Kategorija: Ulična potikanja

Onyx in Biohazard oziroma moj prijatelj vedenjc

Moj najboljši prijatelj v osnovni šoli je bil vedenjc. Ugovarjal je učiteljem in motil pouk. Njegova zgodba je bila tipična. Ločena starša, odraščanje v blokovskem naselju in ničelni interes za šolo. Uveljavljal se je na razne načine, s pretepi in manjšimi krajami. Zaradi njega sem bil lastnik treh Ali Enovih Levih scen, kar se mi je takrat zdelo zelo kul – trgovcem verjetno manj.

Kako sva se spoznala, ne vem več, prav tako ne vem kaj za vraga sva se sploh menila – vem pa, da sva poslušala veliko glasbe. Rap metal, kot je rekel on. Bodycounte in “Rejdže”. Ni mi ravno najbolj sedlo, sva se pa zato ujela pri Prodigyjih.

Razumela sva se, čeprav sva si bila dokaj različna. Jaz iz urejene družine, v vato zavit, on bolj robat, z ulice. Hm, mogoče pa ravno zato!

Veliko sva presedela pri njegovemu sosedu, takrat 16-letniku, ki je imel vse, kar si povprečen 14-letnik želi: avto, za katerega ni imel izpita, babo in dobro ozvočenje. Bil je že bolj hardcore vedenjc, a občudovali smo ga vsi.

S prijateljem sva stike obdržala še celo srednjo šolo, nato pa se nekako izgubila. Nazadnje sem ga videl pred dvema letoma. Končal je šolo, se s punco preselil v drugi kraj in dobil službo.

Spodnji komad je povezan s tistim časom. Ko sva ga videla na televiziji (na Videošponu?) sva ponorela in takoj šla težit v lokalni (in kratko živeči) Dallas Mute Shop. Izvedela sva, da gre za soundtrack Judgement Night (iz istoimenskega in niti ne tako slabega filma). Imeli so točno en izvod, ki pa sem ga kupil jaz. Moj prijatelj je bil namreč tisti teden – zaradi spora z mamo – brez keša.

Advertisements

Glasbene revije: kaj smo brali (in kaj še beremo)

Kaj sem bral in kaj še vedno berem – nekje vmes pa dva lepa komada, ki nimata nobene veze z zapisom.

Med leti 1995 in 1999 je pri nas izhajal Dr. Musik. Bil je moja vstopnica v svet drugačne glasbe, tiste, ki v občilih okoli mene ni dobila (veliko) pozornosti. Revija je pokrivala vse: metal, rock, rap, pokrivala pa je tudi bolj crossover stvari, ki so me najbolj zanimale. A tukaj se je problem šele začel. Po dobri recenziji sem dotični album namreč želel tudi nabaviti, ampak kako v provinci leta 1995 dobiti Timeless od Goldieja. Nemogoče. Hvala bogu, da je v našem kraju krajši čas životaril Dallas Mute Shop, kjer sem dobil kakšnega Mobyja, Juno Reactor ali Judgment Night. In ne, laudanja takrat še ni bilo!

Iz Dr. Musika se spomnim tudi legendarnih vojn med privrženci metala in boy bendov. Argumenti obeh strani so enostavno ubijali. Metalci so zagovarjali stališče, da je svet slab in da metal to stanje le odraža, feni boy bendov pa so trobili, da je tako ali tako že vse slabo in da rabimo nekoga, da bo pel o ljubezni in brezskrbenm svetu. Obe strani sta bili zaradi svoje fanatičnosti že skoraj groteskni, a sem pisma vsak mesec z velikim veseljem vedno znova prebiral.

Leta 1999 sem odkril Nomad, hrvaško glasbeno revijo, ki je ena izmed najboljših, kar sem jih držal v rokah. Vodila jo je entuziastična ekipa mladcev, čigar ljubezen do glasbe je pronicala skozi vse strani revije. Njihovi članki in recenzije so bili pisani v bolj zajebantskem stilu, a je zadaj tičala velika glasbena razgledanost in nekakšen mladostniški inat in upor. Tako se je včasih zgodilo, da je kakšen album dobil slabo oceno samo zaradi tega, ker so ga pač vsepovsod hvalili. Še zdaj se spomnim, da so zelo preferirali skupino Mogwai ter napisali uničujočo kritiko Kid A-ja. Uredništvo pa si je vedno tudi izmenjalo kakšno sočno z bralci. Nadebudni producenti so lahko reviji tudi pošilaji svoje izdelke, ki so jih nato recenzenti poslušali in napisali oceno. Prav tako so se v reviji našle recenzije knjig in filmov ter kakšna zanimiva best of lestvica (npr. 50 najboljših hrvaškh albumov vseh časov). Dober koncept, a na žalost je Nomad nehal izhajati leta 2001 in za sabo pustil občutno luknjo.

V Sloveniji je bila in je seveda še vedno tudi Muska, ki pa trenutno več ne izhaja vsak mesec, temveč vsak drugi mesec. Na vsake toliko časa jo še kupim, a na splošno se na njo nisem preveč navezal. Preresna, neprivlačna in na trenutke preveč akademska (in premalo barvna). Vedno pa so mi zanimive recenzije in poročila s koncertov.

Pred časom je začel v tiskani obliki izhajati tudi RSQ, ki je dobrodošla novost na našem trgu. Pokriva (bolj mainstream) alter sceno, veliko poudarka pa je tudi na slovenskih skupinah, kar je super. Dobil sem občutek, da se je zadeve lotila ekipa predanih piscev, ki se bodo potrudili iz zasnove potegniti maksimalno. Rad ga prebiram in mislim, da je tukaj še veliko “rezerve”.

Tuje?

Recimo meni zelo nesimpatični in populistični Q, ki včasih kar žari od hypanja in nerazsodnosti (novi U2 album je dobil maksimalno število točk) in bolj simpatičen Uncut. Oba imata klasično zgradbo glasbenega časopisa: novice, članek o kakšeni aktualni skupini, malo zgodovine in večinoma kar zajetno število recenzij. Poznam tudi Clash, ki s svojim dedicated to music and fashion ne obeta nič dobrega, a se izkaže za zanimivo nadgradnjo prej omenjene klasične oblike. Ne smem pa pozabiti seveda na Wire, ki se večinoma ukvarja z žarometi manj obsijano glasbo. V zadnji številki si tako lahko npr. preberemo članek o legendarni skupini Magma in recenzijo box seta Baku: Symphony of Sirens – Sound Experimens in The Russian Avant Garde, ki zajema zvočne zapise ruskih umetnikov iz začetka prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali pod vplivom kubizma, dadaizma ter futurizma. Dobra revija, kjer najdem veliko zanimivih stvari.

Pa še malo nemškega štofa.

Musikexpress ustreza klasični zgradbi glasbene revije, a ne mori z vznesenostjo kot Q. Prav tako pa v njem najdem recenzije knjig, filmov, k vsaki številki pa je priložen tudi CD. Še pred nekaj leti si ga lahko celo dobil pri nas.

In Spex. Tudi Spex že na daleč straši z nazivom Magazin für Popkultur in je najbolj profi in resna glasbena revija, kar sem jih videl. Zajema glasbo, knjige, film, dotika pa se tudi resnejših tem, npr. RAF-a, a vedno s popkulturnega ali rahlo filozofskega/sociološkega vidika. Ne vedno lahko branje, a lep primer kje so meje “glasbenih revij”.

Glasbene revije imajo eno veliko slabost napram internetnim portalom, namreč ažurnost. Na Pitchforku tako lahko recenzijo novega Radiohead albuma preberemo na dan izida, pri tiskani izdaji pa se stvar lahko zavleče za par dni ali pa počaka do naslednje številke. A revije kupujem še vedno, mogoče zaradi trohice nostalgije ali navade, mogoče pa zaradi istega razloga zaradi katerega še vedno preferiram konkreten CD napram Mp3 formatu.

Black Dice (na Metelkovi)

Black Dice so res nepredvidljivi. Najprej so bili zapisani brezkompromisnemu kitarskemu freak outu, nato so odkrivali industrial tone, ki so spominjali na Throbing Gristle, zadnje čase pa se njihovo glasbeno udejstvovanje naslanja na čisto IDM formo.

Včerajšnji koncert je bila učna ura dekonstrukcije vsega zvočnega ter cefranje oprijemališč poslušalčeve zaznave s pomočjo katerih konceptualiziramo pojme kot so melodija, struktura in flow. Bilo je glasno, na trenutke tudi mučno, mučno pa je bilo tudi za skupino, ki jim je tehnika dvakrat zagodla ter jih vrgla iz v bistvu zelo tekočega “seta”. Čeprav se je skupina trudila, da bi nenehno cefrala, je morala občinstvu dati tudi nekaj premora v obliki jasno zaznavnega plesnega groova. V teh redkih trenutkih jasne zaznave smo bili priča pravcatemu industrial tehnu, ki je s svojim neposrednim minimalizmom dodobra razmigal maloštevilno občinstvo. A veselje ni trajalo dolgo, saj je trio svojo zvočno sliko hitro spet usmeril v kolažno noizersko abstraktnost, ki so jo prekinjali razni vokalni sempli ter posneti ritmi. Naporno, a na nek način tudi zelo izzivalno in vznemirljivo.

Po dobri uri je bilo vsega konec. S polno in rahlo bolečo glavo (noiz in slabo ozvočenje je zelo slaba kombinacija!) sem zapustil prizorišče ter sklenil, da dam še enkrat priložnost njihovim post Beaches & Canyons stvaritvam.

Nekaj zahval in še dva albuma leta 2008.

Končno dobivam tla pod nogami, predvidljivost, ki generira samozavest. Ni mi problem vstati ko je zunaj še tema – je v bistvu kar fajn, samo na prvi šok, ko zazvoni budilka (no, mobitel), se še zaenkrat nisem navadil.

Hvala Moji 1, ki me je spomnila na Magmo, na fenomenalne francoske avant-rockerje, ki zadnje tedne burijo mojo domišljijo in hvala Moji 2, ki je z darilom vplivala na to, da bom mogoče res nehal »brinuti, da ne brinem dovoljno«.

Hvala odličnemu radiu FM4 za še dva albuma leta 2008: Flying Lotus – L.A. in Blaktroniks – Mechanized Soul. Prvi vrača dobro ime založbi Warp in vero, da divja hip-hop sila še živi – pa čeprav “le” v vznemirljivi inštrumentalni eklektiki, ki rovari po glasbenem nezavednem, drugi pa spet odpira poglavje bla(c)k future ideologije, ki so jo zastavili že velikani kot so Sun Ra ali Africa Bambaataa. Mechanized Soul je Black Man-Machine, spet neke vrste hip-hop, prevlečen s soulom in drobci elektronike, a tak, kot če bi priletel iz 25. stoletja.

Hm, hvala še enemu Nemcu, ki mi je pred nosom stegnil boxset Floydov in mi dal tako priložnost, da še enkrat razmislim o tej naložbi, malo manj hvala pa Nemcu 2, ki mi je poslal nefunkcionalen priključek za Mega Drive. Drugače pa je vse kul.

O marsičem, še največ pa o Bowieju, Vangelisu in jutranjih vožnjah.


Spet se počutim kot leta 1991. Takrat sva namreč z očetom kupila Sonyjev CD predvajalnik. Za mene, ki sem dete kasetofona, je bila to čista revolucija. Končno je bilo konec z nadležnim prevrtavanjem in avantgardnim zavijanjem – največja fantastika pa je bila seveda funkcija program.

Te dni spet odkrivam čare Cdjev, celote, sestavljene iz knjižice ter pisanega ploščka. Z veseljem jih poslušam vsako jutro v avtu. To je mojih 25 minut. Prej so v avtomobilu vladali abstraktni MP3ji na sivih rewritable diskih, zdaj pa je čas za regresijo – za regresijo na »originale«.

Nabavil sem si 2 albuma od Bowieja: glam rock Ziggyja (1972) in Aladdin Sanea (1973) lepo sede, ko se moja zavest še otresa sanjskih koščkov in se izogiba nevarnih trol. Ziggy je seveda klasik, Aladdin pa je bil zame večja neznanka. Po nekajkratnem poslušanju mi je v spominu ostal predvsem divji klavirski solo naslovnega komada, pri mojih jutranjih urbanih križarjenjih pa me v dobro voljo spravlja Drive in Saturday –s svojim čudovitim jamranjem in večglasnim zavijanjem.

Za 12 evrov pa sem dobil 3 zgodnje Vangelis albume. Vangelis, ki ga slišimo na teh zapisih ni ravno tak, kot smo ga vajeni recimo z Blade Runnerja ali Chariots of Fire. Gre za bolj eksperimentalne stvari, za Vangelisa, ki se gre umetnika in avantgardista. Z Albeda 0.39 (1976) ter Spirala (1977) sta obstala le Pulstar in To the Unknown Man, ostalo pa spada bolj pod (arhaičen) synthi-rock. Še huje je z Beaubourgom (1978), ki prinaša 39 minut bolj ali manj naključnega udrihanja po klaviaturah. Čisti obup, a ker mi občasno sede  pretencioznost in samozadostna drkarija (The Wall je moj najljubši album od Floydov)!, je tudi tale album kar kul za jutranje poslušanje.

Naslednji korak? Upičil sem se v tri zgodnje Miles Davis albume…

5. oktobra v Menzi pri koritu – Kammerflimmer Kollektief (Nemčija)

16. oktobra bo v (verjetno premajhni) Menzi na Metelkovi nastopila skupina Animal Collective. Nekaj dni prej – natančneje 5. oktobra, pa se bo na isti lokaciji zgodil koncert skupine Kammerflimmer Kollektief. Upam, da koncert slednjih, zaradi nastopa prvih, ne bo spregledan.

Kammerflimmer Kollektief je uresničena celota, neutrudljiva vsota delcev, ki nenehno raziskuje ter razširja svojo zvočno paleto. V njihovi glasbi se jazz inštrumenti prekrivajo z elektronskimi plastmi, veliko pa je tudi »prostorskih« rešitev, ki iz njihovih zapisov delajo atmosferični dogodek. Včasih so bolj jazzovski, drugič bolj komorno sramežjivi, spet tretjič neoprijemljivi in lebdeči, četrtič pa jim izpod prstov uhajajo našpičeni free-jazz vzorci. Vedno so na večih stolih hkrati, kar jih dela za eno izmed najzanimivejših »all inclusive« skupin naokoli.

Do zdaj sem slišal tri njihove albume: Cicadidae (2003), Absencen (2005) ter Jinx (2007) in po slišanem mislim, da bo zanimivo.

Več o koncertu in skupini.

Svetski festival roštilja – Leskovac (1. do 7. september)

Ta vikend je bil čas za (že tretji) obisk Roštiljade v Leskovcu. Lani in predlani je to bila še čisto navadna Roštiljada, letos pa je pridobila simpatično-pompozen naziv: Svetski festival roštilja.

Izbor dobrot

In kaj se tam dogaja? Hodiš od stojnice do stojnice in ješ dobrote, ki jih pripravijo majstori roštilja iz cele Srbije. Bela vješalica, dimljena vješalica, punjeni čvap, gurmanska pleskavica itd.

Še kaj? Niti ne. Ješ, piješ kavo in počivaš, nekje vmes pa poslušaš trubače, cigane ali sintetizirano melanholijo. In to cel vikend. V programu pa je tudi karneval, katerega se udeleži tako lokalno karate društvo kot tudi Bolgarska etno skupina.

Hrana je bila seveda super, vročina pa neznosna. Tiste orjaške 500 gramske pleskavice pa me bodo nekaj časa še morile v spanju.

Ne, majice »Rođen da gazduje« nisem kupil.

Knjige, knjige, same knjige oziroma Euroman

Pa še res je. Niti mi še ni uspelo prebrati vseh zadev, ki so jih pred leti prodajali s časopisom vred, že me je v knjižnici pričakala naslednja zbirka lepih istobarvnih knjig – Euroman. Ideja je enostavna, a učinkovita: v zbirki se nahaja po en roman iz vsake države Evropske unije, tudi Slovenije. Nisem veliko razmišljal katero »državo« naj vzamem – enostavno sem šel k polici in vzel na slepo prvi dve rdeči, ki sem ju videl. V roke sem tako dobil estonskega predstavnika Emila Todeja in njegovo Državo na meji ter Nedokončano pripoved belgijskega »zdraharja« Huga Clausa. Obe sem že prebral pred časom in bil kar zadovoljen. Z belgijsko celo bolj kot z estonsko.

Država na meji se ukvarja predvsem z vprašnjem identitete, z vprašanjem kdo sem, kaj sem. Avtor poskuša zaobjeti identitetne korenine protagonista, mladega homoseksualca, ki se iz rojstne Estonije preseli v Francijo. Nenehno se spominja svoje domovine, njene sivine, svoje babice in bolj ali manj melanholično tava po svetu. Knjiga vsebuje veliko opisov, vmes tudi nedorečenih impresij, ki bralca lepo zavijejo v sladko turobnost. Kar v redu branje, idealno za bližajočo se jesen.

Hugo Claus v svoji knjigi Nedokončana preteklost odkriva patološke vzgibe majhnih ter nepomembnih ljudi in v tem svojem početju recimo spominja na Möderndorferjevo Predmestje. A kjer naš pisatelj ostaja lokalen, Claus zakorači na makro nivo ter deviantne vzgibe začrta tudi skozi prizmo belgijske folklore – v tem primeru skozi pedofilijo in kolonializem. Osnovna celica zgodbe je dokaj minimalistična (glavna oseba sumi svojega sodelavca, da je pedofil), a se kmalu razraste v potentno drezanje v boleče točke belgijske družbe. Creepy zadeva.

Pred kratkim pa sem z mojo metodo pobasal tudi še romunskega predstavnika.

Poseben poročevalec je zelo všečna in lepo berljiva knjigo, ki jo je napisal mlad romunski pisatelj Florin Lăzărescu. Je eden izmed tistih, ki so živeli v strogem komunističnem režimu pod taktirko Ceasescuja, doživeli pa so tudi tranzicijo v »boljše čase«, približevanje Zahodnim idealom družbenega sobivanja. Avtor v nekakšni postmodernistični maniri pripoveduje zgodbo iz večih perspektiv: skozi oči mladega novinarja, cigana iz dna družbe, kot tudi malce izgubljenega arabskega terorista. Veliko je bizarnih in zabavnih situacij, pisatelju pa uspe ujeti tisto esenco pogovorov malih ljudi, tisto njihovo preprostost, kot tudi neposrednost. Knjigo prevevajo spomini na železne čase, kot tudi skepsa do novih, z demokracijo inficiranih, pisatelj pa vmes obračunava tudi s predstavo in vlogo boga v moderni Romuniji. Absurdno, obešenjaško, spet drugič pa smrtno resno in bridko. Zelo kul knjiga – ali pa tudi ne, vsaj glede na recenzijo v Mladini, kjer je knjiga fasala dve zvezdici od petih.

Knjige, knjige, same knjige. Pa še res je (in hvala drevesu, da je tako).

I LOVE Ennio Morricone

51kapvmgwpl_sl500_aa240_.jpg51pemym084l_sl500_aa240_.jpg413yzmxeg0l_sl500_aa240_.jpg

Težko določim točko nič moje fascinacije in ljubezeni do Morriconeja, a mislim, da se je vse skupaj začelo z njegovo glasbo za Leonejeve vesterne. Kombinacija strumnih in dramatičnih zvokov ter uporaba  raznih primal človeških glasov me je najprej prikovala k filmom – in se z njimi združila v nedeljivo celoto – nato pa še pred domačo stereo napravo, me spremljala na mojih vožnjah z avtom in me praktično dobro leto spremljala skozi moje vsakdanje življenje. Glasbo iz Leonejeve trilogije vesternov znam praktično na pamet, a moje raziskovanje Morriconejevega glasbenega sveta, se je tu šele začelo. Moja pot me je vodila do veličastnosti glasbe iz filma Once upon a time in the West, kot tudi k bridkosti in melanholiji Once upon a time in America. Vmes sem si privoščil tudi še ekscentrično in skoraj že psihadelično izkušnjo z A Fistful of Dynamite, nato pa še malo hudomušnih ter navihanih zvokov iz filma My name is Nobody.

Naslednje postajališče je bila kompilacija Mondo Morricone: The Trilogy. Ti 3 CD-ji zajemajo glasbo, ki jih je Morricone naredil za razne, večinoma obskurne, dandanes pa kultne italijanske filme iz sedemdesetih letih. Na njih slišimo predvsem Morriconejevo “pop stran”, njegovo ljubezen do prijetno kičastega in pisanega, kot vedno pa tudi tukaj fascinira brezbesedni vokal Edde dell`Orso, ki glasbi dodaja prijeten erotični naboj. Morricone me je s pomočjo te kompilacije pripeljal do razpotja, pravcate delte novih imen in filmov – k Argentu, Fulciju, Lenziju, Bavi, Danger Diabolik, v svet pisanega kulta šestdesetih in sedemdesetih, v giallo vode, psihotrilerje, grozljivke, italijanske zombi filme itd. – v fascinanten svet kiča in thrash kina, v katerem se še danes najboljše počutim.

1.jpg3.gif4.jpg

Tretja velika skupina Morriconejevih stvaritev se naslanja na njegovo afiliacijo do mračnih in eksperimentalno naravnanih zvokov. Gre torej za Morriconeja “raziskovalca”, za ustvarjalca učinkovitih in srh vzbujajočih klavstofobičnih mojstrovin, ki se spogledujejo s free-jazzom, spet drugič s psihadeličnimi vzorci, spet tretjič pa le zlobno lebdijo nad poslušalcem. V to skupino spadajo npr. soundtracki za prve tri Argentove filme (The Bird with the Crystal Plumage, Cat o`nine Tails, 4 Flies on Grey Velvet, kot tudi glasba iz Fulcijevega A Lizard in a Woman` Skin. To področje pa več kot odlično pokrivata dve kompilaciji: The Thriller Collection in Crime and Dissonanceslednja je izšla pri Mike Pattonovi založbi Ipecac, ki vedno znova citira Morriconeja, kot nekoga, ki je zelo vplival na njegovo ustvarjanje.

Morricone je v svojem življenju uglasbil približno 500 filmov različnih žanrov. Doma imam 22 njegovih CDjev, kar je približno 4,4 % celotnega opusa oziroma še manj, če odštejem kompilacije. A ne glede na majhen odstotek, z njimi vseeno pokrivam vse barve njegovega obširnega ustvarjanja. Še vedno pa iščem kompilacijo, ki bi dobro pokrivala glasbo, ki jo je naredil za približno 30 špageti vesternov – za zdaj si sam zadovoljivo zbirko naredim iz treh različnih kompilacij.

Danes Morricone koncertira v Križankah. Verjetno ni potrebno omenjati, da bom tam. 79 eurov za karto? Drobiž, če upoštevam, da za ta denar dobim eno izmed najpomembnejših glasbenih imen zadnjih 50 let.

Roskilde Music Festival (3. do 6. julij) – 3. del

Improvizacija festivala: Supersilent

2 bobnarja (en z dodatno nalogo, da igra še trobento) plus “računalničar” plus organist – znese eno uro čiste improvizacije. Norveški Supersilent so profiji, glasbeniki, ki dajejo svojim albumom naslove, kot so 5 ali 6, komadom pa npr. 5.3 oziroma 6.4. Resni ljudje torej, ki v ospredje postavljajo predvsem svojo glasbo, svojo vizijo, ki tava nekje med nordijskim ambientom in minimalizmom, vse skupaj pa poganja bazična free-jazz silnica, ki njihovo glasbeno tkanino osvobaja vseh primežov in utečenih poti. Tudi na koncertu se je njihova improvizacija iz nepovezanih in mestoma kakofoničnih delcev, čedalje bolj sestavljala v barvno celoto, kjer je večinoma prevladovala siva, tu pa tam pa ji je družbo delala še bela. Eden imed poglavitnih elementov nastopa je bila melanholična trobenta, ki je v najbolj zanimivih trenutkih spominjala na predirljivo igranje Milesa Davisa – a ne za dolgo, saj so jo Supersilent že kmalu posuli z nordijskimi občutji, z golo nordijsko pokrajino. Za najtrpežnejše!

THE koncert festivala: Holy Fuck

Holy Fuck so iz počasno gorečega krautrocka, ki vlada na njihovih albumih, potegnili maksimum. Minimalističen in zvočno monoton pristop so sicer ohranili, a mu dodali konkreten plesen in zadrajvan ritem. Rezultat je bila fluidna veselica, pravcati vesoljski kraut-disko, ki je strnil četvorko nastopajočih v nepremagljivo celoto, v enovit organizem, ki je kot za šalo rušil meje, bil eksperimentalen, a vseskozi poslušljiv in glede na svojo minimalno zasnovo, skoraj že neverjetno izrazen in učinkovit. Vizionarna matrica za vse bende, ki ne znajo iz slepe ulice “post-rocka”.

Ekstrem festivala: Osaka Invasion

Vedno znova sem očaran nad takšno ekstremno držo. Taka glasba zahteva celega človeka, poln angažma in sprijaznjenost z življenjem na obrobju glasbenega dogajanja. Kapo dol za effort in predvsem za pristop, ki upam, da korporacijsko glasbeno mašinerijo spravlja ob živce, ker take glasbenike ne moreš vkalupiti v sprejemljive zvočne model.

Bogulta je energičen duo, sestavljen iz kitarista in bobnarja, družba pa jima dela tudi sempler. Le kdo bi si mislil, da lahko dva človeka delata takšen hrup, tako našponano rock glasbo, ki zadane na polno. Moč in dinamika sta bila dva glavna atributa tega anarho-dueta, ki sta dala vse od sebe in isto zahtevala tudi od občinstva. Garažno!

Izraz Körper einsatz dobi pri Maruosi čisto nov pomen. Maruosa je mož, ki preko svojega telesa prevaja zvok, se na njega odziva in ga za občinstvo predeluje. Trušč je bil peklenski, nekakšna mešanica med Aphex Twinom in grindcorom: neumsiljeno hitri ritmi, nazobčano struženje, zatikanje in škripanje, nenadni zasuku v poteku, lomljenje, ki lomi dele telesa. Na to glasbo je Maruosa skakal, migal s čupo, se kobacal in podal fizično najbolj naporen performans festivala.

Za diskoteko v kateri bi vrtel glasbo DJ Scotch Egg bi se aboniral doživljenjsko. Njegov meni sestavlja brutalna gabba, hardcore techno, uho parajoč noiz in množica cvrčejočih chiptunesov, ki so celoti dodali določeno bizarno in perverzno dimenzijo. Kul!