Kategorija: Knjige

Knjige, knjige, same knjige oziroma Euroman

Pa še res je. Niti mi še ni uspelo prebrati vseh zadev, ki so jih pred leti prodajali s časopisom vred, že me je v knjižnici pričakala naslednja zbirka lepih istobarvnih knjig – Euroman. Ideja je enostavna, a učinkovita: v zbirki se nahaja po en roman iz vsake države Evropske unije, tudi Slovenije. Nisem veliko razmišljal katero »državo« naj vzamem – enostavno sem šel k polici in vzel na slepo prvi dve rdeči, ki sem ju videl. V roke sem tako dobil estonskega predstavnika Emila Todeja in njegovo Državo na meji ter Nedokončano pripoved belgijskega »zdraharja« Huga Clausa. Obe sem že prebral pred časom in bil kar zadovoljen. Z belgijsko celo bolj kot z estonsko.

Država na meji se ukvarja predvsem z vprašnjem identitete, z vprašanjem kdo sem, kaj sem. Avtor poskuša zaobjeti identitetne korenine protagonista, mladega homoseksualca, ki se iz rojstne Estonije preseli v Francijo. Nenehno se spominja svoje domovine, njene sivine, svoje babice in bolj ali manj melanholično tava po svetu. Knjiga vsebuje veliko opisov, vmes tudi nedorečenih impresij, ki bralca lepo zavijejo v sladko turobnost. Kar v redu branje, idealno za bližajočo se jesen.

Hugo Claus v svoji knjigi Nedokončana preteklost odkriva patološke vzgibe majhnih ter nepomembnih ljudi in v tem svojem početju recimo spominja na Möderndorferjevo Predmestje. A kjer naš pisatelj ostaja lokalen, Claus zakorači na makro nivo ter deviantne vzgibe začrta tudi skozi prizmo belgijske folklore – v tem primeru skozi pedofilijo in kolonializem. Osnovna celica zgodbe je dokaj minimalistična (glavna oseba sumi svojega sodelavca, da je pedofil), a se kmalu razraste v potentno drezanje v boleče točke belgijske družbe. Creepy zadeva.

Pred kratkim pa sem z mojo metodo pobasal tudi še romunskega predstavnika.

Poseben poročevalec je zelo všečna in lepo berljiva knjigo, ki jo je napisal mlad romunski pisatelj Florin Lăzărescu. Je eden izmed tistih, ki so živeli v strogem komunističnem režimu pod taktirko Ceasescuja, doživeli pa so tudi tranzicijo v »boljše čase«, približevanje Zahodnim idealom družbenega sobivanja. Avtor v nekakšni postmodernistični maniri pripoveduje zgodbo iz večih perspektiv: skozi oči mladega novinarja, cigana iz dna družbe, kot tudi malce izgubljenega arabskega terorista. Veliko je bizarnih in zabavnih situacij, pisatelju pa uspe ujeti tisto esenco pogovorov malih ljudi, tisto njihovo preprostost, kot tudi neposrednost. Knjigo prevevajo spomini na železne čase, kot tudi skepsa do novih, z demokracijo inficiranih, pisatelj pa vmes obračunava tudi s predstavo in vlogo boga v moderni Romuniji. Absurdno, obešenjaško, spet drugič pa smrtno resno in bridko. Zelo kul knjiga – ali pa tudi ne, vsaj glede na recenzijo v Mladini, kjer je knjiga fasala dve zvezdici od petih.

Knjige, knjige, same knjige. Pa še res je (in hvala drevesu, da je tako).

Advertisements

The 33 1/3 Series oziroma kako o svojem najljubšem albumu prebrati tudi knjigo

captain.jpgbrian-eno.jpgvu.jpg

Zadnjič sem na Amazonu iskal David Bowiejevo biografijo ter naletel na zanimivo serijo knjig. The 33 1/3 series je zbirka, v kateri je vsaka knjižica posvečena enemu pomembnemu/znanemu/legendarnemu glasbenemu albumu. Seznam je dolg in vsebuje vse pomembnejše albume, ki jih redno srečujemo na raznih lestvicah najboljših: Unknown Pleasures (Joy Division), OK Computer (Radiohead), Daydream Nation (Sonic Youth), IV (Led Zeppelin), In Utero (Nirvana), Loveless (My Bloody Valentine), Electric Ladyland (Jimi Hendrix), Low (David Bowie), Doolittle (The Pixies), Another Green World (Brian Eno), Pet Sounds (Beach Boys), Pink Floyd, Let it be (The Beatles), Velver Underground & Nico (Velver Underground & Nico), London Calling (The Clash) itd. itd. – vsega skupaj se na seznamu nahaja približno petdeset naslovov.

Glede na ocene kupcev na Amazonu sklepam, da knjižice zelo variirajo v kvaliteti, a bom vseeno kupil kakšno za pokušino (verjetno Low in Velvet Underground).

Beremo knjige: Vladimir Kavčič – Prihodnost, ki je ni bilo

kavcic_show.jpg

Če ste že prej brali dela od avtorjev kot so Kocbek, Kovačič ali Zupan, vedite, da v knjigi Prihodnost, ki je ni bilo dobite vse na enem mestu: drugo svetovno vojno, povojne poboje, življenje na podeželju in mestu pred, med in po vojni. Celoten program torej, ki ga pisatelj Vladimir Kavčič predstavi na dobrih 980 straneh. Njegov namen je jasen. Karseda podroben prikaz dogajanj v Sloveniji po drugi svetovni vojni, kjer spremljamo Danijela, fanta, ki se pride v Ljubljano šolat na klasično gimnazijo. Ozračje je obenem slavnostno, kot tudi že napeto. Evforijo, ki je vladala po vojni, začno kmalu nadomeščati velike družbene spremembe: iskanje izdajalcev, rubeži lastnine bogatih meščanov ter vzpostavljanje nove, ljudske oblasti. Medtem, ko se Danijel skuša znajti in prilagoditi tej novi dobi, pa ga lovijo tudi demoni preteklosti, predvsem hudi strahovi, saj je med vojno za las ušel ročni bombi, ki je ubila njegovi teti. Pisatelj tako večinoma niha med sedanjostjo in preteklostjo, med sedanjimi problemi Danijela, ki se nanašajo na vključevanje v družbo ter preteklostjo, ko podoživlja strahove in grozote vojne.

Danijela, kot junaka druge vojne hitro sprejmejo v mladinsko organizacijo aktivistov, a se kmalu izkaže, da je v njej prostora za ljudi, ki so bili v vojni aktivni, čedalje manj, vodilna mesta pa že prevzemajo predvsem meščani, mladi fantje, ki vojne niso videli od blizu. Pisatelj lepo pokaže, kako so delitve na bele in rdeče razdružile cele družine in celotno družbo, kako so nekateri te delitve uporabljali predvsem za diskreditiranje tekmecev na službenem ali ljubezenskem področju in predvsem to, da je ta, tako popoln sistem imel velike luknje že nekaj let po koncu vojne. Pravtako pa dobimo tudi vpogled v povojno paranoično stanje tedanje oblasti, ki je videla sovražne elemente vsepovsod in je zaradi tega rekrutirala špiclje tudi med mladimi.

Glavne osebe v knjigi so dobro sestavljene, večinoma jih med sabo ločimo po treh, štirih lastnostih. Določeno evolucijo doživi predvsem Danijel, ki se tekom knjige spreminja iz asocialnega in bojazljivega človeka, v bolj samozavestnega in sigurnega.

Kavčiču gre v knjigi predvsem za karseda detajlen prikaz življenja po vojni, kar pomeni, da se spušča v razkrivanje in opisovanje še tako obrobnih dogodkov glavnih oseb. Bralec je tako zraven pri vsakem izletu, vsakem pogovoru, sliši še tako obrobno zgodbo. To pomeni, da se knjiga mestoma, že kar boleče vleče in napeljuje bralca, da preneha ali pa preskoči določene pasaže v knjigi. A manj zanimivim pasažam, večinoma sledijo spet bolj zanimive, tako, da bo potrpežljiv bralec vseeno večkrat nagrajen, kot pa frustriran.

Priporočeno branje, s katerim bo bralec dobil dober vpogled v družbena dogajanja v Sloveniji po drugi svetovni vojni !

Beremo knjige: Branko Gradišnik – Roka voda kamen

img_17017_med.jpg

Trilogija Roka voda kamen je delo našega pisatelja in prevajalca Branka Gradišnika. Od njega nisem prebral še nič, razen njegovega prevoda šestega Harry Potterja.

Z vidika “zgodbe”, se v knjigi v bistvu ne dogaja veliko. Frane, ločenec, star blizu štirideset, se zaljubi v Manjo in začne z njo razmerje, a hkrati mora paziti na svojo paranoično mamo, se poskuša zbližati s svojim hladnim očetom ter ima probleme s svojim problematičnim sinom. Knjiga se dogaja v času osamosvojitve Slovenije, v letih 1990 do 1993. A o teh prelomnih dogodkih izve bralec malo, le-ti predstavljajo samo širši kontekst dogajanja za poglaviten predmet knjige: odnos med Franetom in Manjo. Odnos, ki ga žene ljubosumje, strah, obsesivnost, odvisnost. Vsaka stran igra svojo psihološko igro, pristni stik ni možen, tekom knjige pa spremljamo poskus zbližitve in odraščanja obeh protagonistov. In bralec je zraven. Pri vsakem dogodku in dialogu. Knjiga je pisana na dnevniški način, torej izvemo skoraj za vsak dan in iz prve roke kaj se dogaja. Dnevnik piše Frane, tako, da smo priča njegovim najbolj intimnim razmišljanjem in čustvenim vzgibom – preko njega pa izvemo tudi kaj se dogaja v Manji.

Oba glavna junaka imata svojo “prtljago”: Frane je omahljivec, ne zna udariti po mizi, odvisnež, Manjo pa je strah bližine, intimnosti in si zato kopiči oboževalce, a jih drži vse na kratko. Osnovna tema obeh oseb je strah pred bližino, ljubeznijo in predajanjem. Odnos Franeta in Manje spremljamo preko vsakdanjih situcij, dogodkov. Pisatelj lepo prikaže, kaj so ključni sprožilci za “igro” obeh oseb, obenem pa na nazoren način vidimo, kako se čustveni vzgibi vidijo v konkretnih vedenjih. Spekter simptomov obeh oseb je širok in pester, tako, da se vsak bralec lahko prepozna vsaj nekje. Ključen element knjige je tudi (hiper)analiziranje Franeta, preko katerih izvemo tudi morebitne razloge in vzroke za vedenje obeh oseb.

Na stil pisanja sem se moral najprej navaditi, saj se mi je zdel na začetku malce nenavaden. A ko sem se navadil na njega, se je prvi del knjige izkazal za zelo lepo berljivega in tekočega. Prvi del sem torej prebral zelo hitro, a se mi je nato malo ustavilo pri drugem. Zadnja tretjina drugega dela se mi je vlekla in mi začela postajati malce dolgočasna. V čem je problem? Takšno podrobno spremljanje odnosa se izkaže kot dvorezni meč. Po eni strani je zanimivo opazovati kontinuiteto odnosa, mikro spremembe, ki se v njem porajajo, a po drugi strani postane bralcu dolgčas, ko že stotič bere iste pogovore, je priča istim scenarijem in izidom. Psihološko gledano seveda vse drži: odnosi se ne spremenijo čez noč, kljub vsem vpogledom v svoja početja, ostanejo nekatera vedenja in načini funkcioniranja, ki se jih človek težko znebi čez noč. A z vidika berljivosti knjige in njene privlačnosti pa se to izkaže na koncu drugega dela kot minus. A to ni edina razlika med prvim in drugim delom. Predvsem Frane deluje v drugem delu bolj uravnovešeno, manj ga “mečejo” njegove čustvene reakcije, Manja pa se počasi približuje odločitvi, če bo “postala” samo Franetova. Tretji del spet zalaufa, je bolj berljiv, stvari se razpletejo.

Roka voda kamen je ambiciozna knjiga, zelo dobro napisana, z zelo bogatim besednjakom. Na trenutke se vleče, ampak katera 900 strani dolga knjiga se ne? Kot se za vsako takšno knjigo spodobi je tudi malo umetniško pretenciozna in (m)eg(al)omanska, za preboj do konca, pa bo bralec rabil verjetno tudi malo mazohistične žilice. A se investicija po mojem mnenju splača.