Glasbeno 2023, zadnjič (ponovne izdaje)

Fridge – Happiness (2001)

Bell Orchestre – Recording a Tape the Colour of the Light (2005)

Techno Animal – Re-Entry (1995)

Air – Moon Safari (1998)

Še preden je bolj resno začel s samostojno kariero kot Four Tet, je bil Kieran Hebden član postrokerjev Fridge. Skupina je bila najbolj aktivna v drugi polovici devetdesetih, ko je izšla večina njene diskografije. Leta 2001 izide Happiness, album, ki ga redno poslušam že od izida. Krasi ga širok nabor idej in uporabljenih inštrumentov. Poleg kitare, bas kitare in bobnov slišimo še pozavno, ksilofon, klavir ter terenske posnetke in razne semple. Že naslovi skladb nam povedo, iz česa so sestavljene (npr. Melodica and Trombone ali Cut Up Piano and Xylophone). Four Tet je kasneje za svoj čislani album Rounds (2003) črpal bolj ali manj iz istega bazena idej, a meni je bil Happiness vedno bolj všeč. Je igriv, prežema ga nekakšna otroška naivnost in radovednost ter vsebuje več zapomnljivih trenutkov.

Prvenec kanadske skupine Bell Orchestre sem letos slišal prvič. Ob izidu leta 2005 sem ga zgrešil, a mislim, da mi bi bil že takrat všeč. Zgodnja pot skupine je močno povezana z rojaki Arcade Fire. Obe skupini sta svoj prvenec snemali v istem studiu in si delili nekaj članov. Tudi glasbeno imata oba prvenca nekaj skupnega: na obeh slišimo s komunskim duhom prepojeno ustvarjanje. So pa tudi določene razlike. Arcade Fire je šel po poti vznesenega in himničnega. Bell Orchestre proti čustvenemu naboju instrumentalnega post-rocka, čeprav ta pojem ne zajame skupininega celotnega razpona. Nekatere skladbe so za zvrst neobičajno usmerjene navzven. Posebna je tudi izbira inštrumentov. Glasba je večinoma sestavljena iz trobil, godal in različnih tolkal. Kitara je v drugem planu, po navadi kar v tretjem. Arcade Fire so kmalu po prvencu poželi svetovno slavo, Bell Orchestre pa ostali na obrobju. Mogoče bodo s to ponovno izdajo pridobili vsaj nekaj novih fenov.

Justin Broadrick in Kevin Martin sta moža številnih projektov. Pri prvem sta verjetno najbolj znana Godflesh in Jesu, pri drugem The Bug. Nered in hrup delata že od osemdesetih naprej, včasih tudi skupaj (npr. Ice ali God). Med bolj znanimi projekti je Techno Animal. Re-Entry (2 diska, skoraj 150 minut!) je izšel sredi devetdesetih in je v zvok spremenjena apokalipsa. Na prvem disku vlada obsedeno stanje. Glasba počasi melje, je težka in psihadelična. Diši po zapuščenih industrijskih obratih in betonu. Drugi disk je sicer brez težkih beatov, a vsebuje nelagoden in mračen, nekakšen narkomanski ambient/drone. Proti koncu drugega diska se krivulja aktivnosti čedalje bolj ravna, dokler na koncu ne slišimo samo še daljni odmev in zvoke onostranstva. Re-Entry je glasba sivega, brezbarvnega sveta nekje v prihodnosti.

Moon Safari sem ob izidu kupil bolj ali manj na slepo. Prvi singl Sexy Boy mi sploh ni bil všeč, v nakup so me bolj prepričale goreče recenzije, ki so albumu prisodile najvišjo oceno. In ni mi bilo žal, mislim, da gre za enega izmed albumov, ki sem jih v življenju največkrat slišal. Znam ga na pamet, a si ga občasno še privoščim. Seveda celega, od začetka do konca. Včasih tudi dvakrat zapored. Moon Safari je eden izmed tistih popolnih prvencev. Airovca sta bila kasneje sicer tudi bolj eksperimentalna (10 000 Hz Legend), bolj mračna (The Virgin Suicides) in še bolj pop (Talkie Walkie), a po mojem mnenju nista presegla prvenca. Nekaj je na njem tudi še 25 let po izidu. Je kot iz enega kosa, nostalgičen in sodoben hkrati. Čaroben in poseben, sestavljen iz 10 skladb in vsaj iz dvakrat toliko spominov.

Glasbeno 2023, tretjič

Liturgy – 93696

Fire! Orchestra – Echoes

93696 je zajeten kos (15 skladb, 82 minut!)  t.i. transcendentalnega black metala, afirmativnega in sprejemajočega. Vodja, oziroma po novem voditeljica Liturgyja Haela Ravenna Hunt-Hendrix še vedno objavlja posnetke, v katerih razglablja o umetnosti in filozofiji. Pri tem početju je še vedno resna in zavzeta kot na začetku. Skupina je še vedno tudi tarča posmeha in nekje na nekem forumu skupina ljudi še vedno debatira o tem, kako je skupina škodljiva za black metal in metal glasbo na splošno. Seveda je tudi novi album konceptualen, a tudi če se ne poglobimo v teoretično podstat glasbe, lahko ob njej uživamo. Osnovno gonilo je specifičen in takoj prepoznaven ton kitare, mehanski in bleščeč hkrati. Album je premišljeno strukturiran. Po divjih in intenzivnih skladbah sledijo krajši instrumentali ali zborovsko petje, ki poslušalca za trenutek odkrenejo in umirijo, nato pa se spet začne. Osem, devet, tudi štirinajst minut dolgi urnebesi, ki poleg meteža kitar in bobnov v sebi nosijo še klasična glasbila, razne efekte in prepoznaven Ravennin krik. Vznesena, čudovita, nora – predvsem pa larger than life glasba s toliko fantastičnimi trenutki, da bi lahko samo s tem albumom preživel nekaj tednov ali mesecev. Noro je tudi to, kar dela saksofonist Mats Gustafsson. S Fire! Orchestra že dobrih deset let razširja okvirje jazz glasbe. Echoes je naslov najnovejšega albuma in je do zdaj najbolj ambiciozna stvaritev v orkestrovi diskografiji. Nekaj čez 40-članska postava (!) se v skoraj dveh urah loti free/spiritual jazza, prog rocka in sodobne avantgarde, slišimo pa tudi etno citate, petje in recitiranje. Album s svojo velikopoteznostjo spominja na velike jazz orkestre iz preteklosti, npr. na projekta Septober Energy in Escalator Over the Hill. Echoes je odličen primer brezmejne človekove ustvarjalnosti. Je kot iz enega kosa, mojstrsko strukturiran, zato se ga mora poslušati celega, od začetka do konca.

Aphex Twin – Blackbox Life Recorder 21f / in a room7 F760

Nídia – 95 MINDJERES

Aphex Twin je eden izmed tistih zaslužnežev, ki so rejversko glasbo zapuščenih skladišč spravili med domače štiri stene. Electronic listening music se je takšni glasbi takrat reklo, kasneje pa se je prijel malce neroden izraz Intelligent dance music (IDM). Richard David James, tako je namreč njegovo pravo ime, je v devetdesetih pod različnimi umetniškimi imeni izdal veliko prelomne in pomembne elektronske glasbe, s katero je vplival na tisoče drugih ustvarjalcev in sprožil nešteto posnemovalcev. Nase je opozoril tudi s čudaško pojavo ter bizarnimi in vplivnimi videospoti. Tudi v dvatisočih še izdaja glasbo, a se osredotoča predvsem na EPje – njegov trenutno zadnji album Syro je izšel že leta 2014. Svoj skorajda že mitološki status dandanes utrjuje še z občasnimi nastopi in nenavadnimi potezami (leta 2015 je na Soundcloud naložil nekaj čez 250 še neizdanih skladb). Štiri skladbe novega EPja Blackbox Life Recorder 21f / In a Room7 F760 ne bodo spremenile sveta. Zvenijo kot posodobljene različice stvaritev, ki so izšle na legendarnem albumu Selected Ambient Works 85-92. Zanimivo je, kako samosvoj glasbeni jezik je razvil Aphex Twin. Njegove stvaritve, oziroma vsi uporabljeni elementi so takoj prepoznavni in domači. Ima jasen in edinstven zvok, ki še vedno štrli iz povprečja – pa čeprav so njegova najbolj prelomna dela že daleč nazaj. Nekaj samosvojega in prepoznavnega počne tudi lizbonska založba Príncipe. Krasi jo uniformnost na večih nivojih, začenši z vizualno podobo naslovnic. Glasba izvajalcev je do kosti slečena in na najnujnejše elemente reducirana klubska glasba, ki črpa iz kudura, angolske glasbe in plesa. Tudi album 95 MINDJERES krasi minimalistična podoba in repetativni vzorci ter se brezhibno prilega založbini estetiki.

Chuquimamani-Condori – DJ E

Chuquimamani-Condori je Elysia Crampton je E+E, oziroma ena izmed najbolj zanimivih producentskih pojav eksperimentalne elektronske glasbe zadnjih deset let. Če bi moral njeno glasbo opisati z enim pridevnikom, bi uporabil besedo overwhelming. Veliko vsega, predvsem pa veliko vsega hkrati. Novi album DJ E je neverjetno GLASNA in čudovito KAOTIČNA elektronska glasba, kjer se principi zvočnega kolažiranja in konkretne glasbe srečajo s tradicionalno glasbo, latino kičem in digitalnim vrvežem sedanjosti ter strnejo v nepopisno lepoto, oziroma z njenimi besedami:

“it was made w no label support, no agencies, no management, no distributors, no mastering. this is the sound of our water ceremonies, the 40 bands playing their melodies at once to recreate the cacophony of the first aurora & the call of the morning star venus. If you ever cared for me, if I ever loved you, if I ever did you wrong, if you ever broke my heart, then fuck w me now. If you connect w this music, please share it w somebody else”

Ravnokar sem, saj je DJ E nekaj najboljšega, kar sem letos slišal.

Glasbeno 2023, drugič

Eluvium – (Whirring Marvels In) Consensus Reality

Rolin / Pulice / Powers – Prism

Eluvium (Matthew Cooper) že 20 let dela čarobno glasbo na križišču klasične, ambientalne in drone glasbe. Je eden izmed mojih ljubših izvajalcev zadnjih 10, 15 let. Njegovi albumi, začenši s slikovitimi naslovnicami, so kot vrata v domišljijski svet poln čudes. (Whirring Marvels In) Consensus Reality je bil v celoti posnet s pomočjo orkestra. Tokrat ne slišimo za Copperja značilnih dronov, a album vseeno ohranja avtorjevo prepoznavno ambientalno dimenzijo. V glasbi se po navadi ponavljajo določene teme, melodije, ki so z vsako ponovitvijo močnejše in bolj izrazne. Pozitivna, life affirming glasba. K transcendenci sili tudi saksofonist Cole Pulice. V najboljših trenutkih njegova glasba res posega po svetem in duhovnem, v manj navdahnjenih pa bi še najbolj spadal za ozadje v kakšen spa ali wellness center. Prism je v celoti na pravi strani. Naredil ga je skupaj s Powersom in Rolinom, ki zvok saksofona podložita s kitarskimi droni in hipnotizirajočim zvokom cimbal. Vznesena glasba z dušo in za dušo.

ALL HANDS_MAKE LIGHT – Darling the Dawn

Bobby Lee – Endless Skyways

ALL HANDS_MAKE LIGHT sestavlja Efrim Menuck, sicer član mogočnih post-rockerjev Godspeed You! Black Emperor, in Ariel Engle, članica radostne in s komunskim duhom prepojene skupine Broken Social Scene. Skupni projekt nima veliko skupnega z matičnima skupinama. Temelj glasbe je po navadi zgoščen in premočrten drone sredi katerega lebdi eteričen glas Engle ali posamezni bolj ali manj razpoznavni instrumenti. Kriptična in sanjava glasba z več kot očitnimi psihadeličnimi potiski. V sedemdesetih bi takšno glasbo označili kot Drogen Musik. Pri kitaristu Bobbyju Leeju so stvari malo bolj preproste. Če album nosi naslov Endless Skyways, posamezne skladbe Impregnated by Drops of Rainbow in Acid Grassland, izvajalec pa je na nekaterih fotografijah videti, kot da je z mlekom dobival psihadelično glasbo sedemdesetih, vemo pri čem smo. Spet Drogen Musik. Plus nekaj posrečenih križanj glasbe ameriških prostranih ravnic in nemškega kozmičnega krautrocka. Cosmic Americana.

Fred again.. & Brian Eno – Secret Life

Laibach – Sketches of the Red Districts

Kaj imata skupnega 30-letni Fred again.. in 75-letni Brian Eno? Na prvi pogled čisto nič, a njuno sodelovanje sega še v leto 2014. Eno je takrat izdal dva albuma s Karlom Hydom (Underworld), na seznamu sodelujočih pa najdemo tudi Freda. Zadnja leta je Fred again.. znan predvsem po trendovski plesni glasbi, zato me je zelo zanimalo, kakšen bo kolaboracijski album. Secret Life je v nekaterih pogledih dokaj staromoden. Vsi, ki so slišali vsaj nekaj Enovih albumov, bodo takoj prepoznali njegov pečat. Fred again.. je prispeval svoj glas in neprečiščene terenske posnetke, ki se jih še drži “umazanija trenutka”. Ambient pop, izdelek dveh starih duš, oziroma nekaj najboljšega, pod kar se je podpisal Brian Eno po dolgem času. Je vse, kar njegov zadnji album ni bil, torej zanimiv in privlačen. Malce me tudi spominja na Burialove produkcije in na zgodnjega Jamesa Blakea. Izgleda, da je Eno bolj potreboval Freda kot obratno. Slednji se tako ali tako že giblje v zgornjih nadstropjih pop sveta (produkcije za Eda Sheerana!) in bo verjetno v naslednjih letih eden izmed najbolj iskanih producentov. Zato je prav možno, da bo Secret Life v njegovi diskografiji bolj izjema kot pravilo. Če že govorimo o dobrih albumih po dolgem času … Skupina Laibach je dala čez že veliko vizualnih in zvočnih sprememb. Petljali so se s pop hiti, Zarathustro in Bachom, technom in industrialom. V njeni obsežni diskografiji še vedno najraje poslušam albume, ki jih je izdala v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Sketches of the Red Districts je izšel čisto neopazno na začetku letošnjega leta, zato sem ga skoraj zgrešil. Laibach je spet resen in silen. Z reducirano zvočno sliko in nelagodnim vzdušjem spominja na morečo atmosfero albumov iz osemdesetih, npr. na Novo Akropolo. Presenečenje leta – vsaj zame in skupinin najboljši album (vsaj) po Volku.

Glasbeno 2023, prvič

Nondi_ – Flood City Trax

Oval – Romatiq

DJ Panthr – Jade District

Rad imam repeticijo v glasbi, pa naj gre za techno, Stevea Reicha ali Magmo. Nekaj je na njej, z vsako ponovitvijo greš višje in višje, z vsako ponovitvijo glasba pridobi na drajvu in energiji. Tudi footwork je čista repeticija, zvrst, slečena na najnujnejše elemente. Je hiperaktivna, temelji na hitrosti ter zankanju kratkih glasovnih koščkov in jazz semplov. Ob nekreativnem izboru elementov mi zna iti sicer tudi na živce, ampak v osnovi sem fen. Nondi_ ohranja že omenjeno vrtoglavo hitrost zvrsti, a se skoraj v celoti odreče prepoznavnim elementom. Praznino napolni z opranimi in rahlo porumenelimi teksturami. Tekom albuma čedalje bolj zapušča okvirje zvrsti in ustvari nekaj čisto samosvojega. Samosvoj je tudi Markus Popp, ki že 30 let pod imenom Oval dela zapomnljivo elektronsko glasbo. V devetdesetih je v svoje produkcije vključeval zvok preskakujočega CDja (94 Diskont), v začetku dvatisočih s krepkimi zvočnimi masami ustvarjal simfonije (Ovalcommers), kasneje delal celo melodije za mobilce – nekje vmes pa je v njegovi glasbi našel prostor tudi človeški glas (Calidostópia!). Romantiq krasi običajna Poppova zvočna estetika, privlačna in čista. Med digitalnim vrvežem, ki vmes spominja na pokanje barvnih kristalov, spet drugič na počasno poplesavanje snežink, zaslišimo tudi godala, pihala in klavir. Igriva, izjemno detajlna in zelo poslušljiva glasba. Poslušljiv je tudi DJ Panthrov album Jade District. Na njem vse, od izbora sintov, melodij in kick drumov, diši po devetdesetih. Izmed vseh treh zbranih albumov je še najmanj inovativen, a to nadoknadi s kratkočasnostjo. Ni ravno za žur, je pa tale ambient house zato bolj popoln za jutranjo pot domov.

Pan-American – In Daylight Dub

Caterina Barbieri – Myuthafoo

V devetdesetih je post-rock imel še zelo širok pomen. Šlo je bolj za pristop, za združevanje različnih zvrsti in elementov, kar je odprlo velik prostor, v katerem so sobivale različne skupine, ki na prvi pogled niso imele nič skupnega. Nekako konec devetdesetih in v začetku dvatisočih je post-rock postal zvrst, točno določena in takoj prepoznavna. Skupine so začele zveneti zelo podobno, predvidljiva dinamika tiho-glasno in počasi-hitro pa se je hitro izpela. A kot rečeno, je bilo v devetdesetih še vse odprto. Ena izmed najbolj prepoznavnih skupin je bila Labradford. Ustvarjala je počasno in atmosferično glasbo, ki jo je krasilo zadržano igranje kitare in občasno zastrto petje. Najbolj zapomnljivi se mi zdijo skupinini zadnji trije albumi, ki so izšli med letoma 1997 in 2001. V tem obdobju je eden izmed članov, kitarist Mark Nelson, začel delati glasbo pod imenom Pan-American. In Daylight Dub predstavlja izbor iz treh EPjev, ki so izšli med letoma 1999 in 2002. Čeprav vsebuje le štiri skladbe, je izdaja vseeno dolga 40 minut. Skladbe se počasi premikajo in razvijajo. V primerjavi z matično skupino je Nelsonova glasba bolj elektronske narave in vase potegnjena. Počasi utripa in se pretaka ter je polna subtilnih poudarkov. Slušalke so obvezna oprema – in noč, šele takrat namreč ta glasba dodobra zaživi. Bolj z nočjo kot dnevom povezujem tudi glasbo Caterine Barbieri, ki dela glasbo že dobrih 10 let. Prvič sem postal nanjo pozoren šele leta 2019, ko je izdala Ecstatic Computation. Album še zdaj zveni kot potovanje v tuje, še neznane svetove. Barbieri potuje po vesolju v tiste kotičke, kjer sta v sedemdesetih že bila Tangerine Dream in Klaus Schulze. Njena glasba vsebuje določeno svežino, nekakšno moderno ost, kar jo oddalji od postane nostalgije. Myuthafoo vsebuje skladbe, ki so nastale v obdobju prej omenjenega albuma, zato so hitro domače. Vsebujejo prepoznavne rezke zvoke sinta, ki se vrtinčijo, prekrivajo in švigajo pred poslušalcem, dovolj je pa tudi počasnih in premišljenih šepetanj. Space is the place. Še vedno.

Glasbeno 2022, zadnjič (ponovne izdaje)

Broadcast – Mother is the Milky Way

Skupina Broadcast je delala malce drugačno pop glasbo. V njej se je odsevala ljubezen do čudaškega psihadeličnega popa šestdesetih, analognih sintov in BBC-jeve radiofonične delavnice. Osrednje mesto je zavzemal glas Trish Keenan, ki je dal glasbi pridih sanjavosti in skrivnosti. V diskografiji mi je najbolj všeč album Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age (2009), ki ga je skupina naredila skupaj z Julianom Houseom (The Focus Group). Sestavljen je iz 23 kratkih, večinoma instrumentalnih zapisov. Skladbe so nemirne, na trhlih temeljih in tik pred razpadom. V nje nenehno vdirajo razni terenski posnetki in efekti, tu pa tam se pojavi tudi opran glas Trish. Skupina je z omenjenim albumom naletela na nekaj res posebnega in škoda, da je šlo za njen zadnji studijski album. Po smrti Trish Keenan leta 2011 smo od imena Broadcast dobili le še glasbo za film Berberian Sound Studio (2013). Lani je založba Warp izdala tri Broadcastove naslove: zbirko koncertnih posnetkov Maida Vale Sessions, instrumentale Microtronics in EP Mother is the Milky Way, ki je v majhni nakladi prvič izšel leta 2009. S prej omenjenim albumom Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age si deli poglavitne prvine: nenavadnost in sanjavo/mrzlično vzdušje. Še dolžina je prava: 11 zapisov, 19 minut – kot kratke lepe ali moraste sanje. V Broadcastovi glasbi proti koncu kariere ločnice med tema dvema svetovoma tako ali tako ni bilo več.

The Chemical Brothers – Dig Your Own Hole

Težko opišem, kako veliko mi pomeni album Dig Your Own Hole. Je eden izmed pomembnih gradnikov moje glasbene socializacije in del mojega glasbenega DNK-ja. Poslušal sem ga že neštetokrat in še vedno ga vsaj nekajkrat na leto. Spominja me na leto 1997, na določeno obdobje mojega življenja. Singli Setting Sun, Block Rockin’ Beats, Elektrobank in The Private Psychedelic Reel so vtisnjeni v mojo in občo zavest, a tudi ostale skladbe so, kar se energije in nabildanosti tiče, na enakem nivoju. Big Beat pač, zvok, ki je bil eno, dve sezoni nekaj najboljšega. Dig Your Own Hole je eden izmed tistih albumov, ki ga nosim s sabo, pa čeprav se tega ne zavedam vedno. Tako mi je pomemben, da sem ga lansko leto, ob 25. obletnici izida, kupil še enkrat. Nova različica poleg originalnega albuma vsebuje pet dodatnih skladb. Omenil bi dve: Cylinders, čisto atipično skladbo bratov, ki bi spadala na kakšno chill out kompilacijo in alternativno, bolj zasanjano različico skladbe Where Do I Begin. Klasik plesne elektronske glasbe.

Murcof – Martes

Pomembna točka moje glasbene socializacije je bila tudi kompilacjia Clicks + Cuts (2000). Z njo se mi je odprl nov glasbeni svet, v katerem lahko tudi neglasbeni elementi (npr. šumenje in prasketanje) s pravilnim urejanjem dobijo glasbeno obliko. Celotna scena me je zelo pritegnila, a je hitro postala shematska in predvidljiva. Zanimivo pot naprej je takrat pokazal Fernando Corona. Konec devetdesetih je bil član projekta Nortec Collective (šlo je za skupino v okolici Tijuane zbranih producentov, ki so lokalno tradicionalno glasbo spojili z elektronsko), leta 2002 pa je izdal svoj prvi album kot Murcof. Na prvencu Martes je združil že omenjeno clicks & cuts estetiko z elementi klasične glasbe (klavir, godala) in rezultat je tudi po 20 letih še vedno čaroben. Melanholični glitch.

Centipede – Septober Energy

Centipede je bil ambiciozen projekt Keitha Tippetta iz leta 1971. Štel je 50 članov, naprednih glasbenikov, ki so delovali na kontinuumu (in stičišču) rock in jazz glasbe. Med njimi je bilo tudi nekaj znanih imen iz skupin kot sta Nucleus in Soft Machine. Projekt je obstajal samo dobro leto in v tem času je s pomočjo (producenta) Roberta Frippa (King Crimson) nastal Septober Energy. Album je razdeljen na štiri dele. Drugi in četrti del sta bolj strukturirana in melodična, prvi in tretji pa čista bisera eksperimentiranja in improvizacije. Glasbeniki se v 85 minutah sprehodijo od free-jazzerske kakofonije in psihadeličnih impulzov do bolj strukturiranega jazz-rockerskega ustvarjanja. Septober Energy je delo kolektiva, sodelujoče glasbenike žene želja po svobodnem ustvarjanju in težnja po splošnem dobrem. Četrti del albuma se začne s Tippettovim klavirskim solom in se konča z mantričnim ponavljanjem enih in istih verzov, s klicem po osvoboditvi in svobodi človeka. Septober Energy je intenziven in svoboden izraz človekove ustvarjalnosti brez omejitev. Vsebuje brezčasni naboj, ki tudi še po petdesetih letih gori in prepriča.

The Detroit Escalator Co. – Soundtrack [313]

Po dobrih 25 letih še vedno prepriča tudi glasba Neila Ollivierre, ki jo je naredil pod imenom The Detroit Escalator Co. Vse do letošnjega leta nisem vedel, da se je v devetdesetih v Detroitu delal tudi tako upočasnjen in atmosferičen techno. Njegova glasba bi v tistem obdobju brez težav našla svoje mesto tudi pri založbi Warp. Soundtrack [313] je v osnovi preprost album, sestavljen iz majhnega števila elementov, a glasba pusti vtis. Kljub temu, da ima skupne točke z IDM kolegi preko Atlantika, ima tudi nekaj čisto svojega. Krasi ga počasen in trezen utrip. Počasnost, s katero se posamezne skladbe premikajo in razvijajo, je čisto hipnotizirajoča. Ponovna izdaja vsebuje šest dodatnih skladb. Ollivierra je poleg albuma Soundtrack [313] (1996) izdal še Black Buildings (2001). Oba sta super in eno izmed mojih najljubših odkritij lanskega leta.

Glasbeno 2022, četrtič

Sleep Party People – Heap of Ashes

Anadol – Felicita

Deepchild – Fathersong

Heap of Ashes: post-rock, dream pop, art pop, post-industrial, neo-psychedelia, ambient, ambient pop

Felicita: progressive electronic, neo-psychedelia, krautrock, dark jazz, minimal synth, ambient, hypnagogic pop

Fathersong: ambient, ambient techno, progressive electronic, ambient trance, glitch

Za vse tri albume so zgoraj naštete zvrsti, ki sem jih prepisal s strani Rate Your Own Music. Povedo veliko, a hkrati nič. Izvemo, katere elemente glasba vsebuje, a ne izvemo nič o tem, kako se povežejo v celoto, nič torej o feelingu in duhu glasbe.

Heap of Ashes najprej zdrami s simfonično-industrijskim udarcem, nato sledi akustična uspavanka, umirjena ambientala, zasanjan post-rock, etno romantika in še kaj. Vse to v pičlih 40 minutah. Hecno, prvi komad ima naslov It won’t be cinematic, kar moramo razumeti ironično. Cinematic je namreč edini pravi opis, lepilo, ki skupaj drži vse zgoraj naštete zvrsti. Velika in ambiciozna predstava.

Lepilo albuma Felicita je skupnost. Album zveni, kot da je bil posnet v lokalni telovadnici ali kulturnem domu. Anadol je Gözen Atila, glasbenica iz Berlina, ki je za novi album angažirala istanbulske jazz glasbenike. Tudi tukaj se v dobrih 40 minutah zgodi veliko: psihadelični jam, noir jazziranje, krautrockersko-kozmična prostranstva in vmes za predah: krajši one-(wo)man band pesmici iz najglobljih osemdesetih. Intrigantno.

Po desetih letih je novi album pod imenon Deepchild izdal avstralski producent Rick Bull. Rdeča nit je žalovanje, žalovanje za očetom, ki ga je Bull izgubil med koronskim obdobjem. Osnova so gladko drseče plasti zvoka, glitch, s podaljški v ambient in drone glasbo. Med goste plasti se tu pa tam vrinejo žalobni glasovi, ki dajo glasbi poseben sakralni lesk. Skoraj cel Fathersong prežemajo oblaki, temni in nepredirni. Malce svetlobe se pojavi šele proti koncu albuma.

Björk – Fossora

Spomnim se Björk iz devetdesetih. Imela je čisto samosvojo energijo. Krasila jo je pozitivna prismuknjenost in nekakšno otroško čudenje nad svetom. Njeni albumi iz tistega časa so pomembni gradniki moje glasbene socializacije. To je bila moja glasba, pop z alternativnim duhom, s produkcijo, ki je sledila zeitgeistu. Pri Björk je bilo tudi kaj za videti: njena odštekana oblačila ter artistične in zapomnljive videospote, ki tvorijo kanon novejše pop kulture. Pa seveda moram omeniti še njen glas, ki se ga prepozna med stotimi drugimi. Ne glede na to, s kom sodeluje na albumih, Björk vedno zveni kot Björk. Z leti je sicer njena glasba postala bolj resna in ezoterična ter oddaljena od radija, a vedno na visokem nivoju. Zadnji njen album, ki sem ga res veliko poslušal in mi je bil všeč, je bil Medulla (2004). Naslednji štirje nekako niso bili zame, bolj sem jih cenil, kot poslušal. Seznam sodelujočih na novem albumu Fossora je dolg: ameriški pevec Serpentwithfeet, islandski zbor Hamrahlid, sekstet basklarinetov Murmuri, godalni kvartet Siggi, sin Sindri in hči Isadora, Kasimyn, ena polovica indonezijskih neo gabberjev Gabber Modus Operandi in še kdo. Pevkina ustvarjalna osebnost je tako močna in izrazna, da kljub četi prej naštetih sodelujočih, Fossora zveni kot še en Björk album. Je resen in artističen, z elementi klasične in elektronske glasbe. Še težka gabba konkretno zaropota le nekajkrat. Eno izmed presenečenj leta, nisem si mislil, da bom kakšen pevkin album spet poslušal s takšnim veseljem. Mogoče pa moram tudi prejšnjim dati novo priložnost.

Glasbeno 2022, tretjič

Shinichi Atobe – Love of Plastic

DJ Lag – Meeting with the King

DJ Travella – Mr Mixondo

Dolgo sem potreboval, da sem vzljubil album Love of Plastic. Na začetku mi je zvenel preveč poravnano in šminkersko. Sčasoma sem začel v posameznih komadih ceniti Atobejev občutek za podrobnosti in prepoznavati njegov značilen način strukturiranja komadov. Poleg občutka za podrobnosti in prepoznavnega sloga je ta bubbly house tudi zelo nalezljiv in eden izmed albumov, ki sem jih v prejšnjem letu največ poslušal.

Z gqomom in singelijem sem prvič prišel v stik s kompilacijama Gqom Oh! The Sound Of Durban Vol. 1 (2016) in Sounds Of Sisso (2017). Gqom prepoznam po neizprosnih in militarističnih beatih. Singeli me spominja na ponorel softver, ki jemlje in melje vse, kar mu pride na pot. Sčasoma sta se obe zvrsti oddaljili od svojih rudimentarnih začetkov in postali globalni fenomen. DJ Lag je južnoafriški producent gqoma, ki pridobiva na prepoznavnosti tudi izven scene (npr. pred leti je produciral tudi za Beyonce). Na albumu Meeting with the King sodeluje z raznimi lokalnimi producenti, pevkami in MC-ji. Rezultat je pisan in dinamičen album, ki ravno zaradi tega deluje bolj kot kompilacija. Lagov gqom je nabildan in brezhibno produciran. Pri tako dolgi izdaji (15 skladb, 79 minut) je logično, da so na njej tudi kakšni manj zanimivi in prepričljivi trenutki (druga polovica je močnejša!), a v splošnem je Meeting with the King suveren in samozavesten album. Singelijeva intenzivnost me vedno znova osupne. Njegova hiperkinetična energija me spominja na glasbo računalniških iger in risank mojega otroštva. Na prej omenjeni kompilaciji Sounds of Sisso slišimo še kopico reperjev in reperk, z leti pa so nekateri producenti ustvarili tudi instrumentalno strujo. Mr Mixondo premore že prej omenjeno energijo in vrtoglavo hitrost. Na prvi pogled mogoče vse skupaj deluje zelo random in tudi amatersko. Po večih poslušanjih, ko se ušesa in miselne sheme prilagodijo, pa se odpre. Skladbe premorejo določeno logiko in celo plesni groove – glede na posnetke na YT je tole v živo čisto divje. Tudi na tem albumu ni vse enako prepričljivo, a je DJ Travella ime, ki ga bom še spremljal.

Glasbeno 2022, drugič

µ-Ziq  – Magic Pony Ride

Saint Abdullah & Eomac – Patience of a Traitor

Huerco S. – Plonk

Tourist – Inside Out

Lani je minilo 30 let, odkar je pri založbi Warp izšla vplivna kompilacija Artificial Intelligence. V primerjavi s plesno elektronsko glasbo je bila ta zbirka namenjena za poslušanje doma. Element poslušanja je bil poudarjen že na naslovnici: na njej vidimo sedečega androida, na dnu naslovnice napis: electronic listening music from Warp. V osnovi je šlo za melodično, malce nerdovsko elektronsko glasbo za domačo rabo, ki je še dišala po rejvu in sintetičnih drogah. Na njej najdemo imena, ki so nato nekaj naslednjih let krojila razvoj elektronske glasbe (npr. Aphex Twina in Autechre). Med prvoborce te scene spada tudi Mike Paradinas, bolje poznan kot µ-Ziq, čigar prvenec Tango N’ Vectif bo letos dopolnil 30 let. Njegov novi album Magic Pony Ride je kot časovni stroj, že s prvimi takti te prenese v sredino devetdesetih. Vse zveni kot leta 1995: sinti, ritmi, celotno vzdušje in nabor idej. Nič presenetljivo novega, kaj šele prelomnega, a določeni generaciji – meni! – takšna glasba še vedno veliko pomeni.

Saint Abdullah sta brata Mohammad in Mehdi Mehrabani-Yeganeh, Iranca, ki živita v Ameriki. V njuni glasbi se zrcali politična in kulturna zgodovina Irana, zvoki njune daljne domovine ter lastna refleksija vsega. Eomac je Ian Mcdonell, ena polovica irskega projekta Lakker. Že to trčenje raznih identitet in svetov je znak, da imamo opraviti z drugačno glasbo kot pri Paradinasu. Magic Pony Ride je predvidljiv album, zavezan določeni kontinuiteti in okvirju. Patience of a Traitor je razcefran in nemiren. Paradinas lahko posega po določeni tradiciji in subkulturi, omenjeni trio tega nima. Tudi to je electronic listening music, ampak takšna z več zavoji, izzivi in idealno dolžino: 39 minut. Več časa, da pride do bistva, potrebuje Huerco S. Njegov dobro uro dolg album Plonk je eden izmed tistih, ki po ničemer ravno ne izstopajo, a so zelo poslušljivi. Premore več prostega teka in monotonih pasaž, dobrega vtisa pa ne pokvari niti nadležni reper. Je v nenehnem gibanju in iz enega kosa. Album se zaključi z daljšo ambientalo in z njo se Huerco S. ozre na svoj prejšnji čislani album Those Of You Who Have Never (And Also Those Who Have).

V čisto drugem filmu je Tourist. Po navadi se takšni polikani glasbi izognem v velikem loku. Inside Out prepriča s svojo iskrenostjo in nepretencioznostjo. Vedno ostane v na začetku zastavljenih okvirih in ne posega po ničemer višjem. Glasba je vseskozi vznesena in pozitivna, da ne rečem humanistična. Zraven je sicer tudi nekaj sladkorja in svet objemajoče energije, a ti bleščeči postpost dubsteperski in house ritmi so preveč dobri, da bi me to motilo. V zvok pretvorjeno poletje in dobra volja!

Glasbeno 2022, prvič

Moin – Paste

Staraya Derevnya – Boulder Blues

Duet Raime je na začetku prejšnjega desetletja pod okriljem založbe Blackest Ever Black ustvarjal poseben odklon dubstepa. Dišal je po zapuščenih industrijskih obratih in v sebi nosil duh post-punkerskega nihilizma s konca sedemdesetih. Leta 2013 sta se člana povezala z Valentino Magaletti in nastal je projekt Moin. Še istega leta izide kratek EP, nato pa smo do prvega albuma morali čakati vse do lanskega leta. Moin in Raime sta si v glasbenem izrazu zelo podobna. Oba sta zvočno zelo ekonomična in zreducirana na najnujnejše elemente. Že Moinov lanskoletni prvenec Moot! je bila privlačna vaja iz repeticije ter dodajanja in odvzemanja, letošnji Paste pa nadaljuje v enakem slogu. Na trenutke slišim skupini Mogwai in Slint – mogoče bi se temu pred dvajsetimi leti celo reklo post-rock. Dandanes? Pojma nimam. Vem samo, da mi Moinova repeticija sede in da mi nekateri kitarski rifi še dneve in dneve odzvanjajo v glavi.

Na repeticiji deloma temelji tudi glasba izraelske skupine Staraya Derevnya. Deluje že od konca devetdesetih, a sem šele letos naletel nanjo. Gonilna sila skupine je pevec Gosha Hniu, ki daje glasbi poseben pečat. Včasih slišimo njegova mrzlična šepetanja, spet drugič gre v acting-out, v divje šamansko zaklinjanje. Repeticija poslušalca ne vabi na trip, ampak ga z nekakšno nervozno energijo ohranja trdno na mestu. Skupina zase pravi, da dela krautfolk, mene določene ritualistično zveneče pasaže spominjajo na Nurse with Wound, bolj prosto ustvarjanje na anarhistično komuno Amon Düül, drugače pa sem brez nekih jasnih primerjav. Posrečena kombinacija progresivnih in nemirnih silnic, zato že z velikim zanimanjem poslušam skupinine prejšnje izdaje.

William Basinski & Janek Schaefer – . . . On Reflection

Biosphere – Substrata (Alternative Versions)

. . . On Reflection je tipičen album ambientalne glasbe. Lahko ga pustimo nekje v ozadju, mu tu in tam posvetimo pozornost, drugače pa se brez težav prepustimo njegovemu umirjenemu toku. Lahko se poslušanja lotimo tudi bolj analitično in s pozornim poslušanjem ugotovimo, s kako malo elementi Basinski in Schaefer v bistvu operirata. Na začetku osrednje mesto zavzema nenehno prelivajoč se klavirski motiv, ki se kasneje umakne terenskim posnetkom in bolj atmosferičnemu zvoku. Lepota tega albuma temelji na počasnih premikih in subtilnih spremembah. Vedno se nekaj dogaja in spreminja, pa čeprav na prvi pogled ne izgleda tako. Mestoma me spominja na albuma, ki sta ju na začetku osemdesetih naredila Brian Eno in Harold Budd. Z njima si . . . On Reflection deli tudi nekaj samozadostnosti in formalnosti, a vseeno išče več stika s poslušalcem.

Sem velik fen Geira Jenssena in njegove glasbe, ki jo izdaja pod imenom Biosphere. O tem sem se bolj podrobno razpisal pred dvema letoma, zato tukaj le na kratko: vse, kar je izdal pod tem imenom v devetdesetih, je super. Substrata (1997) je njegov najbolj znan album in dober primer t.i. arktičnega ambienta, spoja elektronskih zvokov in terenskih posnetkov onkraj severnega tečajnika. Ko sem izvedel, da Jenssen pripravlja izdajo Substrate z alternativnimi različicami, ki so nastale med letoma 1995 in 1996, nisem veliko pričakoval. Album sem v življenju tolikokrat poslušal, da mi ga ni treba nikoli več, sem si mislil, a bil presenečen. Razlike med originali in alternativnimi različicami niso velike. Vse skladbe so takoj prepoznavne, razlike so v dolžini posameznih zapisov, včasih tudi v dodatni plasti zvoka ali strukturi. Nekatere skladbe nosijo v sebi še plesni impulz, drobec ambient techna, ki je nato na uradni izdaji povsem izginil. Manjkajo tudi terenski posnetki narave in nekateri glasovni sempli, ki so na originalnem albumu določenim skladbam dali prav poseben pečat (npr. Kobresia). Katera je torej boljša? Težko reči. Obe imata svojo osebnost, svoje posebnosti. Meni je trenutno alternativna različica ljubša.

Glasbeno 2021, zadnjič

Tim Story and Contributors – Moebius Strips

Vivian Koch – Beyond Contact

Dieter Moebius je kot član krautrockerjev Cluster in Harmonia pustil močan pečat na glasbeni sceni. Umrl je leta 2015, za sabo pa je pustil tudi zajetno diskografijo samostojnih in kolaboracijskih izdaj. Producent Tim Story je s pomočjo Moebiusove vdove zbral nekatere njegove glasbene osnutke in jih s pomočjo različnih glasbenikov obudil k življenju. Seznam gostov je osupljiv, vsaj tako osupljiv kot tisti na albumu dueta Jerusalem in My Heart. Na Moebius Strips tako gostujeta Michael Rother in Hans-Joachim Roedelius,  Moebiusova kolega iz časov Clusterja in Harmonie, Mark Mothersbaugh (Devo), Geoff Barrow (Beak, Portishead), Sarah Davachi in Jean-Benoît Dunckel (Air). Nastale skladbe so vsaj tako raznovrstne in pisane kot sam nabor sodelujočih. Nekateri izvajalci poudarijo Moebiusovo igrivost in repetativnost (npr. Michael Rother), spet drugi pa iz osnutkov naredijo nekaj čisto svojega (npr. Sarah Davachi). Album zaokrožujejo tudi goli, neobdelani Moebiusovi osnutki. Moebius Strips je posrečen projekt, narejen z veliko mero spoštovanja in ljubezni do preminulega glasbenika. Ostajam v Nemčiji. Vivian Koch je lansko leto izdala enega izmed najbolj kratkočasnih albumov elektronske glasbe. Beyond Contact je razpet med ambientalo in bolj konkretnimi sunki, vseskozi pa ostaja zelo slikovit in osredotočen. Nekatere skladbe krasi celo privlačna bladerunnerska atmosfera, ki najbolj sede ob večernih urah.

Tirzah – Colourgrade

Dean Blunt – Black Metal 2

Leto 2021 mi je obarvalo tudi nekaj bork iz prve linije. Intimne izpovedi in premlevanja Casandre Jenkins so bile kot topla odeja. Circuit des Yeux je soočanje z izgubo povzdignila v veličasten pop spektakel. Lingua Ignota je spet izdala intenziven in čustveno izčrpajoč album, ki ni bil za vsak dan, a je pustil močan vtis. Novi tri ure in pol dolg album, no, dogodek od Kizis slavi življenje, drugačnost in moč skupnosti. Po poslušanju Tidibàbide / Turn postaneš boljši človek. Anika je po dobrih 10 letih izdala nov album, Changes je ena izmed najbolj nalezljivih skladb lanskega leta.

Še najbolj pogosto sem se vračal k albumu Colourgrade, ki izstopa na večih področjih. Produkcija je ekonomična in zreducirana le na najnujnejše. Ravno zaradi tega minimalizma lahko glasba na prvi pogled deluje neobrušeno in diletantsko. Tirzah je v vokalni ekspresiji zadržana in izpade v primerjavi z vokalnimi akrobatkami visokega pop biznisa ravnodušna. Njen razpon  glasu je omejen, a ga na albumu uporablja v pravih okoljih in na pravi način, zato vse skupaj deluje. Ravno to napol petje, napol govorjenje daje skladbam prav poseben in nezamenljiv pečat. Opravka imamo z glasbo, ki je močno povezana z ustvarjalkino osebnostjo. Zaradi tega Colourgrade nima nobenih možnosti, da bi dosegel veliko število poslušalcev.

Leta 2013 sem v recenziji albuma The Redeemer od Deana Blunta zapisal:

Kdor zna iz napol strukturiranih pesmi in omejenih virov potegniti tako veliko, ve, kaj dela. “The Redeemer” je odpadniški pop v svoji najlepši obliki. Blunt črpa iz lastne mitologije in se niti ne trudi, da bi poslušalcu karkoli poenostavil. Takšno zaprto in idiosinkratično ustvarjanje je sicer težje razumeti, a se lahko ob njem vseeno čudimo, ga spoštujemo in konec koncev tudi uživamo.

Dobrih 10 let kasneje lahko rečem, da je Dean Blunt še vedno eden izmed najbolj samosvojih izvajalcev. Je že res, da smo se tekom let že navadili na njegovo čudaškost ter smo njegov poseben pristop že usvojili in ponotranjili. Še vedno pa velja, da gre Blunt po svoji ustvarjalni poti. Skladbe so sicer postale bolj poslušljive in prijetne za uho, kar se vsebine tiče, pa je poslušalec še vedno bolj ali manj v temi. Kljub temu, da je Black Metal 2 dolg slabih 23 minut, še vedno nimam pojma, o čem se gre. Zveni pa dobro. Skladbe še vedno delujejo bolj kot skice, v ospredju pa je Bluntov prepoznaven glas in način aranžiranja. Zaključim lahko enako kot pri Tirzah, saj sta si z Bluntom podobna, kar se pristopa tiče. Opravka imamo z glasbo, ki je močno povezana z ustvarjalčevo osebnostjo. Zaradi tega Black Metal 2 nima nobenih možnosti, da bi dosegel veliko število poslušalcev.

Arca – KICK ii / KicK iii / kick iiii / kiCK iiiii

Arca je lani konec novembra in v začetku decembra izdala tri albume, nato pa nepričakovano še četrtega. Skupaj s prvim Kickom, ki je izšel leta 2020, imamo torej pred sabo pentalogijo, dobrih 60 skladb, kar znese za približno tri ure glasbe. Kako se sploh lotiti in procesirati takšno količino? Tudi po večkratnem poslušanju vseh lani izdanih albumov jim še nisem prišel do konca. Drugi Kick je podoben prvemu. Vsebuje prepoznavno Arcino dezorientirajočo produkcijo, kanalizirano v pop obliko. Nekaj skladb je totalnih bangerjev, v drugi polovici albuma pa skladbe začenjajo dobivati bolj neoprijemljivo obliko. Čaka nas celo poravnana skladba z ameriško zvezdnico Sio, ki je lep dokaz, da tudi Arcina produkcija lahko zveni neprepoznavno, da ne rečem brezosebno. Tretji del je čutni overkill, eksperimentalen in predstavlja največji izziv. Skladbe nihajo med vau, noro, kaj takega še nisem slišal ter samozadostnimi in poljubnimi postajami, ki kalijo poslušanje. Takšne skladbe, ki so same sebi namen, najdemo na vseh štirih (no, petih) delih, a so dobri, oziroma odlični deli vseeno v večini. Četrti in peti del sta bolj mirna in meditativna ter po mojem mnenju dokaj podcenjena. Divjo in glasno Arco že poznamo, a ima tudi njena manj poudarjena in glasna produkcija svojo moč. Predvsem pa osebnost. Ne glede na pisan izbor gostujočih izvajalcev (Sia, Planningtorock, Shirley Manson(!) in Ryuichi Sakamoto) je glavna zvezda Kicka vedno Arca. V središču je njena osebnost in zgodba potovanja od njega k njej. Albumi govorijo o prehodu in s tem povezanih dvomih, novih fantazijah in (čutnih) odnosih. Kot vse Arcine izdaje do zdaj, tudi štirje novi Kicki navdušujejo, frustrirajo, utrujajo, presenečajo, predvsem pa vzbujajo čudenje. Pričujoča pentalogija je že zdaj eden izmed vrhuncev še mladega desetletja.