota, gleda iz povprečja.

14 imen za prihodnost in kopica novih idej, ki lahko že malce zaspan »mainstream« dodobra prezračijo.

Zastonj download kompilacije na strani založbe Pharmafabrik.

Poslušamo glasbo: Mike Browning – Inner Workings (2008)

mike-browning-inner-workings.jpg

2008, Pharmafabrik

Pozor, pozor! Nadnaravne sile na delu! Na božič leta 2005 je Mike Browning (Morbid Angel, Nocturnus, Incubus, After Death in Acheron) kanaliziral sile iz druge dimenzije. Po ukazu glasov je priključil dve klaviaturi in se predal muziciranju. Rezultat tega neposrednega kanaliziranja je album Inner Workings, ki ga je Browning nespremenjenega in brez naknadnih obdelav izdal pri založbi Pharmafabrik. Gre za elektronsko generirano glasbo, za tok zvoka, ki se brez oprijemljivih sidrišč razgrinja pred poslušalca.

Prvi komad z naslovom Inner Workings se sprehaja nekje med našo in tujo dimenzijo, v vzporednih svetovih, v večni temi Hada, kjer se ujete duše prepuščajo valovanju vode ter večni blodnji v onostranstvu, medtem, ko v ozadju brni večni motor življenja. The Edge of the Universe prvih nekaj sekund zveni kot izgubljen posnetek z albuma Apollo od Brian Ena, a že čez dobro minuto izgubi harmoničnost in ekspanzivnost tega angleškega mojstra, ne zapusti naše galaksije in se počasi, počasi drobi, izgublja svojo energijo in umira kot kakšno prastaro nebesno telo. The Weeping of the Angels riše podobe gorečega konca sveta, zadnje vojne za vesolje med galaktičnimi bogovi (mogoče celo takimi, kot so na naslovnici), kjer je človek med ruševinami starega sveta, le še nemočen in resigniran opazovalec. Če je The Weeping of the Angels konec sveta, je zadnji komad The Swirling Abyss ponovno, dramatično rojstvo, prva ura sveta, izbruh prastare energije, ki začne po vesolju risati svoje prve podobe.

Inner Workings je zanimiv elektronski album s paranormalno dimenzijo, ki lahko služi kot sredstvo za poslušalčevo potapljanje v tuje svetove in dimenzije, v hladno in prazno vesolje, kjer na človeka čaka nešteto novih, še nikoli videnih stvari.

Poslušamo glasbo: Pure H – Signia (2007)

various-artists-signia.jpg

Pure H so primorska skupina, ki so prvič dodobra opozorili nase leta 1999 z dark drum & bass albumom Autistic. Leta 2005 so se vrnili z albumom Anadonia, na katerem so na svojevrsten način spojili rockerske prijeme z elektroniko ter mračnim ambientom. Uvodni komad Anadonie je bila Signia, ki je za novi album šla skozi rok desetih avtorjev. Signia je torej novi izdelek skupine Pure H, na katerem je zbranih 10 predelav istoimenskega komada. Med desetimi izvajalci se najdejo tudi nekatera bolj znana imena: Eraldo Bernocchi, ki je že sodeloval z izvajalci kot so npr. Bill Laswell, znan remikser Dj Surgeon, angleški veterani P.C.M. in japonski noise starosta KK Null. Vsaka priredba je drugačna in pač v skladu z osebnostjo izvajalca. Slišimo eksperimentalni rock (Psychedelic Desert), bolj industrial prijeme (Wodan), warpovsko razsekavanje zvoka (Chris Wood), chill out zvoke (Moshang), brezkompromisen noise (KK Null), polnokrvni minimalizem (Dj Surgeon) in še kaj. Signia je s svojo raznovrstnostjo in modernostjo eden izmed najboljših letošnjih albumov. Recenzija.

Stran založbe in myspace stran, na kateri lahko tudi slišite komade s Signie.

Poslušamo glasbo: Psychedelic Desert – Keshiki (2007)

psychedelic-desert-keshiki1.jpg

2007, Pharmafabrik

Do zdaj sem imel priložnost slišati osem komadov Japonskega dueta Psychedelic Desert. Povprečna dolžina teh osem komadov znaša 20 minut, kar jasno pove, da gre za duet, ki si vzame čas. Nikamor se jima ne mudi, sploh pa ne v kakšne bolj kompaktne in oprijemljive formate. Njuna glasba je veletok različnih zvokov, od kitar in bobnov, pa vse do različnih efektov, ki pomagajo v polnosti izraziti njuno vizijo. Takšni glasbi bi se v začetku sedemdesetih verjetno reklo krautrock, dandanes pa je to pač »drugačna« glasba brez oprijemljivih referenc.

Keshiki je duetov nov izdelek, ki predstavlja za poslušalca pravcati izziv, saj se na njem nahajata samo dva komada – Keshiki I, ki je dolg dobrih 36 minut in Keshiki II, ki je dolg celo 41 minut. Zvok je tokrat še bolj minimalističen kot ponavadi, nobenih bobnov, prevladujejo efekti ter različni zvoki kitar in basa. Torej odklop in na trip? Niti ne, saj album ne gre v mehko psidahelijo predajanja in utapljanja v zvoku, ampak se večinoma zadržuje v živčnih oziroma nesproščenih zvočnih pokrajinah, ki preprečujejo otopitev poslušalčevih čutil. Duet si na Keshiki v najboljšem primeru podaja roke s kozmično glasbo zgodnjih sedemdesetih (npr. zgodnji Cluster ali Tangerine Dream) ter na trenutke zelo efektivno zapolnjuje prostor in poslušalca, v najslabšem primeru pa poslušalca morijo z neprijetnimi efekti, njegovo potrpežljivost pa prevečkrat preizkušajo s predolgimi monotonimi deli. Za posebne trenutke!