Mesec: marec 2008

Gledamo filme: There will be Blood (2007)

therewillbeblood.JPG

Paul Thomas Anderson je dober pripovedovalec zgodb. To je že lepo pokazal v nostalgičnih Boogie Nights (1997) in biblični Magnolii (1999). Je režiser, ki se izbrane materije loti resno in zelo skrbno. Nič ne prepusti naključju, kar vpliva na to, da so njegovi filmi zaokrožene celote, ki sledijo neki notranji logiki oziroma se ponašajo s čvrstim, skoraj že klasičnim pripovednim lokom – uvod, zaplet, vrhunec in zaključek.

Tudi njegov novi film There will be Blood ni izjema. Tematika je nafta, pripoved pa se vrti okoli glavne osebe Daniela Plainviewa, ki ga igra Daniel Day-Lewis. Daniel Day-Lewis je za to vlogo dobil Oskarja za glavno moško vlogo – in to z razlogom. Njegova igra je eden izmed vrhuncev filma. Lik, ki ga igra ni pozitiven – ravno nasprotno! – “krasijo” ga predvsem negativne lastnosti, ki se združujejo v skoraj že arhetipsko predstavo kapitalističnega mogotca, egoističnega in brezbrižnega, za katerega ne veljajo nobena pravila.

Pripoved se začne z Danielovimi obotavljivimi začetki, z njegovim vzponom, kot oil-man, se nekako kumulira v osrednji del, kjer Daniel “kolonizira” večji del ozemlja in črpa nafto, pa vse do zapomnljivega in močnega sklepnega dela. Daniel se kot oseba čez film spreminja in sicer v smislu potenciranja že obstoječih lastnosti. Na stara leta postane tako še bolj egocentričen in nezaupljiv do soljudi, kar pa je tudi povezano z nekaterimi ostalimi pomembnimi dogodki njegovega življenja – z oglušelostjo sina ter vrnitvijo osebe, ki se predstavi kot njegov brat.

Film ima nekakšen notranji motor oziroma silo, ki ga suvereno žene od začetka do konca. Markantna glavna oseba, privlačna tematika, impresivne lokacije snemanja ter nekaj dobrih prizorov (npr. ko se Daniel na krut način poskuša rešiti svojega gluhega sina tako, da ga enostavno posadi na vlak) je nekaj ključnih točka filma, ki ima vse lastnosti klasika.

A zakaj mi je potem, le dan po ogledu filma, ostala v glavi le še odlična Danielova igra in peščica prizorov? Zato, ker imam občutek, da filmu vseeno nekaj manjka. Nekaj, zaradi česar verjetno ne bo končal med največjimi v zgodovini. In tisto “nekaj” ima film, ki mu je odvzel Oskarja za najboljši film leta – No Country for Old Man. Izdelek bratov Coen ima “tisto nekaj” – večplastnost, sij “velikega filma”, ki da vedeti gledalcu, da je priča nečemu, kar ga presega in kar presega format “filma”. Vem, da gre za subjektivne dejavnike, a pri “tehnični” izenačenosti obeh filmov, ostanejo za njuno diferenciacijo pač samo še slednji.

Kljub svoji epski razsežnosti se There will be Blood na koncu sprovede v “le” zelo dobro povedano zgodbo, ki svoje pove in nato utihne. A pravi “klasiki” naj bi govorili še leta in leta…

Advertisements

Gledamo filme: Caligula (1979)

caliguladvd.jpg

Caligula je film, ki si ga zapomniš. Tako ali drugače. Je Brassev pogled na Caligulo, rimskega cesarja, ki je bil znan po svojih agresivnih in seksualnih izživljanjih. Kaj vse je počel, je v bistvu napačno vprašanje. Boljše bi se bilo vprašati, kaj ni počel – no, vsaj v filmu seveda – ker zgodovinska točnost filma Caligula je tudi še dandanes predmet spora.

Scenografija filma je enostavno odlična, v svoji razkošnosti pa spominja na vse velike zgodovinske epe iz petdesetih in šestdesetih let. Kostumograifja detajlna, skrbno izbrana in zelo verodostojna. Igra glavnih igralcev (npr. Malcolm McDowell, Peter O`Toole, Helen Mirren) je prepričljiva, na trenutke skoraj že gledališka. V filmu spremljamo Caligulo, njegovo življenje kot vladarja Rima. Spoznamo ga kot egoistično in narcisistično osebo, za katero je celo življenje bila ena velika zabava, le preizkus, kako daleč lahko gre. In daleč je šel. Tako daleč, da je vrsto let uporabljal vzvode svoje oblasti za kanaliziranje svojih želja in nagnenj, dokler ni prestopil vseh mej in plačal s svojim življenjem.

No, zdaj pa podrobnosti: ženska in moška homoseksualnost, fellacio, cuninlingus, posillstvo, uriniranje, obglavljanje – ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno zelo eksplicitno. Neverjetno.V bistvu skoraj ni prizora, v katerem ne bi bilo vsaj deset nagih ljudi, krepkih moških in lepotic, ki jih je za film priskrbel sam Bob Guccione, lastnik Penthousa ter hkrati producent filma. Bob Guccione je marsikdaj tudi napačno naveden kot režiser filma, saj je po sporu z Brassem, posnel še nekatere dodatne scene in do določene mere spremenil končno obliko filma. To je sprožilo val tožb, ki so izid filma prestavile za dobra tri leta.

Vrhunec filma je verjetno monumentalna orgija, ki jo vidimo proti koncu filma. Gre za pravcati cirkuški, gledališki, nadrealističen razvrat, za hardcore, h kateremu je v veliki meri pripomogel predvsem Guccione.

Ali je torej Caligula ena velika pornič packarija, zapakirana v sij sedme umetnosti? Veliko ljudi ta film vidi tako, a obstaja vsaj ena ločnica. Če je v porniču golota bolj sama sebi namen, je v Caliguli le sredstvo, da se materija na ustrezen način predstavi – čeprav ne morem zanikati, da nekateri seksualni prizori proti koncu filma (npr. večminutni fellacio) delujejo že, kot, da so sami sebi namen – kar pa je predvsem rezultat postprodukcijskega vpliva Guccioneja in ne Brassa.

V bistvu pri Caliguli ni srednje poti: ali ga ljubiš ali sovražiš, ga smatraš za čisto zlato oziroma za čisti drek. Jaz sem se odločil za žlahtno zlato – a pozor – edina prava verzija filma je dolga dobri dve uri in pol. Ostalim verzijam – ki jih je približno ducat – manjka večina tistega, zakaj je ta film tako poseben in na nek način čisti kult.

Poslušamo glasbo: Beck – Odelay (Deluxe Edition) (2008)

beck-odelay-deluxe.jpg

2008, Geffen

Beck je dandanes na svojih albumih zelo daleč od brahialnosti in lo-fi estetike zgodnjih del kot so Mellow Gold ali One Foot in the Grave. Odelay je v tem oziru bil nekakšen mejnik, torej prelomna točka, med že prej omenjenimi neobrzdanimi eksperimenti ter bolj zrelim in odraslim pristopom, ki ga ta edinstvena glasbena pojava goji zadnjih nekaj let. Šele z Odelayem smo lahko uživali ob njegovi eklektični žilici in glasbeni razgledanosti v vsem polnem sijaju, saj jih je prvč spravil v prebavljive in lepo poslušljive zvočne celote. Ali povedano drugače: če je bila ustvarjalna energija na prejšnjih albumih večinoma razvejana, z veliko stranpoti, je na Odelayu neverjetno natančno kanalizirana, vkalupljena, kar daje celotnemu albumu močan občutek kohezivnosti, skoraj že koncepta.

Strukturno gledano je torej pri Odelayu že šlo za pop, vsebinsko pa je vse skupaj zvenelo še vedno zelo neobrušeno. Na albumu slišimo ogromno zvrsti: npr. rock, naslednjo sekundo že folk in country, nato elektro in hip-hop, noise, psihadelijo in na koncu spet rock – včasih tudi vse skupaj v enem ali dveh komadih. Nenadni obrati in zasuki v komadih poslušalca nenehno presenečajo, a nikoli ne izpadejo kot poceni copy-paste nizanje raznih zvrsti. Odelay je prinesel nekaj najbolj znanih Beckovih komadov, npr. Where it˙s at, Devil`s Haircut ali The New Pollution in je ob času izida naletel na zelo dobre kritike.

Letos je izšla Deluxe različica albuma, kar v dotičnem primeru pomeni remastered zvok, novo naslovnico in dodaten CD z B-stranmi singlov in nekaj remiksi. Številčno gledano, je 14 originalnih komadov albuma, na Deluxe različici, dopolnjenih z 19-imi novimi.

Prvi CD vsebuje torej 14 komadov, ki smo jih lahko slišali že leta 1996 in 3 dodatne. Prvi je Deadweight, ki je odlična kombinacija tropicalie ter nekaterih psihadeličnih elementov in spet lep dokaz za Beckovo vsesplošno glasbeno razgledanost. Inferno in Goldchain sta dva komada, ki sta nastala med snemanji za Odelay, a nista bila uvrščena na končni izdelek. Na pričujoči Deluxe različici ju imamo tako možnost slišati prvič. Oba sta dobra, a nekako v primerjavi z ostalimi komadi, ki so prišli na album, delujeta kot skici, kot eksperimentiranje z raznimi stili, brez nekega cilja in rdeče niti. Oba komada sta tako le dokaz več, kakšno veliko delo je bilo opravljeno na komadih, ki so prišli na album, saj v primerjavi z njimi zvenita bolj razpuščeno, ohlapno strukturirano ter nekako v stilu »everything goes«.

Drugi CD po pričakovanjih ne prinaša presežkov. Na njem se nahaja nekaj remiksov in veliko B-strani, torej komadov, ki so polnili prostor na singlih albuma. Remiksi so trije. UNKLE remiks komada Where it`s at traja celih 12 minut in pol, a mu sapa poide že po dobrih treh minutah. Kar sledi je neskončno nizanje istih elementov, ritmov ter samplov, ki rezultirajo v dokaj dolgočasnem remiksu, nevrednem, takrat še zelo renomiranega projekta. Aphex Twin spelje Devil`s Haircut na svoj teren bizarnega in zvočno neprijetnega, a z zelo nezapomnljivim rezultatom. Tretji remiks nam da vedeti, kar smo tako ali tako že vedno slutili – namreč, da se v brahialnem Devil`s Haircutu skriva nabrita pankerska dimenzija, ki jo Mickey P. z žaganjem na kitaro v vsej polnosti izrazi. Med ostalimi komadi velja izpostaviti zabluženi Clock, spevni Electric Music and the Summer People, elegantni, z godali podprti Strange Invitation ter Burro, z mariačiji in s španskim jezikom okrašena verzija komada Jack-ass. Ostalo je močvirnat lo-fi eksperiment v maniri Mellow Golda oziroma Beckovih bolj zgodnjih del.

Album zaokroža lična embalaža z bookletom. V njem edinole pogrešam bolj podrobne informacije o B-straneh, torej na katerih singlih so se pojavile ipd.

Odelay je prestal preizkus časa. Ostaja edinstven dokument svojega časa, ko je bila pop igra še neverjetno zanimiva in raznobarvna. Crossover elementi Odelaya odmevajo tudi še danes, predvsem na vseh tistih albumih, kjer izvajalci pogumno rušijo meje med glasbenimi žanri. Beck tudi še dandanes dela kvalitetne in suverene albume, a tako energičen in idejno neobrzdan, kot na Odelayu ni bil več nikoli – vsaj zaenkrat.

Devil`s Haircut

The New Pollution

Deadweight

Poslušamo glasbo: Ennio Morricone – Crime and Dissonance (2005)

morricone.jpeg

2005, Ipecac Recordings

Ennio Morricone je eno izmed največjih imen, kar se filmske glasbe tiče. Ozvočil je preko 500 filmov in se poskusil v številnih oblikah glasbenega izražanja. Ravno zaradi tega je zelo težko najti kompilacijo, ki bi dobro predstavila glasbeno raznovrstnost tega velikega ustvarjalca. Večina kompilacij »gre na ziher« in se v veliki meri osredotoči na dela, ki jih je naredil Morricone za Sergio Leoneja, ki je znan po svoji špageti vestern trilogiji. Med železen repertoar vsake kompilacije pa spadajo še zapisi iz filmov kot so: The Mission, Cinema Paradiso, The Sicilian Clan, My Name is Nobody idr. Vendar je s tem predstavljen le majhen del Morriconejevega bogatega ustvarjanja.

Leta 2004 je izšel zelo dober box set Mondo Morricone: The Trilogy. V njem so zbrane tri kompilacije, ki vsebujejo manj klasično ter bolj pop orientirano stran Morriconeja. Gre za zbirko zapisov, ki jih je ustvaril v obdobju 1969-1979 za manj znane italijanske filme. Medtem, ko so filmi bolj ali manj utonili v pozabo, je glasba ostala. In kako ne bi, saj slišimo čudovito pop orientirane melodije ter glasbeno bogate aranžmaje, ki so na meji prijetno kičastega. Spremlja jih brezbesedni vokal Edde Dell` Orso, ki je kot nalašč zato, da s svojo erotično konotacijo dviga kocine na poslušalčevi koži. Morricone je v ta sladek cocktail zmešal tudi še nekaj bossa nove, tropicalie ter easy listening vibracij in s tem postal vzor neštetim novodobnim easy listening/down tempo izvajalcem, ki so se mojstru že poklonili s številnimi remiksi.

Vendar obstaja še en Morricone, t.j. Morricone eksperimentator, ki je verjetno najmanj znan. Ravno to področje pokriva kompilacija Crime and Dissonance, ki je izšla pri Mike Pattonovi založbi Ipecac. Morricone pri glasbenih čudakih ter odtrgancih? Po poslušanju Crime and Dissonance bo jasno zakaj. Morricone je že pred dobrimi štiridesetimi leti pogumno eksperimentiral z zvokom in glasom in s tem občutno med drugim vplival tudi na Mike Pattona in njegove številne projekte. Če pa še omenimo, da je spremno besedo za kompilacijo napisal sam John Zorn, potem je gotovo jasno, da tukaj ne gre samo za navadno zbirko zapisov, ampak obenem za velik poklon»starosti« glasbe.

Kompilacija zajema 2 CD-ja, ki vsebujeta 30 kompozicij. Pokrito je verjetno najbolj razburljivo Morriconejevo obdobje, t.j. obdobje od konca šestdesetih do prve polovice sedemdesetih. Gre za zvočne zapise iz obskurnih italijanskih filmov, med katerimi so mogoče še najbolj znani The Bird with the Crystal Plumage, The Cat o`Nine Tails (oba od Daria Argenta) ter A Lizard in a Woman`s Skin, Lucia Fulcija. Glasba na Crime and Dissonance je mračna, ponekod celo tesnobna ter kar se bogatosti aranžmajev tiče, dokaj minimalistična. Kompozicije so dostikrat brez neke oprijemljive strukture ter melodije. Njihova naloga je predvsem ustvariti določeno vzdušje, pospremiti filmsko sliko, kot pa, da so poslušljive za poslušalca. Vendar stvar deluje dobro tudi brez slike, kar ne moremo reči ravno za veliko filmskih zapisov. Zasluga za to gre seveda Morriconeju, ki je na pravi način spojil ključne elemente: bolj ali manj klasične inštrumente (bobne, električne kitare, razne klaviature, trobila, bas, violine…), eksotiko in razna čudaštva (sitar, lesena tolkala, mogočne sakralne orgle…) ter kot najpomembnejši element, človeški glas. Ravno človeški glas daje vsem kompozicijam močan pečat ter nepopisno izrazno moč. Slišimo kričanje, zavijanje, ječanje, hitro dihanje, stokanje in ostale vokalne izraze, ki se lepo povezujejo z inštrumentarijem, hkrati pa delujejo kot še ena plast zvoka. Tak nabor elementov kumulira v raznih glasbenih izrazih, ki segajo od polnokrvne psihadelije, infernaličnih freak outov, pa vse do klavstrofobičnih izsekov ter energičnih free jazz fragmentov. Vendar to nikakor ni »razpuščen« eksperimentalizem, saj so kompozicije dovolj kompaktne ter fokusirane, da se ne izgubijo, pa tudi če kot v primeru 1970 trajajo dobrih osem minut in pol.

Crime and Dissonance naredi vtis na poslušalca. Njeni zapisi so nepremagljivi pri prenosu vzdušja ter občutkov, ki so večinoma temačni ter neprijetni. Kot zavestno načrtovan gimmick deluje zapis Ninna nanna per adulteri, ki predstavlja čisto nasprotje ostalim 29 komadom. V njem se kot plah plamen pokaže Morrioconejev občutek za svetlobo v obliki zasanjanega ženskega vokala. To stanje traja dobre tri minute, preden poslušalca spet popade nepopisna tema. Lep dokaz, da Morricone obvladuje oba svetova.

Crime and Dissonance s svojo zvokovno podobo lepo dopolnjuje malce starejšo kompilacijo The Thriller Collection, s katero si deli tudi minimalno število zapisov. K odlični celostni podobi pa pripomore tudi zelo dobra naslovnica ter zbirka slik v bookletu.

Crime and Dissonance ni za vsakogar in še zdaleč ne predstavlja lahkega poslušanja. Za neposvečene je boljše da začnejo pri Morriconejevih bolj dostopnih delih, a se naj vseeno vrnejo tudi na to kompilacijo, saj je brez nje slika tega velikega glasbenika nepopolna.

Poslušamo glasbo: Various Artists – Fabriksampler 1 (2006)

sampler157nw2.jpg

2006, Pharmafabrik

Na kompilaciji Fabriksampler 1 se nahaja 14 glasbenih imen, identitetno pozicioniranih nekje med eksperimentalnimi kitarskimi zvoki, noizom, ambientom, abstraktnimi elektronskimi toki ter toplim elektropopom. Izvajalci prihajajo iz sedmih držav: z Japonske, Nemčije, ZDA, Italije, Tajvana, Južnoafriške republike in Slovenije.

Kompilacijo odprejo japonski Psychedelic Desert, ki za navidezno improvizacijo, furajo trden in močno fokusiran eksperimentalni rock z nostalgično kraut-rock sredico. Sunsunsun je devet minutna epopeja, ki kljub ohlapni strukturi, vse do konca ne izgubi rdeče niti. Nadaljujejo ameriški Biaxial Creep, ki postrežejo z melanholično kombinacijo mračnega ambienta, skrbno nasekanih ritmov ter vokalnih samplov. O-Tower ustvarjajo ambient »stare šole«. Soft Orange je rahel, skoraj neslišen ambient, v katerem se pretakajo različne nianse glavnega toka melodije ter rahlo elektronsko skeniranje. Chris Wood se na kompilaciji predstavlja s komadom Zulu, ki je izšel že na njegovem prvencu Palimpsest. Wood v komad Zulu vkomponira posnete vzklike afriškega plemena, ki jih nato sistematično razsekava in dekonstruira v zvokovne dimenzije, ki imajo svoje referenčne točke v estetiki založbe Warp .

Cathartech gre s svojim The Stabing Party v čisti music concrete, v osem in pol minuten drone mračne narave. Minimalistično, neprijetno, a glasbeno zelo izrazno. Italijanski Seed ustvarjajo brahialen noise, ki pa je bolj skrbno strukturiran ter melodičen, kot izpade na prvi pogled. Nemški Wodan&Stahlschmidt v Leavin the Fabric združi težke ritme ter zanimive vokalne manipulacije v za poslušalca nenavadno in razgibano celoto. Richard Dunlap v Origami Memoirs iz različnih klasičnih inštrumentov splete krhki ambient, ob katerem imaš občutek, da bo vsak čas izginil v nič. Nekje na polovici komad ubere malce hitrejši tempo, ki spremeni celoten ustroj komada. Le-ta postane zdaj bolj trden ter že skoraj new agersko zasanjan. Ženski projekt Teresa 11 z Japonske je težko opisati. Na Clear Love prevladuje počasen tempo, ki ga lepo dopolnjuje hipnotičen ženski vokal. Komad je sestavljen iz različnih, kot megla gostih zvokovnih plasti, kjer se posamezni elementi, kot duhovi pojavljajo v ospredju in nato spet izginjajo v ozadje.

MoShang živi in ustvarja v Tajvanu. Za njegovo glasbo so značilni razni posneti zvoki z ulic Tajvana, ki jih kombinira z modernimi elektronskimi prijemi. Gonilna sila komada Sun gong moon song je ponavljajoči se klavirski utrinek, podkrepljen s subtilnim drum&bass ritmom. Pod imenom Glaxprism se skriva primorska skupina Pure H, ki se je za pričujočo kompilacijo preimenovala. Dusted je nastal v času snemanja njihovega zadnjega albuma Anadonia (2005) in je eden izmed vrhuncev kompilacije. Špartanski ustroj inštrumentov (bobna in basa), predstavlja gonilno silo tega intenzivnega, počasi razvijajočega se amalgana. V strukturo se kmalu vklopijo še razni efekti ter zvokovni kolaži, kot pika na i pa delujejo še skrbno odmerjeni ženski sampli.

Burp v Hanged Man Paradox prisega na kontroliran kaos, ki ga usmerja trden ritem, združen z nešteto drobnimi efekti. Čeprav sledi vsako sekundo kak obrat, komad nikoli ne zveni kot poceni »everyhing goes«, s svojo »free jazz« maniro, pa celo malce spominja na album Standards, čikaške skupine Tortoise. Kleemar je v slovenski javnosti že kar znano ime. Vendar se na tej kompilaciji predstavlja sam, brez njegovih »sužnjev«, ki ga spremljajo na njegovih dobro zasnovanih organskih nastopih. Loveful sestavljajo tople, organske klaviature ter nostalgično navdahnjen vokal. Komad deluje zelo pozitivno, se drži radio formata in bi verjetno v »boljšem svetu« bil celo hit. Lep in optimističen konec, sicer zvokovno bolj mračne kompilacije. Michael Oster zaključi kompilacijo s kratkim outrom, sestavljenim iz nekaj skrbno pozicioniranih efektov.

Komadi na kompilaciji se prelivajo en v drugega, tako da vse skupaj deluje kot en dolg miks. Spekter glasbe, ki ga pokrivajo posamezni izvajalci je zelo širok, ampak vseeno deluje kompilacija zelo homogeno. Že dolgo nisem slišal kompilacije, ki bi imela tako variabilen zvok. Večinoma vsaka založba bolj ali manj postavi svojo zvokovno podobo, a tega pri Pharmafabriku ni. Upam si celo povedati, da je glasba na Fabriksamplerju tako samosvoja in suverena, da bi jo lahko brez sramu označil kot »novo«. Seveda se pri vsakem komadu lahko najdejo določene reference, a je osebna nota izvajalca še vedno dovolj močna, da kompilacija kot celota, gleda iz povprečja.

14 imen za prihodnost in kopica novih idej, ki lahko že malce zaspan »mainstream« dodobra prezračijo.

Zastonj download kompilacije na strani založbe Pharmafabrik.

Gledamo filme: Control (2007)

control.jpg

Tokrat pustim glavno besedo glasbi, jaz pa dodam samo tole:

Control je žalosten in tragičen film. Je film o človeku, ki je bil razpet med ženo in ljubico, boleznijo in glasbo, temo in svetlobo in ki je na koncu veliko premlad zapustil ta svet.

Režiser Anton Corbijn je opravil odlično delo. Vse ključne točke Curtisovega življenja je ovil v realistično črno-belo estetiko, v celoto, ki ostane z gledalcem.

Velik film.Velik band. Joy Division.

Digital

Isolation

Atmosphere


Poslušamo glasbo: Nortec Collective – Tijuana Sessions, Vol. 3 (2005)

nortec3.jpg

2005, Milrecords

Če je bila Mehika predvsem znana po svojih mariačijih, se je leta 2001 to spremenilo. Mehika se je pojavila v prvi vrsti popularne glasbe, predvsem zaradi v okolici Tijuane zbranega Nortec Collectiva, skupine audio-vizualnih umetnikov, ki so se v svojem zvoku naslanjali na tradicionalno zapuščino nortena (t.j. klasičnih mehiških glasbenih elementov, na klarinete, harmonike, tube, sinkopične ritme, trobila ipd.) ter jo združili z modernimi »techno« ritmi. Rezultat je bila kompilacija Tijuana Sessions, Vol. 1, ki je tudi Mehiko postavila na glasbeni zemljevid plesne glasbe. Spekter glasbe je segal od funky plesnih, na trenutke že housičnih ritmov, do bolj razigranih »big beat« produkcij, pa vse do bolj umirjenih in na trenutke že abstraktnih kompozicij. Šlo je za posrečeno ter hudo plesno spojino, ki je lepo združila moderno s tradicionalnim, a ni nikoli zvenela kot poceni world music ali obrtniški easy listening znamke Thievery Corporation. In kaj je novega na tretjem delu (res, drugega dela ni bilo!)? Predvsem občuten napredek v zrelosti ter kohezivnosti zvoka. V marsikaterem komadu je tako elektronika potisnjena v ozadje, kar daje občutek poslušanja čistega mehiškega big banda z vsemi možnimi trobili, harmonkami, klarineti, pulzirajočimi ritmi ter basi. Prav tako zvenijo produkcije bolj umirjeno, fokusirano, z večjim poudarkom na melodiji. Rezultat je visoko prečiščena ter do potankosti izpiljena zvrst norteca, ki je skoraj že zrela za katalogizacijo ter patentni urad. Komadi se gibljejo v bolj uptempo vodah, vmes pa se najdejo tudi kakšni zanimivi eksperimenti (npr. Panoptica se združi z obmejnimi trubadurji Calexico ter sproducira lepo deephouse ambientalo na mehiški način).

Za tretji del je značilna bolj zrela ter suverena produkcija, medtem, ko se sama glasba ni veliko odmaknila od idej, ki so bile nakazane že na prvencu. Prav tako je prišlo do redukcije stilov, celotna kompilacija zveni stilsko bolj homogeno, čeprav to ni tudi nujno dobro. Prvi del je bil nekaj posebnega ravno zaradi različnih stilov, zaradi nepopisne igrivosti ter volje pri raziskovanju ter eksperimentiranju. Tak zrel zvok, kot ga slišimo na tretjem delu bi kvečjemu pričakoval šele čez nekaj let. Seveda lahko temu pravimo tudi najdena identiteta, a kaj ko nekateri komadi zvenijo na trenutke tako prekleto resno in kalkulirano, da kar pogrešam rastur ter dinamiko prvenca. A kljub tej opazki, so Nortec Collective velika glasbena popestritev in pridobitev ter nekaj najboljšega, kar je prišlo na moja ušesa zadnja leta.

To je verjetno njihov največji hit – Polaris

Še malo mehiškega funka… – Tengo La Voz

Nekaj članov projekta Nortec Collective je izdalo in še izdaja tudi samostojne albume – npr. Terrestre ali Plankton Man, verjetno najbolj znan med njimi pa je Murcof, ki se na svojih albumih loteva bolj eksperimentalnih zvočnih izletov. Spodaj je en primer njegovega “sakralnega” minimalizma – Mapa.

Ghislain Pourier – No Ground Under (2008)

ghislain-pourier-no-ground-under.jpg

2008, Ninja Tune

Vsaj boljše poučeni že vemo, da je treba zadnje leta za potentne ritme in dobro podmazane gobezdače pogledati malce dlje, pobrskati izven sveta, v katerem trenutno vladajo le še zlate verižice, kromirana platišča in dizajnerska oblačila. The Bug, Spank Rock, Georgia Anne Muldrow in M.I.A., je le nekaj svetlih izjem, ki poslušalcu še dajejo upanje za dobro beat orientirano glasbo izven velikega biznisa.

Tudi Ghislain Poirier, kanadski beat maker je zanimivo ime, ki že zadnjih nekaj let konstruira omembe vredne ritme pod pragom javnega zaznavanja. No Ground Under je njegov novi album in je na kratko povedano: čista plesna bomba!. Elektro-dancehall, naspidiran reggaeton, kovinski dub, old school šejkanje, glitchy house nabijanje in množica reparjev ter rootsmanov, med katere se pomešajo celo Poirierjevi francosko repajoči kanadski homiji, so zelo različni elementi, ki tvorijo album No Ground Under, a jih kanadski producent mojstrsko poveže v zelo kohezivno in lepo poslušljivo celoto. Plesnost je na No Ground Under sicer v ospredju, a to ne pomeni, da Poirierjevi gosti ne spustijo tudi kakšne ostre bodice proti politiki ali obstoječemu svetovnemu redu. Na albumu se vokalni komadi izmenjujejo z inštrumentali in slednji, kar se kvalitete in izrazne moči tiče, za prvimi čisto nič ne zaostajajo (npr. elektro pošast It`s War War War ali zabluženo lomljenje ritmov Exils, na katerem gostuje violonist Abdelhak Rahal).

No Ground Under je eden izmed tistih redkih albumov, ki združuje čisto plesnost z resno noto oziroma, ki resnost posreduje na poslušljiv in privlačen način. Eden izmed albumov leta!

Poslušamo glasbo: Lupe Fiasco – The Cool (2008)

lupe-fiasco-the-cool.jpg

2008, Atlantic

Le kje se je zalomilo? Lupe Fiasco je verjetno najbolj neslavni slavni reper. Leta 2006 je izšel njegov prvi album Food & Liqour, a kljub mentorstvu Jay-Zja, bleščeči produkciji in drago nakupljenim semplom album v sredinskem hip-hop biznisu ni preveč zažgal. Zato se je Lupe drugega albuma lotil drugače. Za začetek si je zastavil bolj skromno in manj razkošno embalažo in bolj pronicljivo vsebino. Kaj je kul in kaj ne, je skoraj že filozofska iztočnica njegovega drugega albuma The Cool, na katerem Lupe pripoveduje zgodbice, secira in odkriva ter predvsem slikovito riše duševnost sredinskega hip-hopa, ki je v zadnjih nekaj letih postal kapitalizem v najčistejši obliki, v katerem vladajo in obvladujejo sceno magnati tipa Kanye West in Timbaland. Seveda Lupe s takim početjem ostaja del scene, ampak že dolgo ni bilo slišati nekoga, ki bi ob dramatičnih zvokih godal, s tako eksistenčno resnostjo pridigal in ponazarjal “naravo stvari”. In ravno ta resnost in vsebinska drugačnost Lupeja loči od množice pozerjev, ki jih je v hip-hopu zadnjih nekaj let čedalje več. Nekje v celotnem konceptu svoje mesto najde celo Snoop Dog, ki sicer zadnja leta životari v neki svoji zakajeni dimenziji, a na odličnem Hi-definition izpade potentno, kot že dolgo ne.

Kljub temu, da je Lupe zaradi svojih kvalitet skoraj že ogrožena vrsta, moramo albumu The Cool vseeno pripisati en minus – njegovo dolžino. Album je s svojimi 19 zapisi (70 minut) enostavno predolg, da bi obdržal visoko kvalitetno raven, ki je vzpostavljena v prvi polovici. Idealno bi bilo, če bi bil vsaj za tretjino krajši, a to ob visoki kvaliteti izdelka skoraj že izpade kot dlakocepstvo. Skratka, The Cool je kul in eden izmed najzanimivejših hip-hop albumov zadnjh nekaj let.

Lupe Fiasco – Superstar

Lupe Fiasco – Hi Definition

Gledamo filme: L…kot ljubezen (2007)

lllprointernet_000012.jpg

Gina (Lucija Šerbedžija) želi posneti svoj prvi film, zato se odpravi v Prago. Filmsko ekipo, ki je sestavljena iz raznih marginalnih tičev, že ima, potrebuje samo še denar. Tega seveda ni, zato se ekipa odloči, da bo z uprizoritvijo prometne nesreče pokasirala denar pri zavarovalnici. Plan propade, nabašejo pa na kokain, ki se ga odločijo prodati in tako financirati film. Zaplete se na točki, ko ugotovijo, da je kokain last kriminalcev, ki ga zahtevajo nazaj…

Dobro, vsebina filma ni nič posebnega, zato pa je toliko bolj zanimiva in privlačna njegova forma. Hitri rezi in šopanje dražljajev, ki spominjajo na dobro podmazan MTV spot, mestoma zelo izvirni kadri ter dinamična kamera, ki je zraven pri vsakem dogajanju, v vsaki luknji, v vsakem kotu, je le nekaj lastnosti filma, ob katerih bo vsakemu ljubitelju kinetičnih filmov ala Tarantino/Ritchie zaigralo srce, a bo moral ob tem še vedno gledati tudi nekaj “balasta z vzhoda”. Npr. v slovenskih filmih skoraj že obligatorno prisotne balkanske kletvice, ki vedno poskrbijo za krohot v kinodvorani in Rade Šerbedžijo, ki (spet) igra po vseh stereotipih sestavljenega vzhodnoevropskega mafijoza, z obupnim imenom Big Daddy.

Film, ki testira predvsem gledalčev razpon pozornosti in ne toliko višjih miselnih funkcij. Fair enough for me. Vsaj tokrat.