Kategorija: Film

Night Train Murders in The House on the Edge of the Park

“Are we gonna boogie tonight?”

Ja, lahko bi bilo grozno in tako mučno ter izčrpljujoče kot À l’intérieur, ampak hej, saj govorimo o italijanskem thrashu iz sedemdesetih in osemdesetih …

Night Train Murders (Aldo Lado, 1975) in The House on the Edge of the Park (Ruggero Deodato, 1980) se več kot očitno zgledujeta po eksplotacijskem klasiku The Last House on the Left (1972) – in težko rečem, kateri bolj dobesedno. Pri prvem lahko v dve-najstnici-na-podeželju-naletitia-na-skupino-psihotov besedno zvezo “na podeželju”, zamenjamo z “na vlaku”, pri drugem pa že sam naslov napeljuje na izvor, vzor pa dokončno potrdi pojav Davida Hessa, ki je spet ponovil vlogo terorizirajočega alfa samca, torej po Cravenu še pri Deodatu.

V Night Train Murders spremljamo dve najstnici, ki na božični večer z vlakom potujeta k staršem na večerjo, med vožnjo pa naletita na sprevrženo trojico, ki ima svoje ideje in predstave o zabavi na sveti večer. Film sledi doktrini žanra: najprej bolje spoznamo obe punci, ki sta simpatični, vihravi in polni življenja. Na tej točki naj bi stekla gledalčeva identifikacija z obema milima bitjema – ali pa vsaj simpatija – v vsakem primeru pa nekakšna čustvena navezanost. Sledi prijem, viden in uporabljen že velikokrat: predmetu (ali predmetoma, predmetom) čustvene navezave se začnejo dogajati hude in grozne stvari, zaradi že omenjene navezave pa začne trpeti in se mučiti tudi gledalec.

Punci v Night Train Murders gresta skozi razne oblike fizičnega in psihičnega nasilja; vidimo poniževanja, udarce, razne perverzne igrice in posilstva. Film se po osnovni filozofiji naslanja na “ameriški original” – tam se miren zakonski par, ko ugotovi, da ima pred sabo morilce svoje hčerke, prelevi v brutalna maščevalca, med vrsticami pa sporoča, da ekstremne situacije lahko spremenijo še tako zakoreninjene osebnostne poteze. Night Train Murders igra na isto karto, kot celota pa ne pretrese. Eksplotacijo namreč zasenči tipičen “B-feeling”, cheesy dialogi, smešna, neprepričljiva igra in še bolj smešna sinhronizacija. Težko ga priporočam, še Morriconejeva glasba je bleda in nezapomnljiva, a vseeno – najbolj zvesti feni žanra naj zagrabijo, oziroma so verjetno že.

The House on the Edge of the Park se odvrti v znamenju Davida Hessa. Osem let po The Last House on the Left in z nekaj kilogrami več se Hess vrača v vlogi psihopata in seksualnega manijaka, a najprej predvsem pretrese s strupeno rumenim suknjičem, napol dementnim zvijanjem in smešnimi enovrstičnicami (“I wanna boogie”, ampak to dobesedno, torej, da bi res šel v diskoteko in ne, da bi šel na morilski pohod!). Nato s slaboumnim prijateljem pristaneta na zabavi petičnih meščanov in se začneta zabavati po svoje. Težko rečem, da Hess blesti v vlogi psihopata, moram pa priznati, da mu je pisana na kožo.

Deodatu uspe ustvariti celo nekaj takega kot je suspenz, ostale moči pa porazdeli na soft-porno prizore, zabavna zeitgeist oblačila in make-up, nasilne izbruhe, nekaj fejk krvi ter hja, smešno in leseno igro. Identifikacija naj bi tokrat stekla s tlačenimi ter maltretiranimi, jeza pa se katarzično sprostila v končnem obračunu in obratu. Recimo. Spet za fene žanre, a bolj na mestu kot Night Train Murders.

Ruggero Deodato : Aldo Lado – 2:0

(druga točka gre na račun glasbe Riza Ortolanija, ki “preglasi” bledega Morriconeja).

Ja, lahko bi bilo grozno in tako mučno ter izčrpljujoče kot À l’intérieur, ampak hej, saj govorimo o italijanskem thrashu iz sedemdesetih in osemdesetih …, ki ga imam rad ravno zaradi vseh “napak”.

P.S. Zvočni zapisi so iz filma Amer, katerega DVD je že na poti. Stelvio Cipriani in Ennio Morricone.

Advertisements

Amer (2009)

Na Amer sem prvič naletel konec leta 2009. Plakat in kratek teaser sta bila dovolj, da so se mi zatresle roke in orosile oči. Od sreče, seveda. To je to, sem si rekel, režiserja Hélène Cattet in Bruno Forzani sta gledala enake filme kot jaz: Argenta, Martina, Bavo in Fulcija. Od fenov, za fene.

Film že dobro leto kroži po festivalih širom sveta, ustavil pa se je tudi na letošnjem ljubljanskem Liffu. Obisk je bil obvezen, moje navdušenje po ogledu pa ogromno. Že dolgo ne pomnim filma, ki bi imel čisto vse, kar mi je všeč pri sedmi umetnosti.

Amer je poklon, izraz ljubezni do specifičnega filmskega žanra, do italijanskega gialla, ki je bil popularen konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih. Giallo je črpal iz klasičnih whodunit kriminalnik Agathe Christie in Raymonda Chandlerja ter mojstra suspenza in zagonetnosti, Hitchcocka; italijanski režiserji pa so kmalu našli svoj jezik: stilizirano in prepoznavno celoto s psihadeličnimi trenutki, odkritim prikazom nasilja ter erotike in čudovito glasbo mojstrov kot sta Morricone in Nicolai. Obstaja pa tudi druga stran giallo filmov, tista, kjer se gledalec muza ob lesenih in preteranih igralskih kreacijah, slabi sinhronizaciji v angleščino ter mestoma (nenamernih) komičnih trenutkih. Kultni žanr, v katerem se ponavadi išče skrivnostnega morilca, ki orokavičen s črno rokavico mori lepa dekleta. Giallo filmi so bili na začetku še kar dobro scenaristično opremljeni. Ustvarjalci so se potrudili, naredili zgodbo karseda zapleteno in za motive svojih morilcev ponavadi našli dobro utemeljene psihološke vzroke (travme, zlorabe). V drugi polovici sedemdesetih let pa so giallo filmi postajali čedalje bolj cheap in preprosti: zgodbe je bilo čedalje manj, v ospredje pa sta stopila ekscesno nasilje in gola koža. V tem oziru jih lahko štejemo za predhodnike slasherjev.

Torej: skrivnostni morilec, stilizirana celota, sestavljena iz avdio-vizualnih eskperimentalnih in psihadeličnih elementov ter odkrit prikaz nasilja ter erotike je svet, ki je služil za podlago tudi filmu Amer. Sicer pa, esenco giallo filma povzema že plakat: razgaljeno žensko telo in mračna grožnja v obliki rokavice – eros in tanatos.

Amer je film o Ani, ženski, ki jo spremljamo v treh obdobjih življenja: v otroštvu, najstništvu in odraslosti. Film je razdeljen na tri dele, osrednja tema pa je psihoseksulani razvoj protagonistke, razvoj njene senzualnosti. Ani sledimo skozi številne situacije, ki so oblikovale njeno življenje: soočenje s smrtjo, zasačenje staršev pri spolnem odnosu (otroštvo), prebujanje seksualnosti in tekmovalnost z materjo (najstništvo), soočanje s strahovi in demoni preteklosti (odraslost). Kdor pričakuje koherentno zgodbo in zlahka sledljiv potek, je na napačnem naslovu. Amer je – kot ga je sama režiserka opredeilla – trip, jaz pa bi dodal še – vizualni trip, z očitnimi artističnimi pretenzijami in eksperimetalnimi prijemi. Film ni za vsakogar, kar se je videlo tudi na projekciji na ljubljanskem festivalu; množica gledalcev se je z minute v minuto redčila, proti koncu pa so iz vrst gledalcev odmevali le še posamezni histerični napadi smeha, ki so izražali negotovost in »nerazumevanje«. Še hujša so poročila z drugih festivalov: gledalci so med filmom glasno komentirali, se norčevali iz filma ter množično zapuščali projekcije. Zakaj? Amer je tisti tip filma ob katerem bodo najbolj uživali ravno ljubitelji giallo žanra, saj bodo »štekali« vse reference in prijeme, absurdne obrate in »nelogičnosti«. Referenc je namreč ogromno: npr. hiša v kateri odrašča Ana s svojo gotsko mračnostjo spominja na hišo iz filma Deep Red; prav tako pa zasledimo še elemente iz filmov: Black Sunday (Mario Bava), Suspiria (Dario Argento), A Lizard in a Woman’s Skin (Lucio Fulci), The strange vice of Mrs. Vice (Sergio Martino) itd. S takšno pozicijo se sicer film zapira v ezoteriko in si manjša krog gledalcev, a po drugi strani gre za poskus obuditve žanra, ki že v osnovi ni za vsakogar. Samo mimogrede: novi giallo projekt obeh režiserjev je že načrtovan, tokrat se bosta osredotočila bolj na zgodbo, na »detektivsko plat«.

Omeniti moram še podobo filma in izjemen občutek režiserjev za podrobnosti. Vizualna podoba je nekaj posebnega. Ustvarjalca sta se zgledovala po »originalih«: igranje s svetlobo in uporaba raznih filtrov, zaradi katerih so nekateri prizori v »otroštvu« rdeči, modri ali zeleni, so »sposojeni« iz Argentove Suspirie. Občutek mi celo govori, da je nekaj prizorov in kotov snemanja v celoti prevzetih od vzornikov. V filmu se pojavi tudi veliko close upov obrazov, očesnih zenic, v katerih se zrcalijo razna čustva: strah, presenečenje, jeza – še en prijem, ki ga srečamo pri veliko klasikih žanra.

Na koncu pa se moram še ustaviti pri glasbi. Ustvarjalca sta v film vključila nekaj klasikov: npr. čudoviti Morriconejev Un uomo si è dimesso, ki je bil uporabljen v filmu The Black Belly of the Tarantula in Ciprianijeve La polizia chiede aiuto, La polizia ha le mani legate in La polizia sta a guardare. Ravno glasba, v povezavi s sliko, daje filmu tisto neverjetno avtentičnost, občutek, da je film nastal enkrat v sedemdesetih, in ne pred nekaj leti.

Amer je filmski dogodek, poklon, state of the art giallo, ki vizualno in zvokovno sledi “originalom” iz sedemdesetih, a obenem vsebuje dovolj avtorske avtentičnosti. Še najbolj »počasna« je prva tretjina filma, nato pa smo priča čudovitim prizorom, izjemnemu občutku za podrobnosti (valovanje krila v vetru, napenjanje obleke …) in sklepni tretjini, na koncu katere bo vsak giallo fen le še zaploskal in z nasmeškom na obrazu naročil DVD – ki mimogrede, izide že čez dobra dva meseca (konec januarja 2011).

Duck, you sucker! (1971)

Zadnjič sem brskal po moji, za ljubitelja filmov presenetljivo skromni filmski zbirki: naletel sem na nekatere favorite (npr. Lost Highway in Bladerunner), kot tudi na takšne filme, za katere sploh več ne vem, kako so se tam znašli (tisk na škatli filma Dungeons & Dragons sicer pravi, da bi ga moral dobiti zraven Nedeljskega, a kaj, ko tega časopisa nisem nikoli kupoval). Na posebnem mestu, no, na levi strani police, se gnetejo Leonejevi filmi, šest »ta glavnih« in The Colossus of Rhodes, njegov simpatičen izlet med sandalske epe. Zbirka še zdaleč ni dokončna, morda bosta svoje mesto v njej kdaj našla še My name is nobody (hecen špageti vestern s Henry Fondo in Terence Hillom v glavni vlogi) in A Genius, Two Friends and an Idiot (spet ena »špageterija« s Hillom, a tokrat v tandemu s Kinskim) – za prvega je Leone posnel nekaj prizorov, drugega pa produciral.

Skratka, vsak Leonejev film sem videl vsaj trikrat, nekatere tudi večkrat, z izjemo enega; Duck, you Sucker! sem videl samo enkrat, a zato obstaja dober razlog. Šele pred nekaj leti je namreč na DVD izšla končna in nerezana, dve uri in pol dolga različica, ki ustreza režiserjevi prvotni viziji. Gre verjetno za Leonejev najbolj zapostavljen film, kar je škoda, po drugi strani pa tudi razumljivo – tekmovati za pozornost z velikani kot so The Good, The Bad and The Ugly, Once Upon a Time In the West ali Once Upon a Time in America res ni lahko.

Dogajanje v Duck, you Sucker! je postavljeno v leto 1918, v čas mehiške revolucije. Film se začne s citatom komunističnega voditelja Mao Tse Tunga: The revolution is not a social dinner, a literary event, a drawing or an embroidery; it cannot be done with elegance and courtesy. The revolution is an act of violence. Revolucija je nasilna, nelepa ter »resnična«. Predstavlja širši okvir, v katerega sta vpeti obe glavni osebi, Juan in John. Juan Miranda (Rod Steiger) je voditelj nepomembne lopovske bande in pripadnik nižjega sloja; je neizobražen in “umazan”, a zvit in preračunljiv. V določenih osebnostnih potezah, če ne drugo pa po videzu, spominja na legendarnega Tuca iz The Good, The Bad and The Ugly – kar ni naključje, prvotno je namreč bilo mišljeno, da bo Juana igral ravno Elli Walach, torej igralec, ki je upodobil Tuca. John Mallory (James Coburn) je »gospod«, pripadnik IRA in mojster eksploziva, ki se skriva pred angleškimi oblastmi. Preko »flashbackov« počasi odkrivamo njegovo preteklost in na koncu filma spoznamo vzroke, ki so ga pognali v beg. »Flashbacki« niso nič novega v Leonejevih filmov; videli smo jih že v For a few dollars more in Once upon a time in the west – v slednjem počasi vznikajoče podobe razložijo usodno povezanost med likoma, ki ga igrata nepozabna Charles Bronson in Henry Fonda.

Duck, you Sucker! je avanturističen film, zgodba o dveh prijateljih, ki ju zbliža revolucionarna vihra in osebne koristi. Juan in John želita izkoristiti obsedeno stanje in v mestu Mesa Verde oropati banko. Oba spadata med tiste tipične Leonejeve like: amoralne, preračunljive in cinične. Revolucionarna vihra ju potegne v svoj vrtinec, a višji ideali ju ne zanimajo. To dobro pove Juan, ko se po spletu zabavnih naključij znajde v prvi vrsti revolucionernega odpora: “I don’t want to be a hero. I want my money«.

Film je prežet s črnim humorjem, ironijo in cinizmom. Je nasilen, marsikdaj tudi brutalen, a na drugačen način kot ostali Leonejevi filmi. Če je bila smrt v The Good, The Bad and the Ugly še silna, stripovska in v svoji monolitskosti skorajda že kul, v Once upon a Time in the West poetska in čutna, je v Duck, you Sucker! neposredna in brutalna, lahko bi rekli »resnična«. V filmu ni prostora za arhetipsko karikirane  junake, kot recimo v The Good, The Bad and The Ugly; Juan in John izpadeta bolj človeška, včasih že naravnost groteskna v svojem pehanju za “bogastvom”.

Duck, you Sucker! je izšel leta 1971. Je drugi del obsežne trilogije, ki jo sestavljata še Once Upon a Time in the West in Once Upon a Time in America. Film je bil zaradi želje, da bi ga gledalci povezali z Leonejem in njegovimi prejšnjimi filmi, v nekaterih državah preimenovan v A Fistful of Dynamite oziroma Once upon a time … Revolution.

Glasbo je napisal Ennio Morricone, ki je ozvočil vse osrednje Leonejeve filme. Morricone najmočnejše prizore v filmu še poudari, včasih tudi potencira. Glasba, s katero je opremil Leonejevo dolarsko trilogijo je bila prvinska in udarna, za Duck, you sucker! pa je izbral bolj igriv, iskriv, tudi prismuknjen pristop; združil je prostrane orkestralne slapove in psihadelične trenutke. Prilagam naslovno pesem, ki ga krasijo jokajoča godala, prismuknjen napev in čudovit glas Edde Dell’Orso.

Duck, you Sucker! nosi prepoznaven Leonejev pečat, ki pa verjamem, da ni za vsakogar. Posamezni prizori so dolgi in pomenljivi. Nosijo občutek usodnosti, nekakšne epskosti; Leone ujame trenutek (vse kretnje, obrazno mimiko in ostalo nebesedno vedenje) in poskuša iz njega potegniti čimveč. Zaradi tega marsikdaj poslušam, da so Leonejevi filmi dolgovezni in nezanimivi, preveč stoični in epski ter brez soka oziroma libida, ki bi premišljeno vizijo obarval. Zakaj torej njegovi filmi fascinirajo? Mogoče zato, ker nas spominjajo na romane Karla Maya, Julesa Verna, na otroško obdobje, tam okoli desetega, enajstega leta starosti, ko smo želeli osvojiti celoten svet, ga prekopati po dolgem in počez. Njegovi filmi dišijo po velikih dogodivščinah, po daljnih krajih, ki so greli našo domišlijo v otroštvu. So filmi, v katerih (anti)junaki še imajo besedo, čeprav njegova zadnja dva filma že nosita nekakšno težo, nekaj kar težko opišem. Duck, you Sucker! je daleč od coolnessa njegove dolarske trilogije, prežet je s črnimi in pesimističnimi stvarmi, ki so še bolj izražene v njegovem zadnjem filmu Once Upon a Time in America.

P.S. Vsi italovestern feni vabljeni na tole, v vseh pogledih fantastično retrospektivo!

Filmski briefing, drugič

Le clan des Siciliens (1969)

Kriminalec mora biti lep in nevaren. Prijateljevati mora z italijansko mafijo, se zaplesti z ženo enega izmed članov in sodelovati pri drznem ropu. Mora kaditi, nositi sončna očala in za spremljavo imeti čudovito glasbo. Aja, zasledovati ga mora neizprosen detektiv. Kriminalec mora biti Alain Delon.

Body Double (1984)

Brian de Palma se pokloni Hitchcocku. Napeta kriminalka, ki združi kič osemdesetih z Vertigom, krvavost Argenta z napetostjo Hitchcocka. Plus nepozabna Melanie Griffith kot porno igralka.

Bob le flambeur (1956)

Jean-Pierre Melville v elementu: noir gangsterijada z drobci takrat še spečega novega vala. Stari lopov se v zakajenem črno-belem svetu pripravlja na zadnji podvig. Klasika.

Fitzcarraldo (1981)

Magični trio Herzog/Kinski/Popol Vuh spet na udaru. Herzogove impozantne kulise se srečajo z mrzličnim Kinskim in atmosferično glasbo Popol Vuh. Prizori, v katerem Kinski z domorodci spravlja parnik čez kopno so za anale. Velik film, skorajda že religiozna izkušnja. Film o človekovi neomajni volji, o vizionarju, ki ga ne ustavi niti divja narava.

Rampage (2009)

Uwe Boll je posnel dober film. Uwe Boll je posnel dober film? Uwe Boll je posnel dober film! Prvinskega, surovega in neposrednega, takšnega, po katerem ti je malce neprijetno in slabo. Pazite le, da ne naletite na cenzurirano verzijo!

Der Amerikanische Freund (1977)

Hamburg še nikoli ni zgledal tako sivo in klavstrofobično. Metaforičen noir, v katerem Dennis Hopper prepriča v vlogi premaknjenega in zvitega “Američana”, Bruno Ganz pa v vlogi na smrt bolanega “Nemca”.

Wall Street (1987) & Boiler Room (2000)

V Wall Streetu Oliver Stone na svoj prepičljiv način oriše dogajanje “tam zgoraj”, v svetu abstraktnih potekov, številk in indeksov. Michaelu Douglasu je vloga Gordona Gekka, te personifikacije pohlepa, hladne preračunljivsti in brezobzirnosti pisana na kožo, Charlie Sheen pa v vlogi mladega povzpetnika ne zaostaja veliko. Čisti izdelek osemdesetih, siv in opran kot obleka Ameriškega psiha. Boiler Point je mlajši bratec Wall Streeta, dobesedno. V enem izmed prizorov protagonisti sedijo pred televizijo, pijejo pivo in gledajo Wall Street. Znajo ga na pamet, v njihovi družbi pa se znajde Seth (Giovanni Ribisi), ki sicer ni tako prepričljivo brezobziren kot Sheen, a pade dovolj v biznis, da Boiler Room ohrani ostrino. Oba filma sta učbenika, skorajda že dokumentarca, ki gledalca vodita po svetu hladne ekonomske računice in odstotokov ter prikažeta, da abstraktne mahinacije lepo oblečenih ljudi na koncu udarijo konkretno, po človeku. Nudita obilico japijevskega duvanja (Boiler Room celo igralsko spodobnega Vina Diesla), večnih citatov (“money never sleeps”) in gnusne logike po kateri si gledalec želi samo še domov, na varno.  Home is where I want to be, poje David Byrne na koncu Wall Streeta. Konec, ki sede.

Filmski briefing

Kaj sem se naučil iz zadnjega šopka gibljivih slik:

Film, ki nosi letnico 2009, lahko izgleda kot da je nastal leta 1982.

The House of the Devil je posrečen poklon hororju iz osemdesetih, v katerem je vse na mestu: oblačila, pričeske, cheesy glasba, pa tudi takšne simpatične podrobnosti kot je oranžna pena na slušalkah od walkmana. Scenarij je enostaven, skorajda že arhetipski: mlada punca, sama v veliki in temni hiši.

Trio Herzog/Kinski/Popol Vuh je nekaj posebnega.

Užitek je gledati napol blaznega Klausa Kinskega, ki v Aguirri išče pravljični El Dorado, v Cobri Verde pa z istim, napol norim pogledom poskuša iz Afrike v Brazilijo spraviti čim več sužnjev. Tandem Herzog/Kinski je nepremagljiv, svoje pa dodajo tudi nemški krautrockerji Popol Vuh, zaradi katerih bodo nekateri prizori iz obeh omenjenih filmov za vedno ostali v moji glavi.

Manchester je zakon.

Film 24 Hour Party People pa dokaz zato.

Šestdeseta so bila groovy in funky.

V njih se je našlo mesto tudi za Barbarello, simpatično neumnost z Jane Fondo v glavni vlogi, ki cel film paradira v pomanjkljivih oblačilih – ali pa jih sploh nima. Zgodba? Eh, rajši si oglejte spodnji video:

Fellini ima več obrazov.

V Fellinijevi Casanovi v 120+ minutah vidimo vse: razuzdano življenje, neverjetne pripetljaje in bizaren humor; dovolj za izpolnjujoč filmski dogodek. V Fellinijevem Satyriconu v 120+ minutah vidimo vse: razuzdano življenje, neverjetne pripetljaje in bizaren humor; dovolj za izčrpujoč filmski dogodek.

Neumnost je neuničljiva, a obenem tudi zelo zabavna in gledljiva.

Crank 2, Death Race in Ninja Assasin.

Catherine Deneuve in Brigitte Bardot sta čudoviti.

Catherine je v filmu Repulsion odlično igrala vlogo nevrotične, seksualno zavrte ženske, v Bunuelovem Belle de jouru pa svoja nagnjenja izživi. V Le Meprisu se veliko govori in kadi, zgodi pa bolj malo, a vseeno: Bardotova je čudovita, tale pesem pa za zjokat lepa:

Dobre zgodbe niso stvar preteklosti.

Od japonskih filmov Death Note in Death note 2 nisem pričakoval nič, a dobil veliko. Zgodba je enostavna: ljudje, katerih imena se zapišejo v skrivnostno beležko, umrejo. Kar sledi je napeto, nepredvidljivo in sapo jemajoče filmsko dogajanje, ki stavi na psihologijo in množico moralnih dilem. Res prijetno presenečenje, ki ga ne pokvari niti manjši budžet in očiten namen, da se z obema filmoma peca predvsem najstniško populacijo.

Dobre zgodbe so stvar preteklosti.

Paranoičen in tesnoben Twilight Zone. Dva dela sta bila dovolj, da sem spet “noter”. Zadnji mož na Zemlji ter prodajalec, ki je pretental smrt. Super.

David (Lynch+Jaurequi)

Na začetku devetdesetih je David Lynch posnel fascinanten vrtiljak bizarnega in fantastičnega, serijo Twin Peaks. S tem seveda ne želim povedati, da ostala režiserjeva dela niso “bizarna in fantastična”, a Twin Peaks je vseeno nekaj posebnega. Gre namreč za Lyncha v XXL izvedbi, za vizijo, ki je bila tako velika, da jo je moral razdeliti na 30 delov. 30 delov, ali bolj nazorno: to znese približno 1440 minut nadrealističnega dogajanja, bizarnih situacij ter grotesknih likov. Polna kapa Lyncha torej in pravcati paradiž za režiserjeve ključne motive in obsesije.

Pilot serije je bil že sumljivo normalen in linearen; v njem spoznamo agenta Dala Cooperja, ki je prišel v Twin Peaks raziskovat umor Laure Palmer. Nič posebnega, a brez skrbi, tipičen Lynchev urnebes se začne že v drugem/tretjem delu – pač the usual stuff: plesoči palčki, ekscentrični psihiatri in ženska, ki govori z deblom. Serija se začne kot klasična kriminalka, a se že po nekaj delih sprevrže v zanimivo potovanje po stranpoteh majhnega mesteca, ki skriva nepredstavljive skrivnosti. Srečamo se z množico čudnih likov in postopoma spoznavamo njihove povezave, zamere in skrivnosti. Lyncha fascinira bizarno in perverzno. Zanimajo ga (večinoma potlačeni) mračni deli človekove duševnosti, ki iščejo svojo sprostitev mimo sil zavesti. Rad se igra s psihološkimi fenomeni kot so amnezije, potlačevanje in osebnostna razcepljenost, s fenomemi, ki pačijo zaznavanje realnosti.

V Twin Peaksu in nekaterih njegovih drugih filmih (npr. Lost Highway ali Mulholland Drive) se jasne besede izmenjujejo z močnimi podobami, ki izgledajo, kot da so prišle neposredno iz nezavednega. Meja med “realnostjo” in sanjami v Lynchevih filmih ne obstaja oziroma jo gledalec težje potegne. Twin Peaks je naporen, včasih režiserjeve artistične pretenzije prevladajo nad vsebino, ampak hej, Twin Peaks je vizualni dogodek, večdelni trip, ki mu v ambicioznosti, grotesknosti in fantastičnosti vidim para samo še v Trierovem Kraljestvu.

Pomemben del Lyncheve vizije je tudi glasba, ki učinek njegovih slik še poglobi. Glasbo za Twin Peaks je ustvaril s pomočjo kreativne naveze Badalamenti-Cruise. Prvi je prispeval nepozabno uvodno temo in sleazy jazz instrumentale, pevka Julee Cruise pa je seriji s svojo interpretacijo pesmi Falling pridodala eteričnost in pridušenost.

Leta 1992 je izšel Twin Peaks: Fire Walk with Me, film, ki opisuje zadnjih sedem dni življenja Laure Palmer. Tudi za ta vizualni izdelek je večino glasbe prispeval Angelo Badalamenti, pri soundtracku pa je sodelovala tudi peščica glasbenikov, ki jih je vodil kitarist David Jaurequi. Z Jaurequijem in skupino je David Lynch ponovno sodeloval leta 1994. Dal jim je svoja besedila in rekel naj improvizirajo. Nastalo je nekaj posnetkov, ki pa so vse do lanskega leta nabirali prah na Lynchevem podstrešju. Izšli so pod naslovom Fox Bat Strategy: A Tribute to David Jaurequi, povod za njihovo izdajo pa je bila Jaurequijeva smrt leta 2006.

Pričujoči album vsebuje 7 pesmi, ki v sebi nosijo vzdušje Twin Peaksa in nezgrešljiv Lynchev pečat. Pesmi so melodične, sladke in nedolžne, a obenem tudi rahlo mračne. V sebi nosijo – podobno kot liki iz Lynchevih filmov – neprijetnost in težo, mogoče kakšno skrivnost, zaradi katere Jaurequijev sladki glas vsebuje tudi grenko-bridke odtenke.

Tole čudovito ljubezensko žvrgolenje in jokajoče kitare pa so enostavno povedano … super. Ko se noč poslavlja in roadhouse zapuščajo še zadnji okajeni gostje – Badalamenti pa pospravi svoj saksofon –  je čas za takšne baladice. Naslednja postaja: neo-fifties trubadur Chris Isaak. Ah, ja.

Čakam filme – prvič

Tokrat filmov ne gledam, ampak jih čakam. Se pa sprašujem kje in kdaj bom spodaj naštete filme lahko videl. Prvi del.

Kot ljubitelj giallo žanra – zvrsti, ki je profilirala režiserje kot sta Fulci in Argento ter vplivala na pojav slasherjev v osemdesetih – sem potreboval malo, zelo malo, da so se mi orosile oči. Od sreče seveda. Pravi fen bo pogledal spodnji plakat in razumel.

Pure giallo feeling, od razgaljene mladenke na plakatu, pa do mračne grožnje, ki se izraža preko zlovešče rokavice. Eros in tanatos gresta spet z roko v roki kot v najboljših časih Argenta, Fulcija, Lenzija, Bave, Martina in drugih prvakov žanra. O vsebini filma Amer sicer vem malo. Vse, kar mi je uspelo izbrskati je, da pripoveduje o življenju Ane, ki jo spremljamo v treh obdobjih: v otroštvu, najstništvu in odraslosti. Videl sem tudi nekaj slik iz filma in kar sem videl je izgledalo kot Suspiria – torej uporaba svetlobe na tak način, da film vleče na modro, rdečo in rumeno. Vem pa, da sta ga posnela Hélène Cattet in Bruno Forzani, dva absolutna fena žanra. Recenzije so odlične, vse pa kaže na flm, ki vizualno in zvokovno sledi “originalom” iz sedemdesetih. Spodaj prilagam kratek teaser, ki vsebuje enega izmed prepoznavnih znakov giallo žanra – črno usnjeno rokavico ter glasbo, ki spominja na najboljše klavstrofobične izdelke Morriconeja (npr. The Cat o’ Nine Tails in The Bird with the Crystal Plumage).

Pričakovanje: maksimalno!

Tudi ikona giallo filma Argento je posnel svoj novi film. Naslov je hja, Giallo. Ali gre za podobno ironijo kot pri krautrock legendah Faust, ki so enega izmed svojih najboljših komadov naslovili kar s Krautrock ali pa za zavestno (in omnipotentno) pozicioniranje v prvo vrsto? Ne vem natančno, kaj naj si mislim. Po trailerju sodeč, izgleda film malo preveč ameriško, a po zelo dobri Tretji materi sem optimističen. Igra Adrien Brody, trailer pa napoveduje kar nasilen in krvav dogodek. Iskali bodo morilca, ki se potika v svetu mode in pobija manekenke. Hm, zgodba je v obrisih zelo podobna filmu Blood and Black Lace iz leta 1964, ki velja za enega izmed prvih giallo filmov. Od tega je minilo točno 45 let. A gre torej vseeno za poklon žanru?

Pričakovanje: oprezno optimističen – zaradi The Third Mother optimističen, zaradi v tem desetletju šibkejših Sleepless in The Card Player oprezen.

Vrnitev italo šokerja oziroma od starcev spet k malo mlajšim, k filmu Shadow, italijanskega režiserja Federica Zampaglioneja. Vsebina je enostavna: dva izletnika raziskujeta neokrnjeno naravo in naletita na vaški mit, ki skriva nepredstavljive skrivnosti. Čisto dovolj vsebine za takšen tip filma, od katerega pričakujem kri in brutalnost, ki bo sledila evropski doktrini šokerjev in ne brezjajčni ameriški, ki se zadnja leta žali z rimejki filmov kot je Last house on the Left. Kot rečeno, če bi šlo za ameriški film, ne bi delal panike, ker pa gre za italijanskega so moja pričakovanja maksimalna.

No, da pa ne bom do Američanov samo krivičen … The House of the Devil je zelo obetajoč horor, ki izgleda kot, da je nastal leta 1982. V njem se vrača motiv stare hiše v kateri se dogajajo čudne stvari. Verjetno se lahko pripravimo na mračne hodnike, srhljive izlete v klet in na škripajoča tla. Izgleda dobro, two thumbs up.

Gledamo filme: Road House (1989)

Verjetno najboljši film vseh časov.

So filmi, ki dobro orišejo določena eksistencialna vprašanja in ponujajo odgovore na pereče psihosocialne konflikte. Če je pravšnja klima, dober timing in dovolj odprta populacija, taki filmi postanejo klasiki, kulti, ki jih zna vsak našteti ob štirih zjutraj. Obstajajo pa še filmi, ki zarežejo globlje, tako globoko, da boli – filmi, ki preko slike in zvoka govorijo zgodbo o nas – o človeštvu.

Problem nastane, če človekova zavest še ni na dovolj visokem nivoju, da bi dojela bogato sporočilnost izdelka – takrat se sprožijo strahovi in predsodki, kar rezultira v gnusu in zavračanju. Taki filmi nato izginejo pod površje in se kot srebrna ploščica v globini pravode svetlikajo ter čakajo na dovolj pogumnega potapljača v službi kulture, ki si bo upal stvar prinesti na površje. Kar sledi je ozaveščanje primarne travme in sprejemanje neizogibnega. Veliko ljudi je poskušalo in odnehalo. Jaz nisem. Sledi moja zgodba, zgodba o filmu Road House.

Dalton (Patrick Swayze) je urbani mislec, eksistencialist, ki išče svoje poslanstvo. Študiral je filozofijo, a kmalu odkril, da le-ta ne zadovoljuje njegovih najglobljih človeških teženj. Zato zapusti študij in se kot vsi veliki misleci odpravi na podeželje, v osamo. Tam se sooča z možnostmi vesolja, poskuša še enkrat zavrteti kolo usode, a pristane v lokalu Double Deuce, v najbolj ravzpiti gostilniški vukojebini. V lokalu vlada kaos, prvotna anarhija, stanje družbene nedorečenosti. V njem vladajo najnižji in najbolj sprevrženi človeški produkti: nasilje, korupcija in lahke ženske. Kar sledi je replika stanja stvari, kot se je zgodila pred tisočimi in tisočimi leti. Dalton – ni naključje, da njegovo ime spominja na Danteja! – obvlada vseh devet krogov pekla, kar pomeni, da začne sistematično človečiti peklensko hordo. Priča smo vzpostavljanju reda in nastanku temeljev sodobne družbe: pravičnosti, tolerantnosti in redu. Film torej oriše nastanek sodobnega človeškega sobivanja, a se njegov domet ne konča tukaj.

Film poseže tudi na področje človeškega karakterja, na njegovo spremenljivost tekom časa. Ali se karakter spremeni, če se spremeni okolje? Ali lahko uidemo lastni psihi? Road House daje enoznačen odgovor: ne. Dalton je killer skozi in skozi, pa čeprav zamenja okolje. A drži se dobro. Na začetku nikoli ne udari prvi, ampak počaka. Probleme rešuje s simbolnimi funkcijami, s kretnjami, namigi, s pogovorom. Napade le, če je napaden prvi. A proti koncu butne iz njega vsa agresivnost, ves njegov gon smrti, ki rezultita v pretresljivem zaključku filma. Podobne študije se je nato čez nekaj let lotil tudi Cronenberg v svoji A History of Violence, a z veliko slabšim rezultatom. Tam kjer Cronenberg kvečjemu praska po površini, se gre negovan artizem, Road House udari nativistično in nadvse brutalno. A History of Violence ni slab film, a je bil Road House prej. Malo manj kot dvajset let prej.

Na splošno je režiser svoje delo opravil mojstrsko. Odlično je ubesedil oziroma slikovno izrazil bazične ideje, briljira pa predvsem pri prikazu Daltona. Njegovo mračno, zemeljsko in materialno naravo najprej poskuša skriti s študijem filozofije, kasneje jo maskira s snežno belo srajco, odlično pa tudi reši problem ženskega lika. Daltonova izbranka je Elizabeth, zdravnica z blond lasmi – kar v gledalcu, predvsem v moškem ustvarja razcep vseh razcepov – takšnega na katerega bi bil ponosen tudi velemojster filmskih razcepov David Lynch. Ženski lik s svojo barvo in postavo vabi, a s svojim poklicem straši in spravlja gledalca v negotovost. Rešitev je na dlani: identifikacija z Daltonom, z moškim vseh moškov. Dalton je lep in nevaren – še en razcep, ki pa ga bodo gledalke verjetno boljše prenesle.

Dalton: »I´m not a nice man.«

Elizabeth: »Yes, I know.«

Okolje/dednost, psihologija spola ter evolucija človeške družbe, je le nekaj dometov, kamor sega Road House. Moram priznati, da tudi še sam nisem dojel vsega. To pripisujem dejstvu, da je film tako dobro ujel prihodnost, da bo spet moral za nekaj stoletij na dno pravode ter počakati novega pogumneža. Moje delo je zaenkrat opravljeno, ostalo bodo dokončali zanamci.

Gledamo filme: Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull (2008)

Indy se dostojno stara. Bolj kot Rambo, ki je v svojem zadnjem filmu izgledal kot slaba karikatura samega sebe, celoten film pa kot ena velika Stallonejeva nadkompenzacija. A kot rečeno, z Indyjem je drugače. Seveda se tudi slednji v novem Indiana Jonesu še vedno znajde v napol fantastičnih situacijah, a v primerjavi s Stallonejem mu verjamemo in ne zavijamo z očmi. Indy izgleda bolj živ, sproščen in predvsem – neobremenjen. Vice poka kot za šalo, se zna pošaliti na svoj račun in se enostavno zaveda, da ni več med najmlajšimi.

Spielberg, Lucas in co. so dobro vedeli, da je med tretjim in četrtim delom preteklo 19 let in da Indy potrebuje tudi psihološko preobrazbo, da bi se tako obdržala njegova verodostojnost – verodostojnost seveda v kontekstu lastne zgodovine. Indy sicer še vedno veselo skače, teka in se tepe, a v določenih situacijah vseeno prepusti glavno svojemu “nasledniku” Shii LaBeoufu, spet v drugih, kjer pa mladostna zaletavost in energičnost ni dovolj, črpa iz svoje bogate zakladnice izkušenj, iz svoje umirjenosti. In to je najlepše pri četrtem delu. Indy si nima več ničesar za dokazat. Vse je že povedal v prvih treh delih, tako da zdaj lahko akcijo večinoma prepušča drugim, sam pa v ključnih trenutkih doda svojo kapljico.

Četrti del seveda ne moremo primerjati s prvimi tremi. Je nesmiselno in v bistvu tudi nemogoče. Še bolj pa je nemogoče, da bi bil četrti del isti oziroma, da bi bil narejen iz istega lesa, kot njegovi predhodniki. Lahko sicer diši po prvih treh delih, lahko seva žar velike avanture ob katerem se zbudi otrok v vsakem gledalcu – a isti ne more biti. Če bi bil isti kot prvi trije deli, bi dobili znanstveno fantastiko, štancanje in kvadriranje preverjene forme, kot npr. pri Rambotu. Ne, Spielberg stavi rajši na poglobitev, na logični razvoj in svojega junaka opremi z vso potrebno vitalnostjo, a obenem tudi s tako potrebno samoironijo. In zaradi tega film preživi in v kontekstu serije izpade več kot odlično.

Toliko o “nevidnem”. Ostalo je preverjen koktajl, ki vsebuje elemente zgodovine in mistike, drzne špekulacije in obvezne negativce (Rusi). Kristalna lobanja, Nazca, bogovi, Mesto zlata. A kot rečeno, vsebina skoraj ni važna, bolj kul in tudi večji dosežek je dejstvo, da je ustvarjalcem uspelo narediti film, ki povzema esenco svojih predhodnikov, a obenem izgleda kot pač takšni filmi izgledajo leta 2008.

Gledamo filme: Roman Polanski – The Tenant (1976)

b000069i0901lzzzzzzz.jpg

Huh, Roman Polanski ima na grbi že marsikaj: nekaj legendarnih filmov (npr. Rosemary’s Baby in Chinatown), tragično smrt svoje žene Sharon Tate, ki jo je zakrivila Mansonova banda ter obsodbo za spolni odnos z mladoletnico, zaradi katere je zapustil ZDA in zdaj živi v Franciji. The Tenant (1976) predstavlja še en njegov izlet med temačne plasti človekove duševnosti in je zaključni film trilogije, ki jo tvorita še Repulsion (1965) in Rosemary’s Baby (1968).

The Tenant se ukvarja s temami socialne odtujenosti in psihološke razklanosti, uvrstili pa bi ga lahko med psihološke srhljivke, saj se v prvem planu ukvarja predvsem z notranjim stanjem glavne osebe – Trelkovskega, ki ga igra sam Polanski.

Trelkovski je tih in zadržan mož, ki se preseli v stanovanje, v katerem je prejšnja podnajemnica naredila samomor. Stanovanje je del velike ter neprijetne stanovanjske hiše, v kateri živijo čudaški stanovalci in vladajo stroga pravila. In ravno ta pravila začnejo že v osnovi ne ravno socialno angažiranega Trelkovskega počasi osamljati in izolirati iz družbene sredine. Kot gledalci smo priča njegovi osebnostni spremembi iz mirnega in vestnega moža v paranoično ter mrzlično osebo, ki skuša preživeti v kafkaesknem svetu, polnem klavstofobičnosti in nezaupanja. Socialna sredina, kot tudi njegovo dojemanje le-te kmalu začneta najedati njegovo zaznavanje realnosti, kot tudi korenito posegati v njegov občutek samega sebe, v njegovo identiteto.

Film orisuje veliko psiholoških tem, med drugim tudi vprašanja človekove identitete, norosti, občutka nemoči in prepuščenosti višjim silam. Osebnostna sprememba glavnega lika in psihologičnost le-te je dobro predstavljena, film pa, kljub svoji dolžini ostaja vseskozi napet in lepo gledljiv.

Polanski je mojster creepy atmosfere. V vsakem prizoru je vsaj nekaj mračnih kotov, terena, ki ostaja za gledalca neznan. Kamera je počasna, meditativna in izgleda kot, da bi se uglasila na introvertirano pojavo Trelkovskega. Polanski v The Tenantu ne stavi na pošasti in skrivnostne morilce, ampak na najbolj učinkovito stravo – na lastno duševnost, na lastne skrite kotičke in slepe pege – in to tako dobro, da The Tenant po intenziteti in zapomnljivosti poseka večino novodobnih grozljivk/srhljivk, ki stavijo predvsem na vizualne šoke.

The Tenant je pronicljiva študija mračnih stranpoti človekove duševnosti in film, ki bo ostal z mano še veliko časa.