Beremo knjige: Vladimir Kavčič – Prihodnost, ki je ni bilo

Če ste že prej brali dela od avtorjev kot so Kocbek, Kovačič ali Zupan, vedite, da v knjigi Prihodnost, ki je ni bilo dobite vse na enem mestu: drugo svetovno vojno, povojne poboje, življenje na podeželju in mestu pred, med in po vojni. Celoten program torej, ki ga pisatelj Vladimir Kavčič predstavi na dobrih 980 straneh. Njegov namen je jasen. Karseda podroben prikaz dogajanj v Sloveniji po drugi svetovni vojni, kjer spremljamo Danijela, fanta, ki se pride v Ljubljano šolat na klasično gimnazijo. Ozračje je obenem slavnostno, kot tudi že napeto. Evforijo, ki je vladala po vojni, začno kmalu nadomeščati velike družbene spremembe: iskanje izdajalcev, rubeži lastnine bogatih meščanov ter vzpostavljanje nove, ljudske oblasti. Medtem, ko se Danijel skuša znajti in prilagoditi tej novi dobi, pa ga lovijo tudi demoni preteklosti, predvsem hudi strahovi, saj je med vojno za las ušel ročni bombi, ki je ubila njegovi teti. Pisatelj tako večinoma niha med sedanjostjo in preteklostjo, med sedanjimi problemi Danijela, ki se nanašajo na vključevanje v družbo ter preteklostjo, ko podoživlja strahove in grozote vojne.

Danijela, kot junaka druge vojne hitro sprejmejo v mladinsko organizacijo aktivistov, a se kmalu izkaže, da je v njej prostora za ljudi, ki so bili v vojni aktivni, čedalje manj, vodilna mesta pa že prevzemajo predvsem meščani, mladi fantje, ki vojne niso videli od blizu. Pisatelj lepo pokaže, kako so delitve na bele in rdeče razdružile cele družine in celotno družbo, kako so nekateri te delitve uporabljali predvsem za diskreditiranje tekmecev na službenem ali ljubezenskem področju in predvsem to, da je ta, tako popoln sistem imel velike luknje že nekaj let po koncu vojne. Pravtako pa dobimo tudi vpogled v povojno paranoično stanje tedanje oblasti, ki je videla sovražne elemente vsepovsod in je zaradi tega rekrutirala špiclje tudi med mladimi.

Glavne osebe v knjigi so dobro sestavljene, večinoma jih med sabo ločimo po treh, štirih lastnostih. Določeno evolucijo doživi predvsem Danijel, ki se tekom knjige spreminja iz asocialnega in bojazljivega človeka, v bolj samozavestnega in sigurnega.

Kavčiču gre v knjigi predvsem za karseda detajlen prikaz življenja po vojni, kar pomeni, da se spušča v razkrivanje in opisovanje še tako obrobnih dogodkov glavnih oseb. Bralec je tako zraven pri vsakem izletu, vsakem pogovoru, sliši še tako obrobno zgodbo. To pomeni, da se knjiga mestoma, že kar boleče vleče in napeljuje bralca, da preneha ali pa preskoči določene pasaže v knjigi. A manj zanimivim pasažam, večinoma sledijo spet bolj zanimive, tako, da bo potrpežljiv bralec vseeno večkrat nagrajen, kot pa frustriran.

Priporočeno branje, s katerim bo bralec dobil dober vpogled v družbena dogajanja v Sloveniji po drugi svetovni vojni !

Stylusmagazine R.I.P. oziroma kako že konec oktobra dobiti lestvico najboljših glasbenih albumov leta 2007

Ena izmed mojih najljubših internetnih strani, Stylusmagazine, ki mi je vsakodnevno prinašala sveže recenzije iz glasbenega ter filmskega sveta je 31. okotobra prenehala delovati. Zato so morali seveda že predčasno objaviti lestvico najboljših komadov, albumov, ponovnih izdaj albumov ter filmov leta 2007.

Tu se bom osredotočil le na lestvico najboljših 50-ih albumov leta, ostale zadeve si lahko preberete na njihovi strani, obenem pa tudi priporočam brskanje po njihovem zelo bogatem arhivu.

Lestvica je kot vedno sestavljena iz čistih muh enodnevnic, torej imen, za katere verjetno ne bomo več nikoli slišali, iz nekaterih bolj uveljavljenih imen ter seveda iz prgišča “ta velikih”, ki se jih je letos vlačilo po vseh časopisih. A na splošno je celotna lestvica dokaj nespektakularna, kar kaže, da smo letos (spet) imeli bolj ubogo glasbeno leto. Po pričakovanjih so se med najboljšimi znašli novi Radioheadi (čeprav sem mislil, da bodo uvrščeni še višje), presenetljivo visoko se je znašel tudi dokaj precenjeni The Field, M.I.A. je kul ter zasluženo med najboljšimi, Kanye West je videl tudi že boljše čase, Panda Bear pa je postregel z enim izmed najlepših albumov letošnjega leta. In prvo mesto? Malce presenetljivo – obupno precenjeni LCD Soundsystem.

Na lestvici pogrešam še npr. imena kot so Animal Collective, Beirut, Black Dice ter ene izmed mojih favoritov letos, skupino Alex Delivery, drugače pa se na njej nahaja večina letošnjih pomembnežev ( npr. Patrick Wolf, Low, Menomena, El-P, Of Montreal, Battles, !!!, Caribou, Dälek, Liars, Justice, Arcade Fire idr.). Ne smemo pa seveda pozabiti, da ta lestvica vključuje le albume, ki so izšli do 31. oktobra.

Me zanima kakšno lestvico bo sestavil Pitchfork.

Gledamo filme – Action Mutant (1993)

Action Mutant (Accion Mutante) je razanten španski film o istoimenski tajni organizaciji, ki napada in sabotira položaje od “good-looking people”. Da, svet je v tem futurističnem filmu razdeljen na lepe in grde ljudi. Grdi ljudje (večinoma mutanti, ki jim manjka kakšen organ ali dva) živijo pod zemljo, medtem, ko lepi ljudje živijo nad zemljo ter prirejajo drage zabave. Vodja anarho skupine Action Mutant Ramon (vedno odlični Antonio Resines, ki smo ga lahko videli tudi v filmu The girl of your dreams, kjer je igral skupaj s Penelope Cruz) pride iz zapora in ima plan: ugrabiti hčerko vplivnega poslovneža ter pokasirati visoko odkupnino. Za predajo se dogovori na drugem planetu in se do njega odpravi skupaj s svojimi pripadniki. A se izkaže, da ima Ramon čisto svoje načrte…

Film se zgleduje po raznih klasikih kot so Alien, Blade Runner, Star Wars in drugih, a ima obenem tudi obilico unikatnih elementov. Na začetku sicer pričakuješ komedijo, a hitro vidiš, da film ne bo ostal samo na enem stolu. Spretno krmari med znanstveno fantastiko, splatterjem, komičnimi vložki ter bizarnimi zasuki. Nasilja, gnusa in krvi je veliko, zato nekajkrat pade tudi v blesavo, a prikupno akcijado, a že v naslednji sceni ponudi kakšen pronicljiv in zabaven dialog. Action Mutant definitivno ni za vsakogar, a tisti, ki radi gledate bizarne/krvave/obskurne evropske produkcije, je to pravi film za vas!

18. Liffe – Moj rezime

Moj tretji zaporedni Liffe je za mano, letos z rekordnim številom pogledanih filmov (14). Vsi filmi so mi bili všeč, a bi na vrh seznama dal naslednje: neusmiljeno Past, morbidni Grušč 200, napeto Okuženo kri, bizarne Poredne gimnazijke ter Vivo, nenavadne Ožigosane možgane in neposredne Analogne dneve. Ostali so bili kul, a nič posebnega.

Všeč mi je bilo tudi, da so celoten festival obogatili za eno dvorano v Ljubljani (Kinoteka) in Mariboru. Nekatere stvari se tekom mojega triletnga udejstvovanje na festivalu (še) niso spremenile: obiskovalci še vedno zamujajo do 20 minut, nekatere pa so se: na predstavah, ki sem jih jaz obiskal ni nikomur zazvonil telefon.

Nekaj filmov si sicer nisem uspel pogledati, a jih bom poskušal naknadno še kje stakniti: npr. Control, Povratne steklenice, Darjeeling Ekspres, Evforija, Izgnani, Dnevniki Knuda Rasmussena, Slava filmarju!, Gozd žalovanja itd. itd.

Do naslednjega leta torej.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Smo imeli revolucijo ali ne?

“Smo imeli 22.decembra v Romuniji revolucijo ali ne?”, se sprašujejo gostje televizijske pogovorne oddaje: prvi je upokojenec, drugi pa zapiti profesor. Oba pravita, da je do revolucije prišlo in da sta bila zraven. A kmalu se začenjajo javljati gledalci, ki pravijo drugače. Sledi pravcato rašomonsko odkrivanje resnice, ki postavlja pod vprašaj “liberalizacijo Romunije”. To kar zveni kot zelo dobra osnova za izčrpen oris današnjega zeitgeista v Romuniji ter odnosa do preteklosti, se nažalost povečini sprovede v komedijanska medosebna obračunavanja ter blatenja sogovornikov v studiu, ki sicer gledalcu nudijo ogromno smeha, a hkrati odpeljejo film v nekakšno burleskno smer, ki mu večinoma ne koristi. Konec je sicer dober, zasvetlika se poanta, a pot do nje je dokaj neposrečena.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Viva

Viva (Viva) prikaže vse klišeje o moških in ženskah, ki so se odvrteli v šestdesetih in sedemdesetih letih ter jih potencira do grotesknosti. Barbi je gospodinja, ki živi za svojega moža, deloholika. Ko pride domov, ga počaka v spodnjem perilu in z Martinijem v roki, sezuje mu čevlje ter obuje copate. Imata soseda, Sheilo in Marka, ona se sonči ob bazenu, on pa bere Playboy. A spolna revolucija je pred vrati, obe ženski ostaneta brez moških, zato se odpravita v svet. Postaneta ženski na klic in se spoznata s svetom nudizma, umetnosti, orgij, drog in še česa. Viva je pravi poklon starim seksploatacijskim filmom, moški je glaven, ženska pa že patološko ustrežljiva. Celoten film kar diši po sedemdesetih: od bizarne notranje opreme stanovanj, sleazy orkestralnega soundtracka, pa vse do pisanih barv, načina govora ter odštekanih oblačil. V filmu je veliko gole kože, gledalec vidi vse, Viva pa mestoma pade tudi že v področje soft porniča . V vsakem kadru režiserka Ana Biller predstavi določen kliše oziroma stereotip, ki iz gledalca izvabi smeh, a cilj režiserke je tukaj širši: tekom filma gledalec dobiva sliko o odnosu med spoloma v tistem obdobju ter trpko spozna, da so nekatere stvari še vedno iste tudi dandanes.

Viva je zelo gledljiv film, poln komičnih in zabavnih scen. Dialogi so pretirani ter tudi over the top odigrani s strani igralcev. Zaradi tega vse skupaj izpade še bolj fake in groteskno – a vse z nekim namenom! Režiserki je v Vivi zelo dobro uspelo ujeti duh sedemdesetih let, ki veje iz vsake pore tega posrečenega in simpatičnega filma. Kul!

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Ožigosani možgani & Analogni dnevi

Guy se spominja svojega otroštva, ki ga je preživel v svetilniku na otoku, kjer sta njegova starša (posesivna mama in prezaposlen oče) vodila sirotišnico. Pravtako se spominja, da sta otok obiskala amaterska najstniška detektiva Wendy in Chance Hale, ki sta raziskovala pojav poškodb na glavah otrok iz sirotišnice. Dobro, zmerno ekscentrična zgodba, a zakaj je bilo v dvorani samo približno 30 ljudi? Zato, ker vseeno ne gre za navaden film. Ožigosani možgani (Brand upon the brain) so posneti v stilu nemega filma, v katerem je edini zvok ženska naracija, ki opisuje dogajanje na platnu ter klasična glasba, ki spremlja film. Na začetku sem že imel občutek, da sem z izbiro filma ustrelil mimo, saj je izgledalo, kot, da bo ves skupaj le en velik kolaž impresij ter monologov, a se je stvar razvila v zelo gledljivo celoto. Še več, film te s svojo zanimivo zgodbo, nostalgično črno-belo tehniko, ekspresionističnim stilom, bizarnimi in srhljivimi dogodki ter odlično glasbeno spremljavo, dobesedno potegne vase in pričara gledalcu edinstveno izkušnjo. Eden izmed mojih favoritov festivala!

Višje sile so vplivale, da mi ni uspelo ujeti druge projekcije Analognih dnevov, zato sem se potrudil in prišel na tretjo. Pred ogledom filma smo na kratko spoznali mladega režiserja Mike Otta, ki nam je povedal nekaj o svojem filmu, nato pa nas prepustil projekciji. Film Analogni dnevi (Analog Days) so bili njegova “diplomska naloga” in res je bilo v filmu zaslediti nekakšno “pravilnost” v zajemanju določenih kadrov. Film opisuje življenje najstnikov v predmestju Los Angelesa. Teme so standardne (odraščanje, šolanje, rasizem, nasilje, spolnost) a se ne spomnim filma, kjer bi bile tako dobro predstavljene. Vsaka scena, vsak dialog ima nek pomen oziroma poanto. Z vsakim pogovorom režiser odstrinja eno tančico najstniškega razmišljanja in čustvovanja, tako, da na koncu gledalec dobi dober vpogled v njihov intimni svet. Redundantnih trenutkov v filmu skorajda ni, zato je gledalčeva pozornost od začetka do konca filma pritegnjena. Analogni dnevi so tudi film, kjer se režiserju, pri podajanju sporočila, ni treba zanašati na eksplicitne ter šokantne prizore nasilja in spolnosti (kot npr. pri Kids ali Ken Park), ampak mu to uspe na čisto preprost, “nespektakularen” način. Pravcati kalejdoskop usod ter nazoren prikaz mentalitete prebivalcev v določenem bivanjskem prostoru. Zelo dober film, ki bo upam, kmalu izšel na DVD-ju.

V filmu slišimo tudi odlično glasbo (Joy Division, Interpol, Clap you hands say yeah idr.), ki določene scene v filmu še bolj poudari in spravi do gledalca. Po projekciji se je Mike Ott vrnil in povedal še par stvari o filmu, nato pa razdelil nekaj mixtapov z glasbo iz filma ter plakatov. Večer se je končal na Metelkovi, kjer je Mike vrtel svojo najljubšo glasbo ter tako zaključil poseben filmski večer.

Uradna stran Liffe festivala.

Film Analogni dnevi me je obenem spomnil na edinstvene Clap your hands say yeah in na tale komad, ki se je pojavil tudi v filmu.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Svež zrak

Rutina duši, predvsem pa taka, ki ji ne moreš uiti. Zato mama in hčerka v madžarskem filmu Svež zrak (Fresh Air) vedno zračita stanovanje in tako poskušata vsaj malo uiti utesnjenosti (slabemu zraku). Mama obsesivno čisti in je obsedena z vonji, dela na javnem WC-ju, kjer je vsak nov dan isti kot prejšnji. Zvečer išče preko oglasov partnerja ter nikoli ne zamudi svoje najljubše televizijske serije (La Piovra). Hčerka hodi v šolo, se druži s prijateljico in zavzema določeno indiferentno pozicijo do sveta. To je osnova, ki se tekom filma ne razvija veliko naprej. Vsaj z vidika zgodbe ne. Režiserka Agnes Kocsis je hotela samo prikazati del življenja dveh oseb, ki sta ujeti v določeno rutino, stanje nespremenjenosti. Da se taka neusmiljena rutina lahko konča samo še nasilno je skoraj že nuja.

Svež zrak nazorno obravnava teme breizhodnosti ter večnega ponavljanja. Vzdušje v njem je turobno, brez kančka svetlobe. Na trenutke je tudi težko gledljiv, a pusti določen vtis na gledalca.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Lov na metulje

Marie-Agnès de Bayonnette živi s svojo sestrično v propadajočem dvorcu na podeželju. Japonski poslovneži, ki poskušajo kupiti dvorec, imigranti ter mladina, ki časti Krišno je le nekaj novih dogodkov, ki prinašajo svež veter v življenje starih aristokratov. Vmes pa vse po starem. Nakup živil na tržnici, postanek pri maši ter skupno kosilo. Vsakdanje življenje na dvorcu torej, ki ga gledalec dobi serviranega iz prve roke.

Lov na metulje (Chasing Butterflies) je simpatičen in nostalgičen trip, poklon starim časom, ki se neobrzdano umikajo novim. Kar všečen film, ki ga ubija le (pre)počasen tempo.

Uradna stran Liffe festivala.

Za omahljivce: 18. Liffe_ – Izgnan

Špageti vestern po Hong Konško. Ideja za začetno sceno filma Izgnan (Exiled) se je morala napajati pri Leoneju. Dolgi kadri brez dialogov, s počasnimi gibi in premiki. Nato zabrenkajo osamljene kitare, ki napetost samo še povečujejo. Gledalec je zraven v real timeu, tukaj in zdaj, direkt pri žili dogajanja. Kar sledi je kinetična akcijada, streljanje – vse skupaj v lahko prebavljivem slow motionu. Wo je izgnan član mafije, ki je poskušal ubiti svojega šefa. Šef Fay zato pošlje dva sodelavca, da ga ubijeta, pri Wo-ju pa se pravtako znajdeta dva kolega, ki ga skušata zaščititi. Skupinica se po furioznem spopadu (kjer film postane skoraj že preveč “woojevski”) ustavi in dogovori za skupen projekt. Obrnejo se proti šefu, pred katerim morajo zdaj bežati, vmes pa se zapletejo še v različne bizarne in komične situacije. Opaziti je, da se je režiser Johnny To res potrudil in hotel narediti korak naprej od svojih preračunljivih gangsteriad, ki so bile včasih preveč enodimenzionalne. Izgnan je tako na trenutke čistokrvna akcija, a se že v naslednjem momentu prelevi v dramo, nato pa v triler s komičnimi vložki. Nekaj takih obratov sicer film preživi dobro, a se začenja hitro drobiti na fragmente, kjer dolgi in resni kadri samo še upočasnujejo film, naključni komični vložki pa ga sicer oživljajo, a mu hkrati jemljejo ostrino. Kriza identitete torej in enostavno preveč vsega naenkrat, da bi film to lahko dobro preživel. Izgnan je tako dostikrat na “meji”, a se nekako na koncu vseeno sprovede v “plus”.

Uradna stran Liffe festivala.