Na začetku devetdesetih je David Lynch posnel fascinanten vrtiljak bizarnega in fantastičnega, serijo Twin Peaks. S tem seveda ne želim povedati, da ostala režiserjeva dela niso “bizarna in fantastična”, a Twin Peaks je vseeno nekaj posebnega. Gre namreč za Lyncha v XXL izvedbi, za vizijo, ki je bila tako velika, da jo je moral razdeliti na 30 delov. 30 delov, ali bolj nazorno: to znese približno 1440 minut nadrealističnega dogajanja, bizarnih situacij ter grotesknih likov. Polna kapa Lyncha torej in pravcati paradiž za režiserjeve ključne motive in obsesije.
Pilot serije je bil že sumljivo normalen in linearen; v njem spoznamo agenta Dala Cooperja, ki je prišel v Twin Peaks raziskovat umor Laure Palmer. Nič posebnega, a brez skrbi, tipičen Lynchev urnebes se začne že v drugem/tretjem delu – pač the usual stuff: plesoči palčki, ekscentrični psihiatri in ženska, ki govori z deblom. Serija se začne kot klasična kriminalka, a se že po nekaj delih sprevrže v zanimivo potovanje po stranpoteh majhnega mesteca, ki skriva nepredstavljive skrivnosti. Srečamo se z množico čudnih likov in postopoma spoznavamo njihove povezave, zamere in skrivnosti. Lyncha fascinira bizarno in perverzno. Zanimajo ga (večinoma potlačeni) mračni deli človekove duševnosti, ki iščejo svojo sprostitev mimo sil zavesti. Rad se igra s psihološkimi fenomeni kot so amnezije, potlačevanje in osebnostna razcepljenost, s fenomemi, ki pačijo zaznavanje realnosti.
V Twin Peaksu in nekaterih njegovih drugih filmih (npr. Lost Highway ali Mulholland Drive) se jasne besede izmenjujejo z močnimi podobami, ki izgledajo, kot da so prišle neposredno iz nezavednega. Meja med “realnostjo” in sanjami v Lynchevih filmih ne obstaja oziroma jo gledalec težje potegne. Twin Peaks je naporen, včasih režiserjeve artistične pretenzije prevladajo nad vsebino, ampak hej, Twin Peaks je vizualni dogodek, večdelni trip, ki mu v ambicioznosti, grotesknosti in fantastičnosti vidim para samo še v Trierovem Kraljestvu.
Pomemben del Lyncheve vizije je tudi glasba, ki učinek njegovih slik še poglobi. Glasbo za Twin Peaks je ustvaril s pomočjo kreativne naveze Badalamenti-Cruise. Prvi je prispeval nepozabno uvodno temo in sleazy jazz instrumentale, pevka Julee Cruise pa je seriji s svojo interpretacijo pesmi Falling pridodala eteričnost in pridušenost.
Leta 1992 je izšel Twin Peaks: Fire Walk with Me, film, ki opisuje zadnjih sedem dni življenja Laure Palmer. Tudi za ta vizualni izdelek je večino glasbe prispeval Angelo Badalamenti, pri soundtracku pa je sodelovala tudi peščica glasbenikov, ki jih je vodil kitarist David Jaurequi. Z Jaurequijem in skupino je David Lynch ponovno sodeloval leta 1994. Dal jim je svoja besedila in rekel naj improvizirajo. Nastalo je nekaj posnetkov, ki pa so vse do lanskega leta nabirali prah na Lynchevem podstrešju. Izšli so pod naslovom Fox Bat Strategy: A Tribute to David Jaurequi, povod za njihovo izdajo pa je bila Jaurequijeva smrt leta 2006.
Pričujoči album vsebuje 7 pesmi, ki v sebi nosijo vzdušje Twin Peaksa in nezgrešljiv Lynchev pečat. Pesmi so melodične, sladke in nedolžne, a obenem tudi rahlo mračne. V sebi nosijo – podobno kot liki iz Lynchevih filmov – neprijetnost in težo, mogoče kakšno skrivnost, zaradi katere Jaurequijev sladki glas vsebuje tudi grenko-bridke odtenke.
Tole čudovito ljubezensko žvrgolenje in jokajoče kitare pa so enostavno povedano … super. Ko se noč poslavlja in roadhouse zapuščajo še zadnji okajeni gostje – Badalamenti pa pospravi svoj saksofon – je čas za takšne baladice. Naslednja postaja: neo-fifties trubadur Chris Isaak. Ah, ja.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 