Mesec: junij 2008
Sami kulti na kupu: berlinska faza Bowieja, Mi, otroci s postaje Zoo, Studio Hansa by the Wall, Helden/Heroes produced by Brian Eno. Eden izmed treh najboljših komadov vseh časov 🙂
David Bowie – 1/3 Heroes, 1/3 Helden, 1/3 Heroes
David Bowie – Helden
Jaz sem trenutno na Roskilde Music festivalu, vi pa boste v tem času dobili nekaj kul komadov. Prvi je The 15th velikega glasbenega cirkusa imenovanega Fischerspooner, na katerega me je zadnjič spomnila Rumena.
The 15th je kul elektro-pop, spodaj pa prilagam še original od post-pankerjev Wire!
Fischerspooner – The 15th
Wire – The 15th
Že od nekdaj sem si želel pisati o glasbi. Priložnost za to sem dobil junija 2003, ko mi je frend v roke porinil CD skupine Blur in vprašal: “Boš prevzel?”. Z veliko skepso sem vzel CD v roke, ga nekajkrat obrnil, preletel vse zadržke in se na koncu odločil, da bom stvar izpeljal. Recenzijo sem pisaril kar nekaj časa, jo do neskončnosti spreminjal in popravjlal in na koncu dobil tekst, s katerim sem tudi še dandanes zadovoljen.
Ko berem moje stare recenzije me spreletavajo razna čustva ter misli. Včasih sem začuden, ker se stil pisanja tako zelo razlikuje od mojega običajnega, drugič se režim in zmajujem z glavo, kako “pameten” sem bil (npr. pri Madonni ali Bastih), spet tretjič se zgražam nad neberljivostjo in uporabo tisočerih tujk, čigar število skušam vedno minimalizirati (ah, spet). No, kakorkoli, recenzija za Think Tank mi je še dandanes všeč.
Edini odziv na recenzijo je bil s strani enega znanca, ki je pripomnil, da gre za zelo “fenovsko recenzijo” – karkoli to že pomeni, saj se sam osebno nisem nikoli štel med Blur fene.
Recenzija albuma Think Tank skupine Blur je bila objavljena junija 2003 na internetni strani Rockonnet. Recenzijo sem takrat podpisal kot skrivnostni MaG 🙂
///
Malo je skupin, ki se tekom svojega obstoja kontinuirano razvijajo in pogumno z vsakim novim albumom asimilirajo nove glasbene zvrsti. Med slednje lahko brez zadržkov štejemo tudi skupino Blur. Evolucija te angleške skupine, z Damon Albarnon na čelu sega od naivnih, svežih in energičnih začetkov, preko ‘brit – pop’ etikete, pa vse do zadnjih albumov, ki so se spogledavali z bolj eksperimentalnimi vidiki elektronske in rock glasbe. Toliko večje vprašanje je bilo kakšen bo njihov nov album. Kar pestro je bilo že v samem procesu nastajanja novega albuma. Damon Albarn je s sodelovanjem pri projektih kot so Gorillaz, Deltron 3030 in Mali Music, pokazal svojo odprtost do novih glasbenih zvrsti. Apetite oboževalcev je dvignila novica, da bosta pri albumu sodelovala Fatboy Slim in William Orbit. Skupino pa je po nesoglasjih sredi snemanja zapustil gitarist Graham Coxon, tako, da se nam je obetal ‘guitar – free’ Blur album.
Album ‘Think Tank’, skupinin sedmi studijski album predstavlja odmik od tipičnega Blur zvoka. Skoraj ves album prežema umirjena, spokojna, skoraj že sofisticirana produkcija. Na albumu slišimo več elektronskih primesi kot na prejšnjih albumih, ampak kljub temu Think Tank zveni organsko in toplo. Vzemimo na primer zasanjano in melanholično Out of Time (skupaj z maroškim orkestrom!), magično Sweet Song (s čudovitim klavirskim vložkom, ki spominja na Debussya), cinematoskopsko Ambulance, ali pa pesmi kot so Good Song, Brothers and Sisters, Morrocan Peoples Revolutionary Bowls Club in Gene by Gene ki kar prekipevajo od šarmantnega ‘coolnessa’. Vmes sledi še Caravan, minimalistična, world music uspavanka in jazzy/funky Jets (s pravim saksofonskim solom na koncu!).
Album zaključi umirjena in rahlo pesimistična Battery in Your Leg. Umirjeno nit albuma prekineta le pesmi Crazy Beat, ki še najbolj spominja na ‘klasične’ Blure in We`ve got a File On You, pesem, ki s svojim udarnim nažiganjem in refrenom še najbolj zmoti umirjeno nit albuma. Produkcijsko dovršenost albuma lepo dopolnijo emocionalno nabita besedila (‘I was born out of love. Its the only way to come into this world’ – Out of time; ‘I believed I was strong but you are the one – Caravan’), tako, da je poslušanje albuma res svojevrsten dogodek.
Think Tank je produkt skupine, ki se ne boji eksperimentov in raziskovanja novih glasbenih obzorij. Z albumom verjetno ne bo zadovoljen marsikateri starejši privrženec skupine, ampak skupina si bo pridobila tudi nove. Kakorkoli že, gre za moderen pop album, ki ga že zdaj lahko štejemo med najboljše albume leta.
///
Album sem ravno pred kratkim poslušal še enkrat in ugotovil, da mi – razen treh, štirih komadov – ni več tako všeč. Ljubezen do pisanja pa je ostala in se me še vedno drži trdno kot prvi dan.
Tudi letos grem na Roskilde Music Festival, ki sem ga prvič obiskal že lani. Festival se odvija od 3. do 6. julija, videl pa bom svega i svašta, recimo tudi naslednja imena:
No Age, Lupe Fiasco, Santogold, Judas Priest, Duffy, My Bloody Valentine, Mogwai, Fuck Buttons, Goldfrapp, Gnarls Barkley, Holy Fuck, Hot Chip, Orishas, Jay-Z, Kate Nash, Slayer, The Chemical Brothers, Supersilent, Jay Reatard, Shackleton, Various Production, Battles, Black Mountain, Dan Deacon, Digitalism, DSL, Cat Power, Bonnie “Prince” Billy, Dub Tractor & Opiate, MGMT in seveda Radioheade.
Najbolj sem se veselil predvsem enega imena: M.I.A., ki pa je na mojo veliko žalost odpovedala celotno turnejo po Evropi. Škoda, za njo bi takoj zamenjal Radioheade in še kakšen drug bend.
Pičimo že 26. junija, do 3. julija bomo pohajkovali po kempu in po mestu, nato pa ga bomo udarili še malo na Norveško in Švedsko. Nekje do srede julija bo tako na mojem blogu bolj tiho, bodo pa objavljeni kakšni kul komadi, meddrugim tudi trije najboljši komadi vseh časov :).
Lani sem bil torej prvič na Roskilde festivalu in bil pozitivno presenečen. Pridem do vhoda, pokažem karto, vratar pravi dobrodošli in me spusti noter. Brez pregleda prtljage, brez vsega. Na splošno sem bil glede varnosti zelo presenečen. Na festivalu sploh ni nekaj takega, kot so varnostniki. Večinoma srečuješ prostovoljce, mladce in mladenke, ki prijazno odgovarjajo na vsa vprašanja in zadrege. Mislim, da sem v celem tednu videl samo dva varnostnika, ki sta to v nekem klasičnem pomenu besede. Bizarno: 50.000 ljudi na koncertu Beastie Boysov ali Chilli Peppersov in nobenega varnostnika na vidiku! Red seveda je, a je vzpostavljen na tak način, da ne moti gibanja in festivalskega življenja. Zato sem padel v večji šok, ko sem potem po Roskildeju zavil na Laibache v Koper in me je na miniaturnem koncertnem prizorišču pričakalo 12 varnostnikov!
Sicer pa ja, voda je na festivalu zastonj, moraš priti le do odra (kar je možno na vseh prizoriščih, razen na največjem!!!), pomigniti mladenki ali mladcu in že dobiš v roke mrzlo osvežitev. Za primerjavo: Na Laibachih so mi skušali za pol litra vode ukrasti dva evra!
Top koncerti lani so bili trije: fantastični Bonde do Role, ki so naredili žurko in pol, The Twilight Sad, ki so me navdušili s svojo mračno atmosfero in Basement Jaxx, ki so bili nekaj takega kot mega plesni cirkus, med njihovim nastopom pa je bilo konstantno petnajst ljudi na odru.
Malo so me razočarali npr. Nortec Collective, ki so absolvirali dokaj hladen nastop, najbolj mučni pa so bili Queens of the Stone Age. Bog pomagaj! Bilo je tako depresivno, težaško in za žile rezat, da skoraj nisem mogel verjeti, da je lahko isti bend pred leti v Križankah odigral tako dinamičen in naspidiran koncert. In ja, Josh je zelo slaba reklama za droge.
Lani je deževalo kot v starih noir filmih in to skoraj cel teden. Zalivalo je šotorje, tako, da smo na koncu morali pobegniti v Kobenhagen. Tako smo bili vsaj na suhem, a smo potrebovali približno uro in pol, da smo prišli v Roskilde. Zaradi teh voženj sem lani zamudil veliko nastopajočih, meddrugim Vladislava Delaya, Beirut in Justice, predčasno pa sem moral zapustiti Chilli Pepperse in Basement Jaxxe.
Za konec pa še nekaj lanskih ugotovitev:
Bohren & der Club of Gore so eden izmed tistih bendov, katerih glasba ima največji učinek proti večeru oziroma ponoči. Podnevi ne veljajo nič, njihove temne predstave ter dimenzije se pri sončni svetlobi porazgubijo, razpršijo, podobno kot sanjske predstave, ko se soočijo z dnevno zavestjo. A ponoči se na skupininih nosilcih zvoka odvija pravi hardcore!
Bohren & der Club of Gore so nastali leta 1992, člani skupine pa so prej muzicirali v raznih hardcore bendih. Inštrumente so sicer obdržali iste, a z basom, kitaro in bobni začeli delati glasbo, ki se nahaja na drugi valovni dolžini. Nastal je jazz oziroma boljše povedano doom jazz, žareč in pretočen s počasnimi ritmi, predirljivim rhodesom in minimalističnimi kitarskimi brenkanji. Nastala je glasba za posebne trenutke, za trenutke, ko se ura ustavi, življenje pa ponovno v strahu, da ga bo večna tema tokrat dokončno vzela.
V skupinini diskografiji se je od leta 1994 (Gore Motel) do 2005 (Geisterfaust) nabralo 5 albumov, najbolj zanimivi pa so trije: Midnight Radio, Sunset Mission in Black Earth.
Midnight Radio (1995) je skupinin black album – dobesedno! 2 CD-ja, 11 komadov, kar znaša pribiližno dve uri in pol počasnega in gorečega minimalizma. Vsak komad je podoben: počasen ritem, klaviature in kitara, a vse skupaj zveni kot, da se je bend odločil, da bo igral počasi, zelo počasi. Komadi se premikajo v slow motionu, poslušalec pozorno sledi in ko že misli, da je bobnar zaspal, zasliši odrešujoč ck. Skupina pelje poslušalca v najtemnejši kotiček glasbe, ga počasi vleče po tleči žerjavici, dokler le-ta ne odneha. In odneha skoraj vedno, saj je Midnight Radio premočen in preintenziven za enkratno konzumiranje. Večno ponavljajoč slowcore, ki melje iz zvočnikov tako dolgo, dokler od poslušalca ne ostane nič!
Za tretji album Sunset Mission (2000) je skupina zamenjala kitaro s saksofonom, kar pa ni edina novost. Jedro vseh komadov predstavljajo mračne in tesnobne ambientalne podlage, ki se ovijajo okoli skupinih inštrumentov. Album je popoln soundtrack za mesto by night in odlično opisuje, kaj se dogaja ob sončnem zahodu – večanje senc, nato pa se iz nevidnih por začne izločati tema, ki se počasi plazi, ovija okoli vogalov, lepi na stolpnice, ljudi, na vse. Glasba je križanec med Badalamentijem in Sade oziroma zveni kot izgubljen soundtrack za Lynchev film. Da gre tokrat bolj za sunset, kot pa za midnight, se odraža tudi v glasbi. Vzdušje je manj klavstrofobično, bolj svetlo, a vseeno še dovolj noir. Saksofon občasno zapade v barsko đeziranje, v prijeten kič, a dobro, da ostanejo vsaj zgoščene teksture na mračni strani mesta, izven svetlobno pridušenih ter zakajenih barov.
Če smo Sunset misiji lahko še oporekali rahel kič, je skupina na svojem četrtem albumu Black Earth (2002), naredila vse prav. Centralno mesto je ponovno prepustila mrtvaškim ritmom, klaviaturam in globokim basom. Saksofona je tokrat manj, a zna ob pravem trenutku dovajati pritisk in kompozicijo stisniti ter usmeriti, kar je pomembna razlika v primerjavi s prejšnjim albumom, na katerem so bili nekateri komadi bolj razpuščene narave. Glasba pritisne poslušalcu na čelo in mu počasi, zelo počasi izsesava možgane. Black Earth je počasi premikajoča se smrt, death metal brez metala, glasbeni ekvivalent čepenja v temnem rovu ter skupinin najbolj učinkovit album.
Sedim v čakalnici. Ovija me veliko bele in malo zelene. Nagnjen sem naprej, z rokami si podpiram glavo. Opazujem črnolasko, zaobljeno na pravih mestih. Ima belo prozorno odelo, tako, da se vidi spodnje perilo. Perilo je modro, krojeno tako, kot mi je všeč. Spomnim se. Zadnji teden je ležal na postelji, nepremičen. Kratki sprehodi so mu predstavljali veliko muko. Spuščal je težko poslušljive zvoke: nekaj med umiranjem in spolnim vrhuncem.
Vstanem, grem do vrat in potrkam. Neznana pojava odpre vrata, me premeri, nakar se ji pogled ustavi. Čaka. Živjo, pravim, se nasmehnem in čakam. Danes nimam časa, mogoče jutri, mogoče pa tudi ne, pravi. Sem mislil, da je vse zmenjeno, odvrnem in še malo postojim. Vrata se zapro, jaz se usedem in spet zazrem predse. S kotičkom očesa, na moji desni, zaznam starejšo gospo, staro čez osemdeset. Rahlo se obrne proti črnolaski in odobravajoče pokima. Razume, ali pa se spominja kakšnega svojega lepega dogodka. Izgubi se v preteklosti, jaz pa se obrnem nazaj k vratom. Na stežaj se odpro, slišim: “Preživel bom, živel bom”. Veselim se za njega, zasluži si, da bo spet normalen. Vstanem, še enkrat pogledam nepredušno zaprta vrata in se odpravim ven iz tega zeleno-belega morja. Vse mi je jasno, a jezen sem vseeno. Zelo.
Indy se dostojno stara. Bolj kot Rambo, ki je v svojem zadnjem filmu izgledal kot slaba karikatura samega sebe, celoten film pa kot ena velika Stallonejeva nadkompenzacija. A kot rečeno, z Indyjem je drugače. Seveda se tudi slednji v novem Indiana Jonesu še vedno znajde v napol fantastičnih situacijah, a v primerjavi s Stallonejem mu verjamemo in ne zavijamo z očmi. Indy izgleda bolj živ, sproščen in predvsem – neobremenjen. Vice poka kot za šalo, se zna pošaliti na svoj račun in se enostavno zaveda, da ni več med najmlajšimi.
Spielberg, Lucas in co. so dobro vedeli, da je med tretjim in četrtim delom preteklo 19 let in da Indy potrebuje tudi psihološko preobrazbo, da bi se tako obdržala njegova verodostojnost – verodostojnost seveda v kontekstu lastne zgodovine. Indy sicer še vedno veselo skače, teka in se tepe, a v določenih situacijah vseeno prepusti glavno svojemu “nasledniku” Shii LaBeoufu, spet v drugih, kjer pa mladostna zaletavost in energičnost ni dovolj, črpa iz svoje bogate zakladnice izkušenj, iz svoje umirjenosti. In to je najlepše pri četrtem delu. Indy si nima več ničesar za dokazat. Vse je že povedal v prvih treh delih, tako da zdaj lahko akcijo večinoma prepušča drugim, sam pa v ključnih trenutkih doda svojo kapljico.
Četrti del seveda ne moremo primerjati s prvimi tremi. Je nesmiselno in v bistvu tudi nemogoče. Še bolj pa je nemogoče, da bi bil četrti del isti oziroma, da bi bil narejen iz istega lesa, kot njegovi predhodniki. Lahko sicer diši po prvih treh delih, lahko seva žar velike avanture ob katerem se zbudi otrok v vsakem gledalcu – a isti ne more biti. Če bi bil isti kot prvi trije deli, bi dobili znanstveno fantastiko, štancanje in kvadriranje preverjene forme, kot npr. pri Rambotu. Ne, Spielberg stavi rajši na poglobitev, na logični razvoj in svojega junaka opremi z vso potrebno vitalnostjo, a obenem tudi s tako potrebno samoironijo. In zaradi tega film preživi in v kontekstu serije izpade več kot odlično.
Toliko o “nevidnem”. Ostalo je preverjen koktajl, ki vsebuje elemente zgodovine in mistike, drzne špekulacije in obvezne negativce (Rusi). Kristalna lobanja, Nazca, bogovi, Mesto zlata. A kot rečeno, vsebina skoraj ni važna, bolj kul in tudi večji dosežek je dejstvo, da je ustvarjalcem uspelo narediti film, ki povzema esenco svojih predhodnikov, a obenem izgleda kot pač takšni filmi izgledajo leta 2008.
Okoli leta 1976 je bil Bowie kot zombi. Izpran, bled, nespečen, paranoičen, napol psihotičen, na koki – The Thin White Duke. Fasciniral ga je fašizem, okultno (Sveti gral) ter nacistična arhitektura. Posledica intenzivnega konzumiranja kokaina so bile faze kokainske psihoze, paranoičnih misli, v katerih so ga lovili CIA agenti, vampirji, tajne sekte. Polnil je časopise s članki, ki so spominjali na tiste, ki smo jih lahko nato v osemdesetih brali o Michael Jacksonu: “David shranjuje v hladilniku svoj urin”, “David ima v dnevni sobi oltar za črne maše”, “David opravlja eksorcizem svojega bazena” itd. itd. Njegovo takratno življenje v Los Angelesu je bilo pestro, polno drog, sumljivih osebkov in predvsem s polno lukenj v spominu. Rezultat tega obdobja je »kokainski« album Station to Station, eden izmed njegovih najboljših.
Album Low, ki je izšel leta 1977, korenini v albumu Station to Station ter v Bowiejevem, nikoli izdanem soundtracku za film The man who feel to earth (Nicoals Roeg), v katerem je igral glavno vlogo. Za produkcijo albuma Low se je Bowie vrnil v Evropo, k svojim koreninam. Inspiriral ga je predvsem nemški ekspresionizem, kot tudi takrat zelo vplivne nemške skupine Kraftwerk in Neu!. Želel si je poskusiti nekaj novega, nenavadnega. Pot ga je združila z Brian Enom, bivšim članom skupine Roxy Music, ki je v tistem času že izdajal eksperimentalne solo albume (npr. Discreet Music ali Another Green World) .
Low je začetek t.i. berlinske trilogije, ki ga sestavljata še albuma Heroes (1977) in Lodger (1979). A album ni nastal v Berlinu, ampak večinoma v Franciji, v Château d’Hérouville, podeželskem gradu, dobrih 40 km od Pariza. Šlo je za zelo popularen studio, saj so v njem snemali tudi Pink Floydi, Grateful Dead in francoski prog rockerji Magma. Album sta producirala David Bowie in Tony Visconti in ne Brian Eno, kot se dostikrat omenja.
V tistem času se je Bowie veliko družil z Iggyjem Popom in mu pomagal pri nastanku njegovega albuma The Idiot. The Idiot nosi izrazit Bowiejev pečat, začenši pri naslovnici, besedilih ter zvoku albuma. Najpre so posneli album The Idiot, nato Low, končna slika slednjega pa je nastala v Berlinu, v Hansa Studiu by the Wall – v takratni Zahodni Nemčiji.
Low zveni enostavno drugače, razlike z Bowiejevimi prejšnjimi albumi (npr. Ziggy Stardust) pa so v bistvu ogromne. Komadi zvenijo nedokončano in fragmentirano. Nimajo oprijemljivih refrenov in se včasih končajo tako nenadno, kot se začnejo. Bowiejev glas je monoton, neoseben ter odtujen. Besedila govorijo o izgubljenosti v svetu, o avtistični poziciji do sveta in so popolna preslikava Bowiejevega takratnega duševega stanja. Polovico albuma zavzemajo inštrumentali, a njihovo vzdušje in teksture govorijo isto kot besede: melanholija, odtujenost in izgubljenost.
Low je bil pred leti s strani vplivne glasbene strani Pitchfork izbran za najboljši album sedemdesetih, njegovo fragmentiranost, pa so si na albumu Kid A, vzeli za vzor tudi Radioheadi.
Low je vizionaren elektro-pop-funk album in eden izmed prvih albumov, ki so poskušali integrirati pop s takratno avantgardno elektronsko produkcijo. S tem albumom je Bowie za nekaj mesecev celo prehitel nemške Kraftwerke, ki so svoj prvi veliki elektro-pop album (Trans Europa Express) izdali šele nekaj mesecev kasneje.
Celotno Bowiejevo bivanje in ustvarjanje v Nemčiji lepo zaokrožuje še live album Stage, na katerem slišimo material iz albumov Low in Heroes, pravtako pa tudi nekatere njegove starejše zadeve (npr. Ziggy Stardust). Album vsebuje dva CD-ja in je zanimiv dokument v Bowiejevi diskografiji in edinstven pričevalec njegove eksperimentalne žilice, kateri se je predajal konec sedemdesetih.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 