Ralf & Florian oz. The Summer of ’10, tretjič

Ralf in Florian (alias Kraftwerk) sta bila na začetku sedemdesetih še zelo daleč od trdne (in prepoznavne) glasbene identitete. Na njunih prvih dveh albumih (1 in 2) slišimo za tiste čase tipično krautrockersko eksperimentiranje z efekti, vzdušjem, hrupom in ritmiko (na prvem albumu je bobnal Klaus Dinger, ki je kasneje z Michaelom Rotherjem ustanovil vplivne Neu!). Glasbi ne manjka poguma – še več, v svojem bistvu je zelo prosta in raziskovalna, a (še) brez specifike – osebnosti, ki so jo v tistem času izkazovali dekonstruktivistični Faust, monotono transcendentni Neu! ali z biomehaniko vodeni Can. Še nekako najbolj poseben element je bila Florianova flavta, ki je pesmim kot je Ruckzuck, dodala nekaj nenavadne dinamike in čara.

Leto 1973 je bilo za Ralfa in Floriana prelomno; po vzoru Beach Boysov sta se domislila koncepta “nemške glasbe”, navdih iskala v ljudskem izročilu in motivih ter v svojo glasbo vkomponirala sentimentalnost in romantiko, nekakšno “podeželskost”, ki je njuni glasbi dala bolj mehak in zasanjan rob – lep primer za to so pesmi Tongebirge, Heimatklänge in Tanzmusik. V letu 1973 se je Ralfu in Florianu pridružil bobnar Wolfgang Flür, ki je pred tem skupaj z – oh, kako majhna je bila Nemčija v sedemdesetih – Michaelom Rotherjem igral v skupini The Spirits of Sound.

Spodaj prilagam čudovit kos glasbene zgodovine, posnetek vidno nervoznega Ralfa (klaviature) in Floriana (flavta) ter stoodstotno osredotočenega Wolfganga za svojimi elektro padi, ki izgledajo, kot da so prileteli iz znanstvene fantastike.  Mislim, da je to njihov prvi televizijski nastop, padi pa so nastali le nekaj dni pred nastopom. Izvajajo pesem Tanzmusik, ki je v tej izvedbi bolj ohlapna; plasti klaviatur in flavte se ob spremljavi ritmičnega škrebljanja počasi nalagajo in nalagajo ter raztezajo tako dolgo, dokler nas ne prestavijo na velik zelen travnik, ki se ob blagi toploti poletnega sonca razteza vse do obzorja.

Nastop skupine se na posnetku začne okoli prve minute, še prej pa nam resen voditelj pove nekaj o skupini in o njihovi glasbi. Ostalo je zgodovina, zgodba, povedana že stokrat.

Towa Tei oz. The Summer of ’10, drugič

Dong-hwa Chung alias Towa Tei.

Nisem vedel: sodeloval je pri albumu Done by the Forces of Nature (Jungle Brothers).

Sem vedel: bil je član simpatične ameriške skupine Deee-Lite – da, to je tisti očalasti nerd, ki v videospotu za Groove is in the Heart stoji za gramofonoma.

Leta 1995 izda prvenec Future Listening! na katerem se tarejo velika imena kot so Bebel Gilberto, Arto Lindsay, Ryuichi Sakamoto in Maki Nomiya (Pizzicato Five). Towa Tei je na svojih albumih zapisan easy listeningu, počasnim ritmom, perverzni ležernosti, prijetnemu kiču in tudi plesišču. Vedno pa najde mesto za ščepec bossa nove in jazza.

Towa Tei (in Bebel Gilberto) – Technova

The essence of cool.

Seefeel oz. The Summer of ’10, prvič

Zbira se soundtrack tega poletja.

Seefeel je skupina, ki izhaja iz plodne angleške elektronske scene, ki je vznemirjala na začetku devetdesetih. To so bila leta in imena, ob katerih mi še dandanes postane toplo pri srcu! Plesni Meat Beat Manifesto, LFO, Underworld in 808 State, psihadelični The Orb, Orbital in The Future Sound of London, skrivnostni The KLF, ambientalni Global Communication ter abstraktni Autechre in Aphex Twin. Nekaj jih je pokukalo v mainstream (npr. Adamski in The Shamen), nekateri pa so čez nekaj let pristali med “ta res velikimi” (npr. The Chemical Brothers in The Prodigy).

Seefel so bili nekje na meji, na večih bojiščih hkrati: plesni, a že skoraj preveč eksperimentalni; privlačne barve, a težko otipljivi, mestoma abstraktno zasanjani; elektronski, a vseeno z dovolj prostora tudi za “strune”; včasih “rockovsko ambientalni”, a pri tem zelo minimalistični, počasni – triphopični; zavaljeni, zadubirani in tudi psihadelični. Z več obrazi in nekaj posebnega. Mojstri repeticije, vrtenja, kroženja – loopanja.

Od Plainsonga se ti lahko zvrti; zvoki se v nedogled ponavljajo, privlačen plesni ritem pa kar vabi k miganju. Rejverska repeticija, ki te “odnese”.

Seefel – Plainsong