2016, zadnjič

1. Bonnie ‘Prince’ Billy & Bitchin Bajas – Epic Jammers and Fortunate Little Ditties

Fascinantno, da takšen napol hipijevski album deluje tako dobro v letu 2016. Že sami naslovi komadov (npr. Show Your Love and Your Love Will Be Returned ali You Will Soon Discover How Truly Fortunate You Really Are) spominjajo na pozitivne afirmacije iz najcenejših knjig za samopomoč. Pa komadi, ki se naslanjajo na izgubljanje v toku, na meditativne blodnje in krautrockerske maše iz začetka sedemdesetih. In Bonnie ‘Prince’ Billy, ki zveni, kot da so ga posneli med dremežem … A deluje. Iskren album brez trohice cinizma in ironije. Nadzorovana psihadelija, ki se dodobra odpre šele po prvi tretjini: komadi zadihajo in postanejo prostorni. Glas Princea Billyja se  med ponavljanjem manter v plasteh sintetičnega toka začne razblinjati in preden dokončno odtava: spodbudna prizemljitev: Your Hard Work Is About to Pay Off. Keep On Keeping On. Seveda.

 

2. Explosions in the Sky – The Wilderness

Skupina je bila, kar se vznesene kitarske glasbe tiče, vedno v senci bolj opaznih imen kot sta npr. Godspeed You! Black Emperor ali Do Make Say Think. Enostavno ni imela ničesar takšnega, kar bi jo ločilo od drugih. Pričujoči album pa je vseeno malce drugačen. Na njem se je skupina poigrala z obliko post-rocka, na njega pogledala z druge perspektive, hkrati pa ohranila njegov privlačen čustveni naboj. Vse skupaj deluje bolj mikroskopsko, na manjši ravni, a ima enak učinek.

3. Eluvium – False Readings On

Sveta glasba, ki lebdi nekaj metrov nad tlemi. Velike geste in prostori, počasno premikanje, celo operni pevci se ustavijo za nekaj trenutkov. Pozitivno, vzneseno, zvočni približek opazovanju rumene svetlobe, ki prihaja skozi okna katedrale. Tu pa tam se pojavi malce umazanije, a tudi ta je v službi svetega. Life-affirming.

4. Andy Stott – Too Many Voices

Mah, lahko bi kaj jamral: recimo nad spoznanjem, da se je Stott, ki je imel enega izmed bolj prepoznavnih stilov zadnjih nekaj let, pridružil karavani, tripajoči na negovan 80’s retro kič, in da so nekateri komadi le dve ulici oddaljeni od konvencionalnega elektro popa. Pa ne bom. Ker skozi nekatere komade vseeno še pronica tisti zloben industrijski/dub-techno feeling, ki je haral na prejšnjih stvaritvah.

2016, tretjič

5. Raime – Tooth

Bolj ekonomično in redukcionistično ne gre. Raime uporabi samo tiste elemente, s katerimi komadi ravno še delujejo. Tooth je eno in isto vračanje na začetek, vrtenje v krogu brez vidnega napredka. Krožna ujetost in potlačenost. Bolanpeslovisvojrep. Res.

6. Autistici & Justin Varis – Nine

Pomirjujoča lepota sakralnega dronea. 16 krat. Tole kar gre in gre, se razteza, zavzema prostor ter potuje proti nedoločenemu cilju.

7. Umberto – Alienation

Za vse fene glasbenega primitivizma Johna Carpenterja, vizualne estetike Argenta, Fulcija in Bave iz osemdesetih ter zraven pripadajočih zvokov Goblina in Claudia Simonettija. Tako dramatično in resno, da je že smešno, torej takšno, kot so pač takrat bile italo grozljivke.

8. The Orb – COW / Chill Out, World

Vau, to pa je lepo. COW je vrnitev k Orbovemu legendarnemu prvencu. Sicer (skoraj) brez beatov, zato pa z značilnimi okoljskimi zvoki, glasovnimi sempli, bizarnimi efekti in postfloydovsko psihadelijo. Duhovni sorodnik klasika Chill Out (The KLF!).

2016, drugič

9. Wolf Müller & Cass. – The Sound of Glades

Tole je več kot popolno za predvajanje v kakšnem wellness centru. Kičasti sintiji, zvoki narave in čista ezoterika. Popolno za ozadje. Mogoče že iz zvočnikov na naslednjem new agerskem krožku blizu vas.

10. Ian William Craig – Centres

V treh letih trije res dobri albumi. Craig nadaljuje tam, kjer je končal na lanskem albumu: svoj šolani glas cefra na prakoščke, ga prekriva s šumom, po novem pa ga tu in tam tudi izpostavi v vsej svoji lepoti. Eden izmed najzanimivejših izvajalcev zadnjih nekaj let.

11. Steve Hauschildt – Strands

Hauschildt dela nevsiljivo sintijevsko glasbo, ki vsaj tretjino dolguje Ashri in Clusterju. Na zadnjih nekaj albumih pa se zateka v estetiko, ki je bližje new agerskemu razsvetljenju. Strands je blizu sintijevske ezoterike, blizu tiste brezciljnosti in poljubnosti, a še na pravi strani kiča.

12. Marielle V Jakobsons – Star Core

Sintiji brbotajo kot v najboljših Clusterjevih časih, nekje vmes pa lebdita violina in flavta. Sedativno kot najboljši chill out. Skoraj. Tole je vseeno preveč skrbno narejeno in načrtovano. Za takšen easy listening je potreben hard work.

2016, prvič

13. The Avalanches – Wildflower

Ne, ni boljši kot legendarni prvenec iz leta 2000. Preveč časa je minilo in preveč se je zgodilo v glasbenem svetu od takrat. Skupina je tudi tokrat prebrskala arhive plat in iz semplov diska, funka in psihadeličnega popa sestavila zaokroženo celoto s pozitivnim in vznesenim feelingom, ki je krasil že prvenec. Večno poletje.

 

 

 

14. Autechre – elseq 1-5

A sem ta album kdaj poslušal od prvega do zadnjega komada, torej v enem kosu? Nikoli. Pri 21 komadih, ki jih je za dobre 4 ure, je to velik izziv. V bistvu ga sploh nisem veliko poslušal, saj zadnjih nekaj duetovih albumov zahteva celega človeka in pravo duševno uglašenost. Občasen in predvsem naključen scenosled štirih, petih komadov pa je pokazal, da je Autechrova glasba še vedno ambiciozna, zanimiva, raziskovalna, pretenciozna, dolgovezna, samozadostna, abstraktna, nedostopna in včasih tudi izjemno poljubna in brezciljna. Ni veliko glasbe, ki bi pokrivala vse te parametre.

15. Biosphere – Departed Glories

Na naslovnica je fotografija, ki je bila posneta pred dobrimi 100 leti. Ruski fotograf Sergei Mikhailovich Prokudin-Gorskii je s primitivno metodo koloriziral svoje fotografije in tako je svet carske Rusije zasijal v barvah. Fascinantno je dandanes gledati te stare fotografije, nekatere izgledajo, kot da so snete z Instagrama. Departed Glories zveni kot odmev tega že davno neobstoječega sveta. Gre za nekakšen etnoiziran ambient, za starikavo gmoto iz preteklosti z vijugami, ki zahtevajo dobre slušalke.

16. Tim Hecker – Love Streams

Njegova zadnja dva albuma (Virgins in Ravedeath, 1972) sta dobila oh in sploh pohval, a se me nista dotaknila. Še vedno menim, da je Tim Hecker rahlo precenjen, ampak vseeno je Love Streams ostal z mano do konca leta. In težko s prstom pokažem zakaj; nekaj enostavno je na teh procesiranih zborih in grobem šumenju, nekaj, kar se na koncu sprovede v rahlo pretenciozno, a smiselno celoto.