2013, zadnjič

91n1JNMP5PL._SL1500_

Eluvium – Nightmare Ending (01:23:39)

Nad glasbo tega izvajalca bdi duh Briana Ena, natančneje, zvok Angleževih albumov iz osemdesetih. Tople plasti sintijev in nekaj klavirskih akordov. A razlika je. Če so Enove kompozicije vedno prežete z nekakšnim distanciranim akademskim leskom, nas Eluvium povabi čisto blizu. Popolna glasba, ko je potrebno obarvati prostor z nevsiljivo glasbo.

31r2tWqA31L

Autechre – Exai (02:00:36)

Zanimivo, ta dva staroborca angleške elektronske scene tudi na enajstem albumu ostajata zanimiva in zahtevna. Še več, imam občutek, da so funkcije višjega reda, po katerih teče njuna glasba, na trenutke postale še bolj kompleksne, poteki še bolj ovinkasti, a po drugi strani na nekaterih zapisih po dolgem dolgem času izkazujeta prav neverjetno – seveda za njune razmere – transparentnost in nazornost. Višji nivo.

51P63d4NboL

Minilogue – Blomma (02:25:46)

8 komadov, dobri dve uri in pol dolg album. Že to je fascinantno in omembe vredno. A švedski duet ponudi tudi vsebino, ne samo obliko. Blomma veliko dolguje legendarnemu albumu  The Orb’s Adventures Beyond The Ultraworld, torej albumu psihadeličnega ambient techna, ki je pomembno krojil prvo polovico devetdesetih. Ambiciozno. Minimalističen ambient techno, megleni jazzerski nastavki, kot da bi prileteli iz sedemdesetih in za povrh še 45-minutna ambientala, ki bi lahko bila kar samostojna izdaja. Odkritje leta!

51WClOWAo7L

Steve Hauschildt (02:28:33)

S/H je zbirka neizdanih komadov, ki so nastali med leti 2005 in 2012. Hauschildt (klaviaturist letos na žalost razpadlih Emeralds) z nežnimi sintijevskimi linijami plete rahle glasbene mikro svetove in pri tem vsaj tretjino dolguje krautrockerski struji (Ashra, Cluster, zgodnji Kraftwerk). V bistvu vsi komadi zvenijo enako, a me to ne moti preveč. V tem primeru to enakost razumem kot jasno ustvarjalno kontinuiteto in manj kot pomanjkanje idej. Dve in pol urni glasbeni tok, ki le redko predrami z bolj vsiljivimi zvoki. Spokojno. Kot ozadje za branje lahkotnih knjig, sestavljanje pohištva ali sortiranje perila.

Advertisements

2013, tretjič

91YAguiRiXL._SL1500_

Function – Incubation (58:01)

En techno album mora biti seznamu. Function izhaja iz matice Sandwell District in je seveda zvest njenemu značilnemu noirish technu z industrijskimi odmevi. Suvereno, hipnotično, na nivoju.

 

31mQWe1dwAL

Deafheaven – Sunbather (59:54)

Indiezacija metala. No, že lani je Bosse-de-Nage podobno norel, Deafheaven pa je kombinacijo konkretnega metalskega tepeža, vokalov, kot da so padli iz kakšnega črnometalskega albuma in postrockerske vznesenosti združil v lično zapakirano harmonično in melodično celoto. Hitro, surovo, himnično. Šminkersko? Stadionsko? Tudi, a zaenkrat je to še nemoteče.

41cXNRZjhFL

James Ferraro – NYC HELL, 3:00 AM (01:01:34)

Tale čudak se je na začetku ukvarjal predvsem z recikliranjem pogrošnih korporacijskih zvokcev in muzaka, na nekaj zadnjih izdajah pa se je lotil R&B-ja, oziroma njegove dekonstrukcije. Odstranil je vso visoko proračunskost in kao seksualnost ter iz te skurbane zvrsti ustvaril en velik wtf od glasbe brez oprijemljivih sidrišč. Distopično. Za noči, ko edino družbo predstavlja neonski napis na sosednji stavbi.

81SnxlCa76L._SL1500_

Zomby – With Love (01:20:23)

Zomby na novem albumu ostaja zvest svojemu pretencioznemu minimalizmu, vmes malce pogleda v devetdeseta in nas spomni na jungle in drum&bass, v splošnem pa ustvarja klinično čiste črne kristale na nikogaršnjem postpostpost glasbenem ozemlju. Album vsebuje 33 digitalnih miniatur: ezoteričnih, ambicioznih in vseskozi prežetih s hladnim retro kičem.

2013, drugič

91w5iXsrb+L._SL1500_

Fire! Orchestra – Exit! (44:23)

Rad imam velike jazzerske projekte (npr. Septober Energy ali Escalator Over The Hill), to mojstrsko zrežiranost vsega, do popolnosti izpiljene aranžmaje in občutek velikega prostora, ki ga vsi sodelujoči polnijo in praznijo. Fire! Orchestra vsebuje 28 glasbenikov švedske impro in jazz scene, ki v 45-minutah predelajo vznesenost in svobodo, vseskozi pa neobremenjeno, predvsem pa vrhunsko muzicirajo.

51OiyCOe1SL

Ritornell – Aquarium Eyes (47:39)

Tale avstrijski projekt se mi zdi prekleto podcenjen. Svoj delež pozornosti bi moral dobiti že s prvencem Golden Solitude, a je bilo glasbeno-zgodovinsko rešeto neusmiljeno. Zaenkrat kaže, da bo tudi novi album izvisel. Škoda, kajti tale spojitev elektronskega in jazzerskega ima kaj za pokazati. Malce moti edino vključitev vokalov, zaradi katerih na trenutke vse skupaj zveni malce preveč na izi in klišejsko, a pri inštrumentalih gre še vedno za vijugasto đeziranje na visokem nivoju.

419gZ2c4JYL

Locrian – Return to Annihilation (49:45)

Medtem ko imam občutek, da me med poslušanjem The Body nekdo po glavi mlati s topim predmetom, Locrian vseeno izkazuje malce več občutka za zvočni teror. Skupina vloži  veliko energije v strukturiranje napetosti in vzdušja, v tkanje zloveščega poteka, ki se zaključi s 15-minutnim Obsolete Elegies. Tale uvodni posnetek je še najbolj vznesen in, um, pozitiven. Nato pa gre pot samo še navzdol. V najgloblje brezno.

81cFyXsyXfL._SL1425_

Parquet Courts – Light Up Gold / Tally All The Things That You Broke EP (33:06 / 19:27)

Rad imam glasbenike, ki ne zapletajo stvari po nepotrebnem. Keep it simple, pravim. Formula teh newyorčanov: mladostna sila + nekaj zajebancije in brezbrižnosti, in to je to. Melodično in nalezljivo. Pa še na EP-ju se nahaja lep poklon Becku in Beastie Boysom (He’s seeing Paths).

2013, prvič

71JypKBGGWL._SL1000_

Broadcast – Berberian Sound Studio (37:26)

Gre za soundtrack istoimenskega filma, ki mi je ostal v lepem spominu. V njem se režiser Peter Strickland naslanja na filmsko zgodovino: na pogrošne, s krvjo in gravžem ozaljšane italijanske filme iz sedemdesetih. V kar 39 kratkih zapisih Broadcast pokrije italijansko filmsko glasbo tistega obdobja, najočitneje Morriconeja in progrockerje Goblin. Orgle, baročni čembalo, sintetizatorske plasti in iz onostranstva kanalizirani ženski glasovi tvorijo okultno in paranormalno celoto, ki je ostala z mano, pa čeprav je album izšel že letos januarja.

71VuvFZWnjL._SL1200_

Oneohtrix Point Never – R Plus Seven (42:46)

Daniel Lopatin že nekaj let dela s kičem preteklosti in iz njega ustvarja eksperimentalne in psihadelične kompozicije. Njegova glasba ima retro lesk, a v sebi skriva moderno ost. Na novem albumu v nekaterih komadih vneto vzorči glasovne koščke in tako spominja na Jarrov Zoolook iz davnega 1984. Plus točke za to. Skratka, Lopatin še vedno ostaja na, um, pravi strani slabega okusa.

71-pA4YIoxL._SL1200_

The Body – Christs, Redeemers (43:55)

S tema dvema fenoma skupine Magma, ki na fotografijah rada pozirata z orožjem, ni heca. Že njun prejšnji album je bil čisti urnebes, a me je zmotila malce neudarna produkcija, ampak tole … bobni in kitare kot iz granita. Pa še elektronski efekti, simfonični elementi in pevčev glas, ki le še poudarja zvočno morijo tega end-of-the-world metala. Z enim stavkom: vsi smo na poti v klavnico in ta album je naš soundtrack.

61FqydvoqnL._SL1500_

Dean Blunt – The Redeemer (43:58)

Všeč mi je ta amaterskost in cenenost Bluntove glasbe. Zveni, kot da je nastala doma na prenosniku –  čeprav, za novi album je pospravil svoje škatlice in v glasbo vključil med drugim harfo, trobento in kitaro. Zdaj je njegov šibak glas še bolj v ospredju, a ga uporablja v pravih kontekstih, zato album nekako deluje. The Redeemer je razdrobljen pop album in edina rdeča nit, ki veže vseh 19 zapisov je Bluntova zagonetna osebnost. Pesmi delujejo bolj kot skice, inštrumentali se izmenjujejo z odpetimi vinjetami in sporočili s telefonskega odzivnika. Kdor zna iz napol strukturiranih pesmi in omejenih virov potegniti tako veliko, ima mojo simpatijo. Odpadniški pop v svoji najlepši obliki.

Drexciya – Journey of the Deep Sea Dweller

61366

Ponavadi ni dobro, če se nabere preveč stvari: npr. neplačanih računov, prahu ali dela v službi. Obstaja pa tudi nekaj izjem: super je, ko se nabere več delov najljubše serije, ko z užitkom preposlušaš glasbene novosti prejšnjega meseca ali ko se nabere več izdaj istega izvajalca. V primeru Drexciye to omogoča poglobitev v prav poseben glasbeni svet, v glasbo, ki mestoma še dandanes zveni, kot da je prišla iz prihodnosti.

Journey of the Deep Sea Dweller je naslov 4-delne glasbene retrospektive, ki bo zamudnikom predstavila glasbo skrivnostne Drexciye, že prepričane pa spomnila na brezčasnost in močan avtorski pečat projekta. Projekta? No, dolgo ni bilo znano, kdo sploh stoji za imenom, saj sta James Stinson in Gerald Donald dosledno sledila logiki anonimnosti, torej tisti ideji, ki je krojila techno sceno na začetku. Prav tako sta z odklonilno držo do medijev in grajenjem svojevrstne mitologije večala skrivnostnost in draž projekta. Gerald in Stinson sta v svoj glasbeni svet vključila znanstveno fantastiko in tehnologijo ter ustvarila skrivnosten narod Dreksijancev, potomcev temnopoltih suženj, ki so jih gospodarji z ladij zaradi bolezni pometali v morje. Po legendi so se zarodki, ki so bili že v maternici navajeni na specifično okolje, prilagodili na življenje v morju in se naselili v podvodnih ruševinah. Tam so ustvarili svojo utopijo, družbo, v kateri ni prostora za običajne človeške slabosti. Fascinacija z vodnimi globinami, tehnologijo in znanostjo razkriva estetika naslovnic, kot tudi naslovi komadov (npr. Bubble Metropolis in Hydro Theory), lastna mitologija pa duet postavlja ob bok imenom, kot so KraftwekSun-Ra ali Laibach.

Drexciya je nastala na začetku devetdesetih v Detroitu, zato se je učinkovito napajala iz tamkajšnje razvijajoče se techno scene, gverilskega glasbenega kolektiva Underground Resistance, zgodnjega electro hip-hopa, njune  korenine ustvarjalnosti pa segajo tudi do nemških Kraftwerk, na kar napeljuje naslov enega izmed komadov (Aquabahn). Stvaritve sledijo logiki repeticije in so večinoma enostavno strukturirane. Okoli monotonih beatov – enkrat trdo zabijajočih, spet drugič rezkih in bičajočih! – se sučejo zvočna zaporedja, Stinson in Gerald pa z dodajanjem in odvzemanjem posameznih elementov ustvarjata napetost in s tem komade suvata naprej. V najbolj navdahnjenih trenutkih tako lahko slišimo odličnesci-fi electro/techno zapise, v bolj neposrečenih pa razsaja monotonija in nezapomnljivost – a takšnih trenutkov je na vseh treh kompilacijah malo.

Prvi del kompilacije obsega stvaritve, ki so izšle med leti 1992 in 1997. Na njem je predstavljen temeljni rezervoar idej, iz katerega je duet črpal. Za neposvečene je ravno prvi del najprimernejši, saj predstavlja srž tistega, kar Drexciya je. Za boljšo predstavo: WavejumperHydro TheoryAquarazorda in Sea Quake. Drugi in tretji del, ki sta izšla lani oziroma letos, pokrivata preostala ustvarjalna obdobja. Na njih slišimo različice osnov, estetska piljenja in določene premike, ki nakazujejo, da tudi v podvodnem kraljestvu vladajo principi evolucije. Dodatek: Journey HomeNeon Falls, Flying Fish in Aqua Worm Hole.

Ponovna izdaja duetove glasbe prinaša izboljšan zvok, ki je zdaj čistejši in jasnejši. Z osvežitvijo zvoka pride še bolj do izraza futurističen lesk njune glasbe in njena brezčasnost – pri določenih zapisih je težje določiti letnico nastanka, spet pri drugih težko verjeti, da imajo na grbi že dvajset let.

Drexciya je eno izmed najskrivnostnejših imen elektronske glasbe. Duet zaradi Stinsonove smrti ne deluje že od leta 2002, a glasba še vedno zveni sodobno in svojevrstno. Serija Journey of the Deep Sea Dweller predstavlja priložnost, da tudi zamudniki pokukajo v ta poseben glasbeni svet in nato raziskujejo naprej. Klasika.

 

Daft Punk – Access Random Memories

41UuzLffO5L._SY450_

Čedalje bolj je jasno, da Thomas Bangalter in Guy-Manuel de Homem-Christo vesta kaj delata, čeprav na prvi pogled mogoče ne izgleda tako. Še zdaj se spomnim dne, ko sem prvič slišal One More time, prvi singel z njunega drugega albuma Discovery. Enostavno nisem mogel verjeti! To, da so moji Daft Punk, frajerji, ki so izdali zobe kazajoč Homework? Da sploh ne omenjam sladkobnega, skozi vokoder poslanega glasu, vrednega takojšnjega sladkornega udara. Halo?! A že čez nekaj tednov, mesecev, sem na dotično pesem gledal drugače. V kontekstu albuma je dobila svoje mesto, razodel pa se mi je tudi njun koncept in pristop, tj. premik k bolj melodičnemu ustvarjanju z zgodovinskim spominom. Kič v tem primeru ni bil stranski produkt ali rezultat slabega načrtovanja, ampak zavestno upoštevana in v sistem dana spremenjljivka. Discovery se mi kot celota še vedno ne zdi ne vem kako dober album, ampak spoznanje, da za njim stoji trden koncept poln referenc mi ga je približal na nekem drugem nivoju. Recimo temu spoštovanje in odobravanje nečesa, čeprav ne ustreza čisto mojim predstavam in željam. Nekdo, ki ve kaj dela in se drži svoje poti ima takoj moje simpatije, pa naj so rezultati takšni ali drugačni. Leta 2005 nato naslednji pretres. Human After All. V dveh tednih skupaj nametana grobost, zabijajoča in monotona, brez oprijemljivejših linij in potekov. Kje so melodije, kje spevnost, hm, kje je kič … hm … čakaj … Spet nov zvok, na prvi pogled malce površen in reven, a znotraj začrtane poti smiseln. Omenjeni album poslušam le redko, a izvajalec, ki izda takšen album po dostopnem Discoveryju ima spet vse moje simpatije. In seveda spoštovanje.

Vedel sem, da kakorkoli bo zvenel novi, komajda četrti studijski album Random Access Memories, to mojega mnenja o njiju ne bo spremenilo. Bilo je jasno že po kratkih spotih, zvočnih koščkih, ki so se pojavljali na internetu, dokončno pa po seriji posnetkov, v katerih so bila predstavljena sodelujoča imena – Francoza spet vesta kaj delata.

Prva pesem na albumu nosi naslov Give Back Life to Music in deluje kot manifest celotnega izdelka. Vrniti se nazaj, duševno in posledično tudi glasbeno, v preprostejši in določenih pogledih naivnejši svet je osrednja tema, prenesti takratno vzdušje, hja, zeitgeist v tukaj in zdaj pa ambiciozno in pogumno početje, ki stremi k brezčasnosti. In to je verjetno osrednji motiv novega album – narediti brezčasen album skozi katerega vodi ustvarjalna nit iz preteklosti v prihodnost. In to se sliši. Random Access Memories je topel album, ki izžareva ljubezen do določenega obdobja. Njegovo estetsko in konceptualno podstat predstavlja blag disko/funk zvok, ki je krojil konec sedemdesetih in začetek osemdesetih. Francoza sta ga posnela s studijskimi glasbeniki in opremo tistega časa, svoj »elektronsk« dotik« pa zmanjšala na minimum. Na albumu najdejo svoje mesto tako imena tistega časa (Giorgio Moroder, Nile Rodgers in Paul Williams), kot tudi novejše moči (Pharrell Williams, Todd Edwards, Julian Casablancas in Panda Bear).

Govorimo o retru, torej? Deloma. Random Acess Memories je sicer res nostalgičen trip, a vseeno predelan z današnje perspektive, zatorej na nekakšen način spet sodoben in z letnico 2013. Album s takšno patino sedemdesetih je lahko nastal samo v današnjih časih, ko so poglavitni atributi obdobja jasnejši, tehnologija pa naprednejša. V tem oziru ima Random Acess Memories svojega »brata« v lani izdanem albumu Lonerism (Tame Impala) – tudi slednji nosi v sebi tako izrazit DNA določenega obodobja (v tem primeru šestdesetih), da je lahko nastal le v današnjih časih.

In kakšni so konkretni rezultati? Hm, takšni, kot se za koncept spodobi. Poslušalci se morajo pripraviti na določeno mero kiča in na mestoma preprosta besedila, ki se vrtijo okoli plesa in hedonizma. Vrhunec albuma je Giorgio by Moroder, pesem pri kateri je sodeloval Giorgio-kralj-disko-glasbe-Moroder. Začne se z njegovim glasom in kratko zgodbo o tem, kako si je želel postati glasbenik. Teh nekaj kratkih stavkov pove na tako čustven način, da se bo marsikoga dotaknil in ga mogoče spomnil tudi na lastne začetke ljubezni do glasbe. Pesem s svojim prepoznavnim beatom in nostalgičnimi sekvencami sintetizatorja zveni nezamenljivo kot njegov izdelek. Skozi celotnih devet minut se izmenja več pasaž, ob velikem finalu pa se priključijo še kitare, ki pesem dramatično zaključijo. Druga ambiciozna pesem je Touch, pri kateri sodeluje Paul Williams, skladatelj in pevec iz sedemdesetih. Tudi ta pesem ima več pasaž, med vesoljskimi zvoki pa se najde mesto tudi za otroški zborček. Govori o hrepenenju po »dotiku«, po človeškosti, kar je v skladu z osnovno premiso albuma, torej vračanju duše in življenja v glasbo. Pharrell Williams sodeluje na dveh komadih (Lose Yourself to Dance in Get Lucky). Njegov glas lepo spada v blago zvočno okolje, med rahlo gruvajoče beate in Rodgersove funky kitarske linije. Besedili sta preprosti in naivni, ampak glede na kontekst primerni. Motherboard je sci-fi muzak, dramatični Contact pa zaključuje album divje in na visokem nivoju. Želel bi si en cel album s takšno progressive sci-fi tematiko. Pesmi Doin’ it Right je Panda Bear dodal svoj prepoznavni pečat, zaradi trap-beata pa pesem zveni najsodobnejše od vseh trinajstih. Todd Edwards (Fragments of Time) mezi na frekvenci »odraslega« soft rocka – lepo zvenečega in sončnega.

Vendar ni vse tako posrečeno. The Game of Love, Within in Beyond so trije omledni softiči napolnjeni s sladkorno peno in besedili, ob katerih bi od smeha pokale tudi osnovnošolke. Da se lahko v treh zapisih nabere toliko klišejev in oguljenih fraz o ljubezni, je enostavno neverjetno! Svoje doda še uporaba vokoderja, ki patetiko potencira do neslutenih višav. Pri teh treh komadih album najizraziteje prestopi mejo kiča. Nezapomnljivo je tudi gostovanje Juliana Casablancasa (The Strokes), ki je na Instant Crush podobno mlačen kot zadnji album njegove matične skupine.

Kakorkoli obračam in iščem napake, kičaste izpade ali preenostavne rešitve, moram priznati, da se duet v svojem ustvarjanju le malo požvižga na moja pričakovanja in želje, oziroma na želje in pričakovanja kogarkoli. Vzemi ali pusti. Pelji se z nami ali zapusti ladjo. V tem polju delovanja je tudi potrebno razumeti novi album Random Access Memories, zaradi katerega bo spet nekaj potnikov zapustilo vožnjo. Trenutno se štejem med zmerne fene albuma, a vožnje s »pankovcema« ne bom zapustil. Z njima je enostavno preveč zanimivo in poučno.

Kdo vse bo razočaran nad novim albumom? V bistvu vsi, ki pričakujejo novi Homework, Discovery ali Human After All. Komu bo všeč, kdo bo z njim zadovoljen, komu je sploh namenjen? Mogoče tistim, ki si želijo spet malce človeškosti v glasbi? Našim staršem, ki so migali na disko zvoke? Odgovor verjetno leži kar na začetku tega odstavka. Random Access Memories je namenjen duetu Daft Punk. Z njim se opominjata na lastne začetke, na glasbo, ki ju je neposredno oblikovala in do katere gojita prav posebne občutke. Na njem se Francoza prvenstveno predstavita kot ljubitelja glasbe, kot poslušalca. Album lahko tako razumemo tudi kot darilo ljubiteljev glasbe – za ljubitelje glasbe. Bolj kot s samim albumom bodo imeli poslušalci največ težav s svojimi željami in predstavami. Zdaj je že jasno, da se Francoza ne ponavljata, zato je potrebno želje po novem Homeworku ali Discoveryju enostavno opustiti. Šele ko bo poslušalec odvrgel te predstave, se bo pred njim zasvetlikal suveren in kompetenten pop album. Prav tako se mi dozdeva, da bo izdelek lažje osmisliti z določene razdalje, torej čez nekaj mesecev, mogoče tudi let. Takrat bomo verjetno na Random Access Memories gledali kot na edini logičen glasbeni korak Francozov.

Random Access Memories predstavlja znotraj začrtanega okvirja uspeh. Produkcija je odlična, Daft Punk in sodelavci so pokazali izjemen občutek za podrobnosti in vzdušje. Zanimivo bo slišati, kako bodo novi komadi zaživeli v živo in kako se bodo ujeli z dosedanjimi stvaritvami. Koncertni album Alive 2007 je pokazal, da lahko tudi snov iz tako različnih albumov, kot so Homework, Discovery in Human After All sobiva, zato verjamem, da bosta Francoza našla pravo rešitev. Zaenkrat smo torej obtičali v svetu disko glasbe, že na naslednjem album pa bomo lahko nekje čisto drugje – upam le, da bo do njega prišlo še pred 2020.

The Prodigy – The Fat of the Land (ponovna izdaja)

51ucB9S0LnL._SL500_AA280_

Recenziranje ponovne izdaje albuma The Fat of the Land me prestavi nazaj v leto 1997, torej v leto prvega izida, spomni na brezskrbna srednješolska norenja, obenem pa predstavlja priložnost, da se skupino, ki ni glasbeno relevantna že od konca devetdesetih, še enkrat oceni in umesti na glasbeno premico.

The Prodigy so pritegnili različne profile poslušalcev. Ob njih so noreli tako punkerji, metalci in rokerji, pa tudi tisti, ki so tripali na elektronske zvoke. Skupina je na začetku devetdesetih izšla iz angleške plesne scene, kjer je nase opozorila z energičnimi nastopi in himnami kot sta Everybody in the Place in Charly. Če so na njihovem hiperaktivnem prvencu Experience (1992) še divjali breakbeati in se njihov zvok ni razlikoval od množice podobnih ustvarjalcev, so se z drugim albumom Music for the Jilted Generation (1995) priključili momentu, ko so v osrednji tok začeli prodirati žanrski skupki hip-hopa, elektronike, plesne glasbe in rocka. Skupinin drugi album je zadel utrip časa in jasno razkril vse njene adute: neposredne, v črevo udarjajoče beate, za prst ali dva rokerske umazanije in nekaj tiste punkerske sile in nevarnosti, zaradi katere se je stvar bolje prijela pri mladih (in mladih po srcu). The Prodigy so z Music for the Jilted Generation vstopili v mainstream, z naslednjim albumom pa ga tudi za nekaj časa osvojili.

Skupina je napetost pred izidom težko pričakovanega tretjega albuma izvrstno negovala. Z izdajo dveh singlov (Firestarter in Breathe), prvega na začetku, drugega na koncu leta 1996, so se obdržali v javnosti, konec junija 1997 pa končno izdali The Fat of the Land. V našem provincialnem mestecu je v nekaj dnevih zmanjkala celotna zaloga albumov, kar predstavlja delček prodajne norije, ki je tekom poletja 1997 rezultirala v prvih mestih po celotni Evropi (in ZDA) in se zaenkrat ustavila pri številki 10 milijonov.

Album je bil kompakten, sestavljen iz desetih komadov, od katerih sta dva bila že znana: Firestarter in Breathe. Oba sta skupinina klasika in ena izmed tistih »večnih« dosežkov, ki trdno stojita v kolektivni glasbeni zavesti. Ravno v obeh omenjenih komadih je v ospredje stopil Keith Flint, verjetno eden izmed tistih odločilnih dejavnikov, zakaj so The Prodigy v tistem obdobju bili za en lasni rožiček pred bolj sofisticiranimi rojaki The Chemical Brothers. Flint seveda ni bil pevec v klasičnem pomenu besede, niti idejni vodja skupine (to mesto je pripadalo Liamu Howlettu); bil je hujskač, torej tista vrsta pojave, ki na slabih žurih poziva k plesu in veselju. Kljub banalnim »besedilom« so njegova kratka bičanja v kontekstu skupinine glasbe vedno vžgala. Oba komada tudi po petnajstih letih še vedno nosita v sebi tisto privlačno silo, obenem pa tudi informacijo in spomin na določeno obdobje – res, če koga zanima, kako je zvenelo leto 1997, sta ta dva komada dober začetek.

Tretji singl z albuma je bil Smack my Bitch Up, ki je izšel konec leta 1997. Zloglasen je postal predvsem zaradi hedonističnega in nasilnega videospota švedskega režiserja Jonasa Åkerlunda, kar je imelo za posledico, da se je necenzurirana različica na MTV-ju vrtela le ob poznih urah. Dandanes se to mogoče zdi smešno, a po drugi strani, dandanes ne bi na sterilnem in k ugajanju naravnanemu MTV-ju zavrteli niti cenzurirane različice. Tudi Smack my Bitch Up se po petnajstih letih še vedno dobro drži. Pozornost pritegne že s postopnim nalaganjem semplov in prihodom morilskega beata, ki te takoj prestavi na plesišče. Od tu naprej pa postajajo stvari že malce bolj meglene … Diesel Power, na katerem gostuje Kool Keith, je bil že ob izidu eden izmed najšibkejših členov albuma. Nič proti udarnemu beatu in zavzetemu Keithu, ampak kot celota je vse skupaj preveč monotono in nevznemirljivo. Funky Shit in Serial Thrilla sta komada, narejena po tipičnem skupininem vzorcu: nekaj divijh semplov, nekaj rompompoma, pri prvem zapomnljiv glasovni košček, h kateremu te pritegne tudi po petnajstih letih, pri drugem dominatna kitara – pač, ugoditi je bilo treba tudi rokerjem! Preračunljivo in »shematsko«. Z Mindfields je lahko poslušalec malce zadihal. Komad sicer še vedno dodobra zaropota, a se je skupina zavedala, da mora malce ustaviti konje, če noče v poslušalca pošiljati preveč energijsko enakih koščkov. Narayan je najbolj ambiciozna stvaritev na albumu. Na njem gostuje Krispin Mills, pevec takrat v Angliji zelo čislanih retro rokerjev Kula Shaker, ki so nekaj svojega indijskega fetišizma prelili tudi v omenjeni komad. S svojimi devetimi minutami je Narayan pravcati ep, a je vedno bolj kot po psihadeličnih poglabljanjih, vel po sladkobni nirvani z razglednic. Kljub napakam ostaja zanimiv skupinin poskus, vsaj malce skreniti iz ustaljenih ustvarjalnih shem. Album se nadaljuje z inštrumentalom Climbatize, ki odpre vrata zadnjemu dejanju albuma, komadu Fuel my Fire, v katerem je Keith Flint izrazil svojega notranjega Johnnyja Rottna.

In to je to. Deset komadov, ki sem jih davnega poletja 1997 predvajal po dolgem in počez, a že kmalu začel nekatere preskakovati. Besedno sem lahko to početje izrazil šele nekaj let za tem, ampak saj ne gre za visoko matematiko. The Prodigy spadajo v tisto skupino ustvarjalcev, ki obvladajo točno en trik; ta trik je sicer dober in učinkovit, a še vedno gre samo za enega. Skupinin glavni (edini) adut je kombinacija sile in neposrednosti, s katerim poslušalce takoj ujame, a je manevrski prostor, ki temelji na takšnih načelih, zelo majhen. V idealnih in navdahnjenih trenutkih takšna zvočna enačba sprovede res vrhunske in zapomnljive stvaritve, v tistih manj posrečenih pa le povprečne in nezapomnljive. The Prodigy so z albumom The Fat of the Land svojo zmagovito formulo izčrpali. Pokazali so vse, kar znajo, in čeprav sta v novem tisočletju sledila še dva albuma, se, razen seveda sodobnejšega produkcijskega leska, ni veliko spremenilo. Skupina dela »raztur« še dandanes in je še daleč od t.i. rollingstones sindroma, a glasbeno ni več pomembna – kvečjemu le boleče staromodna.

Ob ponovnih izdajah albumov se vedno tudi pojavi vprašanje zakaj? Zakaj torej potrebujemo ponovno izdajo albuma The Fat of the Land? Kratek odgovor: ne potrebujemo je. Ponovna izdaja je zvočno enaka originalni različici – torej nobenega »prečiščenega in prevetrenega zvoka«, ker album tega niti ne potrebuje. Dodatna snov na drugem CD-ju je z eno besedo: porazna. Ponavadi s takšnimi izdajami dobimo osnutke, koncertne posnetke ali B-strani (hej, The Trick in Molotov Bitch sta dva resno podcenjena skupinina komada!), v tem primeru pa šest remiksov novejših izvajalcev. Kljub nezapomnljivosti teh remiksov pa ravno drugi CD odgovarja na vprašanje o motivu ponovne izdaje. Izvajalci, kot so Noisia, Alvin Risk in Zeds Dead, so doma v novejših zvokih plesnih glasbe, v dubsteperskih in vseh njegovih različicah, ampak tukaj govorimo o tistem »amerikaniziranem« enodimenzionalnem dubstepu, ki ga je populariziral Skrillex. Ta zategujoči in stroboskopski dubstep za generacijo ADHD mami s silo in vabi na plesišče. Zveni znano? Vsi ti izvajalci in remiksi namreč stavijo na iste atribute kot The Prodigy. Kot da bi industrija mlajši generaciji želela povedati: glejte, niste prvi, ki vabite na stadionsko »razmetavanje«, to so pred vami že počeli eni strici iz Anglije. Motiv je torej jasen, jasno pa je tudi, da bo večina teh remikserjev ustvarjalno hitro pregorela – njihov idejni manevrski prostor je namreč majhen.

The Prodigy so eno izmed največjih imen glasbene scene devetdesetih. Album The Fat of the Land je davnega 1997 zavzel prva mesta v 24 državah, med drugim tudi v ZDA, kjer elektronska glasba v osrednjem toku dolgo ni imela svojega mesta. 10 milijonov prodanih primerkov, trije veliki hiti in veliko spominov, spominov predvsem tistih, ki so se rodili okoli leta 1980 ter doživeli silovito, a kratkotrajno revolucijo big beata. The Prodigy so dandanes bolj ali manj le še zgodovinsko ime, saj se v primerjavi z rojaki The Chemical Brothers niso nikoli zares rešili ozkih ustvarjalnih konceptov. A The Fat of the Land ostaja pomemben pričevalec določenega glasbenega obdobja. Je kot kapsula, v katero je ujet specifičen glasbeni zeitgeist, zatorej kljub vsem pomanjkljivostim še vedno velja: če želite slišati, kako je zvenelo poletje leta 1997, je omenjeni album prava izbira.

Broadcast – Berberian Sound Studio

berberian-sound-studio-soundtrack

Skupina Broadcast dela zanimivo in malce drugačno pop glasbo, a v svetu, kjer do najširših množic pridejo le izvajalci, ki so zdesetkani na ugajanje in banalnosti, nima šans. Tako že dobrih 15 let ostaja zunaj glavnega dogajanja, nekje na obrobju, a vseskozi z jasno oblikovano glasbeno osebnostjo. Zapeljive melodije, otroški in nedolžen glas Trishe Keenan ter izbrani aranžmaji, v katerih odseva ljubezen do čudaškega psihadeličnega popa šestdesetih, zasanjane pastorale, analognih sintijev in BBC-jeve radiofonične delavnice je le nekaj prepoznavnih lastnosti skupine, ki je do zdaj izdala tri albume, peščico EP-jev, kompilacij in bolj pustolovsko naravnan kolaboracijski album z The Focus Group.

Skupina je bila v osnovi sestavljena iz petih članov, a je trenutno edini član skupine – po tragični smrti pevke Trishe Keenan leta 2011 – James Cargill. Obsedenost z nostalgijo in futurizmom, z združevanjem starega in novega, ga/ju je združila z ustvarjalci filma Berberian Sound Studio, ki ga krasijo podobne lastnosti. V njem se režiser Peter Strickland naslanja na filmsko zgodovino, na pogrošne, s krvjo in gravžem ozaljšane italijanske filme iz sedemdesetih. Kljub tej nostalgični sredici pa ne gre samo za fenovski poklon – za to je film enostavno preveč hudomušen, obarvan s črnim humorjem in sodoben. Govori o priletnem možakarju, strokovnjaku za posebne učinke, ki pride v Italijo zvočno opremit The Equestrian Vortex, nizkoproračunsko grozljivko o inkviziciji in čarovništvu. Sreča se s čudaško ekipo ustvarjalcev, nasilno vsebino filma in nenavadnimi dogodki, zaradi katerih začenja težje razločevati med resničnostjo in domišljijo. Film je za vse tiste, ki imajo radi pogrošno kinematografijo sedemdesetih, izpostaviti pa velja odlično opravljeno delo na področju glasbe in zvočnih učinkov.

Na albumu Berberian Sound Studio se nahaja 39 zapisov iz filma, kar znese za dobrih 37 minut glasbe. Že hiter izračun nam pove, da gre pri večini zapisov za kratke, okoli pol minute do minuto dolge vinjete in impresije, ki so nastale kot spremljava gibljivim slikam. V zapisih slišimo mogočne orgle, baročni čembalo, sintetizatorska vrtinčenja in diskretna elektronska polnila. Pravtako pa se čez prostor podijo srhljivi ženski glasovi, potopljeni v razne elektronske učinke, tako da zvenijo, kot da jih je iz onostranstva kanaliziral kakšen medij. V glasbi še vedno slišimo skupinine najočitnejše vplive, a tokrat bolj prevladujejo zvoki italijanske filmske glasbe iz sedemdesetih. Otožni toni tako spominjajo na dela Ennija Morriconeja, sintetizatorska divjanja pa na skupino Goblin. Tekom albuma se ponovi le peščica tem v različnih variacijah, slišimo pa tudi odlomke dialogov iz filma. Celota se hitro premika naprej, zapisi prihajajo in odhajajo, a puščajo celostni vtis skrivnostnosti, sakralnosti in zamaknjenosti. Izmed vseh 39 zapisov sta le dva, ki sta daljša; oba trajata okoli treh minut, v njih pa Cargill združi nekatere prevladujoče ideje v zapomnljivi »paranormalni« in »okultni« celoti.

Sliši (in vidi se), da sta se v primeru filma Berberian Sound Studio srečali enako misleči strani. Glasba in razni učinki se namreč do potankosti prilegajo Stricklandovim slikam, kar pa ima tudi določene pomanjkljivosti. Za boljše in celostno razumevanje albuma je tako ogled filma skorajda obvezen, pravtako pa je zaželeno vsaj malo simpatije do italijanske filmske glasbe sedemdesetih. Berberian Sound Studio je s svojimi 39 zapisi razdrobljen in tako daleč od dramaturgije »običajnih« albumov. V tem oziru spominja na kolaboracijski album Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults Of The Radio Age (2009), ki med ljubitelji skupine ne uživa velike priljubljenosti. Novi album verjetno čaka ista usoda – tudi zaradi tega, ker na njem (skoraj) ni slišati glasu preminule Trishe Keenan (izjema je Teresa, Lark of Ascension). Ostanejo torej le še feni filma in naključni mimoidoči, za vse ostale pa vsaj razveseljujoča novica, da namerava Cargill v prihodnosti izdati posnetke, ki sta jih s Trisho Keenan naredila tik pred njeno smrtjo.

Glasbeno 2012, epilog

41K+1Jzf5nL._SL500_AA280_

Silent Servant – Negative Fascination

Juan Mendez je član kolektiva Sandwell District, letos pa je kot Silent Servant izdal svoj prvenec Negative Fascination. Na njem Mendez sledi logiki trdega in klavstrofobičnega techna matične skupine, v nekaterih primerih pa se iz njegovih plesnih prostranstev razlezejo tudi darkerske sence. 6 odtenkov tehnoizirane črnine z velikim finalom!

41uu04I30DL._SL500_AA280_

Sigha – Living with Ghosts

Sigha je po srcu sicer dubsteper, a je v njegovih produkcijah moč zaznati simpatijo do kovinskega in čvrstega techna iz srede devetdesetih. Njegov minimalističen, repetativen in »industrijski« dubstep se tako velikokrat pretopi v neusmiljen techno, a je najbolj zanimiv takrat, ko je ravno na meji. Dubstep, ki diha kot techno: mehanično, pravilno in odtujeno ter daleč od “mesenosti”, ki ga obljublja naslovnica. Eden izmed tistih albumov, kjer so slušalke obvezna oprema!

61xWz-Dy3uL._SL500_AA300_

Voices from the Lake – Voices from the Lake

Voices from the Lake je sedativen in počasi utripajoč album ambient techna, v katerem prepoznamo koščke nekaterih izvajalcev iz zgodnjih devetdesetih (Biospher, The Orb). Album sestavlja en 71-minuten komad, razdeljen na 11 delov, ki monotono in nespektakularno valovi pred poslušalcem, a sčasoma razvije določen groove, toploto in “gostost” organske narave. Zveni kot daljši sprehod po rastlinjaku.

51LDm-AP-zL._SL500_AA300_

Tim Hecker & Daniel Lopatin – Instrumental Tourist

Prvenec Tima Heckerja in Daniela Lopatina (Oneohtrix Point Never) zveni točno tako, kot sem si predstavljal. Teksturno bogato in “prosto” v najboljšem pomenu besede. Tudi prispevek obeh je enostavno izsledljiv in jasno razmejen; Hecker je v celoto prinesel nekaj svojega bodičastega hrupa in distorzije, Lopatin pa svoje nostalgične sintije, ki so vedno nekje med new-agerskim kičem in meditativnimi prostranstvi. Tradicija, ki se oglaša iz onostranstva.

51ZwVaAO3lL._SL500_AA300_

Neurosis – Honour Found In Decay

Po 25 letih od glasbene skupine ni več pričakovati prelomnih trenutkov, kvečjemu suvereno kontinuiteto ustvarjanja, oziroma po domače: dostojno staranje. Neurosis so že tako dolgo na sceni, da jim v zvok padajo že lastni klišeji in spoznanja, ampak to, kar znajo, znajo odlično: delati metalske epe, ki sledijo logiki progresivnega rocka, počasi vihteti težke kitare in zaklinjati temačnejše kotičke sveta in duševnosti. Preračunljivo in “shematsko”? ali raje “uresničeno” in “prepoznavno”? Stvar perspektive, a tehtnico v “plus” nagne monolit Casting of the Ages. Presunljivo.

Glasbeno 2012, zadnjič

51hTYZQ2P6L._SL500_AA240_

Mac Demarco – Rock and Roll Nightclub

Outsider pop. Mac Demarco dokazuje, da lahko pomanjkljive glasovne zmožnosti nadoknadiš s pravim pristopom (in s pomočjo nekaterih glasovnih filtrov). Njegove pesmi so spevne, melodične in večinoma sestavljene iz istih sestavin: zibajočih se kitar, Demarcovega “nizkega” in “hotnega” glasu – oboje pa potopljeno v nostalgično šumenje in zavijanje, ki spominja na zvok desetkrat presnete kasete. Posrečene sestavine, ki glasbi dajejo določen thrashy in sleazy lesk, lesk ulične umazanije in hedonističnih nočnih klubov. Lo-fi in DIY v svoji najlepši luči.

51x5f+Sc04L._SL500_AA240_

Brian Eno – Lux

Brian Eno je v sedemdesetih izdal nekaj pot kazajočih art/eksperimentalnih rock albumov, velja za enega izmed očetov “ambienta”, pravtako pa je produciral veliko izvajalcev, ki dandanes v popularni glasbi nekaj pomenijo (no, dajmo izvzet Coldplay). Na “stara” leta se je nastanil pri založbi Warp, izdal dva kolaboracijska albuma, letos pa je po sedmih letih izšel njegov samostojni album Lux. Z novim albumom se je vrnil k ambientu, k svojim klasikom kot sta Discreet Music in Ambient 1: Music for Airports. Lux je podobno zasnovan kot njegova zgodnja dela, a vsebuje tudi nekaj tiste akademske samozadostnosti in popolnosti poznejših del (Thursday Afternoon in Neroli). Na albumu se na videz naključno pojavljajo koščki “živih” glasbil (npr. klavir, godala) in umetno generiranih zvokov, ki se po večkratnem poslušanju sestavijo v čudovito jesensko obarvano celoto. Lux deluje na večih nivojih: kot spremljava za vsakodnevne aktivnosti, kot snov, ki obarva prostor in se v ozadju nemoteče razvija, nagrajuje pa tudi pozorno poslušanje.

Plus:

Za internetni Radio Terminal sem naredil mixtape Najboljše iz 2012. Vsebuje 31 komadov iz 31 albumov. Gre torej za nekakšno razširjeno različico seznama na blogu. Nahaja se TUKAJ.