Kategorija: Slovenski filmi

Gledamo filme: L…kot ljubezen (2007)

lllprointernet_000012.jpg

Gina (Lucija Šerbedžija) želi posneti svoj prvi film, zato se odpravi v Prago. Filmsko ekipo, ki je sestavljena iz raznih marginalnih tičev, že ima, potrebuje samo še denar. Tega seveda ni, zato se ekipa odloči, da bo z uprizoritvijo prometne nesreče pokasirala denar pri zavarovalnici. Plan propade, nabašejo pa na kokain, ki se ga odločijo prodati in tako financirati film. Zaplete se na točki, ko ugotovijo, da je kokain last kriminalcev, ki ga zahtevajo nazaj…

Dobro, vsebina filma ni nič posebnega, zato pa je toliko bolj zanimiva in privlačna njegova forma. Hitri rezi in šopanje dražljajev, ki spominjajo na dobro podmazan MTV spot, mestoma zelo izvirni kadri ter dinamična kamera, ki je zraven pri vsakem dogajanju, v vsaki luknji, v vsakem kotu, je le nekaj lastnosti filma, ob katerih bo vsakemu ljubitelju kinetičnih filmov ala Tarantino/Ritchie zaigralo srce, a bo moral ob tem še vedno gledati tudi nekaj “balasta z vzhoda”. Npr. v slovenskih filmih skoraj že obligatorno prisotne balkanske kletvice, ki vedno poskrbijo za krohot v kinodvorani in Rade Šerbedžijo, ki (spet) igra po vseh stereotipih sestavljenega vzhodnoevropskega mafijoza, z obupnim imenom Big Daddy.

Film, ki testira predvsem gledalčev razpon pozornosti in ne toliko višjih miselnih funkcij. Fair enough for me. Vsaj tokrat.

Advertisements

Gledamo filme: Estrellita – Pesem za domov (2007)

estrellita.jpg

Mogoče se je v meni začel izražati slovenski gen, ki vpliva na moje nepristransko presojanje, a vsi slovenski filmi, ki sem jih zadnji čas gledal so mi bili všeč. Vsak je imel vsaj nekaj, kar mi je sedlo oziroma mi je bilo še posebno všeč: skoraj že patološka simpatičnost in preprostost Petelinjega zajtrka, v svoji izvedbi sveža in drzna Instalacija ljubezni ter bombastično vznesen Mokuš, ki kroži kilometre nad profanim svetom.

Estrellita je med vsemi temi filmi avtorsko najbolj suverena in zaokrožena. Medtem, ko vsi prej našteti filmi v sebi nosijo še določene poteze “TV filma” in jih krasi nekakšna “lokalna” dimenzija, je Estrellita tip profesionalno narejenega filma, kjer je vse na mestu: od uvodne špice, scenarija, do samega izgleda filma. Štima torej celoten paket, za katerega upam, da ga bo režiser Metod Pevec, spravil na čim večje število festivalov.

Zgodba je napram ostalim filmom, ki sem jih prej naštel tudi najbolj bogata in skrbno sestavljena. Dora (Silva Čušin) je žena slavnega violinista. Po njegovi smrti odkrije nekatere njegove skrivnosti, pravtako pa se v njenem življenju pojavi talentiran violinist Amir, ki mu Dora podari moževo violino. Violina je neke vrste osrednji element filma, ki nase veže različna človeška čustva ter motive: npr. strast, prevaro in pohlep ter vnaša dinamiko v medsebne odnose protagonistov. Gre za film, ki deluje na večih nivojih: lahko se gleda kot zgodba starejše ženske, ki po smrti svojega moža išče smisel, najde pa ga v mladem talentiranem dečku Amirju, kot zgodba o talentu, ki se skuša izraziti v nestimulativnem okolju ali v končni fazi, kot študija trka dveh družin, dveh svetov, slovenske ter bosanske. Film je zelo lepo gledljiv, režiser rutinirano vodi gledalca od prizora do prizora in hkrati spretno plete mrežo medosebnih odnosov, odkriva motive in silnice posameznih oseb ter pred gledalca razgrne pregledno sliko dogajanja. Igralska zasedba je prepričljiva, za bosansko družino pa bi lahko rekli, da je napram slovenski, že kar stereotipno temperamentna in neposredna v komunikaciji.

Estrellita je film, ki ne cika na množice in je v primerjavi z aktualnim slovenskim hitom, t.j. Petelijnim zajtrkom bolj kompleksen in v sporočilni vrednosti bolj bogat film. Ljubezenski odnos ter simpatični marginalci, so v Estrelliti zamenjani z vprašanji smisla, altruizma, izpolnitve ipd. Svoje doda še izrazna klasična glasba, ki film zelo lepo dopolnjuje in mu dodaja tisto sladko kaplijico melanholije, ki je potrebna vsaki dobri drami.

Filmu ne morem očitati nič: ima dobre igralce, dobro zgodbo in je gledljiv od začetka do konca. Zdaj potrebuje samo še čimveč gledalcev…

Gledamo filme: Mokuš (2006)

mokus.jpg

Hm, nisem vedel, da je Mokuš, film režiserja Andreja Blatnika že tako star. Jernej Šugman in Dario Varga sta se mi sicer zdela nekam mlada, a sem mislil, da maska pač dela svoje… Film je bil posnet že leta 2000, njegova končna verzija pa je bila zaradi razprtij na mnogih frontah zadržana vse do decembra prejšnjega leta, ko je bil za nekaj večerov na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.

Mokuš je posnet po literarni predlogi Ferija Lainščka, pisatelja, ki bralcem že več kot dve desetletji prinaša motive iz prekmurskega življenja. Zgodba je enostavna. Duhovnik Jon Urski (Dario Varga) se prekrši zoper cerkveni red, zato ga pošljejo v zakotno faro, v Mokuš. Jon, ki ima tudi sam probleme z vero, se trdno odloči, da bo skupaj z vaščani obnovil mokuško cerkev, a naleti na težave oziroma boljše povedano, na lokalno folkloro, ki jo sestavljajo nezaupljivost, nazadnjaštvo, vraževernost ter obilica tračev/resnic, ki povezujejo skrivnostno preminulega Jonovega predhodnika, slepca, ki živi v mokuški cerkvi (Ludik Bagari) in lepo vaščanko (Nataša Ralijan), s katero se Jon sčasoma zbliža.

Začetek filma ni bil ravno spodbuden. Ko so ga začeli igralci mlatiti z gledališko slovenščino ter z resno, stoično držo sem mislil, da tega filma ne bom preživel. In res ni dobro kazalo. Tempo filma je bil počasen, dolgo se je nekaj dogajalo, da se je potem res tudi zgodilo, dialogi ne ravno vznemirljivi, igra igralcev pa že moteče teatralično-vznesena. A na to se človek celo navadi in nekje po 30 minutah postane film gledljiv. Zgodba se začne razvijati, dogodki pa kar vrstiti. In ti bi morali pri gledalcih zaigrati na prave strune: Mlad duhovnik, ki se zaljubi v lepo žensko – material, ki bi lahko privabil ljudi. A film ne ostane na nivoju ljubezenskega zgodbe, ampak hoče več. Hoče poseči po metafiziki, po temah kot so vera, kaznovanje, smisel in še čem. S tem seveda ni nič narobe, a za prikaz takšnih tem film ubere svojo pot, stran od množic ter lahkotnega gledanja. Tako smo med gledanjem priča napol sanjskim in fantazijskim slikam, neke vrste wagnerianskemu bombastu, ki je slikovno sicer bogat, substančno pa vnaša v film le zmedo in nejasnost do te mere, ko postane vse skupaj že skoraj “kr nekaj”. Finale filma je katarzičen, na nivoju bibličnega in v skladu z osnovnimi zastavki.

Imel sem občuek, kot, da v filmu nekatera pomembna vprašanja ostanejo neodgovorjena, motivacija določenih likov neznana, gledalec pa za vse odgovore verjetno usmerjen na literarno predlogo. Šepava, na trenutke preveč artistična izvedba ter neprozornost dogajanja so verjetno tisti dejavniki, ki bodo preprečili, da bo ta film sprejela širša množica, vajena tekočega in lahkotnega sloga filmov kot so npr. Petelinji zajtrk.

Mokuš je film, ki verjetno ne bo videl velikih kinodvoran, a mu nekakšne svojevrstne in temeljne všečnosti vseeno ne bi oporekal.

Gledamo filme: Instalacija ljubezni (2007)

0-s.jpg

Kino Vič, decembra 2006. Kratki stiki. Skoraj prazna dvorana. Skoraj prazna, podhlajena dvorana, ki je dobro dopolnjevala hladne Kratke stike, edini lanskoletni slovenski filmski output.

Eno leto kasneje. Deja vu.

Kino Vič, decembra 2007. Instalacija ljubezni. Skoraj prazna dvorana (osem ljudi). Ne sicer moj osebni rekord – le-tega še vedno držita Out of Sight in Lost Highway (na vsaki predstavi so se zbrali trije obiskovalci – z mano vred seveda!) – a dokaj nenavaden kontrast glede na polne dvorane megahita Petelinji zajtrk. Verjetno je svoje naredila zelo intenzivna promocija in reklamiranje slednjega, Instalacija ljubezni pa je v kinodvorane prišla tiho ter bolj ali manj na zadnja vrata. In seveda, Petelinji zajtrk je imel Severino in Lainščka…

In kakšen je torej film? Mi je bil všeč, čeprav sem bil zaradi dokaj neposrečenega trailerja, do njega zelo skeptičen . Ko sem videl trailer, sem si mislil: “To pa je tako, če Slovenci skušajo delati art filme” – moj cimer pa je celo rekel, da je ravno zaradi trailerja izgubil voljo do ogleda. A je bila nato želja po ogledu tega slovenskega filma vseeno večja, kot pa skepsa, inducirana s strani trailerja.

Zgodba Instalacije ljubezni sama po sebi ni nič posebnega, mogoče celo že prevečkrat videna, a je zato izvedba toliko bolj sveža. Mojca je ženska v srednjih letih, poročena, z otroki. Njen zakon z možem ni ravno idealen, zato začne hrepeneti po negotovosti in vznemirjenju, ki ga je izkusila s svojo študentsko ljubeznijo, Milošem – zdaj svetovno znanim umetnikom. Miloš je umetnik, personificirana svoboda, ki živi za svoje instalacije. Mojca seveda upa, da bo lahko ponovno izkusila vsaj nekatere čare preteklosti, a ima Miloš z njo svoje načrte. Je ravno sredi nove instalacije, instalacije ljubezni, ki vključuje Mojco, kot glavno osebo…

V filmu smo priča nekaterim izvirnim scenarističnim obratom, mešati se začne “realnost” in instalacija, dogajati se začne film v filmu in tudi tisti, ki ga snemajo so v bistvu snemani s strani drugih. Pravtako vidimo vrsto elementov, ki izgledajo, kot, da je imel sam Boštjan Hladnik prste zraven in se mestoma čudimo in sprašujemo, kaj natanko se zdaj dogaja oziroma ali sem kaj takega že kdaj videl. No, seveda sem, vsaj fragmentarno po raznih tujih produkcijah, a se vseeno še nikoli nisem počutil tako dobro ob gledanju slovenskega filma. Mogoče je bil zraven celo kanček ponosa ter spoznanje, da tudi mi znamo narediti film, ki presega kategorijo “Slovenski film” (ja, Slovenski film je zame kategorija, tako kot akcija, triler ali horror). No, kakšen neposrečen dialog bi sicer črtal in tudi kot celota, film ne teče vedno lepo in je mestoma tudi malce okoren, a gre vseeno za film vreden ogleda. Škoda le, da si ga bo verjetno ogledalo manj ljudi kot Petelinji zajtrk.