Mesec: september 2012

Can – The Lost Tapes

Skupina Can je nastala leta 1968 v Kölnu. Njeno jedro so tvorili štirje šolani glasbeniki z različnim  ozadjem: basist Holger Czukay in klaviaturist Irmin Schmidt sta študirala pri legendarnem skladatelju Karlheinzu Stockhausnu, ki je v svoja dela v petdesetih začel vnašati umetno generirane zvoke, bobnar Jaki Liebezeit in kitarist Michael Karoli pa sta nabirala glasbene izkušnje v jazzovskih krogih. Skupinin način ustvarjanja je bil »prost« v vsakem pomenu. Večina njihove glasbe je nastala kot rezultat dolgih in spontanih skupinskih preigravanj, iz katerih so nato člani naknadno »sestavljali« posnetke, zrele za albume. Četverica je v svojo glasbo vpletla trike avantgardnih skladateljev kot so Steve Reich, La Monte Young in Karlheinz Stockhausen, a ni želela ostati le na hodnikih akademskih kateder; te eksperimentalne prvine je poskušala vnesti v rock glasbo. Nastala je glasba izjemne širine in svobode, ki je tudi za marsikaterega iskalca »psihadeličnih« in »trippy« izkušenj predstavljala prevelik izziv.

Leta 1969 izide prvenec Monster Movie. Glas je prispeval Malcolm Mooney, ki sicer ni bil ravno pevec z razponom, a je pridodal tisti impulz »neprofesionalnosti«, zaradi katerega je bila celotna podoba bolj umazana in »garažna«. Prvenec svojo mestoma neobrušeno estetiko dolguje The Velvet Underground, skupini, s katero se je Irmin Schmidt srečal, ko je pohajkoval po ZDA. Osrednja pesem na albumu je You Doo Right, 20 minut trajajoč ep, ki ga žene natančno in čvrsto bobnanje Liebezeita (kot zanimivost: teh 20 minut je bilo izrezanih iz 6 ur trajajoče improvizacije!). Ravno njegovo monotono bobnanje, ki je bilo vedno v službi povzročanja zamaknjenosti in občutka »psihadeličnega«, je postalo ena izmed poglavitnih sil skupininega zvoka. Can postanejo »biomehanična« tvorba, natančen, a organski stroj in neustavljiva celota za nekaj prihodnjih let.

Skupino po izidu prvenca zaradi duševnih težav zapusti Mooney, ostali člani, zavezani k ideji »uravnotežitve« ustvarjalnih silnic, pa najdejo zamenjavo v Damu Suzukiju, ki ga poberejo dobesedno z ulice – slednji si je namreč ravno takrat v mestu služil kruh kot ulični glasbenik. Suzuki je svojo »vlogo« nepredvidljivega elementa odigral več kot izvrstno. Njegova besedila so bila v glavnem zimprovizirana, petje je prekinjal s kriki ali drugimi zvoki, določene zloge ali besede pa je za bolj hipnotičen učinek še mantrično ponavljal. Z njim se je oblikovala »klasična« postava skupine, ki je obstajala od leta 1970 do 1973.

V teh letih izidejo trije albumi, ki veljajo za skupinine najbolj uresničene izdelke: Tago Mago (1971), Ege Bamyasi (1972) in Future Days (1973). Ti albumi ponazarjajo celotno skupinino glasbeno obzorje: kratke in energične izbruhe, daljše pesmi, v katerih spet blesti Liebezeit in čisto eksperimentalne kompozicije, peklenske freak oute, ki kar kipijo od avantgardnega naboja. Leta 1974 izide Soon over Babaluma, na katerem prevzameta petje Schmidt in Karoli – Suzuki je namreč skupino po albumu Future Days zapustil. Med leti 1975 in 1979 izide še pet albumov, ki pa po prelomnosti in pomembnosti zaostajajo za prej naštetimi klasiki. A to ne pomeni, da se na njih ne najdejo omembe vredni trenutki. Na albumu Flow Motion (1976) tako npr. slišimo zvoke reaggeja in hitič I Want More, ki je skupino popeljal celo na Top of the Pops, na Saw Delight (1977) pa skupinino spogledovanje z world music.

V studiu skupine se je nenehno snemalo, zato ni nobeno presenečenje, da se je ob selitvi le-tega našlo za 30 ur arhiviranih posnetkov. Irmin Schmidt in njegov dolgoletni sodelavec Jono Podmore sta se lotila težkega in dolgotrajnega dela ter izluščila za dobre tri ure materiala, ki je zdaj dosegljiv na kompilaciji The Lost Tapes. Ob tem Schmidt poudarja, da ne gre za ostanke, ampak za pesmi, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli uvrstiti na albume, za koncertne posnetke in dela, ki jih je skupina naredila za razne filmske in televizijske produkcije. Vsebovane pesmi so nastale med leti 1968 in 1977, od tega dobri dve tretjini v skupininem najbolj zanimivem obdobju, t.j. med letoma 1968 in 1973.

The Lost Tapes so po Unlimited Edition (1976) in Delay 1968 (1981) že tretja tovrstna izdaja, zato toliko bolj preseneča kvaliteta večine posnetkov, ki v ničemer ne zaostajajo za njihovimi najbolj čislanimi albumi. Teh 30 pesmi lahko razdelimo na dve skupini: na tiste, v katerih pojeta Mooney ali Suzuki, in na daljše inštrumentalne stvaritve. Naravnost neverjetno je, da pesmi, kot je razpuščena Deadly Doris, predvsem pa Waiting for the Streetcar, v kateri Mooney vsaj pet minut manično skandira »Waiting for the Streetcar!«, niso prišle na prvenec. Vsaj enako odklopljena je tudi True Story, kjer Mooney ob srhljivih zvokih klaviatur pripoveduje zgodbo prežeto z žlahtnimi substancami in nenavadnimi osebki. 12- minutna Dead Pigeon Suite se konča s pasažo, iz katere je nastal Vitamin C, pesem, ki se nahaja na albumu Ege Bamyasi. Graublau je 16-minutni inštrumental, ki kaže na izjemno usklajenost in idejno ostrino četverice, ki je verjetno na takšen način znala igrati tudi po več ur skupaj. Millionenspiel je neposreden in skorajda že čisto »rockerski«, torej takšen, kot ga od skupine nismo vajeni. Med vsemi čudaštvi in avantgardnimi prebliski najdemo tudi pesmi Oscura Primavera in Private Nocturnal, ki sta nekaj posebnega. Če upoštevamo, da je v skupinini glasbi nenehno prisotna nekakšna napetost in avantgardna ostrina, je nenavadno slišati tako spokojni in zasanjani pesmi. Zanimiva je še koncertna izvedba pesmi Spoon, ki je na albumu dolga le nekaj čez tri minute, na omenjenem posnetku pa skupina iz nje ustvari neverjetno 16-minutno osredotočeno čudo. Ravno ta posnetek kaže, da je skupina na koncertih pokazala še dodatne kompozicijske sile, za katere smo na studijskih albumih prikrajšani.

Zbirka The Lost Tapes vsebuje veliko posnetkov, za katere bi bilo škoda, če bi ostali v predalu. Ponavadi so takšne izdaje le za največje fene in zanesenjake, v navedenem primeru pa gre za izdelek, ki odlično dopolnjuje skupinine najboljše albume. Po besedah Schmidta so zdaj skupinini »trezorji« prazni, ne zanika pa možnosti izdaje kakšnega koncertnega posnetka iz tistega časa.

Can je ena izmed tistih skupin, ki tudi z leti ostaja relevantna in pomembna. Krasi jo prepoznaven in specifičen zvok, ki izvira iz poguma in preseganja konvencij. Seznam imen, ki so se sklicevala na Can je dolg in se začne pri Public Image Ltd, Suicide, Sonic Youth in Davidu Bowieju, konča pa npr. pri skupini Radiohead. Skupina je svoj zadnji album Rite Time izdala leta 1989, od takrat naprej pa posamezni člani sodelujejo v raznih glasbenih projektih. Skupinin vpliv na razne glasbene zvrsti je neprecenljiv, zbirka The Lost Tapes pa lahko služi kot ena izmed vstopnic v čudovit in pustolovski glasbeni svet, ki mu še danes težko najdemo para.

Advertisements

2.0

Pa sem preseljen. Na novem naslovu se nahajajo vsi zapisi, ki so nastali v petih letih, z vsemi komentarji. Prenesli se niso edino posnetki iz youtubea; v zadnji objavi o Morriconeju sem posnetke še enkrat vnesel, ostalih pa ne bom popravljal. Preveč zamudno, energijo bom rajši usmeril v nove objave. Mogoče mi bo končno uspelo začeti s predstavljanjem najljubših albumov, mogoče se celo spet lotim kakšnega filmskega zapisa. Drugače pa vse po starem: nekaj izbranih recenzij, ki jih pišem za rockonnet, nekaj zapisov o tej in oni glasbi ter seveda bližajoč glasbeni obračun z letom 2012. Zaenkrat je bilo leto pestro in raznoliko, a bo trajnejše sledi pustila le peščica – npr. “izgubljeni” posnetki vedno relevantne skupine Can, ki lepo kažejo, kako vznemirljiva je lahko rock glasba. Recenzija sledi kmalu.

We Love Ennio

Verjetno se večina ob omembi Ennia Morriconeja spomni na tole, tole in mogoče še na tole. Prištejmo še glasbo iz filmov kot sta Cinema Paradiso in Once Upon a Time in America, in dobimo prgišče njegovih najbolj znanih kompozicij – ampak hkrati tudi glasbo, ki je zaradi hiperizpostavljenosti in posledične »zgonjenosti« pri meni izgubila ves čar. Ne, teh njegovih »hitov« ne potrebujem več, oziroma se k njim zatečem le še redko. Po drugi strani pa ima Morricone vsaj še dva obraza, ki imata v mojem srcu prav posebno mesto. Ja, brez tega pa ne morem. Ob takšni glasbi našpičim ušesa in sem po dolgem in počez navdušen. Zaradi tega je Morricone pri meni v top 3. Za vedno.

1. Seksi Morricone. Ja, tudi takšen zna biti. Lahkoten, kul, stajliš in vsaj z eno nogo v bossa novi, sladkorju, muzaku in tisti nezamenljivi »italijanski melodrami«. Kot ozadje za italijanske trilerje (t.i. giallo filme) iz sedemdesetih in z vedno prisotno Eddo Dell’Orso, ki sladkim zvokom pridoda erotično noto.

Kaj: Mondo Morricone. Zbirka treh CD-jev z glasbo iz raznih bolj ali manj obskurnih italijanskih filmov iz sedemdesetih. Poslušati s koktejlom v roki.

La Lucertola (iz meni zelo ljubega gialla Una lucertola con la pelle di donna režiserja Lucia Fulcija)

Un Altro Mare

2. Morricone, eksperimentator. Tesnoben, psihadeličen in minimalističen. Z glasovi, ki tokrat ne brnijo erotično, ampak se prebijajo iz objema najhujših travm in prepadov. Kričanje, zavijanje, ječanje in stokanje v krčih strahu in groze.

Kaj: a) Crime and Dissonance. Dva CD-ja eksperimantalnih zapisov iz najtemnejših kotičkov. Izdano pri Pattonovem Ipecacu, ki je velik velik fen maestra. b) The Thriller Collection. Še dva CD-ja s podobnimi zvoki in valovanjem. Poslušati v osvetljenih prostorih.

Astratto III

1970 (iz Argentovega Il gatto a nove code)

Morricone je bil član glasbene impro skupine z naravnost čudovitim imenom Gruppo Di Improvvisazione Nuova Consonanza, ki je nastala leta 1964. Ponavadi zvenijo tako in so verjetno bili tudi za najbolj odprte ume težak zalogaj:

Kaj pa počnejo improvizatorji, ko se naveličajo tako minimalističnega udejstvovanja? Gredo dobro “zagruvat” in na trenutke zvenijo kot spremljevalna skupina “električnega” Milesa Davisa, sam Morricone pa rad potegne s svojo nabrito freejazzovsko trobento. Akademski žur. Albumi: zaenkrat Niente (1971) in Cold Eyes of Fear (1971), glasba iz istoimenskega filma.