Mesec: maj 2009

Glasbena kapsula #12 – Jazz na plesišču oziroma United Future Organization

united-future-organization-now-then.jpg

United Future Organization je japonsko-francoska glasbena naveza, ki deluje že od zgodnjih devetdesetih. Njihova glasbena vizija je enostavna: spraviti jazz(y) vibracije na plesišče. Trio (no, od leta 2002 duo) je do zdaj izdal 5 studijskih albumov: United Future Organization (1993), No Sound Is Too Taboo (1994), 3rd Perspective (1996), Bon Voyage (1999) in V (2002). Vredni pozornosti so predvsem prvi trije abumi, saj ima skupina na njih še trdno glasbeno identiteto in prepoznaven stil, ki je zaprisežen logiki temačnih in zadimljenih barskih plesišč. Glasba pa ima tudi soul, kar se kaže v toplih, zvočno skladnih in zaokroženih zapisih. Kasneje je skupina z albumom Bon Voyage prestopila v nu-jazz vode, v morje rutinerske plastike, primerne predvsem za čilanje v obmorskih barih in manj za anale korektnega fjužna na relaciji beatov in jazza.

Ključno mesto v njihovi diskografiji dajem kompilaciji Now & Then: 1990-1997, ki je izšla leta 1997. Tale kompilacija je uradno izšla samo na Japonskem, kar pomeni, da je primerno japonska tudi cena, zadeva pa vsebuje komade iz prvih treh albumov, kot dodatek pa še bonus CD, do vrha napolnjen z remiksi nekaterih žanrskih soborcev. Vem, takšni remiks CDji so večinoma čisto nepotrebni dodatki, a v primeru Now & Then gre za material, ki v določenih enotah celo presega originale. Seznam remikserjev je impresiven in se bere kot nekakšen best of klubske in elektronske scene devetdesetih: Ken Ishii, Nobukazu Takemura, King Britt, A Forest Mighty Black, Fila Brazillia, Kyoto Jazz Massive idr. Rezultati so odlični, remiksi pa predani downtempo/uptempo laganicam, drum and bassu in tudi bolj abstraktnim elektronskim kolažem.

Essential za vse ljubitelje jazzy plesne glasbe.

Advertisements

Glasbeno 2000-2009, drugi del

Moje glasbeno desetletje. Brez vrstnega reda, a z veliko lepimi spomini. Drugi del.

Fridge – Happiness (2000)

Blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno zvočno kuliso, ki poslušalca vabi, čudi in pomirja. Glasba, polna pomenljivih podrobnosti, ki jo verjetno še najboljše opišemo z besedo “lepa”.

Labradford – Fixed:Context (2000)

Počasen, zelo počasen atmosferičen glasbeni dogodek, ki iz maloštevilnih elementov (brenkanja na kitaro in brbotajočih efektov) potegne maksimum. Velik zvočni kino sestavljen iz občutkov poslavljanja in hrepenenja. Introspektivno!

Godspeed you black emperor! – Lift Yr. Skinny Fists like Antennas to Heaven! (2000)

4 komadi, 2 CDja, 87 minut! Tole, kar izgleda kot progrock najhujše vrste (Tales from Topographic oceans, anyone?), je v bistvu himnično vznesena glasba, ki premika gore. Navdahnjen, larger than life glasbeni monolit, ki zna na sivini med epskim postrockom in komorno klasično glasbo nežno božati, kot tudi wagnerijansko grmeti.

Do make say think – &yet&yet (2002)

Skrbno strukturiran rokerski dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Melodičnost, senzibilnost in sijajen občutek za dramo so tri lastnosti, ki krasijo dotični album, fascinira pa tudi neverjetna lahkotnost vsega, kot da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. Ko ropotajo, galopirajo z močjo tisočerih konjev, ko so mirni, zasanjano lebdijo. So nekakšna sobna verzija zgoraj omenjenih Godspeed you black emperor!

Fog – Fog (2002)

Do it your self! – v dnevni sobi z gramofonom, semplerjem ter kitaro! Rezultat je idiosinkratičen 50 minutni sprehod po zadnjih 50 letih glasbene zgodovine. Za projektom stoji Andrew Broder, ki preko svoje osebnosti kanalizira razburljivo mešanico hip-hop ritmov, abstraktne elektronike, divjega folka in v najboljši maniri Thoma Yorka jamrajoč kitarski rock. One man band, kakršnih krvavo primanjkuje!

Deltron 3030 – Deltron 3030 (3030)

Konceptualni hip-hop album z antiutopično noto. Deltron Zero se potika po represivnem futurističnem svetu, njegov cilj pa je osvojiti naslov Galactic Rhyme Federation Champion-a. Sodelujejo: množica reperjev in bizarnih obstranskih oseb (Sean Lennon), v srži projekta pa stojijo Dan the Automator, Damon Albarn in Kid Koala – trojica, iz  katere so se kasneje razvili komercialno bolj uspešni Gorillaz.

El-P – Fantastic Damage (2002)

Če zgornji Deltron opisuje stanje v antiutopiji, se EL-Pjev (ne, to niso Emerson, Lake & Palmer!) filmski prvenec odvija pred, mogoče pa tudi po njej. Kakorkoli že, pomembno je stanje tukaj in zdaj in le-to  je porušeno in uničeno, kot izgleda pa so začeli padati tudi zadnji civilizacijski standardi. Filozofija Alle gegen Alle in stoletja zadržani bes sta poglavitni silnici, zaradi katerih El-P in kolegi, ob spremljavi nazobčano-mehanskih beatov, kar bruhajo agresivna ter neposredna besedila, ki odražajo apokalipso in pobirajo drobce lastne podobe. Radikalno in brezkompromisno, eden izmed najboljših hip-hop albumov tega desetletja!

Glasbene revije: kaj smo brali (in kaj še beremo)

Kaj sem bral in kaj še vedno berem – nekje vmes pa dva lepa komada, ki nimata nobene veze z zapisom.

Med leti 1995 in 1999 je pri nas izhajal Dr. Musik. Bil je moja vstopnica v svet drugačne glasbe, tiste, ki v občilih okoli mene ni dobila (veliko) pozornosti. Revija je pokrivala vse: metal, rock, rap, pokrivala pa je tudi bolj crossover stvari, ki so me najbolj zanimale. A tukaj se je problem šele začel. Po dobri recenziji sem dotični album namreč želel tudi nabaviti, ampak kako v provinci leta 1995 dobiti Timeless od Goldieja. Nemogoče. Hvala bogu, da je v našem kraju krajši čas životaril Dallas Mute Shop, kjer sem dobil kakšnega Mobyja, Juno Reactor ali Judgment Night. In ne, laudanja takrat še ni bilo!

Iz Dr. Musika se spomnim tudi legendarnih vojn med privrženci metala in boy bendov. Argumenti obeh strani so enostavno ubijali. Metalci so zagovarjali stališče, da je svet slab in da metal to stanje le odraža, feni boy bendov pa so trobili, da je tako ali tako že vse slabo in da rabimo nekoga, da bo pel o ljubezni in brezskrbenm svetu. Obe strani sta bili zaradi svoje fanatičnosti že skoraj groteskni, a sem pisma vsak mesec z velikim veseljem vedno znova prebiral.

Leta 1999 sem odkril Nomad, hrvaško glasbeno revijo, ki je ena izmed najboljših, kar sem jih držal v rokah. Vodila jo je entuziastična ekipa mladcev, čigar ljubezen do glasbe je pronicala skozi vse strani revije. Njihovi članki in recenzije so bili pisani v bolj zajebantskem stilu, a je zadaj tičala velika glasbena razgledanost in nekakšen mladostniški inat in upor. Tako se je včasih zgodilo, da je kakšen album dobil slabo oceno samo zaradi tega, ker so ga pač vsepovsod hvalili. Še zdaj se spomnim, da so zelo preferirali skupino Mogwai ter napisali uničujočo kritiko Kid A-ja. Uredništvo pa si je vedno tudi izmenjalo kakšno sočno z bralci. Nadebudni producenti so lahko reviji tudi pošilaji svoje izdelke, ki so jih nato recenzenti poslušali in napisali oceno. Prav tako so se v reviji našle recenzije knjig in filmov ter kakšna zanimiva best of lestvica (npr. 50 najboljših hrvaškh albumov vseh časov). Dober koncept, a na žalost je Nomad nehal izhajati leta 2001 in za sabo pustil občutno luknjo.

V Sloveniji je bila in je seveda še vedno tudi Muska, ki pa trenutno več ne izhaja vsak mesec, temveč vsak drugi mesec. Na vsake toliko časa jo še kupim, a na splošno se na njo nisem preveč navezal. Preresna, neprivlačna in na trenutke preveč akademska (in premalo barvna). Vedno pa so mi zanimive recenzije in poročila s koncertov.

Pred časom je začel v tiskani obliki izhajati tudi RSQ, ki je dobrodošla novost na našem trgu. Pokriva (bolj mainstream) alter sceno, veliko poudarka pa je tudi na slovenskih skupinah, kar je super. Dobil sem občutek, da se je zadeve lotila ekipa predanih piscev, ki se bodo potrudili iz zasnove potegniti maksimalno. Rad ga prebiram in mislim, da je tukaj še veliko “rezerve”.

Tuje?

Recimo meni zelo nesimpatični in populistični Q, ki včasih kar žari od hypanja in nerazsodnosti (novi U2 album je dobil maksimalno število točk) in bolj simpatičen Uncut. Oba imata klasično zgradbo glasbenega časopisa: novice, članek o kakšeni aktualni skupini, malo zgodovine in večinoma kar zajetno število recenzij. Poznam tudi Clash, ki s svojim dedicated to music and fashion ne obeta nič dobrega, a se izkaže za zanimivo nadgradnjo prej omenjene klasične oblike. Ne smem pa pozabiti seveda na Wire, ki se večinoma ukvarja z žarometi manj obsijano glasbo. V zadnji številki si tako lahko npr. preberemo članek o legendarni skupini Magma in recenzijo box seta Baku: Symphony of Sirens – Sound Experimens in The Russian Avant Garde, ki zajema zvočne zapise ruskih umetnikov iz začetka prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali pod vplivom kubizma, dadaizma ter futurizma. Dobra revija, kjer najdem veliko zanimivih stvari.

Pa še malo nemškega štofa.

Musikexpress ustreza klasični zgradbi glasbene revije, a ne mori z vznesenostjo kot Q. Prav tako pa v njem najdem recenzije knjig, filmov, k vsaki številki pa je priložen tudi CD. Še pred nekaj leti si ga lahko celo dobil pri nas.

In Spex. Tudi Spex že na daleč straši z nazivom Magazin für Popkultur in je najbolj profi in resna glasbena revija, kar sem jih videl. Zajema glasbo, knjige, film, dotika pa se tudi resnejših tem, npr. RAF-a, a vedno s popkulturnega ali rahlo filozofskega/sociološkega vidika. Ne vedno lahko branje, a lep primer kje so meje “glasbenih revij”.

Glasbene revije imajo eno veliko slabost napram internetnim portalom, namreč ažurnost. Na Pitchforku tako lahko recenzijo novega Radiohead albuma preberemo na dan izida, pri tiskani izdaji pa se stvar lahko zavleče za par dni ali pa počaka do naslednje številke. A revije kupujem še vedno, mogoče zaradi trohice nostalgije ali navade, mogoče pa zaradi istega razloga zaradi katerega še vedno preferiram konkreten CD napram Mp3 formatu.

Glasbeno 2000-2009, prvi del

Moji najljubši albumi tega desetletja. Kriterija: všečnost in/ali čustvena navezanost – objektivnost tokrat prepuščam drugim. (Seveda) brez vrstnega reda.

Air – The Virgin Suicides (2000)

Air se gresta Floyde, Sofia Coppola režira. Prehodni album med zasanjanostjo in nostalgijo Moon Safarija ter eklekticizmom in artizmom 10 000 Hz Legenda. Zmerno bombastično, progressive in melanholično – plus saksofon v uvodni (in najbolj znani) Playground Love.

Clouddead – Clouddead (2001)

Nadrealistični hip-hop, ki ga je podpisala trojka Why?, Doseone in Odd Nosdam. Sijajno potovanje po stranpoteh lomljenih ritmov, lo-fi prčkarij, večglasnega nazalnega petja ter radioaktivnega ambienta. Bizarno, psihotično, genialno.

The Avalanches – Since I left you (2001)

Crossover, kakršnega smo poslušali v devetdesetih. Glasba narejena iz 3500 semplov glasbene zgodovine – vključno z Madonno in Boney M! Zadnji veliki party album s plesnimi ritmi, lepljivim kičem in obilico humorja. Zimzelena hita: Since i left you in Frontier Psychiatrist.

Luomo – VocalCity (2000)

Zapeljivi glitch house epskih razsežnosti (6 komadov, 76 minut!) z dodatkom sladkorja – Tessio!

The Strokes – Is this It (2001)

Skupina, s katero se je v tem desetletju začelo intenzivno ropanje glasbene zapuščine šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih. Malo retra, malo Reeda, veliko poziranja, a hvala bogu tudi veliko dobrih melodij. “Album desetletja” so kritiki kričali ob izidu, zdaj, dobrih osem let po izidu, se lahko temu samo še pokroviteljsko nasmehnem.

Bizarnost tistega leta: kot izgleda je bila rita na naslovnici (ali pa rita v kombinaciji z usnjeno rokavico, kdove!) za ameriški trg predivja in preveč dekadentna, zato je album v ZDA izšel z drugo naslovnico (ja, to je tista zraven!)

Prefuse 73 – Extinguished: Outtakes (2003)

Hip-hop ritmi, aromatizirani z warpovsko estetiko klikanja ter rezanja. 23 kratkih in idejno izredno fokusiranih inštrumentalov, ki jih krasijo ropotajoči beati in ubijalski drajv.

Tortoise – Standards (2001)

Profiji na delu. 10 post-rock instalacij za akademske kroge: jazzy, arty, minimal in abstract ter “standard”, ki ga skupina zaenkrat še ni presegla.