Eluvium – (Whirring Marvels In) Consensus Reality
Rolin / Pulice / Powers – Prism
Eluvium (Matthew Cooper) že 20 let dela čarobno glasbo na križišču klasične, ambientalne in drone glasbe. Je eden izmed mojih ljubših izvajalcev zadnjih 10, 15 let. Njegovi albumi, začenši s slikovitimi naslovnicami, so kot vrata v domišljijski svet poln čudes. (Whirring Marvels In) Consensus Reality je bil v celoti posnet s pomočjo orkestra. Tokrat ne slišimo za Copperja značilnih dronov, a album vseeno ohranja avtorjevo prepoznavno ambientalno dimenzijo. V glasbi se po navadi ponavljajo določene teme, melodije, ki so z vsako ponovitvijo močnejše in bolj izrazne. Pozitivna, life affirming glasba. K transcendenci sili tudi saksofonist Cole Pulice. V najboljših trenutkih njegova glasba res posega po svetem in duhovnem, v manj navdahnjenih pa bi še najbolj spadal za ozadje v kakšen spa ali wellness center. Prism je v celoti na pravi strani. Naredil ga je skupaj s Powersom in Rolinom, ki zvok saksofona podložita s kitarskimi droni in hipnotizirajočim zvokom cimbal. Vznesena glasba z dušo in za dušo.
ALL HANDS_MAKE LIGHT – Darling the Dawn
Bobby Lee – Endless Skyways
ALL HANDS_MAKE LIGHT sestavlja Efrim Menuck, sicer član mogočnih post-rockerjev Godspeed You! Black Emperor, in Ariel Engle, članica radostne in s komunskim duhom prepojene skupine Broken Social Scene. Skupni projekt nima veliko skupnega z matičnima skupinama. Temelj glasbe je po navadi zgoščen in premočrten drone sredi katerega lebdi eteričen glas Engle ali posamezni bolj ali manj razpoznavni instrumenti. Kriptična in sanjava glasba z več kot očitnimi psihadeličnimi potiski. V sedemdesetih bi takšno glasbo označili kot Drogen Musik. Pri kitaristu Bobbyju Leeju so stvari malo bolj preproste. Če album nosi naslov Endless Skyways, posamezne skladbe Impregnated by Drops of Rainbow in Acid Grassland, izvajalec pa je na nekaterih fotografijah videti, kot da je z mlekom dobival psihadelično glasbo sedemdesetih, vemo pri čem smo. Spet Drogen Musik. Plus nekaj posrečenih križanj glasbe ameriških prostranih ravnic in nemškega kozmičnega krautrocka. Cosmic Americana.
Fred again.. & Brian Eno – Secret Life
Laibach – Sketches of the Red Districts
Kaj imata skupnega 30-letni Fred again.. in 75-letni Brian Eno? Na prvi pogled čisto nič, a njuno sodelovanje sega še v leto 2014. Eno je takrat izdal dva albuma s Karlom Hydom (Underworld), na seznamu sodelujočih pa najdemo tudi Freda. Zadnja leta je Fred again.. znan predvsem po trendovski plesni glasbi, zato me je zelo zanimalo, kakšen bo kolaboracijski album. Secret Life je v nekaterih pogledih dokaj staromoden. Vsi, ki so slišali vsaj nekaj Enovih albumov, bodo takoj prepoznali njegov pečat. Fred again.. je prispeval svoj glas in neprečiščene terenske posnetke, ki se jih še drži “umazanija trenutka”. Ambient pop, izdelek dveh starih duš, oziroma nekaj najboljšega, pod kar se je podpisal Brian Eno po dolgem času. Je vse, kar njegov zadnji album ni bil, torej zanimiv in privlačen. Malce me tudi spominja na Burialove produkcije in na zgodnjega Jamesa Blakea. Izgleda, da je Eno bolj potreboval Freda kot obratno. Slednji se tako ali tako že giblje v zgornjih nadstropjih pop sveta (produkcije za Eda Sheerana!) in bo verjetno v naslednjih letih eden izmed najbolj iskanih producentov. Zato je prav možno, da bo Secret Life v njegovi diskografiji bolj izjema kot pravilo. Če že govorimo o dobrih albumih po dolgem času … Skupina Laibach je dala čez že veliko vizualnih in zvočnih sprememb. Petljali so se s pop hiti, Zarathustro in Bachom, technom in industrialom. V njeni obsežni diskografiji še vedno najraje poslušam albume, ki jih je izdala v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Sketches of the Red Districts je izšel čisto neopazno na začetku letošnjega leta, zato sem ga skoraj zgrešil. Laibach je spet resen in silen. Z reducirano zvočno sliko in nelagodnim vzdušjem spominja na morečo atmosfero albumov iz osemdesetih, npr. na Novo Akropolo. Presenečenje leta – vsaj zame in skupinin najboljši album (vsaj) po Volku.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 