2015, drugič

Heroin_in_Tahiti-Sun_Violence

8. Heroin in Tahiti – Sun and Violence

Italijanski duet, ki z dronažo, etno prebliski in psihadelijo razširja zavest, vmes pa se ustavi pri bogati zapuščini filmske glasbe iz majavih špageti vesternov in rumenih kriminalk. Tukaj zori nekaj posebnega, ta dva Italijana sta z vsakim albumom boljša, njuna vizija čedalje bolj jasna. Že naslednji album bi lahko pomenil preboj.

Layout 1

9. MG – MG

Album elektronske glasbe, ki ga bolj kot prelomnost in raziskovalni duh označujeta samozavest in izkušnje. Se pozna, da je Martin Gore zraven že od samega začetka, torej od takrat, ko sta techno in industrija bila še v povojih. Da je član svetovno znane pop skupine je očitno. Vsak komad vsebuje določen pop dejavnik, pa najsi gre za melodijo ali privlačen zvok. Suvereno krmarjenje med ambientom in technom.

a43ecff4

10. Godspeed You! Black Emperor – ‘Asunder, Sweet and Other Distress’

Priznam, po monolitu Lift Your Skinny Fists Like Antennas to Heaven me tale kanadska skupina ni več tako pritegnila. Na maratonski dolžini je povedala vse o vznesenem kitarjenju in avantgardnih vijugah. Naslednja dva albuma sem pospremil z enim ušesom, tale ta nov pa ima spet nekaj, mogoče nekakšno prečiščenost in osredotočenost.

Anna-Von-Hausswolff-The-Miraculous

11. Anna von Hausswolff – The Miraculous

Black Sabbath + Kate Bush + ABBA + drone + nordijski gothic+orgle + Sturm und Drang

Drama in spektakel. Velik in mogočen pop.

Advertisements

2015, prvič

KOM330_Sleeve_6mmSpine_gatefold.indd

12. The Orb – Moonbuilding 2703 AD

Hm, kar sem Orba tiče ostajam zvest predvsem njegovim delom iz devetdesetih, bolj ali manj pa se izogibam vsemu, kar je izdal v novem tisočletju – z izjemo zgoraj omenjenega izdelka. Ne vem, mogoče je skrivnost samo v tem, da album izjemno lepo teče, mogoče tudi v tem, da je duet dobro uravnotežil psihadelična čudaštva in beate. Še več, tole celo gruva in je šik, kot da gre za Fehlmannov samostojni projekt.

r15-iwc-cradleSMALL

13. Ian William Craig – Cradle for the Wanting

Tale šolani operni pevec je nekaj posebnega. Ustvarja predirljive harmonije in atmosfero, nato pa se začnejo ti oblaki kot na starem magnetofonskem traku luščiti in počasi izginjati. Ustvarjalec, ki se samoizniči. Prav fascinantno je poslušati sesedanje sakralnega v prakoščke, borbo glasu s silami razkroja.

artworks-000095979265-hm08k9-t500x500

14. Noveller – Fantastic Planet

Sarah Lipstate obvlada svoj inštrument. Kitaristka že dobro desetletje ustvarja panoramska obeležja, ki so enostavno, um, lepa. Njena glasba lebdi in vabi, deluje lahkotno, a skriva določeno tehnično dovršenost, ki ponavadi ni poslušljiva. In to je v bistvu največji dosežek tega albuma – to in seveda, da je prijeten in, um, lep. Filmsko.

eca0daeb374dea09ede26f99383abee56cb7ea64a0a1f38c9785283b

15. Aphex Twin – Computer Controlled Acoustic Instruments pt2

Fascinacije nad lanskoletnim Syrom nisem najbolje razumel. Se je pa nad njo zamislil Aphex Twin in fenom na ljubo letos na net vrgel za nekaj dvajset ducatov demo posnetkov. No, tale kratek uradni EP pa me je še posebej pritegnil. Ponudi točno to, kar pravi naslov, a pomembno je nekaj drugega: to, da je po dokaj preračunljivem in negovanem Syru spet skočila na plano Twinova bolj čudaška in temnejša plat.

WARP

2014, drugič

61AyikVEsnL

Silo – Work

Po 13 letih je danski trio končno izdal svoj tretji album. In skupina še vedno obvlada natanko en trik: repeticijo. Vse, torej stisnjene kitare, razbiti sintiji in razni pevci, je podrejeno viziji industrijskega vrtiljaka z ostrimi robovi. Tokrat brez mehke zamaknjenosti kot na prejšnjem albumu, a z vsiljivimi zvoki, ki zahtevajo nenehno pozornost.

51m3IcjuutL._PJautoripBadge,BottomRight,4,-40_OU11__

Bohren & Der Club of Gore – Piano Nights

Ti Nemci so bili svojčas tudi že bolj radikalni in zlovešči. Piano Nights je bolj ambientalen in skorajda že preveč nevsiljiv. Za ozadje. Ampak … le malo skupin tako dobro obvlada urbani noir feeling, pa čeprav ga skupina že od nekdaj podčrtuje s poceni nakazanimi eksistencialnimi vsebinami. Še vedno kul. Zaenkrat.

51S5hJUFCfL._PJautoripBadge,BottomRight,4,-40_OU11__

Sleaford Mods – Divide and Exit

Priznam, razumem vsako tretjo ali četrto, a to ne pomeni, da ne morem ob tej glasbi uživati. Duet Sleaford Mods je neposreden, v svojem izrazu enostaven in enodimenzionalen, a učinkovit. Na hitro skupaj nametane podlage, ki sledijo redukcionistični logiki post-punka iz konca sedemdesetih in govorjenje, tudi kričanje tvorijo enega izmed najunikatnejših letošnjih glasbenih izrazov. Punk.

of-sinking-ships-amaranthine-sea

…Of Sinking Ships – The Amaranthine Sea

Pa sem mislil, da me takšna glasba ne gane več. Je že res, da so o vzneseni kitarski glasbi že vse povedale skupine kot sta Do Make Say Think ali Godspeed You! Black Emperor, ampak vseeno … The Amaranthine Sea je post-rock (oziroma kakorkoli se takšni glasbi sploh reče v letu 2014) po alinejah, ponovitev znane formule s prepoznavnim (brezčasnim?) čustvenim nabojem.

81RZgeg01mL._SX522_

Timber Timbre – Hot Dreams

Še eden izmed tistih bendov za katerega se zdi, da je sestavljen iz samih referenc in citatov. Posenčena petdeseta, David Lynch in četrtina Orbisona. Pravi postmodernističen bend, ki na enem mestu združuje vse, zato da nam ni potrebno brskati na sto koncih. Hvala. In glasba je tudi dobra.

 

2014, prvič

5163ryDbf3L

Actress – Ghettoville

Ghettoville naj bi bil zadnje dejanje glasbenega potovanja, ki se je začelo pred šestimi leti s prvencem Hazyville. Na prejšnjih albumih so bile skladbe še prekrite s prožno digitalno kožo, na novem pa jih načenjajo sile razkroja. Produkcijski lesk nizkokvalitetne glasbene datoteke riše opran digitalni svet, ki so mu šteti dnevi. Komadi se kot zombiji vlečejo k nedoločenemu cilju. Razpad.

prenos

Eno • Hyde – High Life

Veterana Brian Eno in Karl Hyde (Underworld) sta letos izdala dva album: Someday World in High Life. Medtem ko je prvi preveč rutiniran in brez večjih presenečenj, je drugi prijetno neobrušen in bolj pustolovski. Na njem Eno zasleduje svoje običajne ljubezni (afriški ritmi, repeticija), Hyda pa slišimo na kitari in vokalih. High Life je poenostavljen na najnujnejše elemente in v tem je njegov največji čar. Spontano in prosto.

51cy+XKk3OL

Andy Stott – Faith in Strangers

Večina glasbe na tem albumu zveni, kot da ni namenjena nam, poslušalcem. Veliko navznoter usmerjenega rotenja in šepetanja, ki sledita neznani osebni enačbi. Svet je siv in kovinski, tu pa tam odmevajo industrijski obrati in pokvečen drum & bass. V najsvetlejših trenutkih je Faith in Strangers optimiziran elektropop s temnimi obrobami. Naslednjič pa več komadov kot je Violence!

311SrplRLUL

Fatima Al Qadiri – Asiatisch

Vse na tem albumu je fejk, začenši s priredbo Nothing Compares 2 U, ki je odpeta v nesmiselnih zlogih, ki ustrezajo naši predstavi o kitajskem jeziku. Al Qadirijeva navrže še množico poceni zvenečih »azijskih«, um, takšnih zvokcev, ki jih ponavadi poslušamo pri kitajcu na vogalu ter jih podloži z modernimi beati iz hyperdubovega laboratorija. Stereotipi, predstave, evropska ignoranca. Dobro, da je glasba tako sveža kot je konceptualna malha polna.

61glH6Q+8fL._SX522_

Dean Blunt – Black Metal

Kdo bi si mislil … Dean Blunt čedalje manj skriva, a postaja čedalje bolj zanimiv in intriganten. V glasbenem smislu seveda, ker o Bluntu kot osebi seveda vemo še vedno malo oziroma skoraj nič. Jasno je, da obvlada, čeprav se trudi svoje skladbe premazati s poceni zvenečo patino. Kitare in godala na albumu so enostavno preveč dobro posnete …Njegovo petje, no govorjenje je še vedno učinkovito, ker ga Blunt uporablja v pravih kontekstih. Največje presenečenje pa je jasno izražena kompozicijska potenca, ki se odraža v dveh odličnih dolgometražnih skladbah: X in Forever. Še vedno outsider, a tokrat skoraj že P od popa.

2013, zadnjič

91n1JNMP5PL._SL1500_

Eluvium – Nightmare Ending (01:23:39)

Nad glasbo tega izvajalca bdi duh Briana Ena, natančneje, zvok Angleževih albumov iz osemdesetih. Tople plasti sintijev in nekaj klavirskih akordov. A razlika je. Če so Enove kompozicije vedno prežete z nekakšnim distanciranim akademskim leskom, nas Eluvium povabi čisto blizu. Popolna glasba, ko je potrebno obarvati prostor z nevsiljivo glasbo.

31r2tWqA31L

Autechre – Exai (02:00:36)

Zanimivo, ta dva staroborca angleške elektronske scene tudi na enajstem albumu ostajata zanimiva in zahtevna. Še več, imam občutek, da so funkcije višjega reda, po katerih teče njuna glasba, na trenutke postale še bolj kompleksne, poteki še bolj ovinkasti, a po drugi strani na nekaterih zapisih po dolgem dolgem času izkazujeta prav neverjetno – seveda za njune razmere – transparentnost in nazornost. Višji nivo.

51P63d4NboL

Minilogue – Blomma (02:25:46)

8 komadov, dobri dve uri in pol dolg album. Že to je fascinantno in omembe vredno. A švedski duet ponudi tudi vsebino, ne samo obliko. Blomma veliko dolguje legendarnemu albumu  The Orb’s Adventures Beyond The Ultraworld, torej albumu psihadeličnega ambient techna, ki je pomembno krojil prvo polovico devetdesetih. Ambiciozno. Minimalističen ambient techno, megleni jazzerski nastavki, kot da bi prileteli iz sedemdesetih in za povrh še 45-minutna ambientala, ki bi lahko bila kar samostojna izdaja. Odkritje leta!

51WClOWAo7L

Steve Hauschildt (02:28:33)

S/H je zbirka neizdanih komadov, ki so nastali med leti 2005 in 2012. Hauschildt (klaviaturist letos na žalost razpadlih Emeralds) z nežnimi sintijevskimi linijami plete rahle glasbene mikro svetove in pri tem vsaj tretjino dolguje krautrockerski struji (Ashra, Cluster, zgodnji Kraftwerk). V bistvu vsi komadi zvenijo enako, a me to ne moti preveč. V tem primeru to enakost razumem kot jasno ustvarjalno kontinuiteto in manj kot pomanjkanje idej. Dve in pol urni glasbeni tok, ki le redko predrami z bolj vsiljivimi zvoki. Spokojno. Kot ozadje za branje lahkotnih knjig, sestavljanje pohištva ali sortiranje perila.

2013, tretjič

91YAguiRiXL._SL1500_

Function – Incubation (58:01)

En techno album mora biti seznamu. Function izhaja iz matice Sandwell District in je seveda zvest njenemu značilnemu noirish technu z industrijskimi odmevi. Suvereno, hipnotično, na nivoju.

 

31mQWe1dwAL

Deafheaven – Sunbather (59:54)

Indiezacija metala. No, že lani je Bosse-de-Nage podobno norel, Deafheaven pa je kombinacijo konkretnega metalskega tepeža, vokalov, kot da so padli iz kakšnega črnometalskega albuma in postrockerske vznesenosti združil v lično zapakirano harmonično in melodično celoto. Hitro, surovo, himnično. Šminkersko? Stadionsko? Tudi, a zaenkrat je to še nemoteče.

41cXNRZjhFL

James Ferraro – NYC HELL, 3:00 AM (01:01:34)

Tale čudak se je na začetku ukvarjal predvsem z recikliranjem pogrošnih korporacijskih zvokcev in muzaka, na nekaj zadnjih izdajah pa se je lotil R&B-ja, oziroma njegove dekonstrukcije. Odstranil je vso visoko proračunskost in kao seksualnost ter iz te skurbane zvrsti ustvaril en velik wtf od glasbe brez oprijemljivih sidrišč. Distopično. Za noči, ko edino družbo predstavlja neonski napis na sosednji stavbi.

81SnxlCa76L._SL1500_

Zomby – With Love (01:20:23)

Zomby na novem albumu ostaja zvest svojemu pretencioznemu minimalizmu, vmes malce pogleda v devetdeseta in nas spomni na jungle in drum&bass, v splošnem pa ustvarja klinično čiste črne kristale na nikogaršnjem postpostpost glasbenem ozemlju. Album vsebuje 33 digitalnih miniatur: ezoteričnih, ambicioznih in vseskozi prežetih s hladnim retro kičem.

2013, drugič

91w5iXsrb+L._SL1500_

Fire! Orchestra – Exit! (44:23)

Rad imam velike jazzerske projekte (npr. Septober Energy ali Escalator Over The Hill), to mojstrsko zrežiranost vsega, do popolnosti izpiljene aranžmaje in občutek velikega prostora, ki ga vsi sodelujoči polnijo in praznijo. Fire! Orchestra vsebuje 28 glasbenikov švedske impro in jazz scene, ki v 45-minutah predelajo vznesenost in svobodo, vseskozi pa neobremenjeno, predvsem pa vrhunsko muzicirajo.

51OiyCOe1SL

Ritornell – Aquarium Eyes (47:39)

Tale avstrijski projekt se mi zdi prekleto podcenjen. Svoj delež pozornosti bi moral dobiti že s prvencem Golden Solitude, a je bilo glasbeno-zgodovinsko rešeto neusmiljeno. Zaenkrat kaže, da bo tudi novi album izvisel. Škoda, kajti tale spojitev elektronskega in jazzerskega ima kaj za pokazati. Malce moti edino vključitev vokalov, zaradi katerih na trenutke vse skupaj zveni malce preveč na izi in klišejsko, a pri inštrumentalih gre še vedno za vijugasto đeziranje na visokem nivoju.

419gZ2c4JYL

Locrian – Return to Annihilation (49:45)

Medtem ko imam občutek, da me med poslušanjem The Body nekdo po glavi mlati s topim predmetom, Locrian vseeno izkazuje malce več občutka za zvočni teror. Skupina vloži  veliko energije v strukturiranje napetosti in vzdušja, v tkanje zloveščega poteka, ki se zaključi s 15-minutnim Obsolete Elegies. Tale uvodni posnetek je še najbolj vznesen in, um, pozitiven. Nato pa gre pot samo še navzdol. V najgloblje brezno.

81cFyXsyXfL._SL1425_

Parquet Courts – Light Up Gold / Tally All The Things That You Broke EP (33:06 / 19:27)

Rad imam glasbenike, ki ne zapletajo stvari po nepotrebnem. Keep it simple, pravim. Formula teh newyorčanov: mladostna sila + nekaj zajebancije in brezbrižnosti, in to je to. Melodično in nalezljivo. Pa še na EP-ju se nahaja lep poklon Becku in Beastie Boysom (He’s seeing Paths).

2013, prvič

71JypKBGGWL._SL1000_

Broadcast – Berberian Sound Studio (37:26)

Gre za soundtrack istoimenskega filma, ki mi je ostal v lepem spominu. V njem se režiser Peter Strickland naslanja na filmsko zgodovino: na pogrošne, s krvjo in gravžem ozaljšane italijanske filme iz sedemdesetih. V kar 39 kratkih zapisih Broadcast pokrije italijansko filmsko glasbo tistega obdobja, najočitneje Morriconeja in progrockerje Goblin. Orgle, baročni čembalo, sintetizatorske plasti in iz onostranstva kanalizirani ženski glasovi tvorijo okultno in paranormalno celoto, ki je ostala z mano, pa čeprav je album izšel že letos januarja.

71VuvFZWnjL._SL1200_

Oneohtrix Point Never – R Plus Seven (42:46)

Daniel Lopatin že nekaj let dela s kičem preteklosti in iz njega ustvarja eksperimentalne in psihadelične kompozicije. Njegova glasba ima retro lesk, a v sebi skriva moderno ost. Na novem albumu v nekaterih komadih vneto vzorči glasovne koščke in tako spominja na Jarrov Zoolook iz davnega 1984. Plus točke za to. Skratka, Lopatin še vedno ostaja na, um, pravi strani slabega okusa.

71-pA4YIoxL._SL1200_

The Body – Christs, Redeemers (43:55)

S tema dvema fenoma skupine Magma, ki na fotografijah rada pozirata z orožjem, ni heca. Že njun prejšnji album je bil čisti urnebes, a me je zmotila malce neudarna produkcija, ampak tole … bobni in kitare kot iz granita. Pa še elektronski efekti, simfonični elementi in pevčev glas, ki le še poudarja zvočno morijo tega end-of-the-world metala. Z enim stavkom: vsi smo na poti v klavnico in ta album je naš soundtrack.

61FqydvoqnL._SL1500_

Dean Blunt – The Redeemer (43:58)

Všeč mi je ta amaterskost in cenenost Bluntove glasbe. Zveni, kot da je nastala doma na prenosniku –  čeprav, za novi album je pospravil svoje škatlice in v glasbo vključil med drugim harfo, trobento in kitaro. Zdaj je njegov šibak glas še bolj v ospredju, a ga uporablja v pravih kontekstih, zato album nekako deluje. The Redeemer je razdrobljen pop album in edina rdeča nit, ki veže vseh 19 zapisov je Bluntova zagonetna osebnost. Pesmi delujejo bolj kot skice, inštrumentali se izmenjujejo z odpetimi vinjetami in sporočili s telefonskega odzivnika. Kdor zna iz napol strukturiranih pesmi in omejenih virov potegniti tako veliko, ima mojo simpatijo. Odpadniški pop v svoji najlepši obliki.

Drexciya – Journey of the Deep Sea Dweller

61366

Ponavadi ni dobro, če se nabere preveč stvari: npr. neplačanih računov, prahu ali dela v službi. Obstaja pa tudi nekaj izjem: super je, ko se nabere več delov najljubše serije, ko z užitkom preposlušaš glasbene novosti prejšnjega meseca ali ko se nabere več izdaj istega izvajalca. V primeru Drexciye to omogoča poglobitev v prav poseben glasbeni svet, v glasbo, ki mestoma še dandanes zveni, kot da je prišla iz prihodnosti.

Journey of the Deep Sea Dweller je naslov 4-delne glasbene retrospektive, ki bo zamudnikom predstavila glasbo skrivnostne Drexciye, že prepričane pa spomnila na brezčasnost in močan avtorski pečat projekta. Projekta? No, dolgo ni bilo znano, kdo sploh stoji za imenom, saj sta James Stinson in Gerald Donald dosledno sledila logiki anonimnosti, torej tisti ideji, ki je krojila techno sceno na začetku. Prav tako sta z odklonilno držo do medijev in grajenjem svojevrstne mitologije večala skrivnostnost in draž projekta. Gerald in Stinson sta v svoj glasbeni svet vključila znanstveno fantastiko in tehnologijo ter ustvarila skrivnosten narod Dreksijancev, potomcev temnopoltih suženj, ki so jih gospodarji z ladij zaradi bolezni pometali v morje. Po legendi so se zarodki, ki so bili že v maternici navajeni na specifično okolje, prilagodili na življenje v morju in se naselili v podvodnih ruševinah. Tam so ustvarili svojo utopijo, družbo, v kateri ni prostora za običajne človeške slabosti. Fascinacija z vodnimi globinami, tehnologijo in znanostjo razkriva estetika naslovnic, kot tudi naslovi komadov (npr. Bubble Metropolis in Hydro Theory), lastna mitologija pa duet postavlja ob bok imenom, kot so KraftwekSun-Ra ali Laibach.

Drexciya je nastala na začetku devetdesetih v Detroitu, zato se je učinkovito napajala iz tamkajšnje razvijajoče se techno scene, gverilskega glasbenega kolektiva Underground Resistance, zgodnjega electro hip-hopa, njune  korenine ustvarjalnosti pa segajo tudi do nemških Kraftwerk, na kar napeljuje naslov enega izmed komadov (Aquabahn). Stvaritve sledijo logiki repeticije in so večinoma enostavno strukturirane. Okoli monotonih beatov – enkrat trdo zabijajočih, spet drugič rezkih in bičajočih! – se sučejo zvočna zaporedja, Stinson in Gerald pa z dodajanjem in odvzemanjem posameznih elementov ustvarjata napetost in s tem komade suvata naprej. V najbolj navdahnjenih trenutkih tako lahko slišimo odličnesci-fi electro/techno zapise, v bolj neposrečenih pa razsaja monotonija in nezapomnljivost – a takšnih trenutkov je na vseh treh kompilacijah malo.

Prvi del kompilacije obsega stvaritve, ki so izšle med leti 1992 in 1997. Na njem je predstavljen temeljni rezervoar idej, iz katerega je duet črpal. Za neposvečene je ravno prvi del najprimernejši, saj predstavlja srž tistega, kar Drexciya je. Za boljšo predstavo: WavejumperHydro TheoryAquarazorda in Sea Quake. Drugi in tretji del, ki sta izšla lani oziroma letos, pokrivata preostala ustvarjalna obdobja. Na njih slišimo različice osnov, estetska piljenja in določene premike, ki nakazujejo, da tudi v podvodnem kraljestvu vladajo principi evolucije. Dodatek: Journey HomeNeon Falls, Flying Fish in Aqua Worm Hole.

Ponovna izdaja duetove glasbe prinaša izboljšan zvok, ki je zdaj čistejši in jasnejši. Z osvežitvijo zvoka pride še bolj do izraza futurističen lesk njune glasbe in njena brezčasnost – pri določenih zapisih je težje določiti letnico nastanka, spet pri drugih težko verjeti, da imajo na grbi že dvajset let.

Drexciya je eno izmed najskrivnostnejših imen elektronske glasbe. Duet zaradi Stinsonove smrti ne deluje že od leta 2002, a glasba še vedno zveni sodobno in svojevrstno. Serija Journey of the Deep Sea Dweller predstavlja priložnost, da tudi zamudniki pokukajo v ta poseben glasbeni svet in nato raziskujejo naprej. Klasika.

 

Daft Punk – Access Random Memories

41UuzLffO5L._SY450_

Čedalje bolj je jasno, da Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo vesta kaj delata, čeprav na prvi pogled mogoče ne izgleda tako. Še zdaj se spomnim dne, ko sem prvič slišal One More time, prvi singel z njunega drugega albuma Discovery. Enostavno nisem mogel verjeti! To, da so moji Daft Punk, frajerji, ki so izdali zobe kazajoč Homework? Da sploh ne omenjam sladkobnega, skozi vokoder poslanega glasu, vrednega takojšnjega sladkornega udara. Halo?! A že čez nekaj tednov, mesecev, sem na dotično pesem gledal drugače. V kontekstu albuma je dobila svoje mesto, razodel pa se mi je tudi njun koncept in pristop, tj. premik k bolj melodičnemu ustvarjanju z zgodovinskim spominom. Kič v tem primeru ni bil stranski produkt ali rezultat slabega načrtovanja, ampak zavestno upoštevana in v sistem dana spremenjljivka. Discovery se mi kot celota še vedno ne zdi ne vem kako dober album, ampak spoznanje, da za njim stoji trden koncept poln referenc mi ga je približal na nekem drugem nivoju. Recimo temu spoštovanje in odobravanje nečesa, čeprav ne ustreza čisto mojim predstavam in željam. Nekdo, ki ve kaj dela in se drži svoje poti ima takoj moje simpatije, pa naj so rezultati takšni ali drugačni. Leta 2005 nato naslednji pretres. Human After All. V dveh tednih skupaj nametana grobost, zabijajoča in monotona, brez oprijemljivejših linij in potekov. Kje so melodije, kje spevnost, hm, kje je kič … hm … čakaj … Spet nov zvok, na prvi pogled malce površen in reven, a znotraj začrtane poti smiseln. Omenjeni album poslušam le redko, a izvajalec, ki izda takšen album po dostopnem Discoveryju ima spet vse moje simpatije. In seveda spoštovanje.

Vedel sem, da kakorkoli bo zvenel novi, komajda četrti studijski album Random Access Memories, to mojega mnenja o njiju ne bo spremenilo. Bilo je jasno že po kratkih spotih, zvočnih koščkih, ki so se pojavljali na internetu, dokončno pa po seriji posnetkov, v katerih so bila predstavljena sodelujoča imena – Francoza spet vesta kaj delata.

Prva pesem na albumu nosi naslov Give Back Life to Music in deluje kot manifest celotnega izdelka. Vrniti se nazaj, duševno in posledično tudi glasbeno, v preprostejši in določenih pogledih naivnejši svet je osrednja tema, prenesti takratno vzdušje, hja, zeitgeist v tukaj in zdaj pa ambiciozno in pogumno početje, ki stremi k brezčasnosti. In to je verjetno osrednji motiv novega album – narediti brezčasen album skozi katerega vodi ustvarjalna nit iz preteklosti v prihodnost. In to se sliši. Random Access Memories je topel album, ki izžareva ljubezen do določenega obdobja. Njegovo estetsko in konceptualno podstat predstavlja blag disko/funk zvok, ki je krojil konec sedemdesetih in začetek osemdesetih. Francoza sta ga posnela s studijskimi glasbeniki in opremo tistega časa, svoj »elektronsk« dotik« pa zmanjšala na minimum. Na albumu najdejo svoje mesto tako imena tistega časa (Giorgio Moroder, Nile Rodgers in Paul Williams), kot tudi novejše moči (Pharrell Williams, Todd Edwards, Julian Casablancas in Panda Bear).

Govorimo o retru, torej? Deloma. Random Acess Memories je sicer res nostalgičen trip, a vseeno predelan z današnje perspektive, zatorej na nekakšen način spet sodoben in z letnico 2013. Album s takšno patino sedemdesetih je lahko nastal samo v današnjih časih, ko so poglavitni atributi obdobja jasnejši, tehnologija pa naprednejša. V tem oziru ima Random Acess Memories svojega »brata« v lani izdanem albumu Lonerism (Tame Impala) – tudi slednji nosi v sebi tako izrazit DNA določenega obodobja (v tem primeru šestdesetih), da je lahko nastal le v današnjih časih.

In kakšni so konkretni rezultati? Hm, takšni, kot se za koncept spodobi. Poslušalci se morajo pripraviti na določeno mero kiča in na mestoma preprosta besedila, ki se vrtijo okoli plesa in hedonizma. Vrhunec albuma je Giorgio by Moroder, pesem pri kateri je sodeloval Giorgio-kralj-disko-glasbe-Moroder. Začne se z njegovim glasom in kratko zgodbo o tem, kako si je želel postati glasbenik. Teh nekaj kratkih stavkov pove na tako čustven način, da se bo marsikoga dotaknil in ga mogoče spomnil tudi na lastne začetke ljubezni do glasbe. Pesem s svojim prepoznavnim beatom in nostalgičnimi sekvencami sintetizatorja zveni nezamenljivo kot njegov izdelek. Skozi celotnih devet minut se izmenja več pasaž, ob velikem finalu pa se priključijo še kitare, ki pesem dramatično zaključijo. Druga ambiciozna pesem je Touch, pri kateri sodeluje Paul Williams, skladatelj in pevec iz sedemdesetih. Tudi ta pesem ima več pasaž, med vesoljskimi zvoki pa se najde mesto tudi za otroški zborček. Govori o hrepenenju po »dotiku«, po človeškosti, kar je v skladu z osnovno premiso albuma, torej vračanju duše in življenja v glasbo. Pharrell Williams sodeluje na dveh komadih (Lose Yourself to Dance in Get Lucky). Njegov glas lepo spada v blago zvočno okolje, med rahlo gruvajoče beate in Rodgersove funky kitarske linije. Besedili sta preprosti in naivni, ampak glede na kontekst primerni. Motherboard je sci-fi muzak, dramatični Contact pa zaključuje album divje in na visokem nivoju. Želel bi si en cel album s takšno progressive sci-fi tematiko. Pesmi Doin’ it Right je Panda Bear dodal svoj prepoznavni pečat, zaradi trap-beata pa pesem zveni najsodobnejše od vseh trinajstih. Todd Edwards (Fragments of Time) mezi na frekvenci »odraslega« soft rocka – lepo zvenečega in sončnega.

Vendar ni vse tako posrečeno. The Game of Love, Within in Beyond so trije omledni softiči napolnjeni s sladkorno peno in besedili, ob katerih bi od smeha pokale tudi osnovnošolke. Da se lahko v treh zapisih nabere toliko klišejev in oguljenih fraz o ljubezni, je enostavno neverjetno! Svoje doda še uporaba vokoderja, ki patetiko potencira do neslutenih višav. Pri teh treh komadih album najizraziteje prestopi mejo kiča. Nezapomnljivo je tudi gostovanje Juliana Casablancasa (The Strokes), ki je na Instant Crush podobno mlačen kot zadnji album njegove matične skupine.

Kakorkoli obračam in iščem napake, kičaste izpade ali preenostavne rešitve, moram priznati, da se duet v svojem ustvarjanju le malo požvižga na moja pričakovanja in želje, oziroma na želje in pričakovanja kogarkoli. Vzemi ali pusti. Pelji se z nami ali zapusti ladjo. V tem polju delovanja je tudi potrebno razumeti novi album Random Access Memories, zaradi katerega bo spet nekaj potnikov zapustilo vožnjo. Trenutno se štejem med zmerne fene albuma, a vožnje s »pankovcema« ne bom zapustil. Z njima je enostavno preveč zanimivo in poučno.

Kdo vse bo razočaran nad novim albumom? V bistvu vsi, ki pričakujejo novi Homework, Discovery ali Human After All. Komu bo všeč, kdo bo z njim zadovoljen, komu je sploh namenjen? Mogoče tistim, ki si želijo spet malce človeškosti v glasbi? Našim staršem, ki so migali na disko zvoke? Odgovor verjetno leži kar na začetku tega odstavka. Random Access Memories je namenjen duetu Daft Punk. Z njim se opominjata na lastne začetke, na glasbo, ki ju je neposredno oblikovala in do katere gojita prav posebne občutke. Na njem se Francoza prvenstveno predstavita kot ljubitelja glasbe, kot poslušalca. Album lahko tako razumemo tudi kot darilo ljubiteljev glasbe – za ljubitelje glasbe. Bolj kot s samim albumom bodo imeli poslušalci največ težav s svojimi željami in predstavami. Zdaj je že jasno, da se Francoza ne ponavljata, zato je potrebno želje po novem Homeworku ali Discoveryju enostavno opustiti. Šele ko bo poslušalec odvrgel te predstave, se bo pred njim zasvetlikal suveren in kompetenten pop album. Prav tako se mi dozdeva, da bo izdelek lažje osmisliti z določene razdalje, torej čez nekaj mesecev, mogoče tudi let. Takrat bomo verjetno na Random Access Memories gledali kot na edini logičen glasbeni korak Francozov.

Random Access Memories predstavlja znotraj začrtanega okvirja uspeh. Produkcija je odlična, Daft Punk in sodelavci so pokazali izjemen občutek za podrobnosti in vzdušje. Zanimivo bo slišati, kako bodo novi komadi zaživeli v živo in kako se bodo ujeli z dosedanjimi stvaritvami. Koncertni album Alive 2007 je pokazal, da lahko tudi snov iz tako različnih albumov, kot so Homework, Discovery in Human After All sobiva, zato verjamem, da bosta Francoza našla pravo rešitev. Zaenkrat smo torej obtičali v svetu disko glasbe, že na naslednjem album pa bomo lahko nekje čisto drugje – upam le, da bo do njega prišlo še pred 2020.