Gledamo filme: Na srebrnym globie (On the silver globe, 1987)

Na film Na srebrnym globie (On the silver globe, 1987) sem naletel čisto po naključju. Dovolj je bilo, da je v opisu pisalo, da gre za dokaj neznan poljski sci-fi – in vedel sem, da ga moram pogledati! Gledal sem ga pred par dnevi – in imel sem kaj videti. 2 uri in 35 minut art pogona, ki se ne trudi z neko linearno pripovedno linijo, ampak stavi bolj na moč posameznih kadrov, na filozofske monologe (dialoge) in komentarje, bizarne preobrate, nadrealistične rešitve ter na lepo in bogato kostumografijo. Prevladujoči barvi v filmu sta siva in modra, kar pove tudi nekaj o splošnem vzdušju v filmu. V najboljših trenutkih je samo melanholičen in spran, v najslabših pa riše fatalistične depresivne vizije o prihodnosti, o človeku, o njegovi svobodi – kako ne bi, saj je nastajal v globokih komunističnih časih.

Zakaj gre? Štirje astronavti pristanejo na tujem planetu, kjer preživeli nato ustvarijo svojo družbo. Veliko let zatem pride za njimi astronavt Marek, ki ga prebivalci že vsi nestrpno čakajo, saj prerokba pravi, da jih bo rešil pred pošastmi, s katerimi so v nenehnih spopadih. Zelo enostavna zgodba, ki pove vse, a obenem tudi nič o tem, kaj natančno se dogaja v tem filmu. Kot sem že prej povedal je na makronivoju dokaj jasno zakaj gre v filmu, a mikronivo skriva v sebi še veliko plasti in odtenkov dogajanja, ki ohlapno glavno linijo še na tisočeri način obogatijo. Moram priznati, da sem nekje do polovice kar dobro sledil filmu, zadnjo uro pa sem se bolj ali manj izgubil v drobnih zgodbicah, večslojnih metaforah in mestoma utrudljivih monologih (dialogih). Očarajo še fantastične snemalne lokacije – zapuščene gole pokrajine, zaradi katerih izpade, da se film res dogaja na drugem planetu, prostrane podzemne jame in velika peščena plaža (del filma je bil sneman ob baltiški obali).

A film je zanimiv tudi še iz enega razloga. Film so skoraj že končali, ko je njegovo snemanje leta 1978 prekinila Poljska vlada. Dobra petina filma se je v tem procesu uničila, pravtako večina ekstravagantnih kostumov. Režiser Andrzej Zulawski je film končal šele leta 1987, a je bil pred velikim problemom: Kako ga dokončati, če manjkajo scene, med drugim tudi konec. Posegel je po zanimivi rešitvi, zaradi katere je celoten film še bolj poseben. Na mestih, ko scene manjkajo, poslušamo režiserjevo naracijo, ki nam pove kaj bi na tem mestu morali videti, vizualno pa z njegove perspektive spremljamo posnetke ulic, ljudi v podzemni, obale, gozda ipd. Kreativna rešitev problema, ki pa včasih moti zbrano gledanje filma.

Meni je bil film všeč, čeprav na trenutke izgleda zelo nedokončano in neobrušeno. Kakšen bi bil celotni izdelek ne bomo nikoli izvedeli, a zaradi tega film nič ne izgubi na svoji edinstveni magiji – prav nasprotno! – naracija in režiserjevo tekanje po različnih lokacijah celotnemu filmu pridodajo neko noto, ki jo imajo lahko le absolutni klasiki. Film, ki nudi gledalcu pravcato doživetje!

Link na imdb.

Link na youtube, kjer lahko celo vidite odlomek iz filma!

Poslušamo glasbo: Various Artists – After Dark (2007)

2007, Italians do it better

Dobra synthi glasba, a brez epskih razsežnosti kakšnega Jarra ali Vangelisa? In to še preden se je zarila v vse pore popularne glasbe na začetku osemdesetih ter v njej vztrajala vse do začetka devetdesetih? Možno, a pomemben je pravi timing. Nanašamo se na glasbo, ki je nastala konec sedemdesetih in je v sebi še nosila določene disco prvine, a se je v nekaterih pogledih že opirala na minimalizem in stoičnost sintetičnih ritmov, na hladne in distancirane akorde ter vokale. Giorgio Moroder (Midnight Express, From Here to Eternity, Scarface) je referenca, Kraftwerki v svoji zmagoviti fazi 1977-1981 prav tako, množica soundtrackov za filme iz zgodnjih osemdesetih (Argento ali Fulci) skoraj že nuja, vse skupaj pa zapakirano pod lep termin italo disco – a pozor, govorimo o fazi, še preden je le-ta poniknil v obalne diskače in se spremenil v popevčice. Pravi timing torej, saj govorimo o kul italo discu, ki ga poskuša oživeti ameriška založba Italians do it better (!). After Dark je kompilacija te založbe na kateri se predstavlja šest izvajalcev, ki bodo verjetno v bližnji prihodnosti izdali tudi svoj prvenec. Komade na zbirki lahko na splošno razdelimo na dve vrsti: vokalne, kjer slišimo zanimiv in zasanjan ženski vokal in inštrumentalne, ki pa so to pogojno, saj tudi pri teh slišimo kakšen kratek vokoder vložek. Med štirinajstimi zapisi, se na kompilaciji nahaja tudi nekaj priredb, ki dobro opisujejo od kod in predvsem kam je namenjena založba in njegovi izvajalci. Omenimo Last night a dj saved my life, ki v priredbi skupine Mirage zveni dokaj nezanimivo ter minimalno spremenjeno (no, mogoče gre celo samo za remiks), druga pa Computer Love (seveda Kraftwerk), ki v izvedbi skupine Glass Candy zveni prijetno, a dokaj neškodljivo. In kakšna je torej glasba? Monoton ritem, beat, na pol še disco, a na pol tudi že bolj »moderen« (vsaj za tiste čase seveda), v osemdesetih. Ritem spremljajo dokaj minimalni aranžmaji, kakšen akord tu in tam, nekaj lepih nostalgičnih efektov ter ženski vokal. Ženski vokal je tiste vrste, ki zveni kot če bi ga poslušalec poslušal skozi dvojno steklo. Deluje distancirano, hladno. Kot sugerira že naslov kompilacije, ne gre za dark godbo, ampak bolj za after dark, za del dneva, ko se že dani in se sanjske podobe počasi brišejo ter prilagajajo na našo dnevno zavest. Absolutna zmagovalca sta skupini Glass Candy in Chromatics, ki imata na kompilaciji najbolj zanimive komade, ki so dobri prototipi za to, kar založba Italians do it better je. Ostalo ni tako zanimivo in ima večji nostalgični ali celo arhaični faktor, kot pa neko veliko glasbeno vrednost. Pač gre za glasbo, ki je imela kratko življenje že v obdobju nastanka, saj se je takrat glasbena revolucija dogajala čisto drugje (Suicide, Einstürzende Neubauten). A če vzamemo v ozir današnjo glasbeno industrijo, ki se hitro oprime česa »novega« in kjer že samo ena skupina lahko sproži val recikliranja določenega obdobja, je zelo možno, da bo tudi katera izmed skupin iz založbe Italians do it better v bližnji prihodnosti the next big thing (sam osebno bi stavil na že prej omenjene Glass Candy ali Chromatics-e). A je tukaj vsaj še en problem. Generalno gledano je glasba na kompilaciji After Dark zelo uniformna. Skupine zvenijo dokaj podobno in tudi če bi kompilacijo prodajali kot prvenec kakšne njihove skupine, ne bi ugotovili, da poslušamo v bistvu šest različnih skupin. Kar seveda pomeni, da ravno veliko skupin založba zaradi zelo podobnega zvoka ne bo mogla lansirati v množico. Možno pa je seveda tudi, da bi se individualne razlike med skupinami izrazile šele na daljših zapisih, saj zdaj na kompilaciji slišimo dva oziroma največ tri komade od vsakega imena.

Kaj torej ostane na rešetu? Glass Candy in Chromatics, ki jih je treba še preveriti v prihodnosti ter splošen vtis, da neke nove revolucije tukaj ne bo. Preveč neškodljivo, premalo udarno je vse skupaj, da bi naredilo bolj trajen vtis na poslušalca. A za eno sezono, pa četudi samo za eno poslušanje pa je celotna stvar vseeno – kdove, mogoče jim bo tokrat zaradi vsesplošne anemičnosti glasbene scene usojeno celo daljše življenje.

Več informacij o založbi in izvajalcih (plus komadi za poslušanje!) dobite na njihovi myspace strani!

Poslušamo glasbo: Psychedelic Desert – Keshiki (2007)

2007, Pharmafabrik

Do zdaj sem imel priložnost slišati osem komadov Japonskega dueta Psychedelic Desert. Povprečna dolžina teh osem komadov znaša 20 minut, kar jasno pove, da gre za duet, ki si vzame čas. Nikamor se jima ne mudi, sploh pa ne v kakšne bolj kompaktne in oprijemljive formate. Njuna glasba je veletok različnih zvokov, od kitar in bobnov, pa vse do različnih efektov, ki pomagajo v polnosti izraziti njuno vizijo. Takšni glasbi bi se v začetku sedemdesetih verjetno reklo krautrock, dandanes pa je to pač »drugačna« glasba brez oprijemljivih referenc.

Keshiki je duetov nov izdelek, ki predstavlja za poslušalca pravcati izziv, saj se na njem nahajata samo dva komada – Keshiki I, ki je dolg dobrih 36 minut in Keshiki II, ki je dolg celo 41 minut. Zvok je tokrat še bolj minimalističen kot ponavadi, nobenih bobnov, prevladujejo efekti ter različni zvoki kitar in basa. Torej odklop in na trip? Niti ne, saj album ne gre v mehko psidahelijo predajanja in utapljanja v zvoku, ampak se večinoma zadržuje v živčnih oziroma nesproščenih zvočnih pokrajinah, ki preprečujejo otopitev poslušalčevih čutil. Duet si na Keshiki v najboljšem primeru podaja roke s kozmično glasbo zgodnjih sedemdesetih (npr. zgodnji Cluster ali Tangerine Dream) ter na trenutke zelo efektivno zapolnjuje prostor in poslušalca, v najslabšem primeru pa poslušalca morijo z neprijetnimi efekti, njegovo potrpežljivost pa prevečkrat preizkušajo s predolgimi monotonimi deli. Za posebne trenutke!