Kategorija: Ulična potikanja

Onyx in Biohazard oziroma moj prijatelj vedenjc

Moj najboljši prijatelj v osnovni šoli je bil vedenjc. Ugovarjal je učiteljem in motil pouk. Njegova zgodba je bila tipična. Ločena starša, odraščanje v blokovskem naselju in ničelni interes za šolo. Uveljavljal se je na razne načine, s pretepi in manjšimi krajami. Zaradi njega sem bil lastnik treh Ali Enovih Levih scen, kar se mi je takrat zdelo zelo kul – trgovcem verjetno manj.

Kako sva se spoznala, ne vem več, prav tako ne vem kaj za vraga sva se sploh menila – vem pa, da sva poslušala veliko glasbe. Rap metal, kot je rekel on. Bodycounte in “Rejdže”. Ni mi ravno najbolj sedlo, sva se pa zato ujela pri Prodigyjih.

Razumela sva se, čeprav sva si bila dokaj različna. Jaz iz urejene družine, v vato zavit, on bolj robat, z ulice. Hm, mogoče pa ravno zato!

Veliko sva presedela pri njegovemu sosedu, takrat 16-letniku, ki je imel vse, kar si povprečen 14-letnik želi: avto, za katerega ni imel izpita, babo in dobro ozvočenje. Bil je že bolj hardcore vedenjc, a občudovali smo ga vsi.

S prijateljem sva stike obdržala še celo srednjo šolo, nato pa se nekako izgubila. Nazadnje sem ga videl pred dvema letoma. Končal je šolo, se s punco preselil v drugi kraj in dobil službo.

Spodnji komad je povezan s tistim časom. Ko sva ga videla na televiziji (na Videošponu?) sva ponorela in takoj šla težit v lokalni (in kratko živeči) Dallas Mute Shop. Izvedela sva, da gre za soundtrack Judgement Night (iz istoimenskega in niti ne tako slabega filma). Imeli so točno en izvod, ki pa sem ga kupil jaz. Moj prijatelj je bil namreč tisti teden – zaradi spora z mamo – brez keša.

Glasbene revije: kaj smo brali (in kaj še beremo)

Kaj sem bral in kaj še vedno berem – nekje vmes pa dva lepa komada, ki nimata nobene veze z zapisom.

Med leti 1995 in 1999 je pri nas izhajal Dr. Musik. Bil je moja vstopnica v svet drugačne glasbe, tiste, ki v občilih okoli mene ni dobila (veliko) pozornosti. Revija je pokrivala vse: metal, rock, rap, pokrivala pa je tudi bolj crossover stvari, ki so me najbolj zanimale. A tukaj se je problem šele začel. Po dobri recenziji sem dotični album namreč želel tudi nabaviti, ampak kako v provinci leta 1995 dobiti Timeless od Goldieja. Nemogoče. Hvala bogu, da je v našem kraju krajši čas životaril Dallas Mute Shop, kjer sem dobil kakšnega Mobyja, Juno Reactor ali Judgment Night. In ne, laudanja takrat še ni bilo!

Iz Dr. Musika se spomnim tudi legendarnih vojn med privrženci metala in boy bendov. Argumenti obeh strani so enostavno ubijali. Metalci so zagovarjali stališče, da je svet slab in da metal to stanje le odraža, feni boy bendov pa so trobili, da je tako ali tako že vse slabo in da rabimo nekoga, da bo pel o ljubezni in brezskrbenm svetu. Obe strani sta bili zaradi svoje fanatičnosti že skoraj groteskni, a sem pisma vsak mesec z velikim veseljem vedno znova prebiral.

Leta 1999 sem odkril Nomad, hrvaško glasbeno revijo, ki je ena izmed najboljših, kar sem jih držal v rokah. Vodila jo je entuziastična ekipa mladcev, čigar ljubezen do glasbe je pronicala skozi vse strani revije. Njihovi članki in recenzije so bili pisani v bolj zajebantskem stilu, a je zadaj tičala velika glasbena razgledanost in nekakšen mladostniški inat in upor. Tako se je včasih zgodilo, da je kakšen album dobil slabo oceno samo zaradi tega, ker so ga pač vsepovsod hvalili. Še zdaj se spomnim, da so zelo preferirali skupino Mogwai ter napisali uničujočo kritiko Kid A-ja. Uredništvo pa si je vedno tudi izmenjalo kakšno sočno z bralci. Nadebudni producenti so lahko reviji tudi pošilaji svoje izdelke, ki so jih nato recenzenti poslušali in napisali oceno. Prav tako so se v reviji našle recenzije knjig in filmov ter kakšna zanimiva best of lestvica (npr. 50 najboljših hrvaškh albumov vseh časov). Dober koncept, a na žalost je Nomad nehal izhajati leta 2001 in za sabo pustil občutno luknjo.

V Sloveniji je bila in je seveda še vedno tudi Muska, ki pa trenutno več ne izhaja vsak mesec, temveč vsak drugi mesec. Na vsake toliko časa jo še kupim, a na splošno se na njo nisem preveč navezal. Preresna, neprivlačna in na trenutke preveč akademska (in premalo barvna). Vedno pa so mi zanimive recenzije in poročila s koncertov.

Pred časom je začel v tiskani obliki izhajati tudi RSQ, ki je dobrodošla novost na našem trgu. Pokriva (bolj mainstream) alter sceno, veliko poudarka pa je tudi na slovenskih skupinah, kar je super. Dobil sem občutek, da se je zadeve lotila ekipa predanih piscev, ki se bodo potrudili iz zasnove potegniti maksimalno. Rad ga prebiram in mislim, da je tukaj še veliko “rezerve”.

Tuje?

Recimo meni zelo nesimpatični in populistični Q, ki včasih kar žari od hypanja in nerazsodnosti (novi U2 album je dobil maksimalno število točk) in bolj simpatičen Uncut. Oba imata klasično zgradbo glasbenega časopisa: novice, članek o kakšeni aktualni skupini, malo zgodovine in večinoma kar zajetno število recenzij. Poznam tudi Clash, ki s svojim dedicated to music and fashion ne obeta nič dobrega, a se izkaže za zanimivo nadgradnjo prej omenjene klasične oblike. Ne smem pa pozabiti seveda na Wire, ki se večinoma ukvarja z žarometi manj obsijano glasbo. V zadnji številki si tako lahko npr. preberemo članek o legendarni skupini Magma in recenzijo box seta Baku: Symphony of Sirens – Sound Experimens in The Russian Avant Garde, ki zajema zvočne zapise ruskih umetnikov iz začetka prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali pod vplivom kubizma, dadaizma ter futurizma. Dobra revija, kjer najdem veliko zanimivih stvari.

Pa še malo nemškega štofa.

Musikexpress ustreza klasični zgradbi glasbene revije, a ne mori z vznesenostjo kot Q. Prav tako pa v njem najdem recenzije knjig, filmov, k vsaki številki pa je priložen tudi CD. Še pred nekaj leti si ga lahko celo dobil pri nas.

In Spex. Tudi Spex že na daleč straši z nazivom Magazin für Popkultur in je najbolj profi in resna glasbena revija, kar sem jih videl. Zajema glasbo, knjige, film, dotika pa se tudi resnejših tem, npr. RAF-a, a vedno s popkulturnega ali rahlo filozofskega/sociološkega vidika. Ne vedno lahko branje, a lep primer kje so meje “glasbenih revij”.

Glasbene revije imajo eno veliko slabost napram internetnim portalom, namreč ažurnost. Na Pitchforku tako lahko recenzijo novega Radiohead albuma preberemo na dan izida, pri tiskani izdaji pa se stvar lahko zavleče za par dni ali pa počaka do naslednje številke. A revije kupujem še vedno, mogoče zaradi trohice nostalgije ali navade, mogoče pa zaradi istega razloga zaradi katerega še vedno preferiram konkreten CD napram Mp3 formatu.

Black Dice (na Metelkovi)

Black Dice so res nepredvidljivi. Najprej so bili zapisani brezkompromisnemu kitarskemu freak outu, nato so odkrivali industrial tone, ki so spominjali na Throbing Gristle, zadnje čase pa se njihovo glasbeno udejstvovanje naslanja na čisto IDM formo.

Včerajšnji koncert je bila učna ura dekonstrukcije vsega zvočnega ter cefranje oprijemališč poslušalčeve zaznave s pomočjo katerih konceptualiziramo pojme kot so melodija, struktura in flow. Bilo je glasno, na trenutke tudi mučno, mučno pa je bilo tudi za skupino, ki jim je tehnika dvakrat zagodla ter jih vrgla iz v bistvu zelo tekočega “seta”. Čeprav se je skupina trudila, da bi nenehno cefrala, je morala občinstvu dati tudi nekaj premora v obliki jasno zaznavnega plesnega groova. V teh redkih trenutkih jasne zaznave smo bili priča pravcatemu industrial tehnu, ki je s svojim neposrednim minimalizmom dodobra razmigal maloštevilno občinstvo. A veselje ni trajalo dolgo, saj je trio svojo zvočno sliko hitro spet usmeril v kolažno noizersko abstraktnost, ki so jo prekinjali razni vokalni sempli ter posneti ritmi. Naporno, a na nek način tudi zelo izzivalno in vznemirljivo.

Po dobri uri je bilo vsega konec. S polno in rahlo bolečo glavo (noiz in slabo ozvočenje je zelo slaba kombinacija!) sem zapustil prizorišče ter sklenil, da dam še enkrat priložnost njihovim post Beaches & Canyons stvaritvam.

Nekaj zahval in še dva albuma leta 2008.

Končno dobivam tla pod nogami, predvidljivost, ki generira samozavest. Ni mi problem vstati ko je zunaj še tema – je v bistvu kar fajn, samo na prvi šok, ko zazvoni budilka (no, mobitel), se še zaenkrat nisem navadil.

Hvala Moji 1, ki me je spomnila na Magmo, na fenomenalne francoske avant-rockerje, ki zadnje tedne burijo mojo domišljijo in hvala Moji 2, ki je z darilom vplivala na to, da bom mogoče res nehal »brinuti, da ne brinem dovoljno«.

Hvala odličnemu radiu FM4 za še dva albuma leta 2008: Flying Lotus – L.A. in Blaktroniks – Mechanized Soul. Prvi vrača dobro ime založbi Warp in vero, da divja hip-hop sila še živi – pa čeprav “le” v vznemirljivi inštrumentalni eklektiki, ki rovari po glasbenem nezavednem, drugi pa spet odpira poglavje bla(c)k future ideologije, ki so jo zastavili že velikani kot so Sun Ra ali Africa Bambaataa. Mechanized Soul je Black Man-Machine, spet neke vrste hip-hop, prevlečen s soulom in drobci elektronike, a tak, kot če bi priletel iz 25. stoletja.

Hm, hvala še enemu Nemcu, ki mi je pred nosom stegnil boxset Floydov in mi dal tako priložnost, da še enkrat razmislim o tej naložbi, malo manj hvala pa Nemcu 2, ki mi je poslal nefunkcionalen priključek za Mega Drive. Drugače pa je vse kul.

O marsičem, še največ pa o Bowieju, Vangelisu in jutranjih vožnjah.


Spet se počutim kot leta 1991. Takrat sva namreč z očetom kupila Sonyjev CD predvajalnik. Za mene, ki sem dete kasetofona, je bila to čista revolucija. Končno je bilo konec z nadležnim prevrtavanjem in avantgardnim zavijanjem – največja fantastika pa je bila seveda funkcija program.

Te dni spet odkrivam čare Cdjev, celote, sestavljene iz knjižice ter pisanega ploščka. Z veseljem jih poslušam vsako jutro v avtu. To je mojih 25 minut. Prej so v avtomobilu vladali abstraktni MP3ji na sivih rewritable diskih, zdaj pa je čas za regresijo – za regresijo na »originale«.

Nabavil sem si 2 albuma od Bowieja: glam rock Ziggyja (1972) in Aladdin Sanea (1973) lepo sede, ko se moja zavest še otresa sanjskih koščkov in se izogiba nevarnih trol. Ziggy je seveda klasik, Aladdin pa je bil zame večja neznanka. Po nekajkratnem poslušanju mi je v spominu ostal predvsem divji klavirski solo naslovnega komada, pri mojih jutranjih urbanih križarjenjih pa me v dobro voljo spravlja Drive in Saturday –s svojim čudovitim jamranjem in večglasnim zavijanjem.

Za 12 evrov pa sem dobil 3 zgodnje Vangelis albume. Vangelis, ki ga slišimo na teh zapisih ni ravno tak, kot smo ga vajeni recimo z Blade Runnerja ali Chariots of Fire. Gre za bolj eksperimentalne stvari, za Vangelisa, ki se gre umetnika in avantgardista. Z Albeda 0.39 (1976) ter Spirala (1977) sta obstala le Pulstar in To the Unknown Man, ostalo pa spada bolj pod (arhaičen) synthi-rock. Še huje je z Beaubourgom (1978), ki prinaša 39 minut bolj ali manj naključnega udrihanja po klaviaturah. Čisti obup, a ker mi občasno sede  pretencioznost in samozadostna drkarija (The Wall je moj najljubši album od Floydov)!, je tudi tale album kar kul za jutranje poslušanje.

Naslednji korak? Upičil sem se v tri zgodnje Miles Davis albume…

5. oktobra v Menzi pri koritu – Kammerflimmer Kollektief (Nemčija)

16. oktobra bo v (verjetno premajhni) Menzi na Metelkovi nastopila skupina Animal Collective. Nekaj dni prej – natančneje 5. oktobra, pa se bo na isti lokaciji zgodil koncert skupine Kammerflimmer Kollektief. Upam, da koncert slednjih, zaradi nastopa prvih, ne bo spregledan.

Kammerflimmer Kollektief je uresničena celota, neutrudljiva vsota delcev, ki nenehno raziskuje ter razširja svojo zvočno paleto. V njihovi glasbi se jazz inštrumenti prekrivajo z elektronskimi plastmi, veliko pa je tudi »prostorskih« rešitev, ki iz njihovih zapisov delajo atmosferični dogodek. Včasih so bolj jazzovski, drugič bolj komorno sramežjivi, spet tretjič neoprijemljivi in lebdeči, četrtič pa jim izpod prstov uhajajo našpičeni free-jazz vzorci. Vedno so na večih stolih hkrati, kar jih dela za eno izmed najzanimivejših »all inclusive« skupin naokoli.

Do zdaj sem slišal tri njihove albume: Cicadidae (2003), Absencen (2005) ter Jinx (2007) in po slišanem mislim, da bo zanimivo.

Več o koncertu in skupini.

Svetski festival roštilja – Leskovac (1. do 7. september)

Ta vikend je bil čas za (že tretji) obisk Roštiljade v Leskovcu. Lani in predlani je to bila še čisto navadna Roštiljada, letos pa je pridobila simpatično-pompozen naziv: Svetski festival roštilja.

Izbor dobrot

In kaj se tam dogaja? Hodiš od stojnice do stojnice in ješ dobrote, ki jih pripravijo majstori roštilja iz cele Srbije. Bela vješalica, dimljena vješalica, punjeni čvap, gurmanska pleskavica itd.

Še kaj? Niti ne. Ješ, piješ kavo in počivaš, nekje vmes pa poslušaš trubače, cigane ali sintetizirano melanholijo. In to cel vikend. V programu pa je tudi karneval, katerega se udeleži tako lokalno karate društvo kot tudi Bolgarska etno skupina.

Hrana je bila seveda super, vročina pa neznosna. Tiste orjaške 500 gramske pleskavice pa me bodo nekaj časa še morile v spanju.

Ne, majice »Rođen da gazduje« nisem kupil.