Kaj sem bral in kaj še vedno berem – nekje vmes pa dva lepa komada, ki nimata nobene veze z zapisom.
Med leti 1995 in 1999 je pri nas izhajal Dr. Musik. Bil je moja vstopnica v svet drugačne glasbe, tiste, ki v občilih okoli mene ni dobila (veliko) pozornosti. Revija je pokrivala vse: metal, rock, rap, pokrivala pa je tudi bolj crossover stvari, ki so me najbolj zanimale. A tukaj se je problem šele začel. Po dobri recenziji sem dotični album namreč želel tudi nabaviti, ampak kako v provinci leta 1995 dobiti Timeless od Goldieja. Nemogoče. Hvala bogu, da je v našem kraju krajši čas životaril Dallas Mute Shop, kjer sem dobil kakšnega Mobyja, Juno Reactor ali Judgment Night. In ne, laudanja takrat še ni bilo!
Iz Dr. Musika se spomnim tudi legendarnih vojn med privrženci metala in boy bendov. Argumenti obeh strani so enostavno ubijali. Metalci so zagovarjali stališče, da je svet slab in da metal to stanje le odraža, feni boy bendov pa so trobili, da je tako ali tako že vse slabo in da rabimo nekoga, da bo pel o ljubezni in brezskrbenm svetu. Obe strani sta bili zaradi svoje fanatičnosti že skoraj groteskni, a sem pisma vsak mesec z velikim veseljem vedno znova prebiral.
Leta 1999 sem odkril Nomad, hrvaško glasbeno revijo, ki je ena izmed najboljših, kar sem jih držal v rokah. Vodila jo je entuziastična ekipa mladcev, čigar ljubezen do glasbe je pronicala skozi vse strani revije. Njihovi članki in recenzije so bili pisani v bolj zajebantskem stilu, a je zadaj tičala velika glasbena razgledanost in nekakšen mladostniški inat in upor. Tako se je včasih zgodilo, da je kakšen album dobil slabo oceno samo zaradi tega, ker so ga pač vsepovsod hvalili. Še zdaj se spomnim, da so zelo preferirali skupino Mogwai ter napisali uničujočo kritiko Kid A-ja. Uredništvo pa si je vedno tudi izmenjalo kakšno sočno z bralci. Nadebudni producenti so lahko reviji tudi pošilaji svoje izdelke, ki so jih nato recenzenti poslušali in napisali oceno. Prav tako so se v reviji našle recenzije knjig in filmov ter kakšna zanimiva best of lestvica (npr. 50 najboljših hrvaškh albumov vseh časov). Dober koncept, a na žalost je Nomad nehal izhajati leta 2001 in za sabo pustil občutno luknjo.
V Sloveniji je bila in je seveda še vedno tudi Muska, ki pa trenutno več ne izhaja vsak mesec, temveč vsak drugi mesec. Na vsake toliko časa jo še kupim, a na splošno se na njo nisem preveč navezal. Preresna, neprivlačna in na trenutke preveč akademska (in premalo barvna). Vedno pa so mi zanimive recenzije in poročila s koncertov.
Pred časom je začel v tiskani obliki izhajati tudi RSQ, ki je dobrodošla novost na našem trgu. Pokriva (bolj mainstream) alter sceno, veliko poudarka pa je tudi na slovenskih skupinah, kar je super. Dobil sem občutek, da se je zadeve lotila ekipa predanih piscev, ki se bodo potrudili iz zasnove potegniti maksimalno. Rad ga prebiram in mislim, da je tukaj še veliko “rezerve”.
Tuje?
Recimo meni zelo nesimpatični in populistični Q, ki včasih kar žari od hypanja in nerazsodnosti (novi U2 album je dobil maksimalno število točk) in bolj simpatičen Uncut. Oba imata klasično zgradbo glasbenega časopisa: novice, članek o kakšeni aktualni skupini, malo zgodovine in večinoma kar zajetno število recenzij. Poznam tudi Clash, ki s svojim dedicated to music and fashion ne obeta nič dobrega, a se izkaže za zanimivo nadgradnjo prej omenjene klasične oblike. Ne smem pa pozabiti seveda na Wire, ki se večinoma ukvarja z žarometi manj obsijano glasbo. V zadnji številki si tako lahko npr. preberemo članek o legendarni skupini Magma in recenzijo box seta Baku: Symphony of Sirens – Sound Experimens in The Russian Avant Garde, ki zajema zvočne zapise ruskih umetnikov iz začetka prejšnjega stoletja, ki so ustvarjali pod vplivom kubizma, dadaizma ter futurizma. Dobra revija, kjer najdem veliko zanimivih stvari.
Pa še malo nemškega štofa.
Musikexpress ustreza klasični zgradbi glasbene revije, a ne mori z vznesenostjo kot Q. Prav tako pa v njem najdem recenzije knjig, filmov, k vsaki številki pa je priložen tudi CD. Še pred nekaj leti si ga lahko celo dobil pri nas.
In Spex. Tudi Spex že na daleč straši z nazivom Magazin für Popkultur in je najbolj profi in resna glasbena revija, kar sem jih videl. Zajema glasbo, knjige, film, dotika pa se tudi resnejših tem, npr. RAF-a, a vedno s popkulturnega ali rahlo filozofskega/sociološkega vidika. Ne vedno lahko branje, a lep primer kje so meje “glasbenih revij”.
Glasbene revije imajo eno veliko slabost napram internetnim portalom, namreč ažurnost. Na Pitchforku tako lahko recenzijo novega Radiohead albuma preberemo na dan izida, pri tiskani izdaji pa se stvar lahko zavleče za par dni ali pa počaka do naslednje številke. A revije kupujem še vedno, mogoče zaradi trohice nostalgije ali navade, mogoče pa zaradi istega razloga zaradi katerega še vedno preferiram konkreten CD napram Mp3 formatu.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 