Glasbeno 2000-2009, četrti del

Po nekajmesečnem premoru nadaljujem z brskanjem po albumih prejšnjega desetletja.

Tujiko Noriko – Make me Hard (2002)

Tujiko na svojem drugem albumu vse glasbene elemente upogiba v svojo korist, pa naj gre za zgoščene teksture ali počasne efekte. Vse je podrejeno viziji eksperimentalnega skladanja, v katerem igra poglavitno vlogo Tujiko oziroma njen nežen glas. Včasih je kristalno čist, spet drugič do neprepoznavnosti spremenjen in potopljen v morje efektov. Album poganja dinamično ravnovesje med glasom in spremljavo, napetost med likom in ozadjem ter dialektika čistih pop melodij in eksperimentalnih prijemov. Eksistencialno in idiosinkratično.

Nobukazu Takemura – Hoshi No Koe (2001)

Po Takemurinem subtilnem prvencu Scope je bil čas za bolj oprijemljiv glasbeni izdelek. Hoshi No Koe je lažje poslušljiv in bolj dostopen album. Nobukazu na njem razprostira tople teksture ter mehke beate, izrazi pa tudi svoj čut za nagajive otroške melodije. Iz svoje kože pa vseeno ne more. Drugo polovico albuma namreč zapolnjujejo bolj abstraktni in hrupni zapisi, ki še enkrat potrdijo čudaštvo tega edinstvenega producenta. Barvito in spomladansko sproščeno.

Različni izvajalci – Clicks & Cuts (2000)

Matrica za vse izvajalce t.i. novega elektronskega minimalizma, ki se je pojavil na začetku prejšnjega desetletja. Izvajalci na kompilaciji vlečejo teksture, jih prepogibajo in režejo, z mikro koščki ohranjajo stik z melodičnim in se mestoma tudi srečajo s subtilno plesnim.

Različni izvajalci – Electric Ladyland: The Clickhop version 1.0 (2001)

Glasbena revolucija, drugič. Po vzpostavitvi doktrine minimalizma ter subtilnih premikov je bil čas za korak naprej, za spojitev s hip-hop ritmi – elektronika se je začela lomiti, klecati in spotikati.

Autechre – Confield (2001)

Confield je nekakšen mejnik v diskografiji angleških Autechre. Pred njim smo v duetovih delih še lahko slišali tople zvočne plasti in oprijemljive tokove, ki so njuno mehansko glasbo utirjali in strukturirali. Na Confieldu pa se je zgodil rez; struktura je razpadla, premice pa dale mesto zvočnim krivuljam, ki se zvijajo po zagonetnih algoritmih. Ostali so le še mikro koščki, ki dajejo občutek rdeče niti in reda. Kako zveni Confield? Tako, kot izgledajo Pollockove slike.

Jamie Liddle – Muddlin’ Gear (2000)

Še preden je začel Jamie na svojih albumih preveč peti je izdal blaznost imenovano Muddlin’ Gear. Na njem seklja zmaličene ritme in efekte ter jih pošilja po sobanah hrapavega soula, zrnastega hrupa in minimalističnega bdenja. Muddlin’ Gear je ekstremen in kaotičen, poln akrobacij in nenadnih obratov, a vseskozi vznemirljiv in sapo jemajoč elektronski album.

Third Eye Foundation – Little Lost Soul (2000)

Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da Matt Elliott alis Third Eye Foundation uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi albumi zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi, ki zvenijo kot da bi prišli iz dežele nemirnih duhov. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

Alison Goldfrapp

Duo Goldfrapp obstaja od leta 1999, kar pa ne pomeni, da Alison Goldfrapp in Will Gregory pred tem nista bila glasbeno aktivna. Will je v svoji bogati karieri sodeloval že s Tears for Fears, The Cure, Petrom Gabrielom, Spiritualized in Portishead, tale objava pa je namenjena pevki Alison, ki je od zgodnjih devetdesetih naprej redno gostovala na albumih raznih angleških glasbenih imen.

Izbral sem štiri pesmi:

Orbital – Are We Here?

Are we here? je pesem elektronskih psihadelikov Orbital, bratov Hartnoll, najdemo pa jo na njunem albumu Snivilisation (1994). Na albumu je pesem dolga epskih 15 minut, za videospot pa so jo skrajšali na dobre 4 minute. Alison k pesmi doda tisto zasanjanost in toplino, zaradi katere tudi neizprosni mehanski ritmi zvenijo mehkejše – vmes pa jo tudi vidimo v videospotu.

Tricky – Pumpkin

Tricky se je umetnosti počasnih ritmov učil že pri Massive Attack, leta 1995 pa izdal svoj prvi album Maxinquaye. Na njem je naučeno še poglobil in naredil mračno in do obisti zakajeno mojstrovino, ki se dobro drži tudi še 15 let kasneje. Večino pesmi na albumu je odpel skupaj z Martino Topley-Bird, na Pumpkinu, ki si sposoja pri Smashing Pumpkins pa gostuje Alison. Tokrat ne skrbi za svetlobo, ampak Trickyju pomaga risati mračen glasbeni svet, ki poslušalca čisto prevzame.

Spacer – Orchird

Spacer je angleški producent, ki je bil aktiven predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1997 je izdal album Sensory Man, na katerem gostuje tudi Alison. Svoj glas je prispevala trem pesmim; Orchird je lep dokaz, da Alison bolj sedejo počasne pesmi, v katerih pride bolj do izraza njen graciozen glas.

Add N to (X) – Revenge of the Black Regent

Add N to (X) je ena izmed najbolj podcenjenih skupin devetdesetih. Njihov drugi album Avant Hard (1999) je poln odbitih retro-analognih norčij, ostrih robov, noir odtenkov in ostalih zvočnih presenečenj. Alison gostuje na neprijetnem Revenge of the Black Regent.

Alison in Will sta letos izdala peti album Head First, za zaključek objave pa prilagam še pesem Cologne Cerrone Houdini, ki jo najdemo na prejšnjem albumu The Seventh Tree. Čudovita pesem, zasanjana in eterična ter z godali, na katera bi bila ponosna tudi Morricone in Gainsbourg.

Poslušamo glasbo: Goldfrapp – Head First (2010)

Duo Goldfrapp že deset let izdaja zanimive in zvočno raznovrstne pop albume, ki pa jih uniformen mainstream nekako ne more pogoltniti. Pevka Alison Goldfrapp in producent Will Gregory imata enostavno preveč osebnosti in stila, zato že dobro desetletje ustvarjata tik pod pragom množičnega zaznavanja, v tem času pa sta izdala štiri albume.

Na cinematoskopskem prvencu Felt Mountain (2000) sta se poklonila Morriconeju in Barryju, na drugem, prehodnem albumu Black Cherry (2003) deloma ponovila formulo prvenca, a se že približala bolj elektronskemu in plesnemu zvoku, ki sta ga v celoti objela na tretjem albumu Supernature (2005). Z zadnjim albumom The Seventh Tree (2008) sta nekako zaključila krog; spet sta se vrnila k mirnim in zasanjanim zvokom prvenca, k baladam, ki pa so bile tokrat manj dramatične in pompozne. The Seventh Tree je bil intimen in eteričen, narejen bolj za sanjarjenje, kot za norenje na plesišču.  Tišina ob tabornem ognju pa ni trajala dolgo; duo se je z novim albumom Head First vrnil na plesišča in tudi v preteklost, natančneje, v osemdeseta.

Ob novem albumu bo verjetno marsikateri zvesti poslušalec zastrigel z ušesi in dolgo časa nejeverno strmel v kičasto naslovnico. Ali sta se Alison in Will preveč potopila v osemdeseta, v desetletje, ki nam je prineslo plastičen sintipop, hair metal in power balade? Že uvodni Rocket dodobra vzdrami.  Vodi ga hiter ritem, dopolnjujejo bleščeči akordi, ki so le za nekaj ulic zgrešili Van Halenov Jump, v višave pa dviga cheesy »oh-oh-oh« refren. A to je šele začetek; Believer in I Wanna Life bi se lahko vrtela v Flashdanceu, Dreaming stopica v ritmih italo-diska, Head First pa nekaj solz in kiča dolguje Abbi.

Novi album črpa iz osemdesetih, pobere iz njih tudi »najhujše«, a na koncu vseeno izpade simpatično, svojo pozitivnost in dobro voljo pa hitro prenese tudi na poslušalca. Pesmi so lahkotne in spevne, temu pa sledijo tudi besedila. Večinoma opevajo dobro počutje, vzhičenost, veselje nad gibanjem in srčne zadeve.

Head First je zelo neposreden album, ki hitro razkrije svoje čare. Vsako pesem krasi oprijemljjiva melodija in nalezljiv refren, ki se zažre v poslušalčeve možgane. Z zvočnim okvirjem osemdesetih pa je prišlo tudi neizogibno; pesmi s svojo preprostostjo hitro navdušijo in prevzamejo, a po nekajkratnem poslušanju od njih ne ostane veliko. Sladkor in kič poslušalca omamita, a omama ne traja dolgo. Hitro se namreč izkaže, da lahko novi album po substanci konkurira le z roza sladkorno peno iz bližnjega zabaviščnega parka. Pesmi so enostavno preveč flat in imajo kratek rok uporabe. »Povprečje« kvari edino zadnja pesem Voicething, ki z monotonim vokaliziranjem in postopnim slikanjem zvočnih plasti predstavlja čisto avantgardo, s katero duo zapusti predvidljivo področje top 40 hitov.

Novi album znotraj duetove diskografije verjetno ne bo imel nikoli posebnega mesta. Za romantike in nostalgike bosta še naprej ključna Felt Mountain in The Seventh Tree, za ljubitelje bolj modernih zvokov pa Black Cherry in Supernature. Head First že zdaj deluje kot tujek, ta občutek pa bo verjetno z leti samo še močnejši.