Kategorija: Klasiki

Poslušamo glasbo: Valerio Cosi – Freedom Meditation Music I, II & III (2007)

fmm1.jpgfmm2.jpgfmm3.jpg

Valerio Cosi je trenutno nekaj najboljšega, kar nam lahko ponudi svet glasbe. Enostavno vse, kar se nanaša na njega je naravnost fascinantno. Star je komaj 22 let, igra saksofon, med njegove največje fene pa se šteje Dan Snaith alias Manitoba alias Caribou, s katerim bosta kmalu posnela album. Valerio izda na leto približno 20 albumov in bo imel s takim tempom kmalu obsežnejšo diskografijo kot Miles Davis in Merzbow skupaj. Je improvizator, eklektik, prodoren jazz glasbenik, ki izraža veliko spoštovanje in ljubezen do svojih vzornikov, a je hkrati močno samosvoj. V njegovem stilu igranja se zrcalita tako Ayler kot Coltrane, posega pa tudi po elementih krautrocka, afriške glasbe, minimalistične elektronike, noiza in še marsikatere druge glasbene dediščine.

Najboljša vstopnica v glasbeni kozmos Valeria je trilogija Freedom Meditation Music, ki jo krasi potentno eksperimentiranje ter izrazita zvočna svežina. Pri Valeriju je fascinantna predvsem njegova eklektična, skoraj že megalomanska žilica s katero kot za šalo združuje različne stile v poslušljivo formo. Na nekaterih komadih Valerio čisto po aylersko divja od kota do kota, oblaja vse mimoidoče in se na koncu spet vrne na začetno temo. Spet drugje ga spremljajo elektronske teksture, sitar ter poganja motorik ritem. Včasih tako spominja na kozmični krautrock ala Harmonia, spet drugič na psihadelične in stonerske Popol Vuh, spet tretjič se seli na druge planete kot Sun Ra in se vmes z afriškimi ritmi ustavi tudi na črnem kontinentu. Lahko pa se – kot v čudoviti 22-minutni Freedom, Meditation, Faith – predaja neskončnemu ponavljanju ene in iste teme, ki se pred našimi očimi (ušesi) seseda in razkraja, dokler od nje ne ostane samo še čisti šum.

Še bolj fascinantno in spoštovanja vredno pa je, da njegove kompozicije – kljub, več kot očitnemu bremenu! – nikoli ne izpadejo kot poceni “everything goes”, ampak imajo močno notranjo logiko, rdečo nit, ki ustvarjalno energijo kolektiva vedno porazdeli na prave konce in vpliva na to, da celostna zvočna slika ostaja čvrsta ter ostra. In ja, hvala bogu Valerio nikoli ne zapade v samozadostno in egomansko “đeziranje” – predrkavanje, zaradi katerega sem pri jazzu vedno v obrambni drži.

Nisem ravno velik fen jazza, ampak to kar dela Valerio je naravnost presunljivo. Združuje dinamično igranje saksofona s 50 leti glasbene zgodovine. Je klasičen in moderen, konkreten in abstrakten, čvrsto na zemlji, kot tudi visoko v oblakih, neoprijemljiv, a vseskozi poseben in prekleto dragocen. Zelo priporočam!

Advertisements

Poslušamo glasbo: Neuf Meuf – It`s Cold in Space (2006)

neuf_meuf_its_cold_in_space.jpg

2006; 12rec, serein

Neuf Meuf prihajajo iz zamegljenih panonskih ravnic (Radenci), za imenom pa stoji Rok Vrbančič, ki je tudi član skupine Automassage. It`s Cold in Space je njegov prvenec ter eden izmed najbolj svežih slovenskih izdelkov zadnjih nekaj let. Album krasi nepopisna toplota in organskost, poseben pečat pa mu daje tudi zelo osebna avtorjeva nota.

Na albumu se elektronika in “živi” inštrumenti prepletajo na tak način, da je težko reči, kaj je v Neuf Meufovi glasbi poglavitno oziroma primarno. Gre za zgoščen, dobro premišljen in melodičen zvok, kjer ima vsak element svojo mesto. Medtem, ko prvi trije komadi zvenijo bolj kot uvod oziroma priprava terena, albumov prvi vrhunec predstavlja prasketajoč in pulzirajoč That day. Prijetno zasanjano vzdušje se nadaljuje na komadu Zul, Banta pud III pa ponudi nežno brenkanje kitare, ki spominja na starega romantika Michaela Rotherja.

Kitara na celotnem albumu zveni zelo neoprijemljivo in se drži dovolj v ozadju, da se spretno izogne vsakršnemu post-rock obiranju. Neuf Meufova vizija glasbe gre bolj v ambient, v širne plasti zvoka, kjer je kitara samo eden izmed mnogih elementov, ki sestavljajo kompleksen mozaik. Osrednji del albuma, njegova srčika je Goldberry dreamstream, kjer si avtor vzame celih 12 minut, da razvije svojo vizijo. Na njem se sloji zvoka počasi nalagajo ter poslušalca čedalje bolj hipnotizirajo. Nekje vmes zazveni kitara, spregovorijo sampli, zvok se zgosti in prenese v sklepni del. Goldberry dreamstream je popoln prikaz Neuf Meufove široke palete zvokov ter najboljši komad na albumu. Na njem me fascinira predvsem skrbna strukturiranost ter dejstvo, da si avtor za njega vzame ves čas na svetu, ga počasi pelje in razvija do vrhunca. Tudi zaključek albuma je na mestu: Ofkors in Remmus sta čudoviti remnisenci na Brian Ena, prvi zaradi svoje vodilne klavirske teme, slednji pa s s svojo vesoljskostjo zveni kot kak izgubljen delček z albuma Apollo.

It`s cold in space je prežet s kreativnim nabojem in ponuja veliko idej na skoraj že idealni dolžini 50 minut oziroma 45, če bi Neuf Meuf izpustil vokalno – katarzično Unrest Unsave, ki samo pogojno spada v preostali zvokovni kozmos albuma. Komadi na albumu so suvereni ter tako dobro zastavljeni, da je skoraj težko verjeti, da gre za prvenec. Zvok je vseskozi »globalen«, rahlo spominja na izdelke nemške založbe Morr, a je še vedno dovolj idiosinkratičen ter »nov«, da štrli iz povprečja – to pa so lastnosti, ki jih v moderni elektronski glasbi več kot pogrešam!

Album si lahko za pokušino, čisto legalno zlaudate z založbine strani!

Poslušamo glasbo: Septober Energy (1971)

centipede-septober-energy-234829.jpg 

2000 (1971), BGO Records

Centipede je mamutski projekt Keitha Tippetta (klaviaturista skupine King Crimson), ki je nastal leta 1971. Projekt je obstajal samo dobro leto in v tem času pod taktirko producenta Roberta Frippa, posnel epsko kompozicijo Septober Energy (85 minut!), sestavljeno iz štirih delov. Ta mega orkester je bil sestavljen iz takratnih prominentnih glasbenikov iz jazz in rock področja, meddrugim tudi iz članov skupin kot so King Crimson, Nucleus ali Soft Machine (npr. Robert Wyatt). Septober Energy vsebuje vse, kar je bilo na začetku sedemdesetih kul in napredno: divji free-jazz naboj, jazz-rock tendence ter ogromno eksperimentiranja in improviziranja, ki korenini v psihadelični, kot tudi klasični glasbi. Septober Energy je ostal edini album orkestra Centipede, a se na njem nahaja toliko materiala in idej, da svet še enega takšnega albuma verjetno ne bi preživel. Gre za absolutni kult, za dokaj pozabljen album, ki so ga ob izidu raztrgali na koščke, izogibali pa so se ga tudi najbolj zvesti King Crimson feni. Kritiki so ga označili za pretenciozno in neposlušljivo zmedo, jaz pa v njem vidim neverjetno energično, idejno zelo bogato in kreativno zvočno tvorbo, ki je odlično preživela zob časa.

Septober Energy je razdeljen na štiri dele. Drugi in četrti del sta bolj strukturirana ter melodična, prvi in tretji pa čista bisera eksperimenta in improvizacije. Leta 2000 je pri založbi BGO Records, Septober Energy izšel kot dvojni album in tako je ta, skoraj že pozabljeni dragulj spet postal dostopen za poslušalce.

Prvi del je pravcata zvočna džungla in resen preizkus trdnosti poslušalca. Začenja se z rahlim valovanjem, z naključnimi zvoki glasbil ter vokalov, ki se počasi začnejo prekrivati ter na določenih točkah zgoščevati. Kar sledi je manična kakofonija, ples trobil in vokalov, free-jazz v najbolj prostem smislu, osvobojen vseh omejitev in konvencij. Nekaj čez 20 minut dolgi prvi del se zaključi meditativno, s pristno psihadelijo, s fuzijo godal ter zasanjenega večglasnega petja. A komaj se poslušalec navadi na neoprijemljivi in izmuzljivi zvočni tok, že se ga pahne v čisto drugi svet. Drugi del je v primerjavi s prvim bolj melodičen, skrbno strukturiran, z glavno temo, ki si jo posamezni inštrumenti med seboj podajajo. Vsak inštrument, pa naj gre za saksofon ali kitaro ima svojih pet minut slave, oder samo zase in veliko časa za izlete – za avtonomijo, preden spet izgine v nepreglednem morju orkestra. Približno na polovici drugega dela se plošča obrne, vzdušje spremeni. Orkester se nabere in začne delovati bolj avtoritativno. Svoboščin za posameznike je čedalje manj, slišimo samo še ogromen kolektivni val zvoka, ki postaja čedalje bolj glasen in razpuščen. Ko drugi del doseže vrhunec, se celoten inštrumentarij potegne v ozadje, v ospredje pa stopi petje, ki ob spremljavi klavirja zaključi prvi CD.

Tretji del kompozicije je verjetno najtežje poslušljiv. Preko uvodnega večglasnega petja, smo hitro napoteni v dinamičen bobnarski solo, ki se počasi pretopi v mrtvaško koračnico, v ogromen kotel godal in trobil, ki se brezciljno vleče do skoraj 14. minute, ko ga zamenja vihar, sestavljen iz živce parajočih violin ter grotesknih vokalov. Tretji del je pravi zvočni hardcore, a sapo jemajoč od začetka do konca. Četrti del se začne s Tippettovim klavirskim solom, a se kmalu sprevrže v mantrično ponavljanje enih in istih verzov, v klice po svobodi narodov, po svobodi človeka in se tako konča na najbolj možen veličasten način. Super!

Septober Energy je eden izmed najbolj vznemirljivih albumov in eden redkih jazz related albumov, ki ga lahko poslušam od začetka do konca. Gre za pravo kolektivno psihozo, za neponovljivo harmonijo vseh sodelujočih, za pristen izraz človekove ustvarjalnosti brez omejitev. Mestoma ga sicer od številnih idej kar trga na kose, a to ne spremeni spoznanja, da predstavlja Septober Enegy neobremenjeno ter vrhunsko muziciranje iz obdobja, ko je bilo – v vseh pogledih! – še vse odprto.

Poslušamo glasbo: Georgia Anne Muldrow – Olesi. Fragments of an Earth (2006)

georgia-anne-muldrow-olesi.jpg

2006, Stones Throw

Lanska in predlanska hip-hop bera je bila bolj ali manj slaba. V množici ponavljajočih se izdelkov, kjer je poslušalcu čedalje težje ločiti med vsemi istimi obrazi ter produkcijami, je težnja po iskanju nečesa novega in posebnega toliko večja. In ko se iskano najde, se najditelj toliko bolj oklene najdenega, saj ima občutek, da je našel nekaj posebnega, nekaj novega. Po dolgem času sem tako spet našel en hip-hop album, ki me je prevzel in si prisvojil mojo pozornost za nekaj mesecev. To je Olesi. Fragments of an Earth, mlade ameriške izvajalke Georgia Anne Muldrow.

Olesi ni navaden hip-hop album in to je jasno že, če pogledaš seznam komadov. Album je sestavljen iz 21 komadov, kjer so vsi, razen uvodnega free-jazzičnega New Orleansa, dolgi v povprečju 2 minuti. Georgia lahko s takim pristopom predstavi vso širino svojega glasbenega ter duševnega repertoarja in le-ta ni majhen. Petje, repanje, spoken word, igranje z vokalom ter zlivanje z zvokom je samo nekaj obrazov njenega vokalnega izraza. Sporočila – če jim lahko tako pravimo – so različna in zaradi svoje fragmentarnosti in dolžine komadov skoraj že na pol intuitivna. Včasih se dozdeva, kot da je bil njen cilj samo izraziti določeno čustveno stanje, določeno naravnanost, kot pa neko kompleksno sporočilo. Teh stanj in vzgibov je na albumu ogromno: Georgia pridiga, se veseli, opozarja, razsvetljuje, poziva k ljubezni, se boji, išče zaščito, je osamljena, reflektira, poziva k miru in pozitivi, filozofira, se prepušča itn. Mir in pozitiva, pozivanje k ljubezni? Ja, ampak deluje. Georgii uspe ohraniti naivno ter nostalgično zrenje sveta, a ga na vsakem koraku filtrira skoti trezno noto moderne. To njen album uvršča ob bok prelomnim soul in jazz albumom sedemdesetih, a hkrati v prve vrste sodobnega časa.

Hip-hop torej? No ja, toliko kot lahko za Milesa Davisa in Sun Raja rečeš, da sta jazz. Na Olesiju slišimo nekatere najbolj originalne beate zadnjih nekaj let, v splošnem pa dobimo predstavo, kako širok pojem je lahko hip-hop. Medtem, ko iz sodobne konfekcije seva predvsem plastika ter fast food, je Olesi nostalgičen, organski, na nek način brezčasen.

Georgiin prvenec krasi neverjetno širok razpon idej, ki je dandanes že prava redkost. Nemogoče si je predstavljati, da bi kdaj lahko sploh izdala običajen album z desetimi komadi, ki so dolgi po štiri minute. Celoten izgled albuma, njegova struktura, je samo izraz izvajalke, ki enostavno ne paše v današnji kalup ustvarjanja. Komadi nimajo nekega oprijemljivega začetka in konca oziroma vsaj ne v takem smislu kot to razumemo ponavadi. Taka fragmentarnost in obilnost idej, mogoče na začetku malce kazi zbrano poslušanje, a se kasneje izkaže kot edina logična in prava poteza. Poleg vsega že prej omenjenega pa je treba poudariti vsaj še dve stvari, ki pohvalo tega albuma samo še potencira: Olesi je prvenec Georgie, ki šteje šele dobrih 23 let. Neverjetno in nepredstavljivo, kaj sploh lahko še sledi!

Še eden izmed kriminalno spregledanih albumov zadnjih nekaj let, ki v originalnosti in izrazu poseka vse, kar se dandanes vrti in prodaja kot hip-hop.

Poslušamo glasbo: Beck – Odelay (Deluxe Edition) (2008)

beck-odelay-deluxe.jpg

2008, Geffen

Beck je dandanes na svojih albumih zelo daleč od brahialnosti in lo-fi estetike zgodnjih del kot so Mellow Gold ali One Foot in the Grave. Odelay je v tem oziru bil nekakšen mejnik, torej prelomna točka, med že prej omenjenimi neobrzdanimi eksperimenti ter bolj zrelim in odraslim pristopom, ki ga ta edinstvena glasbena pojava goji zadnjih nekaj let. Šele z Odelayem smo lahko uživali ob njegovi eklektični žilici in glasbeni razgledanosti v vsem polnem sijaju, saj jih je prvč spravil v prebavljive in lepo poslušljive zvočne celote. Ali povedano drugače: če je bila ustvarjalna energija na prejšnjih albumih večinoma razvejana, z veliko stranpoti, je na Odelayu neverjetno natančno kanalizirana, vkalupljena, kar daje celotnemu albumu močan občutek kohezivnosti, skoraj že koncepta.

Strukturno gledano je torej pri Odelayu že šlo za pop, vsebinsko pa je vse skupaj zvenelo še vedno zelo neobrušeno. Na albumu slišimo ogromno zvrsti: npr. rock, naslednjo sekundo že folk in country, nato elektro in hip-hop, noise, psihadelijo in na koncu spet rock – včasih tudi vse skupaj v enem ali dveh komadih. Nenadni obrati in zasuki v komadih poslušalca nenehno presenečajo, a nikoli ne izpadejo kot poceni copy-paste nizanje raznih zvrsti. Odelay je prinesel nekaj najbolj znanih Beckovih komadov, npr. Where it˙s at, Devil`s Haircut ali The New Pollution in je ob času izida naletel na zelo dobre kritike.

Letos je izšla Deluxe različica albuma, kar v dotičnem primeru pomeni remastered zvok, novo naslovnico in dodaten CD z B-stranmi singlov in nekaj remiksi. Številčno gledano, je 14 originalnih komadov albuma, na Deluxe različici, dopolnjenih z 19-imi novimi.

Prvi CD vsebuje torej 14 komadov, ki smo jih lahko slišali že leta 1996 in 3 dodatne. Prvi je Deadweight, ki je odlična kombinacija tropicalie ter nekaterih psihadeličnih elementov in spet lep dokaz za Beckovo vsesplošno glasbeno razgledanost. Inferno in Goldchain sta dva komada, ki sta nastala med snemanji za Odelay, a nista bila uvrščena na končni izdelek. Na pričujoči Deluxe različici ju imamo tako možnost slišati prvič. Oba sta dobra, a nekako v primerjavi z ostalimi komadi, ki so prišli na album, delujeta kot skici, kot eksperimentiranje z raznimi stili, brez nekega cilja in rdeče niti. Oba komada sta tako le dokaz več, kakšno veliko delo je bilo opravljeno na komadih, ki so prišli na album, saj v primerjavi z njimi zvenita bolj razpuščeno, ohlapno strukturirano ter nekako v stilu »everything goes«.

Drugi CD po pričakovanjih ne prinaša presežkov. Na njem se nahaja nekaj remiksov in veliko B-strani, torej komadov, ki so polnili prostor na singlih albuma. Remiksi so trije. UNKLE remiks komada Where it`s at traja celih 12 minut in pol, a mu sapa poide že po dobrih treh minutah. Kar sledi je neskončno nizanje istih elementov, ritmov ter samplov, ki rezultirajo v dokaj dolgočasnem remiksu, nevrednem, takrat še zelo renomiranega projekta. Aphex Twin spelje Devil`s Haircut na svoj teren bizarnega in zvočno neprijetnega, a z zelo nezapomnljivim rezultatom. Tretji remiks nam da vedeti, kar smo tako ali tako že vedno slutili – namreč, da se v brahialnem Devil`s Haircutu skriva nabrita pankerska dimenzija, ki jo Mickey P. z žaganjem na kitaro v vsej polnosti izrazi. Med ostalimi komadi velja izpostaviti zabluženi Clock, spevni Electric Music and the Summer People, elegantni, z godali podprti Strange Invitation ter Burro, z mariačiji in s španskim jezikom okrašena verzija komada Jack-ass. Ostalo je močvirnat lo-fi eksperiment v maniri Mellow Golda oziroma Beckovih bolj zgodnjih del.

Album zaokroža lična embalaža z bookletom. V njem edinole pogrešam bolj podrobne informacije o B-straneh, torej na katerih singlih so se pojavile ipd.

Odelay je prestal preizkus časa. Ostaja edinstven dokument svojega časa, ko je bila pop igra še neverjetno zanimiva in raznobarvna. Crossover elementi Odelaya odmevajo tudi še danes, predvsem na vseh tistih albumih, kjer izvajalci pogumno rušijo meje med glasbenimi žanri. Beck tudi še dandanes dela kvalitetne in suverene albume, a tako energičen in idejno neobrzdan, kot na Odelayu ni bil več nikoli – vsaj zaenkrat.

Devil`s Haircut

The New Pollution

Deadweight

Poslušamo glasbo: Vangelis – Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary

vangelis-blade-runner.jpg

2007, Universal

Vangelisov soundtrack za Blade Runnerja, ki ga je leta 1982 režiral Ridley Scott, ima zanimivo zgodovino, zato jo bomo na kratko obnovili. Blade Runner je izšel leta 1982, še isto leto pa tudi soundtrack, ki je vseboval orkestralne adaptacije nekaterih glasbenih tem iz filma. Dolga leta je bil to edini uradni Blade Runner soundtrack. Po letu 1982 so se začeli množično pojavljati bootlegi, bolj ali manj slabe kvalitete, ki so vsebovali Vangelisovo glasbo iz filma. Leta 1992 izide Vangelisov album Themes, na katerem so se prvič uradno pojavili trije komadi iz filma, in šele leta 1994 (12 let po izidu filma!) prvi pravi Blade Runner soundtrack, ki je vseboval 12 zapisov iz filma. Zakaj tako pozno, je eno izmed vprašanj, ki še dandanes muči veliko oboževalcev. Ena izmed teorij pravi, da se je Vangelis skregal s Scottom, ker se je le-ta dogovoril tudi z drugimi glasbenimi producenti, če Vangelisova glasba ne bi ustrezala filmu. Drugi pravijo, da je izdaja rezultirala zaradi množice bootlegov, ki so na trgu dosegali zelo visoke cene, en pa je leta 1993 tudi napol uradno izšel. Kakorkoli že, leta 1994 je torej izšel prvi uradni soundtrack, ki je vseboval Vangelisovo glasbo, a so ljubitelji glasbe in filma hitro ugotovili, da na njem manjka nekaj ključnih glasbenih tem, ki se pojavljajo v filmu. Tudi po letu 1994 se je izdaja bootlegov nadaljevala, po nekaterih informacijah pa naj bi trenutno obstajalo približno dva ducata različnih Blade Runner soundtrackov, med njimi seveda samo dva originalna in uradno izdana. Med najboljše bootlege, ki vsebujejo celotno glasbo iz filma oziroma skoraj celotno, oboževalci štejejo predvsem naslednje štiri: Off World Version, Gongo Version, Esper Edition in Deck Definitive Edition.

Lani, ob 25 obletnici izida filma, je Ridley Scott izdal Blade Runner Final cut, torej verzijo filma, kakršno si je zamislil že leta 1982, a jo je zaradi pomanjkanja denarja in pritiskov studiev ni uspel posneti. Prav tako pa je nekaj tednov za tem izšel tudi Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary, novi in razširjeni soundtrack filma. Trilogy vsebuje 3 CD-je ter ponuja nekatere glasbene zapise, ki niso še nikoli izšli uradno, prav tako pa čisto novo glasbo, ki jo je Vangelis skomponiral samo za obletnico filma.

Prvi CD vsebuje zvokovno izboljšan soundtrack iz leta 1994, ki je vseboval 12 glasbenih zapisov. Gre za 12 najbolj markantnih tem, ki spremljajo nekatere najbolj vznemirljive trenutke filma. Main Titles veličastno odpirajo film, Love Theme in Memories of Green odlično poudarjata romantično in zasanjano naravo filma, predvsem pa odnos med Deckardom in Rachel. Melanholični Blade Runner Blues lepo spada v že tako dobro noir vzdušje filma, kompozicija Tears in Rain pa spremlja enega izmed najbolj znanih monologov filmske zgodovine. Film zaključuje bombastični End Titles, verjetno najbolj znana tema iz filma. Tudi po 25 letih zveni ta soundtrack še vedno zelo sveže in mogočno, kljub Vangelisovim arhaičnim synthijem.

Če smo na prvem CD-ju dobli predvsem melodične teme iz filma, drugi CD vsebuje bolj atmosferične in minimalistične kompozicije, ki v filmu predvsem poudarjanjo in posredujejo določeno vzdušje. Gre za kompozicije, ki jih ni bilo na soundtracku leta 1994 in so zdaj prvič izšle uradno. Ko jih poslušaš, jih tudi težko umestiš v film, ker se v njem pojavijo le fragmentarno, torej kakšen košček tu in tam, na Trilogy soundtracku pa jih imamo priložnost tudi prvič slišati v celoti. Na drugem CD-ju se nahajata tudi dva glasbena zapisa, ki sta bila narejena za film, a se v njem nista pojavila: One Alone in Desolation Path. Oba s svojo melanholičnostjo in zasanjanostjo odlično spadata med ostale zapise. CD zaključuje Fading Away, ki je isti kot Tears in rain, a brez Rutger Hauerjevega monologa.

Prvi in drugi CD odlično zaokrožujeta sliko Blade Runnerja, prvi s svojo melodičnostjo, drugi pa predvsem s svojo atmosferičnostjo – oba pa predstavljata Vangelisa v njegovem glasbenem zenitu. Glasba iz Blade Runnerja je zelo izrazno močna in ima določeno magijo, ki jo imajo le brezčasni klasiki. Veliika prednost obeh CD-jev pred bootlegi je ta, da sta oba zelo zvočno kohezivna in tekoča kar se poslušanja tiče. In to je velika prednost v primerjavi z bootlegi, kjer so komadi bolj ali manj nametani en zraven drugega, zaradi česa le-ti dosti slabše delujejo kot celota.

Blade Runner Trilogy se reklamira in prodaja kot complete score, torej kot popolna in celostna zbirka glasbenih zapisov iz filma. To ne drži v celoti, saj manjka približno še ducat glasbenih izsekov, ki se pojavijo v filmu. Le-te seveda lahko slišimo na raznih bootlegih, vprašanje pa je, če bodo kdajkoli izšli tudi uradno.

Tretji CD vsebuje glasbo, ki jo je Vangelis naredil ob 25 obletnici filma. Gre za neke vrste inspired by Blade Runner album, torej za nove kompozicije, ki jih je navdahnil film. Produkcija in celoten občutek teh novih kompozicij je v primerjavi z ostalima diskoma bolj moderen. V njijh se zrcalijo nekateri novodobni prijemi ustvarjanja in bolj konkretni ritmi, ki jih v originalnih posnetkih ni bilo. A Vangelis ostaja vseeno z eno nogo v preteklosti, saj tudi v novih zapisih reciklira nekatere stare melodije in vokale iz originalnega soundtracka. Novi zapisi so v redu, čeprav magije in izraznosti originalnega soundtracka ne dosegajo. Vangelis na tretjem CD-ju kombinira veliko različnih stilov, slišimo razne etno in world music elemente, a vse skupaj ne zveni tako zapomnljivo kot prva dva diska. Nekateri komadi zaidejo preveč v kič, drugi v new age, spet tretji v nekakšen barovski jazz, kjer se saksofon petelini in vrtinči, namesto, da bi le spremljal in poudarjal (npr. kot v Love Theme na originalnem soundtracku). Sicer je lepo, da je Vangelis po dobrih treh letih izdal spet nov glasbeni material, a po pravici povedano, tretjega CD-ja Blade Runner Trilogy-ja nismo nujno potrebovali.

Z izidom tega novega, razširjenega Blade Runner soundtracka niso vsi zadovoljni. Najbolj cinični celo pravijo, da v bistvu gre za nateg in še vedno zahtevajo celoten soundtrack. A dejstva ostajajo: prva dva diska sta odlična in ob poslušanju rišeta poslušalcu slike tega nepozabnega filma. Tretji CD, ki vsebuje nov glasbeni material, je dobrodošel dodatek in dopolnilo k celotni izdaji, a bi verjetno marsikdo preživel tudi brez njega.

Poslušamo glasbo: Novy Svet – Chappaqua (2001)

novi_svet_3.jpg

Težko je to glasbo opisati, a še težje jo je bilo najti. Novy Svet sem prvič silšal na radiu leta 1999. Takrat so jih vrteli v miksu skupaj s kanadskimi postpostpost elektroniki/rockerji Re:mnant. Dobro, Re:mant sem še nekako našel, ker je napovedovalec omenil, da je njihov album izšel pri znani kanadski založbi Constellation, ampak Novy Svet… Kot prvo se je zapletlo pri imenu Novy Svet. Nowy Swet, Nowy Sweat, Novy Sweet? Naslova albuma nisem niti poskušal rekonstruirati… A je bil še en problem… Na radiu so oba albuma tako dobro zmiksali skupaj, da natanko sploh nisem vedel, kateri komadi spadajo k enim in kateri k drugim. Re:mnant sem nabavil ter gotovil, da se na njhovem albumu ne nahaja niti polovica komadov, ki so bili meni tako všeč… Shit, bo treba nabaviti Novy Svet…

In tekla so leta in prišlo je leto 2004, ko sem končno ugotovil za katero skupino gre. Enkrat sem prinesel Novy Svet k moji prijateljici, ki razume špansko – ja, pojejo predvsem v španščini. Zaradi slabe kvalitete zvoka, mi sicer ni mogla preveč pomagati, a je povedala: “Zakaj pa ni enostavno Novy Svet”? “Da bi stvar bila tako očitna?”, vprašam. Zakaj pa ne, odgovori, jaz pa pogledam na internet in vidim, da je imela prav. Končno. Hitro pišem na Rec-Rec, ki mi ga zrihta v nekaj tednih.

In zakaj torej gre? Novy Svet je avstrijsko-italijanski projekt, ki na albumu Chappaqua kombinira različe glasbene elemente. Predstavljajte si obmejne trubadurje Calexico; zdaj pa jih zaprite v klet, napolnite z acidom, jim dajte v roke akustično kitaro in sampler ter jim zapovejte naj pojejo v španščini. Pevec se dere, mrmra, včasih samo recitira, spet drugič baladira in tretjič zaklinja. Po kitari se udriha, okoli poslušalca pa švigajo, se zatikajo in škripajo razni sampli, efekti, celo kakšna perverzna simfonična suita. Ampak če bi ostalo samo pri tem… Vmes so Novy Svet tudi elektroniki. Takrat ga veselo šumijo in prasketajo, v svoje ekskurzije vlečejo preparirane klavirje, srhljiva vokalna zavijanja ter tako razširjajo polnokrvno klavstrofobijo. V angleščini zapojejo šele na zadnjem, skritem komadu, kot, da bi želeli povedati, da tudi to znajo.

Kaj slišim? Minimalistično elektroniko. Lo-fi Calexico in divjake The Baptist Generals. Fragmente Morriconeja. In tisti faktor X, ki jih dela unikatne ter posebne. Neponovljivo!

Poslušamo glasbo: Moby – Animal Rights (1996)

mobyanimalrights.jpg

Z Mobyjem sem se prvič srečal preko klubskega klasika Go, njegov prvi album pa kupil leta 1994. Šlo je za dandanes dokaj pozabljen album Ambient (1993), na katerem je avtor raziskoval bolj umirjene načine glasbenega izraza. Leta 1995 izide Everything is wrong, album s katerim Moby naredi prve korake proti lestvicam ter širši publiki. Na njem se predstavi zelo multižanrsko in eklektično: slišimo trde klubske ritme, počasne ter zasanjane baladice, pa tudi prave rockerske izpade. Gre verjetno za njegov najbolj criticaly acclaimed album. Sledil je Everything is wrong: The DJ mix album (1996), manj znan entry v Mobyjevi diskografiji, ki vsebuje 2 polna CDja prvovrstne klubske »šopance« ter odličnih remiksov.

Svojo anonimno fazo je Moby zaključil s kompilacijo I like to score (1997), na kateri so zbrani komadi, ki so bili uporabljeni v raznih filmih (npr. The Saint, Scream ali Heat). Na tej kompilaciji se je pravtako nahajal komad James Bond theme, s katero se je Moby po dolgem času spet pojavil na lestvicah – rutinska ter predvidljiva izvedba pa je že nakazovala, da so njegove naslednje aspiracije v mainstreamu. In to se je pokazalo leta 1999, ko izide njegov prelomen (v komercialnem smislu seveda) album Play, ki je vseboval kopico hitov (Why does my heart feel so bad, Natural blues, Porcelain, South Side). Na tem albumu je Moby stavil predvsem na recikliranje starih črnskih napevov, ki jih je rutinsko speljal v svoj (takrat že) predvidljiv zvočni spekter. Leta 2002, je na albumu 18, še enkrat ponovil zmagovito formulo Playa, njegov zadnji album, Hotel, pa je izšel leta 2005.

Leta 1996 pa je izšel album Animal Rights, ki je verjetno njegov najbolj spregledan album. In tudi najbolj šokanten za vse fane. Gre za celoten album punk-rock komadov, emocionalnih ter dinamičnih, na katerih si Moby daje duška. Tega ni nihče razumel. Kako lahko nekdo – ki je še pred kratkim delal plesne bombe kot so Feeling so real – tako obrne svoj zvok. Animal Rights je hrupen in glasen, kitare na njem hreščijo, ritem mašina neusmiljeno laufa, Moby se dere in kriči in poslušalcu pri poslušanju ne privošči nobene pavze. Ko se mu ljubi, s svojimi komadi celo presega mejo šestih minut in sklada vznesene kitarske epopeje. Malce miru prinesejo šele sklepni komadi, ki album spokojno zaključijo.

Verjetno še najbolj poslušljiv komad je That`s when I reach for my revolver, ki ima celo nekakšno pop kvaliteto in je doživel nekaj vrtljajev tudi na televiziji (za MTV ga je moral celo spremeniti v That`s when I realize it`s over!!). Cela revolucija od albuma torej, ki je ob izidu naletel na porazne kritike. Vsaj jaz, pa na njem slišim neverjetno kreativno silo in ga vidim predvsem kot izraz eksperimentalne žilice, ki ima svoje izvore še na albumu Everything is wrong. Animal Rigths je pogumen album izvajalca, ki si upa poskusiti, ki si upa prestopiti določene meje. Animal Rights je album, ki predstavlja Mobyja na vrhuncu njegovega umetniškega udejstvovanja, proti kateremu nekatere njegove novejše izdaje izpadejo tako ziheraško in predvidljivo, da je skoraj neverjetno, da gre za istega izvajalca.

Nekatere izdaje albuma Animal Rights so v času izida premogle še drugi disk, na katerem se nahajajo bolj umirjeni zvoki. Na tem disku se Moby predstavi kot vrhunski producent prelepih ter zasanjanih ambientalnih uspavank, ki umirjajo poslušalca in spominjajo na najboljše trenutke Brian Ena, obenem pa gre tudi za čudovit antipod prvemu, bolj hrupnemu disku.

Eden izmed najbolj spregledanih albumov vseh časov!

Poslušamo glasbo: Louie Austen – Consequences (1999)

r-134698-1150453479.jpg

Louie Austen je wannabe Sinatra, crooner stare šole, ki se je v sedemdesetih vlačil po celem svetu, na stara leta pa zabaval hotelske goste v svoji matični Avstriji. Nato pa sta ga odkrila avstrijska producenta Neugebauer in Pulsinger in ga zvabila v studio. Rezultat tega sodelovanja je bil album Consequences, ki je izšel leta 1999. In rezultat je presunljiv. Producenta sta pevca zvabila v svoje temačne elektronske vode, ga opremila s svojim minimalističnim zvokovnim ustrojem ter iz njega naredila Sinatro za novo tisočletje. Consequences je pretresljiv izdelek, pravcati bar-jazz meets dark electronica album, ki zveni kot če bi bil narejen za kakšnen Lynchev film. Beati so minimalistični in jazzy, vzdušje mračno, Austen pa ga kosmato prepeva na vso grlo. Njegov glas je neposreden in dramatičen, a brez patosa. Na albumu se vokalni komadi izmenjujejo z inštrumentalnimi, kjer bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji škripanja, šumenja in noisanja. Nadvse originalen izdelek, ki je združil staro šolo žvrgolenja in elektronsko glasbo. Še nikoli ni zabavljaški glas zvenel tako turobno in resno, še nikoli ni svet izgledal tako brezizhodno.

Na naslednjih albumih je Austen zapustil resne vode ter izrazil predvsem svojo zabavljaško stran. Only Tonight (2001), Easy Love (2003) ter Iguana (2006) so lepi primeri zabavljaškega in fukaškega nastopaštva, na katerih Austen trese predvsem še plesišča, temačna področja svoje psihe pa pušča na prvencu. Še vedno je sicer kul, a meni je bil bolj všeč, ko je stal ob boku Lynchu in Badalamentiju.

Odlomki komadov!

Poslušamo glasbo: Belle & Sebastian – The Boy with the Arab Strap (1998)

200px-belle_sebastian_-_the_boy_with_the_arab_strap.jpg

Belle & Sebastian zvenijo kot prva ljubezen, kot brezskrbno poletje, ko si star 16 let. Tako dober band, da si želiš njihovo ime napisati na roko. So krhek in intimen folk-pop z referencami na 60˙s pop, imajo bitersweet besedila, v ospredju pa so predvsem melanholična prepevanja frontmana Stuarta Murdocha in Isobel Campbell. Za svojo ustvarjanje majhnih pop draguljev uporabljajo bogat inštrumentarij: violine, trobento, škotske dude, klavir, kitaro, flavto. Imajo prelepe komade, ki se znajo preleviti tudi v majhne, vznesene simfonije, v melanholična, introspektivna raziskovanja. So na easy, a nikakor ne easy listening, so neagresivni, a nikakor ne neintenzivne. Začeli so skrivnostno, se izogibali medijev, na 60`s inspired naslovnice svojih albumov pa dajali slike svojih prijateljev.

Prvi album Tigermilk so izdali leta 1996 v nakladi 1000 kosov in čez noč postali kultni. Leta 1997 so izdali svoj drugi album If you`re feeling sinister in doživeli odlične kritike. The boy with with the arab strap je izšel leta 1998, a je velikokrat v senci obeh albumov – a smatram, da gre za njihov najboljši album, na katerem se nahajajo njihovi najboljši in najlepši komadi. Do danes so sledili še trije studijski albumi, (Fold Your Hands Child, You Walk Like a Peasant, 2000; Dear Catastrophe Waitress, 2003; The Life Pursuit, 2006) noben pa ni bil niti več blizu čarobnosti njihovih zgodnjih izdelkov.