2018, zadnjič

Rafael Anton Irisarri – Midnight Colours / Ian William Craig – Thresholder

Dronaža in dronaža s plusom

Irisarri sicer ni eden izmed tistih največjih čudakov drone/ambient/noise miljeja, ki vse, kar ustvarijo tudi izdajo, a se je letos in lani vseeno nabralo sedem projektov, med katerimi najbolj izstopa Midnight Colours. Če Irisarri kaj obvlada, potem obvlada oblikovanje rahlo nazobčanih melanholičnih prostranstev. Skladbe tečejo in se raztezajo, mi jih pa ujamemo le za nekaj trenutkov na njihovi večni poti. Slikovito. Slikovit, predvsem pa vznesen je tudi Ian William Craig. Thresholder je zbirka komadov, ki so se nabrali v zadnjih nekaj let, končni izdelek pa spominja na grobe produkcije iz obdobja albuma A Turn of Breath (2014). Njegov glas je izgubljen med šumenjem in se bori s silami razkroja. Počasi se lušči in izginja v ozadje. Sveto samoizničenje.

David Sylvian & Holger Czukay – Plight & Premonition / Flux + Mutability

Pablo’s Eye – Spring Break & Bardo for Pablo

Biosphere – The Hilvarenbeek Recordings

Frakkur – 2000 – 2004

Starine

Peščica ponovnih izdaj: npr. kolaboracija Davida Sylviana (Japan) in Holgerja Czukaya (Can), ki sta konec osemdesetih zagrešila dva albuma prijetnega meditativnega toka; dve pregledni kompilaciji (od treh načrtovanih) težko umestljive skupine Pablo’s Eye, ki je v devetdesetih na samosvoj način preuredila etno in art pop, lotila pa se je tudi ambient techna, drum & bassa in trip hopa; ponovno izdani terenski posnetki Geira Jenssena (Biosphere), ki se je odpravil na ekološko kmetijo Boerderij ‘t Schop, posnel dogajanje podnevi in ponoči ter posnetke vključil v svoje prepoznavne ponavljajoče se zvočne zanke; izid stvaritev Jónsija Birgissona, pevca skupine Sigur Ros – kot Frakkur je na začetku dvatisočih naredil nekaj hecnih indietronic uspavank in ambiental, ki dišijo po dolgih islandskih nočeh in magičnih zgodnjih albumih matične skupine.

 

2018, drugič

Kode9 & Burial – Fabriclive 100

Zadnji del serije Fabriclive sta zagrešila dve ključni figuri elektronske glasbe zadnjih let. Kode9 je ustanovitelj vplivne založbe Hyperdub, Burial pa je eden izmed najbolj samosvojih in prepoznavnih producentov v tem tisočletju. Prvi je v pričujoči miks vključil razne footwork izpeljanke in je osredotočen na tukaj in zdaj, drugi pa, kot da se je pri izbiri ravnal bolj po osebnih preferencah in lastni glasbeni socializaciji. Prvega prepoznamo po tekočih in brezhibnih prehodih med komadi, drugega po grobih prehodih, rejverskih sentimentih in jungle/drum & bass zadevah. Dinamično.

The Third Eye Foundation – Wake the Dead / Visionary Hours – Beyond the White 

Melanholija

Matt Elliott izdaja samosvoje kantavtorske albume, The Third Eye Foundation pa je njegov bolj elektronsko obarvan projekt. Na melanholičnem Wake the Dead je izpopolnil svoje pogrebne koračnice, ki jih prežemajo žalobni glasovi iz onostranstva in morilski nizkotonci. Melanholičen s prebliski optimizma je Hayden Berry (Visionary Hours), ki zmore narediti vtis tudi brez velikih gest. Njegova glasba temelji na ponavljanju, je intimna in usmerjena navznoter. Dve melanholiji torej, ena na gledališkem odru, druga ob tabornem ognju.

тпсб – Sekundenschlaf /  Hieroglyphic Being – The Red Notes

?????

Sleep-deprived, breakbeat-driven vignettes of unclear authorship, from somewhere west of Lake Lagoda, near the Russia-Finland border. (Založba Blackest Ever Black o albumu Sekundenschlaf, oziroma po domače: drum & bass album, ki poskuša skriti, da je drum & bass album. Nostalgično, a z določenim sodobnim obratom).

Leta 2015 je izšel ambiciozen album We are not the First, s katerim je Hieroglyphic Being segal proti Sun Raju. Novi album je bolj prizemljen, a še vedno malce poseben. Čeprav na njem najdemo sledi Drexciye in njenih povezanih projektov, je avtorski pečat zelo močan. A brez pogleda navzgor vseeno ne gre. Ko beati utihnejo, tokovi spet kažejo proti vesolju.

2018, prvič

Tom Rogerson with Brian Eno – Finding Shore / From the Mouth of the Sun – Hymn Binding

Dva iz ’17

Albumi, ki izidejo decembra gredo velikokrat mimo mene, saj se glasbene strani v tistem času ukvarjajo predvsem z obračunom leta, tekoče stvari pa pustijo ob strani. Finding Shore je prišel tako na vrsto šele letos, a ostal z mano večji del leta. Tom Rogerson je šolani pianist, ki je za tole kolaboracijo malce zimproviziral na klavirju in izdelke poslal Brianu Enu. Ta jih je po svoje preuredil in nastalo je 13 zapisov, ki si ne bi mogli biti bolj različni. V nekaterih je klavir v ospredju in skorajda brez dodanih efektov, spet drugje je do neprepoznavnosti spremenjen. Vzdušje je romantično in intimno, a idila ne traja dolgo, saj za ovinkom že čakajo Enovi bolj eksperimentalni vzgibi – in to so tudi najbolj zanimivi trenutki albuma. Hymn Binding sicer ni izšel decembra, a sem ga vzel za svojega šele letos. Prejšnji album Into the Well je bil veličasten in nabit z wanderlustom, za Hymn Binding pa je vsaj na začetku kazalo, da deluje na drugačni ravni. A sem se zmotil … Aaron Martin in Dag Rosenqvist sta le rahlo spremenila obliko, v glasbi izražena želja po notranjem/zunanjem potovanju pa je ostala enaka. Enostavno lepo.

Fire! – The Hands / The Body – I have fought against It, But I can’t any longer.

Sila

Težko je slediti produkciji obeh izvajalcev. Saksofonist Mats Gustafsson deluje, kot se pač za jazzerja spodobi, v neštetih projektih, duet The Body pa je od zadnjega albuma, ki sem ga bolj natančno poslušal (I Shall Die Here, 2014) izdal vsaj 10 zadev. In pri teh end-of-the-world metalcih ni nič pretresljivo novega. Še vedno so prežeti z nihilizmom in s tistim vsi-smo-na-poti-v-klavnico filingom. Ko udarijo po glavi, udarijo s topim predmetom, ko so potrebni dodatni demoni, angažirajo še pevko. Silno. Vsaj tako silno pa je tudi Gustafssonovo ekspresivno igranje saksofona brez katerega bi album The Hands lahko prodali tudi kot stonerski dogodek. Basovske linije namreč zvenijo, kot da so pobrane iz še neizdanih posnetkov skupine Black Sabbath. Album ima zaradi tega privlačno rockersko dušo in je najboljši takrat, ko se Fire! počasi vali in žge pri živem telesu.

DJ Koze – Knock Knock / SOPHIE – Oil of Every Pearl’s Un-Insides

Preteklost in sedanjost

Medtem ko Stefan Kozalla znotraj projekta Adolf Noise ustvarja prvovrstne odklopi, je s psevdonimom DJ Koze bolj na strani množic. Knock Knock je poklon plesišču in filtriran skozi prepoznavno avtorjevo produkcijo polno hecno spremenjenih glasov in žametnih godal. Lepo poravnan album, ki povzema zgodovino, da nam ni treba brskati na sto koncih. Edina beseda, ki mi pade na misel pri albumu Oil of Every Pearl’s Un-Insides je: skrajno.  SOPHIE je skrajna v ravnanju z zvokom in s svojim glasom. Njena glasba je prepredena z raznimi motilci, s šumi, rezi in kakofonijo, gnana z industrijskimi beati in urgentnimi sint sekvencami. Je izven okvirjev bezajoča, a domača, ko gre za kratke poklone soul/ R&B divam in pop kiču. In ko SOPHIE udari po glavi, bi lahko njen album priključili zgornjima dvema. Pop album leta.