Pri Beastie Boysih, hip-hoperski trojici iz New Yorka, ni skrivnosti in presenečenj, še manj nepredvidljivih obratov in zasukov. Pri njih veš, kaj dobiš: hiperaktivno podajanje snovi, obskurne semple in kopico zabavnih rim. So »stara šola«, torej iz časa, ko se je »realness« še dokazoval na odru, z mikrofonom v roki, in ne z debelino zlate verižice, rožljanjem z orožjem in seksizmi. So eni izmed redkih iz stare garde, ki še brcajo in ki tudi po treh desetletjih zvenijo mladostno, brezskrbno in energično kot prvi dan. Njihov zanos in ljubezen do »igre« potegneta, nekateri albumi (npr. Paul’s Boutique ali Ill Communication) in pesmi (npr. Sabotage, Sure Shot ali Fight For Your Right) pa so se za vedno zapisali v kolektivno glasbeno zavest. Množice in kritike so osvojili s svojim neobremenjenim in iskrenim pristopom ter odprtim glasbenim duhom.
Hot Sauce Committee Part Two ne odstopa veliko od prejšnjih albumov. Mike D, Adrock in MCA še vedno zvenijo kot razposajeni najstniki, ki so prvič sami na morju (neverjetno, da se nahajajo že v petem desetletju svojega življenja!). Samozavestno stojijo v »areni«, stresajo rime, se hecajo in s svojo zavzetostjo pometejo z večino konkurence. Album je poln poklonov reperski sceni iz osemdesetih, torej okolju, iz katerega trojica izhaja. V ospredju je skorajda že otroško igranje z besedami in iskanje zabavnih ter kreativnih rim. Celotna produkcija je sodobna, malce lo-fi in groba, a s spominom na stare čase (npr. na minimalističen electro iz zgodnjih osemdesetih). Mogoče bo kdo bentil nad efekti, ki zasedajo glasove, zaradi česar so besedila mestoma nerazumljiva, a kljub očitni kilometraži, so Beastie Boys še vedno s korakom v času. Vsaj, kar se tiče zvoka, oziroma »ovoja«. Njihova esenca in mentaliteta pa sta ostali isti – kot da se še vedno piše leto 1985 ter gledata Wildstyle in Beat Street. Celoten album je ena velika nostalgična zabava, zajebancija in izzivanje drugih reperjev na old school način (stopim-na-oder-primem-mikrofon-nimaš-za-burek-tako-dobro-mi-gre-tole-od-rok-daj-pokaži-kaj-znaš). Spet. A je potrebno priznati, da so v tem kar delajo dobri in prepričljivi, predvsem pa konsistentni (predvidljivi?) in prepoznavni (nezmožni razvoja?).
Ne zgodi se ravno pogosto, da na skupininih albumih slišimo glasbene goste. »Beastiji« so usklajena in uglašena celota s podobnim stilom, zato »tujec« med njimi težko najde svoje mesto. V pesmi Too Many Rappers pride do trka različnih stilov, hektičnega in naspidiranega Beastie Boysov ter Nasovega mirnega in uglajenega. Uglaševanje sil vseh nastopajočih da zanimive rezultate – vsaj, kar se energije tiče, medtem ko se besedilo dotika klasičnega vprašanja »pravih« in »fejk« reperjev (»Too many rappers and there’s still not enough MC’s«). Don’t Play No Game That I Can’t Win pa je pravcati poletni hit, v katerem pusti trojica več prostora Santigold, ki ob reagge/dancehall ritmih vabi na plesišče.
Letos mineva 25 let od izida videospota za pesem Fight For Your Right, zato se je skupina odločila, da to obletnico obeleži z nadaljevanjem. Spot za singel Make Some Noise govori kaj se zgodi potem, ko trojico vržejo z žura. Člane skupine igrajo Seth Rogen, Danny Mcbride in Elijah Wood, obstaja pa tudi daljša, 30-minutna različica, v kateri nastopa še več filmskih zvezdnikov. Video je poln referenc na skupinino delovanje, predvsem pa še en dokaz, da se ne vzamejo preveč resno.
Hot Sauce Committee Part Two (»enko« je skupina zaradi bolezni MCA preskočila in bo verjetno izdana naknadno) je še en dober izdelek v skupinini diskografiji. Beastie Boys so ohranili sproščenost, humor in samoironijo, ki jih krasi že od samega začetka, a vseeno ne smemo pozabiti, da kljub osveženi preobleki, skupina v letu 2011 ne piše prihodnosti (ali sedanjosti), ampak ostaja v svojem neprimerljivem svetu predvsem lep in nostalgičen spomin na malce drugačne čase.
Make some noise
Don’t play no game that I can’t win (feat. Santigold)
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 