Kategorija: Best of 2011

Glasbeno 2011, četrtič (in zadnjič)

Jűrgen Műller – Science Of The Sea

Odkritje leta ali hec leta? Leta 1979 je Jürgen Müller, takrat študent oceanografije na univerzi v Kielu, spremljal filmsko ekipo, ki je snemala dokumentarec o onesnaževanju oceanov. Ta izkušnja ga je tako zaznamovala, da se je odločil, da bo posnetke opremil z glasbo – z lastno seveda. V okoliški šoli in pri prijateljih si je sposodil nekaj opreme ter se lotil ustvarjanja. Med letoma 1981 in 1982 je tako nastalo dvanajst »morskih« vinjet. Posnetki so pod imenom Science of the Sea izšli v nakladi 100 kosov, ki pa so jih večinoma dobili v roke prijatelji in znanci. Album je nato potonil globoko v pozabo – vse do letos, ko je bil ponatisnjen. Lepa, skorajda že romantična zgodba o izgubljenem albumu je privlačna in daje glasbi poseben sijaj. A dajmo malce razbiti romantiko. Že takoj po (ponovnem) izidu so se namreč pojavila razna ugibanja. Ali je res nastal takrat, malce premoderno, da vse skupaj zveni, pa vse do tega, da na univerzi v Kielu ni bilo nikoli nobenega Jürgena Müllerja. Kakorkoli že, kar ostane je glasba, in ta je lahka, zračna in slikovita. Nostalgični sintiji album pozicionirajo blizu berlinske »kozmične« šole (Klaus Schulze in Tangerine Dream) in sodobnih imen, ki se naslanjajo na vzornike iz tistega časa (Emeralds, Forma, Mist, Dolphins in the Future itd.). Kompozicije nimajo izrazitih melodij, bolj so usmerjene na teme, na vzdušje, ki ga izražajo. Sicer pa naslovi govorijo zase: Sea Bed Meditation, Marine Technology, Coral Fantasy itn. Nostalgično – ne glede na to, ali je staro trideset ali le eno leto.

Sandwell District – Feed Forward

Ob vseh novotarijah, ki se zadnja leta pojavljajo v plesnem kotičku, se hitro pozabi na »klasiko«, na dobri stari techno. Sandwell District črpa svojo zvočno identiteto iz že omenjene zvrsti, a v modernem duhu, torej ničkaj puristično in ozko. Tako se brez zadržkov na trde, skorajda že arhetipične beate lepijo koščki ambientalnih prostranstev, prostor pa še dodatno oblikujejo industrijski meteži in duberski odmevi. Minimalistično, zadržano in mračno. Za poplesavanje v zapuščenih tunelih.

Four Tet – Fabric 59

Kieran Hebden, ki se je kalil v postrockerskih Fridge, lani pa izdal čislani album There is Love in You, je svojo glasbeno širino in eklektičnost že dokazal z miksoma za seriji Dj Kicks in Late Night Tales. Za Fabric 59 pa je spustil na plano svojo plesno obarvano dušo. Prav možno je, da bo ta miks postal antologijski; zajema vse pomembnejše dogodke v plesni glasbi v zadnjih desetih letih. Garage, 2-step, dubstep in še vsaj 10 ostalih zvrsti je združenih v tekočo, za plesišče namenjeno celoto, ki pa dobro deluje tudi doma med štirimi stenami. Feel da Vibe.

The Roots – Undun

To je to, esenca hip-hopa, album, ki je v celoti osredotočen na posredovanje zgodbe in življenjskih resnic. Undun je konceptualno zaokrožen izdelek, aranžmajsko bogat, poln eksistencialističnih verzov in reperjev, ki svoje poslanstvo jemljejo resno. Uvod, deset pesmi in za zaključek še trije simfonični obrati. Undun je album, ki prepriča s pod kožo lezečimi refreni, elementi soula in jazza, predvsem pa z zavzetostjo in iskrenostjo sodelujočih. Takšnih skorajda ne delajo več.

Surgeon – Breaking The Frame

Angleški starosta techna je po 13 letih končno izdal svoj novi album; na njem ostaja zvest svojim koreninam, torej technu s pridihom rožljanja industrijskih obratov. Album prekipeva od težkega mehanskega vzdušja, trdih beatov in železnih sekvenc. Surgeon v svoj zvok vključi tudi nekatere novejše prakse (npr. dubstep ritme), na celotni dolžini pa spretno ohranja ravnovesje med konkretnim in abstraktnim. Breaking The Frame nikakor ne “preseže okvirjev” že slišanega, a vseeno predstavlja vznemirljivo vajo iz tokov izven plesišča.

Advertisements

Glasbeno 2011, tretjič

Nicolas Jaar – Space is Only Noise

Nicolas Jaar je nepredvidljiv in težko opredeljiv. Njegov prvenec Space is Only Noise biva na več bregovih hkrati (ambient, techno, »field recordings« itd.), a zveni vseeno zaokroženo in homogeno. Kljub množici idej premore enoten lesk – lesk premišljenosti in sofisticiranosti. Slušalke so skoraj obvezna oprema, saj s pomočjo njih odkrijemo, da na videz monotone in ponavljajoče se ideje vsebujejo vrsto zvočnih odtenkov in minimalnih sprememb, v katerih korenini albumova privlačnost in subtilna zagruvanost. V ospredju je ljubezen do detajlov, brisanje mej med »elektronskim« in »živim« in ustvarjanje toplega utripajočega vzdušja. Space is Only Noise je za vse, ki želijo slišati, kako eklektična je lahko glasba. Vsi, ki so letos še lačni Jaarove glasbe, pa lahko posežejo po kompilaciji Inés, ki je izšla pri njegovi založbi Clown and Sunset, EP-ju Don’t Break My Heart in projektu Darkside, na katerem Jaar s kolegom poustvarja floydovska prostranstva. Poleg Jamesa Blakea, eno izmed imen leta.

Oneohtrix Point Never – Replica

Po kompilaciji Rifts (2009) in lanskoletnem albumu Returnal, je Replica prvi zvočni prelom Daniela Lopatina. Prostrani, mestoma kičasti in new agersko navdahnjeni sintisajzerski trakovi, ki so zveneli, kot da so prišli iz znanstvenofantastičnih osemdesetih, so na novem albumu okleščeni, potegnjeni v ozadje; svoj prostor so dobili glasovni koščki in celo beati. Replica je mozaik, v katerem se nahajajo koščki reklam iz osemdesetih; kolaž nenavadnih in skrivnostnih zvokov budi domišljijo in odpira vzporedne svetove. Tok je umirjen in skrivnosten, Lopatin pa tudi na tem albumu ostaja na eksperimentalni in raziskovalni strani ustvarjanja. Retrofuturistično.

Kreidler – Tank

Kraftwerk so leta 1981 izdali Computerwelt, zaokrožen in konceptualni izdelek, ki se je vrtel okoli številk in baz podatkov, nadzora in paranoičnih scenarijev, ki izhajajo iz kopičenja informacij. Glasba je bila mehanična, klinično čista in gladka, a s toplim, človeškim dotikom, ki je blažil distopične in apokaliptične scenarije. Kreidler nadaljuje tam, kjer se je vizija Kraftwerkov končala. Povzemajo njihov minimalizem in mehanskost, strukturno pa se naslanjajo predvsem na ponavljanje vzorcev, na drobne korake, ki pesmi peljejo naprej – da se lahko potem spet vrnejo na začetek. Vseh sedem zapisov se vedno znova vrača na začetek, na že znane teme in linije, ki pa vedno zvenijo malce drugače. Včasih jih odpelje v nekakšen minimalističen funk, spet drugič v krautrockerske eksperimente, zadnji zapis pa vse do Kremlina. Kremlin rules, pravijo, in se s to gesto simbolično vrnejo k izvoru, v hladnovojna osemdeseta in h Kraftwerkom.

Sepalcure – Fleur

Po dveh EP-jih je ameriški duo Sepalcure proti koncu leta izdal tudi svoj istoimenski prvenec. Na njem nadaljuje s svojim “fensi” pogledom na sodobno plesno elekstronsko glasbo, s podaljški v dubstep, techno in soul. Dvojec krasi čista produkcija, v kateri vladajo bleščeči sinitiji in glasovni koščki, ki spominjajo na evforične plesne himne iz zgodnjih devetdesetih. Prijetno kičasto in sladko kot sladkorna pena iz bližnjega zabaviščnega parka, a duo na prvencu ne ponudi ničesar, kar nismo slišali že na omenjenih EP-jih, zato gre na tale seznam EP Fleur.

Shabazz Palaces – Black Up

Zanimive stvari se vedno dogajajo tam, kjer ni žarometa. V (mainstream) hip-hopu, ki ga po tajkunsko zadnjih deset let obvladujejo osebe tipa Jay-Z in Timbaland (zadnji čas pa – kam smo prišli! – celo David Guetta), je bil letošnji največji dogodek sodelovanje poslovnežev Westa in Jay-Zja, a stvari, kot sem že omenil, se dogajajo drugje. Recimo pri Shabazz Palaces, dvojcu, ki je svoj prvenec izdal pri nekdaj grungerski meki Sup Pop (hej, izdali so Nirvanin Bleach). Ena polovica dvojca, Ishmael Butler, je nase opozoril že v devetdesetih; takrat je s projektom Digable Planets izdal dva »pot kazajoča« albuma, z novim imenom pa je letos zarezal v srčiko modernega ustvarjanja. Next level beats, s težiščem v soulu, jazzu in dubstepu, abstraktna besedila ter teme futurizma in afrocentrizma, je le nekaj alinej, ki odlikujejo pričujoči album. Svež veter z obrobja.

Glasbeno 2011, drugič

Radiohead – The King Of Limbs

Radiohead so na nek način majhen fenomen. Lahko se pohvalijo z maso poslušalcev, vredno kakšnih U2 ali Coldplay, a medtem, ko iz prvih že dolgo ne seva glasbena kreativnost, iz drugih pa čedalje bolj preračunljiva korporacijska računica, so Radiohead otok zase, skupina, ki sicer ima množico, a zvok, ki je odmaknjen od ustaljenih sredinskih tokov in povzroča verjetno marsikateremu kreativcu sive lase. Kako jih prodajati, če so v zadnjih desetih letih nehali delati stadionske himne, kako jih približati povprečnemu rokerju, če pa je v njihovi glasbi kitare le še za odtenek ali dva? Tudi po King of Limbs ostajajo podobna vprašanja odprta. Albumu se pozna, da je Thom Yorke zadnja leta poslušal in sodeloval s prelomnimi producenti elektronske glasbe (npr. Four Tet, Flying Lotus in Burial); izdelek zveni bolj elektronsko, mestoma skorajda že kot Thomov samostojni album, a kljub eksperimentalnim impulzom ohranja tisto znano in domačo radioheadovsko melanholično sredico, kakršno poznamo še iz devetdesetih.

Destroyer – Kaputt

Tisto, kar je lani začel dvojec Beach House, je letos nadaljeval (in tudi dokončal?) Dan Bejar, mož tisočerih projektov; medtem, ko je omenjeni dvojec s svojim albumom oplazil občutke sredinskega soft rocka iz sedemdesetih – pardon, modernega indieja, je Bejar s svojimi Destroyer dvignil za cel Titanik popkulturnih ostankov iz sedemdesetih in osemdesetih. Kaputt je pravcati meta album in, hja, čisto »kaput«. Na njem so zbrane vse »neku«l in pogrošne stvari iz popularne glasbe, ki jih kolektivna glasbena zavest poskuša potlačiti globoko v brezno pozabe: kičasti sintiji, z mehčalci oprana trobila in pihala, na katera bi se zibal tudi Kenny G, cela paleta osladnih ženskih spremljevalnih glasov in dušo božajočih, t.j. lepljivih kitarskih sprehajanj, ki se kot sladkorna pena lovijo na zobe; ne more delovati, a deluje. Kaputt je do popolnosti poravnan in negovan album, bogokletno »lep« in poslušljiv, s produkcijskim leskom, ki bi ga odobravali tudi stari romantiki Roxy Music. Je bujen in over the top v vseh pogledih, a dovolj ironičen in intimen – brez tega bi namreč že danes gnil na pokopališču popularne glasbe.

The War On Drugs – Slave Ambient

Skupina The War On Drugs je seštevek svojih vplivov. Na njih je malo originalnega – še več, njeni vplivi delujejo skupaj nametano in na silo združeni – a vseeno, dotična kombinacija je nekaj posebnega. Pevec je letos s prvega mesta za najboljšega oponaševalca Boba Dylna izpodrinil Hamiltona Leithauserja – njegovo zategovanje in podaljševanje zlogov je res blizu velikemu mojstru. Prvi del albuma prijetno čofota v neobremenjem dylanovskem folk-rocku, nato pa se zgodi. Skupina se preseli na stadion in začne izvajati velike geste, vredne kakšnih U2, skozi svoje kanale pa pošlje še stare stadionske mačke, npr. Brucea Springsteena in Dire Straits. The War on Drugs segajo po stadionu, in če bo njihov naslednji album produciral Brian Eno, za to ne bi smelo biti ovir.

James Blake – James Blake

No, mimo njega pa letos ni šlo. Medtem, ko se je še lani s svojimi tremi EP-ji dodobra uveljavil na dubsteperski sceni, jo je že na začetku leta 2011 zapustil in krenil po svoje. Rodila se je prilagojena različica že omenjene glasbe, ki jo Blake zaljša a s svojim skozi efekte pognanim glasom. Album ustvarja prostor, velik prostran prostor, v katerem dihajo morilski nizkotonci, predirljive klaviature, intimne izpovedi … in tišina. Dobro premišljeni odmori ustvarjajo napetost, poglabljajo in povečujejo prostor – predvsem pa izrekajo neizrečeno. A do mainstreama je še nekaj ulic. Pesmi so večinoma le skice, površne vinjete, ki se ponašajo s krhko strukturo, tik pred razpadom. Blakeove melodije so težje ulovljive, poteki pa za nevajena ušesa nenavadni in eksotični. Konec leta je izšel še kratek EP Enough Thunder, ki na nekaterih mestih nadgrajuje album, še bolj pa v ospredje postavlja Blakeov glas in njegovo zmožnost tkanja intimnih prostranstev.

Lykke Li – Wounded Rhymes

Drugi album 25-letne Švedinje prinaša nekaj razlogov za jamranje; npr. da je na njem preveč neposredne in predvidljive najstniško obarvane romantike in upora, ki poslušalca frca v obraz in budi skomine po manj obremenjen prvencu; a po drugi strani se na Wounded Rhymes še vedno nahaja dovolj drugačnega (pop) sveta –  svobodnega in nedolžnega hkrati. Lykke zna potovati po pretresljivih melodičnih lokih, v svojo glasbo vključevati drobce prastarega doo-wopa in bivati znotraj »zvočnega zida«, vrednega samega Phila Spectorja. Pop, ki mu na svetu mesta ni.

Glasbeno 2011, prvič

Leto je naokoli, torej je spet čas za lasten glasbeni obračun leta. Imam občutek, da je vsako leto težje; tudi letos bi lahko seznam obsegal 40, mogoče celo 50 enot, a sem si moral postaviti mejo – letos je to (predvidoma) 20 naslovov. Nekateri še čakajo v okopih, zato je možno, da bo še kakšen dodaten seznam na začetku 2012. Letos sem jih želel celo razvrstiti po mestih, a se je (zaradi notranjih in zunanjih razlogov) izkazalo, da je to nemogoče. Torej, (predvidoma) top 20 leta 2011: skrajno subjektiven izbor, a z dovolj samozavesti: za nekatere izmed teh albumov sem prepričan, da bodo ostali na rešetu časa.

Sefeel – Seefeel

Angleški skupini Seefeel je na začetku devetdesetih uspelo nemogoče. K Warpu, torej založbi, ki se je na začetku držala izrecno elektronske glasbe, so prinesli relikt – vseh čarov oropano in upehano kitaro, ki so jo nato pretopili in vključili v elektronsko tkivo. Nastal je Quique, z mrzlično repeticijo gnano čudo, ki zasluženo uživa status klasika. Seefeel je skupinin prvi album po 15 letih. Tudi na njem je organika kitare, bas kitare, glasu in bobnov pretopljena v elektronska prostranstva, a se skupina pri tem ne »šlepa« na nostalgijo (kot marsikatero ime iz devetdesetih), temveč svojo vizijo izvrstno prestavi v novo tisočletje. Seefeel je tako rekontekstualizacija že znane snovi v moderen in vznemirljiv kalup, fascinira pa predvsem za skupino značilna repeticija kot poglavitna strukturna rešitev komadov, zamaknjen glas pevke Sarah Peacock in z raznimi digitalnimi filtri v esenco spremenjena kitara, ki povezuje niti tega res pustolovsko naravnanega albuma.

Dirty Beaches – Badlands

Alex Zhang Hungtai bi moral letos sneti nagrado za najboljšega oponaševalca skupine Suicide. Vse se pokriva: mrzlično šepetanje, manični izbuhi, v efekte potopljeno urlikanje, pijana rockabilly podlaga, spomin do petdesetih let prejšnjega stoletja, do golega slečeni rockovski ritmi, objem kletnega, napol pijanega Elvisa, podn produkcija z leskom zgonjene kasete – plus, za novejše čase, filmska estetika Lyncha in Tarantina, kot poseben dodatek pa še topel dah Francoise Hardy. In tako je Voilà postal Lord Knows Best. Čudovito. Čudovito, kaj vse se lahko naredi iz majhnega razpona glasu in omejenih sredstev.

Danger Mouse & Daniele Luppi – Rome

Rome je mainstream album posebne vrste, takšen, ki je nastajal celih pet let. Na njem sta moči združila priznani producent Danger Mouse in italijanski skladatelj Daniele Luppi. Snovno se album navezuje na velike italijanske filmske skladatelje kot sta Morricone in Nicolai – natančneje, na zapuščino primarnih in s puščavskim peskom prekritih zvokov špageti vesternov. K predanosti in resnosti projekta prispeva tudi dejstvo, da so na njem sodelovali glasbeniki, ki so pred petdesetimi leti bili »zraven«, torej pri klasikih kot sta The Good, the Bad and the Ugly in For a Fistful of Dollars. Rome je obenem poklon, poskus poustvarjanja, kot tudi prenos zgodovine v tukaj in zdaj. Dramatični slapovi  godal, brezbesedni glasovi, ki v spomin kličejo legendarno Eddo Dell’ Orso in zajetna količina nostalgije trčijo ob moderen in polikan lesk, ki bo zadovoljil tudi kapučino srkajoč glasbeni jet set. Pop naravnanost projekta zaokrožujeta Jack White in Norah Jones, ki gostujeta na nekaterih možnih bodočih radijskih hitih. Rome je v današnjem času, v katerem vladajo hitro pripravljeni glasbeni izdelki, čista redkost, ogrožena vrsta, ki jo je potrebno dobro varovati.

Mogwai – Hardcore Will Never Die, But You Will

V bistvu je njihov vlak že odpeljal. Za največje glasbene preboje škotskih postrockerjev se je tako potrebno vrniti na prelom tisočletja, poseči npr. po energičnem prvencu Young Team, apokaliptičnem Come on Die Young ali vzeti v roke prgišče v tistem času izdanih EP-jev; takrat so bili res nekaj posebnega in najboljšega – recimo, da so bili prihodnost. Kmalu pa so se izgubili v lastnem mikrokozmosu, začeli stopicati na mestu ter začeli postajati čedalje bolj nerelevantni. Njihov inštrumentalni rock se je izpel, njihova tiha šepetanja in glasni viharji so postali predvidljivi in zamenljivi. Hardcore Will Never Die, But You Will ne prinaša nič novega, ničesar, kar ne bi že slišali, a vseeno nekako deluje. Mogoče kot nehoteni best of, kot kulminacija vseh njihovih idej v zaokroženo in jasno celoto. Mogoče. Nekaj pa je jasno: skupina že dolgo dolgo ni naredila tako neposrednih komadov, ki bi svoje čare tako hitro razkrili, a pri tem ne izgubili na privlačnosti. Z zanosom.

Burial – Street Halo

Medtem, ko čakamo na nov album Buriala, nas je ta, zdaj že ne več tako skrivnosten producent, razveselil z zanimivi projekti, v katerih je sodeloval s Four Tetom, Thomom Yorkom in Massive Attack, izdal pa je tudi kratek EP, ki nam daje vpogled, kje se trenutno »zvočno« nahaja. In na zahodu – pardon, na londonskih ulicah, nič novega. Burial še vedno dela »urbano« glasbo, glasbo, ki je kot nalašč za nočne sprehode po metropolah, za krajšanje časa pri čakanju na podzemno železnico ali zabijanju minut v vrsti pred kioskom s hitro prehrano. Vsi elementi so prisotni: značilni dubsteperski ritmi, mračne zvočne plasti in prepoznavni žalobni človeški glasovi, ki se oglašajo iz vzporednega sveta – včasih malce trši (Street Halo), spet drugič bolj meditativni in umirjeni (NYC, Stolen Dog). Vredno omembe, eden izmed redkih, ki se med množico enakih lahko ponaša z izrazitim avtorskim pečatom.