Skupina Can je nastala leta 1968 v Kölnu. Njeno jedro so tvorili štirje šolani glasbeniki z različnim ozadjem: basist Holger Czukay in klaviaturist Irmin Schmidt sta študirala pri legendarnem skladatelju Karlheinzu Stockhausnu, ki je v svoja dela v petdesetih začel vnašati umetno generirane zvoke, bobnar Jaki Liebezeit in kitarist Michael Karoli pa sta nabirala glasbene izkušnje v jazzovskih krogih. Skupinin način ustvarjanja je bil »prost« v vsakem pomenu. Večina njihove glasbe je nastala kot rezultat dolgih in spontanih skupinskih preigravanj, iz katerih so nato člani naknadno »sestavljali« posnetke, zrele za albume. Četverica je v svojo glasbo vpletla trike avantgardnih skladateljev kot so Steve Reich, La Monte Young in Karlheinz Stockhausen, a ni želela ostati le na hodnikih akademskih kateder; te eksperimentalne prvine je poskušala vnesti v rock glasbo. Nastala je glasba izjemne širine in svobode, ki je tudi za marsikaterega iskalca »psihadeličnih« in »trippy« izkušenj predstavljala prevelik izziv.
Leta 1969 izide prvenec Monster Movie. Glas je prispeval Malcolm Mooney, ki sicer ni bil ravno pevec z razponom, a je pridodal tisti impulz »neprofesionalnosti«, zaradi katerega je bila celotna podoba bolj umazana in »garažna«. Prvenec svojo mestoma neobrušeno estetiko dolguje The Velvet Underground, skupini, s katero se je Irmin Schmidt srečal, ko je pohajkoval po ZDA. Osrednja pesem na albumu je You Doo Right, 20 minut trajajoč ep, ki ga žene natančno in čvrsto bobnanje Liebezeita (kot zanimivost: teh 20 minut je bilo izrezanih iz 6 ur trajajoče improvizacije!). Ravno njegovo monotono bobnanje, ki je bilo vedno v službi povzročanja zamaknjenosti in občutka »psihadeličnega«, je postalo ena izmed poglavitnih sil skupininega zvoka. Can postanejo »biomehanična« tvorba, natančen, a organski stroj in neustavljiva celota za nekaj prihodnjih let.
Skupino po izidu prvenca zaradi duševnih težav zapusti Mooney, ostali člani, zavezani k ideji »uravnotežitve« ustvarjalnih silnic, pa najdejo zamenjavo v Damu Suzukiju, ki ga poberejo dobesedno z ulice – slednji si je namreč ravno takrat v mestu služil kruh kot ulični glasbenik. Suzuki je svojo »vlogo« nepredvidljivega elementa odigral več kot izvrstno. Njegova besedila so bila v glavnem zimprovizirana, petje je prekinjal s kriki ali drugimi zvoki, določene zloge ali besede pa je za bolj hipnotičen učinek še mantrično ponavljal. Z njim se je oblikovala »klasična« postava skupine, ki je obstajala od leta 1970 do 1973.
V teh letih izidejo trije albumi, ki veljajo za skupinine najbolj uresničene izdelke: Tago Mago (1971), Ege Bamyasi (1972) in Future Days (1973). Ti albumi ponazarjajo celotno skupinino glasbeno obzorje: kratke in energične izbruhe, daljše pesmi, v katerih spet blesti Liebezeit in čisto eksperimentalne kompozicije, peklenske freak oute, ki kar kipijo od avantgardnega naboja. Leta 1974 izide Soon over Babaluma, na katerem prevzameta petje Schmidt in Karoli – Suzuki je namreč skupino po albumu Future Days zapustil. Med leti 1975 in 1979 izide še pet albumov, ki pa po prelomnosti in pomembnosti zaostajajo za prej naštetimi klasiki. A to ne pomeni, da se na njih ne najdejo omembe vredni trenutki. Na albumu Flow Motion (1976) tako npr. slišimo zvoke reaggeja in hitič I Want More, ki je skupino popeljal celo na Top of the Pops, na Saw Delight (1977) pa skupinino spogledovanje z world music.
V studiu skupine se je nenehno snemalo, zato ni nobeno presenečenje, da se je ob selitvi le-tega našlo za 30 ur arhiviranih posnetkov. Irmin Schmidt in njegov dolgoletni sodelavec Jono Podmore sta se lotila težkega in dolgotrajnega dela ter izluščila za dobre tri ure materiala, ki je zdaj dosegljiv na kompilaciji The Lost Tapes. Ob tem Schmidt poudarja, da ne gre za ostanke, ampak za pesmi, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli uvrstiti na albume, za koncertne posnetke in dela, ki jih je skupina naredila za razne filmske in televizijske produkcije. Vsebovane pesmi so nastale med leti 1968 in 1977, od tega dobri dve tretjini v skupininem najbolj zanimivem obdobju, t.j. med letoma 1968 in 1973.
The Lost Tapes so po Unlimited Edition (1976) in Delay 1968 (1981) že tretja tovrstna izdaja, zato toliko bolj preseneča kvaliteta večine posnetkov, ki v ničemer ne zaostajajo za njihovimi najbolj čislanimi albumi. Teh 30 pesmi lahko razdelimo na dve skupini: na tiste, v katerih pojeta Mooney ali Suzuki, in na daljše inštrumentalne stvaritve. Naravnost neverjetno je, da pesmi, kot je razpuščena Deadly Doris, predvsem pa Waiting for the Streetcar, v kateri Mooney vsaj pet minut manično skandira »Waiting for the Streetcar!«, niso prišle na prvenec. Vsaj enako odklopljena je tudi True Story, kjer Mooney ob srhljivih zvokih klaviatur pripoveduje zgodbo prežeto z žlahtnimi substancami in nenavadnimi osebki. 12- minutna Dead Pigeon Suite se konča s pasažo, iz katere je nastal Vitamin C, pesem, ki se nahaja na albumu Ege Bamyasi. Graublau je 16-minutni inštrumental, ki kaže na izjemno usklajenost in idejno ostrino četverice, ki je verjetno na takšen način znala igrati tudi po več ur skupaj. Millionenspiel je neposreden in skorajda že čisto »rockerski«, torej takšen, kot ga od skupine nismo vajeni. Med vsemi čudaštvi in avantgardnimi prebliski najdemo tudi pesmi Oscura Primavera in Private Nocturnal, ki sta nekaj posebnega. Če upoštevamo, da je v skupinini glasbi nenehno prisotna nekakšna napetost in avantgardna ostrina, je nenavadno slišati tako spokojni in zasanjani pesmi. Zanimiva je še koncertna izvedba pesmi Spoon, ki je na albumu dolga le nekaj čez tri minute, na omenjenem posnetku pa skupina iz nje ustvari neverjetno 16-minutno osredotočeno čudo. Ravno ta posnetek kaže, da je skupina na koncertih pokazala še dodatne kompozicijske sile, za katere smo na studijskih albumih prikrajšani.
Zbirka The Lost Tapes vsebuje veliko posnetkov, za katere bi bilo škoda, če bi ostali v predalu. Ponavadi so takšne izdaje le za največje fene in zanesenjake, v navedenem primeru pa gre za izdelek, ki odlično dopolnjuje skupinine najboljše albume. Po besedah Schmidta so zdaj skupinini »trezorji« prazni, ne zanika pa možnosti izdaje kakšnega koncertnega posnetka iz tistega časa.
Can je ena izmed tistih skupin, ki tudi z leti ostaja relevantna in pomembna. Krasi jo prepoznaven in specifičen zvok, ki izvira iz poguma in preseganja konvencij. Seznam imen, ki so se sklicevala na Can je dolg in se začne pri Public Image Ltd, Suicide, Sonic Youth in Davidu Bowieju, konča pa npr. pri skupini Radiohead. Skupina je svoj zadnji album Rite Time izdala leta 1989, od takrat naprej pa posamezni člani sodelujejo v raznih glasbenih projektih. Skupinin vpliv na razne glasbene zvrsti je neprecenljiv, zbirka The Lost Tapes pa lahko služi kot ena izmed vstopnic v čudovit in pustolovski glasbeni svet, ki mu še danes težko najdemo para.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 