Kategorija: Roskilde 2008

Roskilde Music Festival (3. do 6. julij) – 3. del

Improvizacija festivala: Supersilent

2 bobnarja (en z dodatno nalogo, da igra še trobento) plus “računalničar” plus organist – znese eno uro čiste improvizacije. Norveški Supersilent so profiji, glasbeniki, ki dajejo svojim albumom naslove, kot so 5 ali 6, komadom pa npr. 5.3 oziroma 6.4. Resni ljudje torej, ki v ospredje postavljajo predvsem svojo glasbo, svojo vizijo, ki tava nekje med nordijskim ambientom in minimalizmom, vse skupaj pa poganja bazična free-jazz silnica, ki njihovo glasbeno tkanino osvobaja vseh primežov in utečenih poti. Tudi na koncertu se je njihova improvizacija iz nepovezanih in mestoma kakofoničnih delcev, čedalje bolj sestavljala v barvno celoto, kjer je večinoma prevladovala siva, tu pa tam pa ji je družbo delala še bela. Eden imed poglavitnih elementov nastopa je bila melanholična trobenta, ki je v najbolj zanimivih trenutkih spominjala na predirljivo igranje Milesa Davisa – a ne za dolgo, saj so jo Supersilent že kmalu posuli z nordijskimi občutji, z golo nordijsko pokrajino. Za najtrpežnejše!

THE koncert festivala: Holy Fuck

Holy Fuck so iz počasno gorečega krautrocka, ki vlada na njihovih albumih, potegnili maksimum. Minimalističen in zvočno monoton pristop so sicer ohranili, a mu dodali konkreten plesen in zadrajvan ritem. Rezultat je bila fluidna veselica, pravcati vesoljski kraut-disko, ki je strnil četvorko nastopajočih v nepremagljivo celoto, v enovit organizem, ki je kot za šalo rušil meje, bil eksperimentalen, a vseskozi poslušljiv in glede na svojo minimalno zasnovo, skoraj že neverjetno izrazen in učinkovit. Vizionarna matrica za vse bende, ki ne znajo iz slepe ulice “post-rocka”.

Ekstrem festivala: Osaka Invasion

Vedno znova sem očaran nad takšno ekstremno držo. Taka glasba zahteva celega človeka, poln angažma in sprijaznjenost z življenjem na obrobju glasbenega dogajanja. Kapo dol za effort in predvsem za pristop, ki upam, da korporacijsko glasbeno mašinerijo spravlja ob živce, ker take glasbenike ne moreš vkalupiti v sprejemljive zvočne model.

Bogulta je energičen duo, sestavljen iz kitarista in bobnarja, družba pa jima dela tudi sempler. Le kdo bi si mislil, da lahko dva človeka delata takšen hrup, tako našponano rock glasbo, ki zadane na polno. Moč in dinamika sta bila dva glavna atributa tega anarho-dueta, ki sta dala vse od sebe in isto zahtevala tudi od občinstva. Garažno!

Izraz Körper einsatz dobi pri Maruosi čisto nov pomen. Maruosa je mož, ki preko svojega telesa prevaja zvok, se na njega odziva in ga za občinstvo predeluje. Trušč je bil peklenski, nekakšna mešanica med Aphex Twinom in grindcorom: neumsiljeno hitri ritmi, nazobčano struženje, zatikanje in škripanje, nenadni zasuku v poteku, lomljenje, ki lomi dele telesa. Na to glasbo je Maruosa skakal, migal s čupo, se kobacal in podal fizično najbolj naporen performans festivala.

Za diskoteko v kateri bi vrtel glasbo DJ Scotch Egg bi se aboniral doživljenjsko. Njegov meni sestavlja brutalna gabba, hardcore techno, uho parajoč noiz in množica cvrčejočih chiptunesov, ki so celoti dodali določeno bizarno in perverzno dimenzijo. Kul!

Advertisements

Roskilde Music Festival (3. do 6. julij) – 2. del

Sledi drugi del mojega poročila iz Roskilde festivala. Prvi se nahaja tukaj.

Good noise, bad noise ter šlepanje na trube oziroma My Bloody Valentine, Fuck Buttons in Shantel

Na koncertu skupine My Bloody Valentine je bilo glasno. Tako glasno, da sem stopil nekaj metrov stran od odra in sem imel še vedno občutek, da mi Kevin Shields rohni tik pred nosom. Kar me niti ni čudilo, ko sem slišal, da so My Bloody Valentine z organizatorjem sklenili posebno pogodbo, s katero so lahko prekoračili dovoljeno število decibelov na koncertu – in to so maksimalno izkoristili.

V prvi plan so postavili apokaliptično glasbeno izkušnjo, gost zvočni monolit, sestavljen iz nazobčanih kitar, minimalno slišnih vokalov in drugih nedoločljivih valovanj.

Huda glasbena izkušnja, na meji fizične bolečine, ki je brez problema pometla z en dan prej nastopajočimi in presenetljivo krotkimi Mogwai. Mogwai so sicer kar učinkovito vlekli svojo end of the world melanholijo, a zmanjkal je tisti bang, ki so ga My Bloody Valentine dali v trikratnem odmerku.

Fuck Buttons so letos vsepovsod. So nekakšnen geheimtip, novi oklicani heroji elektronske glasbe, glede na festivalsko knjižico pa križanci med Aphex Twinom in Boards of Canada. Na CD-ju me sicer niso ravno pritegnili, a sem se vseeno odločil, da zadevo preverim še v živo.

Na oder sta prišla dva prijetna mladeniča, stopila za svoje aparature in začela z melodičnim in strukturiranim podajanjem konzerviranega noiza. A hitro se je pokazalo, da duo sicer več kot učinkovito noiza in z brutalnim frekvenčenjem navdušuje prisotne, a za močno zvočno amplitudo skriva preproste, skorajda že cheap strukturne prijeme, ki jih lahko spravimo na dva, redko tri simultano delujoče zvočne kanale. V bistvu nateg, čigar produkcijo sem po principih modelnega učenja usvojil po dobrih 10 minutah. Precenjeno, a glavno, da se noiza…

Nemški producent Shantel se je še pred leti ukvarjal z downtempo/easy listening zvokovjem, a je kmalu videl, da je denar predvsem v balkansko inficirani plesni glasbi. Nastopal je v Astorii, ki je na festivalu zapisana predvsem world musicu.

Nastopal je pred nabito polno dvorano in po pričakovanjih naredil prvovrstno žurko. A tudi pri njemu – podobno kot pri Fuck Buttonsih – smrdi predvsem pri pristopu. Shantelov pristop je zelo hektičen in histeričen ter v celoti usmerjen v žurko.  Je pravi mojster podajanja klišejev, rešitev na prvo žogo ter enostavnih strukturalizacij svojih komadov, ki so sestavljeni iz upa-cupa ritma in trub. Ni bilo tudi za zgrešiti, da Shantel tekom koncerta dela bolj malo (predvsem hujska, tu pa tam zabrenka na kitaro in je predvsem okupiran z deljenjem slivovice) in da večino učinka naredi njegov odlični ciganski spemljevalni bend, za katerega upam, da je vsaj približno isto plačan. Glasbeni kolonializem v praksi, a glavno, da so trube…

Osmo čudo oziroma Girl Talk

Na Girl Talka sploh nisem imel namena iti, na njegov nastop pa so me privabili oddaljeni bobneči ritmi, ki so me kot v transu potegnili do prizorišča. In imel sem kaj za videt…

Pričakal me je poln šotor ljudi in čudak, ki sloni za svojo mašinerijo. Girl Talk je DJ, on the fly producer in MC v enem. Njegov nastop je ekvivalent sprehoda po glasbenem antikvariatu. Greš mimo police, zagledaš album od Blondie, ga vzameš v roke, pobrišeš prah in še preden pogledaš seznam komadov, že tvojo pozornost vzbudijo Kraftwerki ali Radioheadi ali kdo drug. Girl Talk deluje na isti način. Vzame en del komada, mu doda košček drugega komada, pa tretjega in četrtega. Poslušalčeva pozornost je v nenehnem delovanju, saj Girl Talk v svoj prostor delovanja vključi zadnjih petdeset let glasbene zgodovine in jo spelje preko morilskih ritmov, ki te držijo do konca. Plasti zvoka se magično in gladko nalagajo ena na drugo, dokler ne nastanejo zelo nestabilni glasbeni mutanti. Nestabilni zato, ker so Girl Talkove stvaritve v nenehnem gibanju, polzenju proti nedoločenemu cilju; kar dobimo je neke vrste über mash-up, mash-up vseh mash-upov, ki iz “odpadnih delov” konstruira nove, samostojne in še kako žive izdelke. V njegovem svetu si z odlično zadrajvanim gruvom roke podajajo Radiohead, Toto, Ace of Base, Lil` Wayne, Clipse in še na stotine drugih. Živijo v sožitju ter nenehno spreminjajo funkcijo, kot tudi strukturo. Fascinantno!

Celoten nastop Girl Talka se sicer nahaja na youtubu, a gre za bolj ali manj beden približek realnemu, saj posnetkom manjkajo delčki, zaradi česa je bila celota tako fascinantna: predvsem vzdušje in globoki basi.

Napad lumpenproletariata oziroma DSL

Francoska založba Ed Banger Records je trenutno eno izmed najbolj zanimivih in hot imen v glasbenem svetu. Lani so izdali odličen prvenec retro-futuristov Justice, letos pa s kompilacijo Ed Rec Vol. 3 le še potrjujejo, da so pravi naslov, ko gre za dobro naoljeno plesno glasbo. Izvajalci založbe črpajo iz bogate zakladnice kičastih osemdesetih, uporabljajo baročne sintije in zgodnjo elektro estetiko – vse skupaj pa poženejo s pomočjo zlobnih post-Daft Punkovskih zvočnih prostranstev.

DSL so eni izmed varovancev založbe, trije bratje (Davis, Stephane in Lionel) ki so več kot odlično pokazali, kako dosti se lahko naredi iz zelo enostavne zasnove: 2 osebi za mešalkami in ena za mikrofonom. MC je bil, kako naj povem…, enostavno enkraten. Bil je mešanica stereotipnega italijanskega mačota – torej z nakodrano čupo, s pridihom francoskega predmestnega toughnessa. Proletarski šminker, jebač, ki peca publiko na najbolj prozorne fore, ki se pusti slaviti, klicati nazaj na oder in je na splošno poln sebe, a izpade v kontekstu nastopa-šova tako posrečeno in simpatično, da ga enostavno moraš imeti rad. Medtem, ko sta ostala brata dodobra prevetrila zvočnike z neverjetno zapeljivimi in polikanimi “francoskimi” beati, je naš zabavljač vmes kaj povedal, zaplesal ali zarepal. Publika je norela, verjetno pa najbolj obnemela, ko so DSL iz svojih mešalk spustili Killing in the name of, v bizarnem remiksu založbenega kolega SebastiAna. Kul!

Roskilde Music Festival (3. do 6. julij) – 1. del

Moj drugi Roskilde Festival je za mano. Sledi opis videnih in slišanih – sicer ne vseh 47 imen, koliko sem jih imel priliko videti v teh štirih dneh festivala, ampak predvsem tistih, ki so na tak ali drugačen način pustili vtis, tistih, ki so bili dovolj zapomnljivi.

Sedem festivalskih prizorišč je skoraj optimalno razporejenih, a vseeno je en oder bolj odddaljen (Arena stage) od drugih, kar je pomenilo, da sem dostikrat zaradi neekonomičnosti poti in gibov in posledično negativne računice (Taylor bi bil ponosen name!) izpustil imena kot so Hot Chip ali Goldfrapp. Zakaj? Zato, ker se enostavno ni splačalo iti za 20 minut glasbe, 15 minut tja in nato še 15 minut nazaj. Vem, take hladnokrvne računice jemljejo ves čar uživanja ob glasbi, a letošnji festival je bil preizkus moje svobodne volje in prevzemanja odgovornosti za izbrano (in seveda zamujeno). Letos so tako morale brez mene preživeti skupine kot so Grinderman, Hot Chip, Goldfrapp, The Streets, Liars, Black Mountain ali v končni fazi Neil Young. Mogoče sem zamudil kaj velikega, mogoče pa tudi ne, kar se pa tiče mojih izbir, sem bil z njimi zelo zadovoljen. Skoraj vse, kar sem videl je bilo zanimivo, vznemirljivo ali fascinantno, nekaj stvari tudi fantastičnih.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da skoraj nobeno izmed 47 imen nisem videl v celoti. Mislim, da sem v celoti videl samo dva koncerta in sicer Lupe Fiasca ter Jay Z-ja, pri ostalih pa so bile zamude 10 do 15 minut, povprečna prisotnost pa okoli 50 minut.

In še ena stvar, nato pa res začnem s skupinami. Fotografije. Čeprav ni težko skoraj pri vseh koncertih priti direkt do odra in dobiti uporabne fotografije (in zastonj vodo), tega nisem naredil. Vzroke zato je treba iskati v kombinaciji moje introvertnosti, prostovoljne narave dela ter raznih “balkanskih” izkušenj iz naših koncertnih prizorišč (čeprav je Roskilde festival šok, predvsem v smislu “nebalkanskosti”). Fotografij nastopajočih tako nimam oziroma imam zelo malo takšnih, ki bi bile uporabne. Zato bom rajši namesto modre svetlobe s pripisom “Tam nekje na sredi svetlobe so Radioheadi”, k tem zapisom priložil posnetke iz Youtubea, ki so jih množično prispevali vrli udeleženci festivala.

Jebeš Radioheade oziroma zakaj brez njih vseeno ni šlo

Do Radioheadov sem bil letos dokaj indiferenten. Zato obstajata vsaj dva razloga. Prvi je ta, da enostavno nisem več tako velik fen, kot sem bil to v obdobju Otroka A in B, drugi pa tiči v dejstvu, da sem jih že enkrat videl v živo in sicer leta 2003 v Firencah. Ravno zaradi teh dveh razlogov sem si dajal čas in najprej raziskal koncerte, ki so potekali istočasno. V tem primeru sta bila to nastopa Lady Saw in Valravn.

Lady Saw je jamajška “kraljica” dancehall glasbe, znana predvsem po svoji brezkopromisni drži ter hardcore besedilih. Na koncertu jo je spremljal live bend in ta kombinacija je kar dobro zabavala in razmigavala prisotne, a je bilo hitro jasno, da enostavna dancehall forma, po tretjem ali četrtem zasuku izgubi na zanimivosti – kljub več kot fascinantnim besedilom (“I don`t know what to do, my pussy is like superglue”). No, za pozitivni vtis je bilo več kot dovolj, zato sem se odpravil še na “drugo rezervo za Radioheade”, na Valravn. Pri danskih Valravn je festivalska knjižica obljubljala electronica meets folk music fuzijo in ker so mi take spojitve – če so le bolj zapisane moderni kot tradicionali (kot npr. pri ruskih Volga) – vedno zanimive sem pokukal tudi k njim. Nisem se dolgo zadržal, saj so Valravn brodili po bolj tradicionalnih in mističnih vodah, vse skupaj pa zaljšali z nekakšno björkovsko ezoteriko, ki mi še nikoli ni posebej sedla.

Na Radioheade torej. Njihov koncert je trajal približno dve uri, jaz sem zaradi zgoraj opisanih postankov ujel šele drugo uro. Rečem lahko le to, da so Radiohead institucija. Bend, ki samo s svojo prezenco zahteva spoštovanje, ki da vedeti, da tukaj gre za glasbo, za pop na visokem nivoju. Skupina je z veliko resnostjo in profesionalnostjo odigrala svoj repertoar od The Bends do najnovejšega In Rainbows, imela minimalen kontakt s publiko (mislim, da je Thom Yorke tekom koncerta povedal le nekaj stavkov), a je vseeno spretno razširjala auro nečesa velikega, nečesa kar presega okvire običajnega izkustva. Še najbolj so publiko stresli komadi okoli The Bends/OK Computer obdobja, pri ostalih zadevah pa se je čutilo predvsem določeno strahospoštovanje in pozorno indiferentnost – nekaj v smislu “Ne razumem ravno za kaj gre, a zveni zanimivo”. Profiji do obisti!

Radioheadi so igrali v četrtek, torej prvi dan festivala, v petek pa so se jim na svojevrsten način poklonili Gnarls Barkley. V svoj program so vključili komad Reckoner. Spodaj prilagam posnetek dotičnega komada – sicer z zanič zvokom, a za vtis bo dovolj (vir: Youtube).

Reper in šovmen oziroma Lupe Fiasco in Jay-Z

Lupe Fiasco je trenutno najbolj zanimivi reper v hip-hop mainstreamu. Zelo spretno se izogiba vseh klišejev in stereotipov, ki so v tej hedonistično usmerjeni zvrsti postali že kruta realnost. Njegovo glasbo krasi neizmerna sporočilna anagažiranost, ki je lepo prišla do izraza tudi na njegovem najnovejšem albumu The Cool. The Cool je konceptualno zaokrožena celota, pravcata študija trenutne hip-hop klime, ki se jo Lupe loti z že skoraj eksistencialistično resnostjo in zavzetostjo, ki malce spominja na velika imena zvrsti, kot so npr. Public Enemy.

Tudi njegov nastop je bil v podobni maniri kot zadnji album: intenziven ter čvrst. Lupeta je spremljal live bend in skupaj so komade iz njegovih dveh albumov več kot odlično prilagodili za oder. Bil sem priča res dobremu in energičnemu nastopu, ki ga je zaključil podaljšan hit Superstar. Koncert je trajal sicer samo dobro uro, a Lupe je dal vse od sebe in pokazal, da je real, pardon cool! A very fine rapper in the making!

Cel teden festivala smo imeli super vreme. Sonce, sonce samo sonce, v nedeljo, dobre pol ure pred koncertom Jay-Zja pa se je vlilo kot na sodni dan in v meni prebudilo vse travme lanskega leta. Sklep je bil hiter: mene Jay-Z v dežju ne bo videl. Ampak ob napovedani uri njegovega nastopa (ja, vsi koncerti so se začeli točno!) se ni nič zgodilo. Organizatorji so koncert prestavili za dobro uro. Logično. Jay-Z seveda ne more igrati pred napol praznim prizoriščem, čeprav dvomim, da bi ga to motilo – če bi bila sila, bi si verjetno dal iz Amerike na hitro prepeljati kakih 1000 dodatnih obiskovalcev. Ne bi se čudil, če bi kaj takega naredil. Res ne.

Jay-Z je podobno kot Lupe imel live bend, a vsega skupaj vsaj trikrat več ljudi na odru. In človek zna. Če je Lupe Fiasco reper, posredovalec sporočil, je Jay-Z predvsem zabavljač, šovmen, ki koketira s publiko, menjava med imidžem jebača (Girl, Girl, Girls) in gangstera (99 problems) ter zna dati publiki tisto kar hoče. To pomeni, da smo na koncertu slišali tudi Crazy in love, Umbrello od Rhianne, za podlago pa si je sposodil celo MC Punjabija ter Smack my bitch up (!).

A to še zdaleč ni bilo vse.

Za odganjanje dežja je štartal celo Princev Purple Rain (!), vzdušje je postalo osladno, pridušeno – a v kontekstu šova je ta vložek deloval. Zelo. Če bi Jay-Z iz dotičnega komada zabrundal še par verzov, bi za mojo voljo lahko bilo tudi konec sveta, biblična povodenj, ker bolj over the top ne bi šlo več. A Jay-Z je ostal tiho in se raje posvetil nizanju svojih največjih hitov ter plesnih “Neptunes” urnebesov, ki so dodobra razmigali prisotne in celo mene, ki me ne razmiga veliko stvari. Nato pa šok. Po eni uri je bilo vsega konec! In to na največjem odru! Kot izgleda je imel Jay-Z dovolj in tako je brez bisa in (verjetno) s privatnim jetom odfrčal nazaj v Ameriko. Malce bedno, a biznis je biznis kot izgleda, festival pa letos z manj denarja kot lani, saj so lani, ko je rekordno deževalo, za čiščenje porabili milijon evrov (!). Letos so zato uvedli akcijo “prinesi vrečo smeti in dobil boš eno pivo” ter obljubili, da bo drugo leto več denarja za nastopajoče. In mogoče tudi še za dodatne pol ure Jay-Zja.

Roskilde Music Festival 2008 in kratek spomin na lansko leto

Tudi letos grem na Roskilde Music Festival, ki sem ga prvič obiskal že lani. Festival se odvija od 3. do 6. julija, videl pa bom svega i svašta, recimo tudi naslednja imena:

No Age, Lupe Fiasco, Santogold, Judas Priest, Duffy, My Bloody Valentine, Mogwai, Fuck Buttons, Goldfrapp, Gnarls Barkley, Holy Fuck, Hot Chip, Orishas, Jay-Z, Kate Nash, Slayer, The Chemical Brothers, Supersilent, Jay Reatard, Shackleton, Various Production, Battles, Black Mountain, Dan Deacon, Digitalism, DSL, Cat Power, Bonnie “Prince” Billy, Dub Tractor & Opiate, MGMT in seveda Radioheade.

Najbolj sem se veselil predvsem enega imena: M.I.A., ki pa je na mojo veliko žalost odpovedala celotno turnejo po Evropi. Škoda, za njo bi takoj zamenjal Radioheade in še kakšen drug bend.

Pičimo že 26. junija, do 3. julija bomo pohajkovali po kempu in po mestu, nato pa ga bomo udarili še malo na Norveško in Švedsko. Nekje do srede julija bo tako na mojem blogu bolj tiho, bodo pa objavljeni kakšni kul komadi, meddrugim tudi trije najboljši komadi vseh časov :).

Lani sem bil torej prvič na Roskilde festivalu in bil pozitivno presenečen. Pridem do vhoda, pokažem karto, vratar pravi dobrodošli in me spusti noter. Brez pregleda prtljage, brez vsega. Na splošno sem bil glede varnosti zelo presenečen. Na festivalu sploh ni nekaj takega, kot so varnostniki. Večinoma srečuješ prostovoljce, mladce in mladenke, ki prijazno odgovarjajo na vsa vprašanja in zadrege. Mislim, da sem v celem tednu videl samo dva varnostnika, ki sta to v nekem klasičnem pomenu besede. Bizarno: 50.000 ljudi na koncertu Beastie Boysov ali Chilli Peppersov in nobenega varnostnika na vidiku! Red seveda je, a je vzpostavljen na tak način, da ne moti gibanja in festivalskega življenja. Zato sem padel v večji šok, ko sem potem po Roskildeju zavil na Laibache v Koper in me je na miniaturnem koncertnem prizorišču pričakalo 12 varnostnikov!

Sicer pa ja, voda je na festivalu zastonj, moraš priti le do odra (kar je možno na vseh prizoriščih, razen na največjem!!!), pomigniti mladenki ali mladcu in že dobiš v roke mrzlo osvežitev. Za primerjavo: Na Laibachih so mi skušali za pol litra vode ukrasti dva evra!

Top koncerti lani so bili trije: fantastični Bonde do Role, ki so naredili žurko in pol, The Twilight Sad, ki so me navdušili s svojo mračno atmosfero in Basement Jaxx, ki so bili nekaj takega kot mega plesni cirkus, med njihovim nastopom pa je bilo konstantno petnajst ljudi na odru.

Malo so me razočarali npr. Nortec Collective, ki so absolvirali dokaj hladen nastop, najbolj mučni pa so bili Queens of the Stone Age. Bog pomagaj! Bilo je tako depresivno, težaško in za žile rezat, da skoraj nisem mogel verjeti, da je lahko isti bend pred leti v Križankah odigral tako dinamičen in naspidiran koncert. In ja, Josh je zelo slaba reklama za droge.

Lani je deževalo kot v starih noir filmih in to skoraj cel teden. Zalivalo je šotorje, tako, da smo na koncu morali pobegniti v Kobenhagen. Tako smo bili vsaj na suhem, a smo potrebovali približno uro in pol, da smo prišli v Roskilde. Zaradi teh voženj sem lani zamudil veliko nastopajočih, meddrugim Vladislava Delaya, Beirut in Justice, predčasno pa sem moral zapustiti Chilli Pepperse in Basement Jaxxe.

Za konec pa še nekaj lanskih ugotovitev:

  • škornji za blato so obvezna oprema na festivalu in zelo dobro vplivajo na splošno psihično blagostanje
  • eno je postavljati šotor doma ob dnevni svetlobi in s pomočjo bližnjih, nekaj čisto drugega pa ga je postavljati ob pol dvanajstih zvečer ter ob spremljavi svinjskega naliva
  • čepki so obvezna oprema, pravtako dobra volja, ko se ti pijan Šved poščije na šotor
  • čakalna vrsta je sveta stvar, preriva(mo)jo se samo balkanci
  • suho ležišče in topla voda je nekaj najboljšega na svetu
  • mlade Danke so zmožne govoriti vsak dan do šeste ure zjutraj