Mesec: maj 2008

Glasbena kapsula #4: postpostpostrock oziroma Labradford, Fridge in Do make say think

 31mjkzb669l_sl160_aa115_labradford.jpg

Kitarist po vajah benda ostane sam, si prižge cigareto, pogleda na uro in začne. Začne polniti prostor z blagimi prasketajočimi in brbotajočimi efekti. Počaka, da je soba polna, da ga zvok v celoti prekrije, da zleze v vsako njegovo poro in prevzame. Šele zdaj je čas za kitaro, za počasno in ubrano brenkanje, ki se melanholično in v slow motionu vleče skozi prostor. Glasbenik vmes potegne iz smotke, malo počaka, odigra naprej, kitaro odloži, obrne gumb na samplerju in spet zaigra. Poslušalec začarano posluša to počasnost in se vmes zaloti, da je pozabil zajeti zrak. Fixed:Context (2000) je počasna, zelo počasna atmosferična mojstrovina, ki je sposobna iz minimalnih elementov stkati velik zvočni kino, v katerem lebdijo občutki osamljenosti, poslavljanja, hrepenenja. Introspektivno!

3154tbe43jl_sl160_aa115_fridge.jpg

Tudi Fridge učinkovito zapolnjujejo prostor, a drugače. Njihov pristop je bolj bogat, estetski, zvok pa okrašen z množico pomenljivih podrobnosti. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno, skoraj že romantično zvočno kuliso, ki poslušalca vabi in pomirja. In nato spet kitara… Tokrat bolj spokojna kot počasna, uglašena na svoje novo in eksotično okolje. Happiness (2000) je blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Je glasba, ki jo verjetno še najboljše opiše pridevnik “lepa” – kljub vsej neoprijemljivosti takega naziva oziroma opisa.

41d6hyf92nl_sl160_aa115_do-make-say.jpg

Do Make Say Think so med vsemi tremi skupinami najbolj bogato okrašeni, njihov album &yet&yet (2002) pa skrbno strukturiran zvočni dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Skupina najde vedno prave rešitve, ventile, skozi katere odvaja nakopičeno energijo ter napetost, ki se nabere, v njihovih dolgih kompozicijah. Takrat galopirajo z močjo tisočerih konjev, a ostajajo vseskozi prijetno komorni in se tako ne približujejo grmenju in wagnerijanstvu njihovih sonarodnjakov God speed you black emperor! Iz glasbe Do Make Say Think veje neverjetna lahkotnost, kot, da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. So melodični, na pravih mestih senzibilni in z izrednim občutkom za dramo. Skupina deluje kot odprt sistem, vedno pripravljen medse sprejeti tudi poslušalca, ki je tako neposredno pri izviru oziroma nenehno v vrtincu muziciranja.

Vsi trije albumi so v svoji glasbeni izraznosti zelo različni, a jih nekaj vseeno povezuje: predano in vzneseno muziciranje, ki se izmika vsem znanim predalom. Skupine se nagibajo daleč skozi okno, se sprehajajo po novih in nenaseljenih ozemljih, a pri tem nikoli ne pozabijo na poslušljivost, kreativnost in na posredovanje občutkov. Pač glasba kot glasba torej, pa čeprav v svoji postpostpost izvedbi…

Advertisements

Poslušamo glasbo: Laibachkunstderfuge (2008)

image.jpg 

2008, Mute/Dallas 

Volk (2006), zadnji album skupine Laibach je bil res dober. Na njem smo slišali 14 državnih himn, ki jih je skupina na svojevrsten način predelala. Vsak izmed zapisov predstavlja učno uro iz zgodovine posameznega naroda ter izčrpno analizo njihove kolektivne duše. Skupina je za album dodobra prevetrila svojo zvočno podobo, v goste povabila Mino Špiler in Borisa Benka ter občutno zmanjšala militarističen rompompom, ki je njihov zaščitni znak skoraj že od začetka. Volk je pop na visokem nivoju in kot bi rekli Nemci, ein spätes Meisterwerk skupininega pop-političnega udejstvovanja ter njihov najboljši album po več kot desetih letih.

Tudi skupinin novi album, Kunstderfuge ima močno konceptualno ozadje. Izdelek se vrti okoli Bachovega dela Umetnost fuge, ki je v določenih ozirih zavito v misterij. Tako se na primer ne ve točno, za katere inštrumente je bilo delo sploh napisano, pravtako pa ni znano v kakšnem vrstnem redu naj bi se posamezni poddeli izvajali. Zveni torej kot pravi naslov za konceptualiste tipa Laibach, ki preko takih zastavkov radi spuščajo svojo glasbo!

Kunstderfuge vsebuje skupinine elektronske priredbe tega znanega Bachovega dela – a tokrat brez Frasovega vokala! Glavnina materiala je nastala že leta 2006, ko je skupina nastopila na Bachfestu v Leipzigu, letos pa je celotna zadeva izšla tudi na nosilcu zvoka.

Uvod albuma skoraj ne bi mogel biti bolj furiozen in kičast. Contrapunctus 1 udari z močjo tisočerih baročnih soban in Bacha pošlje v vzporedna sintetična vesolja, kjer že čaka horda potrebnih prog-rockerjev z ELP-ji in Wakemanom na čelu. Dober začetek albuma, ki intrigira in potegne. A stvar se zakomplicira že pri drugem komadu: 20 minutna digitalna klobasa Contrapunctus 2 poslušalca že približno po nekaj minutah prisili, da začne pogledovati na uro in preverjati ali se v predvajalniku sploh vrti pravi album. Zapis namreč zveni kot razvlečen in slab Jean Michel-Jarre iz Magnetic Fields obdobja. A v primerjavi s Francozom, je to skupinino sintetično trajbanje ubijalsko monotono in tako bo verjetno Kunstderfuge že po dobrih 20 minutah zahteval prve žrtve. Tretji zapis je skoraj že hudomušno zafankan in se obregne tudi ob Wendyja Carlosa, a se hitro pretopi v še en bombastičen izlet, v tehnizirano simfonijo, ki spominja na skupinin stranski projekt 300000 VK.

In tako naprej in naprej in v bistvu do neskončnosti oziroma celih pretencioznih 79 minut (!), koliko pač Kunstderfuge traja. Nekje na polovici albuma, mora slediti prva pavza, saj postane skupinino mestoma neplodno in naporno sprehajanje po softwarih IMaca prenaporno in zelo nestimulativno. Čik pavza in nato spet nazaj v digitalno stopicanje po Bachovi zapuščini, ki ga skupina posveča nekaterim največjim svetovnim imenom: Kraftwerkom, Bobbyju Fischerju, Antonu Schönbergu in še mnogim drugim.

Kunstderfuge ima nekaj zanimivih momentov, učinkovito bombastičnih in vznesenih, ob katerih bi verjetno še pokojni Bach ploskal in rajal. Spet drugič se album ne premika nikamor in zveni zelo samozadostno in razvlečeno. Na trenutke vse skupaj izpade kot ena velika pretenciozna artistična masturbacija, ki verjetno najbolj veseli skupino in Bachov inštitut, za nas – navadne smrtnike, pa je tak prenapet cirkus samo naporno poslušanje in zelo slaba reklama za klasično glasbo.

Kunstderfuge spada med tiste majhne artistične ekscentričnosti, ki jih mora v svoji diskografiji imeti vsaka velika skupina. Tudi prav, a takšen cirkus rade volje preskočim in rajši počakam na skupinin novi album – do takrat pa še naprej poslušam stare Jarre in Vangelis albume.

Kratek izlet v Zagreb oziroma Tvornica noiza – Klaus oziroma predstavitev novega albuma skupine Lollobrigida

tvornica.jpg

V Zagrebu nisem bil še nikoli. No, bil sem pred 20+ leti, ko so me starši peljali v tamkajšnji živalski vrt, a ker se tega čisto nič ne spomnim, je to tako, kot če ne bi bil še nikoli. Priložnost za podoživljanje nedoživetega sem tako dobil prejšnji petek (16. maja), ko sem se kot član majhe skupinice odpravil na koncert elektro-clash/rock skupine Lollobrigida, ki je imela promocijo novega albuma Lollobrigida Inc. A pravi razlog odprave se je skrival v tem, da je skupina za svoja poletna koncertiranja angažirala slovenskega elektronika Kleemarja kot klaviaturista in je tako naš smisel tega kratkega izleta ležal predvsem v pasenju firbca, kaj bo iz tega nastalo ter v funkciji prijateljskega bodrenja.

Iz Ljubljane smo štartali okoli sedmih zvečer, prišli kar hitro do meje, mimo mrke hrvaške kontrole, ki nas je do obisti izprašala o naših namenih in razlogih potovanja, pa vse do Zagreba, v katerem smo staknili celo zadetega slovensko govorečega Hrvata, ki nam je lepo pokazal pot do koncertnega prizorišča – Tvornice.

Tvornica je res kul plac. Je občutna nadgradnja Metelkove ter izgleda kot malce bolj alter Cvetličarna. Ta večer pa so nas v njej čakale tri predskupine in zvezde večera, Lollobrigida.

Mislim, da je koncert prve skupine Spina, subjektivno trajal približno dve uri, a je ura povedala, da le nekje 40 minut. Spina so preigravali počasen rock, neke vrste sleep rock (moram prodati to besedno zvezo Pitchforku!), ki se je z monotonim vokalom, kot gost cigaretni dim (ja, tam se še lahko kadi) vlekel po dvorani in nas spravil na sedišča. Nič ne pravim, tak band je odličen za kakšen after party, ampak ura je bila enajst, mi že utrujeni, pred nami še trije bandi, skupina pa ni in ni hotela nehati.

Monotonijo so učinkovito prekinili Kimiko, simpatičen in dokaj neškodljiv elektro-rock band, ki zna ob pravem momentu zaprasketati iz samplerja in odigrati strumno melodijo. Mogoče je bilo na momente preveč petja, a njihov nastop je minil zelo hitro, moji vtisi glede skupine pa so zelo pozitivni.

Zvezde večera so bili seveda Lollobrigida, ki so suvereno odigrali svoj posrečen in zabavljaški punk-rock, prednjačila pa je predvsem v roza oblečena pevka Ida, ki je tudi skrbela za največ interakcije s publiko (“Koliko je ovdje naših Myspace frendova?” ipd.). Skupina igra dokaj všečno in profi zastavljeno muziko, ki sicer ne bo premikala sveta, a je dovolj kul, da čas res hitro mine. Svoj nastop so končali že po dobrih 50 minutah – za moj občutek malo prehitro, saj se je folk komaj ogrel, ampak kot izgleda se je skupina osredotočila res samo na promocijo albuma in nič več.

In Kleemar? Garal je kot nor, nonstop udrihal po klaviaturah in po svojem prenosniku – a so ga kot izgleda zelo slabo ozvočili, saj se ga ni slišalo skoraj nič. Tako smo dobili predvsem veliko rocka in skoraj nič tako oblljubljenega elektro-clasha. Škoda.

Moj osebni zmagovalec tega večera je bila tretja predskupina Klaus, sestavljena iz dveh članov. Kako je to izgledalo? Tako, da sem nekaj minut samo zrl na oder in nisem vedel ali je to, kar gledam fenomenalno ali nekaj najbolj amatersko možnega. Nisem se mogel odločiti, a bilo mi je strašno zanimivo.

Videl sem simpatično črnolasko – mogoče celo mlajšo sestrico Karen O, ki je z bas kitaro stala ob prenosniku in pela. Prenosnik je predvajal ostre lomljene ritme, pevka pa je v mikrofon pošiljala svoje verze. Vmes je stopila stran od mikrofona, stopila k prenosniku, spremenila ritem in se spet vrnila nazaj. Njena bas linija je bila tako rudimetarna, da se mi zdi, da se takih prijemov naučiš v prvih urah glasbene šole, vokal pa je na trenutke tako šel po svoje, da smo se med sabo samo nejeverno gledali. A to je bil šele začetek… Med nastopom je na oder primarširal še drugi člen dueta, vzel v roke kitaro in po njej karseda zlobno potegnil, da je zavreščalo po celi dvorani in me zdramilo iz stupornega stanja. Kar je sledilo je bila kakofonija, ampak bolj kakofonija kot rezultat neuigranosti in brezglavega eksperimentalizma, ki je uspešno podila folk k šanku. Bilo je neverjetno. Vsak element glasbe je šel v svojo smer, se mogoče na vsakih par sekund spojil z drugimi v smiselno celoto in nato spet poniknil v neposlušljivo gmoto. Grozna izkušnja, a bilo je vredno. To pa zato, ker je duo v par neprecenljivih momentih zvenel enostavno fantastično! Nekaj izbranih trenutkov sem bil priča odličnemu vreščečemu punkerskemu duhu in mračnemu zrnastemu šundru, ki je spominjal na dobre stare Alec Empire. Klaus tako niso bili ne dobri ne slabi, ampak z eno besedo: intrigantni.

Ob dveh zjutraj je bilo vsega konec, mi zelo zaspani, na poti domov pa nam je delal družbo še Aphex Twin, ki mi na stara leta postaja celo všeč. Bil je kul večer, sicer z bolj povprečno glasbo, a Klause bom obdržal na oku. Iz tega se lahko razvije še marsikaj.

Za vse tiste, ki jih matra firbec pa prilagam še Myspace stran skupine Klaus, kjer lahko slišite in tudi vidite nekaj njihove glasbe. In to kar vidimo in slišimo sploh ni tako slabo. Res.

Glasbena kapsula #3: Jamie Lidell, pardon, Super Collider!

61xrfrq9p0l_sl500_aa240_.jpg41qn7n5q61l_sl500_aa240_.jpg41djc00hsrl_sl500_aa240_.jpg 

Že približno en teden, se spet po dolgem času vrtim okoli imena Super Collider, ki ga sestavljata Christian Vogel in Jamie Lidell. Ja, tisti Lidell, ki zadnja leta izdaja simpatična white soul žvrgolenja, pred kratkim pa je izšel njegov novi album Jim. A pod okriljem projekta Super Colider se vrti čisto druga muzika, ki bo ta teden mojo sobo spremenila v pravi alter disko.

Vogel in Lidell sta do zdaj izdala dva albuma, na katerih slišimo (Head On, 1999; Raw Digits, 2002) zmaličeno in zveriženo funk/soul glasbo, ki po pristopu in zvoku nima veliko skupnega z Lidellovima zadnjima solo izdelkoma. Christian Vogel večinoma poskrbi za abstraktno in bolj plesno usmerjeno elektronsko kuliso, medtem, ko Lidell manično zavija – skupaj pa se več kot učinkovito potikata po kanalih moderne plesne glasbe. Komadi so ohlapno struktururirani, a zvočno zelo kompleksni. Lidellov vokal je skoraj vedno popačen, včasih tudi do neprepoznavnosti – vse z namenom, da karseda najboljše spada v mestoma klavstrofobične elektronske pokrajine.

Head On in Raw Digits je glasba za diskoteke tretjega tisočletja. Pravcati futurističen, spaced out noir-funk, brbotajoč in tik pred vreliščem, na katerega bi še jaz brez zadržkov zaplesal.

Super Collider – Messagesacomin

Jim (2008) in Multiply (2005) pa nista edina Liddelova albuma, pred njima je namreč izdal ludost in blaznost imenovano Muddlin Gear (2000). Na tem albumu Liddel malo poje, a zato kot norec seklja ritme in efekte ter jih pošilja po sobanah soula, hrupa in minimalističnega bdenja. Muddlin Gear je ekstremen in kaotičen, poln akrobacij in nenadnih obratov, a vseskozi vznemirljiv in sapo jemajoč elektronski album, ki ga je vredno vsaj enkrat slišati in doživeti.

Jamie Liddel – Daddy`s Car

Glasbena kapsula #2: Brian Eno v New Yorku, mutantski disko in korenine reggae glasbe

Zadnjič sem šaril po skoraj že nepregledni goščavi mojega diska in odkril tri zanimive glasbene zadeve, na katere sem že pozabil, da jih sploh imam. Malce sem jih preposlušal in bil znova prevzet. Že nekaj tednov se tako potikam po vlažnih newyorških kleteh, sem zvezda v bleščečem disko klubu in poslušam jamajške vaške glasbenike ter filozofe. No New York, Mutant Disco in Grounation so fascinantni pričevalci svojega časa, ki imajo v določenih primerih skoraj že zgodovinsko ter etnološko vrednost. Posvečam jim današnji zapis.

Various Artists – No New York (1978)

b000b63ise01_sclzzzzzzz_.jpg

Sedemdesetih si brez Brian Ena skoraj ne morem predstavljati. Roxy Music, Another Green World, Music for Airports, Heroes – je le nekaj glasbenih postaj, ki jih je ta producent prehodil in se tako za vedno zapisal v glasbeno zgodovino. Leta 1978 je sestavil zelo vplivno kompilacijo No New York, ki predstavlja edinstven dokument newyorškega glasbenega dogajanja v poznih sedemdesetih.

Na kompilaciji se predstavijo štirje bendi: James Chance & the Contortions, Teenage Jesus & The Jerks, Mars in DNA, ki kombinirajo peklenske ritme s funkom in bluesom ter jih mestoma zaljšajo s free-jazzičnimi izleti ali žlahtnimi distorzijami. Glasba je surova in neobrušena ter bolj posvečena eksperimentu, kot konvencionalnemu ubiranju. Povzema punk energijo, mestoma plesnost novega vala in hrupne izlete, ki so jih kasneje prevzeli industrialci. No New York je hudo eksploziven zvočni koktajl, ki tudi še danes – dobrih 30 let kasneje! – zveni izredno sveže ter relevantno in brez katerega ne bi bilo imen kot so Sonic Youth, Jon Spencer ali Liars.

Various Artists – Mutant Disco (1981)

51bqfpsm2vl_sl500_aa240_.jpg

Kot sem zapisal zgoraj, se je v New Yorku konec sedemdesetih veselo eksperimentiralo, kot kaže Mutant Disco pa v sosednjem studiu tudi veselo plesalo. Kompilacija vsebuje dva polna CD-ja preproste, drugič spet bolj kompleksne, a vedno lepo plesne godbe, ki pobira svoje ideje iz soula, diska, funka, orkestralnih manevrov, kičastih baladic, jazza in še vsaj desetih drugih zvrsti. Kar poslušljiva in nostalgična zadeva, ki se je ne bi branil tudi v naših diskotekah!

Count Ossie & The Mystic Revelation of Rastafari – Grounation: The Indomitable Spirit of Rastafari (1973)

mrrgroun.jpg

Eh, to pa ima že muzikološko vrednost. Count Ossie in njegova banda je zadolžena za začetke reggae glasbe. Na dotičnem albumu slišimo afriške in karibske ritme, himnična zaklinjanja, rastafarijansko filozofijo ter poezijo in WTF! – saksofonske free-jazzične izpade, ki so po nekakšnih stranpoteh prišli konec petdesetih tudi na Jamajko. Ko poslušam tale album, imam občutek, kot da sem priča nekakšnemu obredu, skoraj že pogrebni ceremoniji, nečemu, kar se konzumira zelo počasi. Tolkala so monotona, spet drugič bolj dinamična, a vedno dovolj hipnotična, da poslušalca počasi spravijo v napol budno stanje. Vse skupaj zveni zelo tribal in real, tako, kot če bi nekdo nastavil snemalnik sredi vasi in rekel glasbenikom naj igrajo cel dan in celo noč. Topla in iskrena glasba, ki dela človeka enostavno srečnega. Na albumu pa se nahaja celo izvorna Oh Carolina, ki je nastala leta 1960 in velja za prvi reggae komad ever!

Gledamo filme: Roman Polanski – The Tenant (1976)

b000069i0901lzzzzzzz.jpg

Huh, Roman Polanski ima na grbi že marsikaj: nekaj legendarnih filmov (npr. Rosemary’s Baby in Chinatown), tragično smrt svoje žene Sharon Tate, ki jo je zakrivila Mansonova banda ter obsodbo za spolni odnos z mladoletnico, zaradi katere je zapustil ZDA in zdaj živi v Franciji. The Tenant (1976) predstavlja še en njegov izlet med temačne plasti človekove duševnosti in je zaključni film trilogije, ki jo tvorita še Repulsion (1965) in Rosemary’s Baby (1968).

The Tenant se ukvarja s temami socialne odtujenosti in psihološke razklanosti, uvrstili pa bi ga lahko med psihološke srhljivke, saj se v prvem planu ukvarja predvsem z notranjim stanjem glavne osebe – Trelkovskega, ki ga igra sam Polanski.

Trelkovski je tih in zadržan mož, ki se preseli v stanovanje, v katerem je prejšnja podnajemnica naredila samomor. Stanovanje je del velike ter neprijetne stanovanjske hiše, v kateri živijo čudaški stanovalci in vladajo stroga pravila. In ravno ta pravila začnejo že v osnovi ne ravno socialno angažiranega Trelkovskega počasi osamljati in izolirati iz družbene sredine. Kot gledalci smo priča njegovi osebnostni spremembi iz mirnega in vestnega moža v paranoično ter mrzlično osebo, ki skuša preživeti v kafkaesknem svetu, polnem klavstofobičnosti in nezaupanja. Socialna sredina, kot tudi njegovo dojemanje le-te kmalu začneta najedati njegovo zaznavanje realnosti, kot tudi korenito posegati v njegov občutek samega sebe, v njegovo identiteto.

Film orisuje veliko psiholoških tem, med drugim tudi vprašanja človekove identitete, norosti, občutka nemoči in prepuščenosti višjim silam. Osebnostna sprememba glavnega lika in psihologičnost le-te je dobro predstavljena, film pa, kljub svoji dolžini ostaja vseskozi napet in lepo gledljiv.

Polanski je mojster creepy atmosfere. V vsakem prizoru je vsaj nekaj mračnih kotov, terena, ki ostaja za gledalca neznan. Kamera je počasna, meditativna in izgleda kot, da bi se uglasila na introvertirano pojavo Trelkovskega. Polanski v The Tenantu ne stavi na pošasti in skrivnostne morilce, ampak na najbolj učinkovito stravo – na lastno duševnost, na lastne skrite kotičke in slepe pege – in to tako dobro, da The Tenant po intenziteti in zapomnljivosti poseka večino novodobnih grozljivk/srhljivk, ki stavijo predvsem na vizualne šoke.

The Tenant je pronicljiva študija mračnih stranpoti človekove duševnosti in film, ki bo ostal z mano še veliko časa.

Poslušamo glasbo: Valerio Cosi – Freedom Meditation Music I, II & III (2007)

fmm1.jpgfmm2.jpgfmm3.jpg

Valerio Cosi je trenutno nekaj najboljšega, kar nam lahko ponudi svet glasbe. Enostavno vse, kar se nanaša na njega je naravnost fascinantno. Star je komaj 22 let, igra saksofon, med njegove največje fene pa se šteje Dan Snaith alias Manitoba alias Caribou, s katerim bosta kmalu posnela album. Valerio izda na leto približno 20 albumov in bo imel s takim tempom kmalu obsežnejšo diskografijo kot Miles Davis in Merzbow skupaj. Je improvizator, eklektik, prodoren jazz glasbenik, ki izraža veliko spoštovanje in ljubezen do svojih vzornikov, a je hkrati močno samosvoj. V njegovem stilu igranja se zrcalita tako Ayler kot Coltrane, posega pa tudi po elementih krautrocka, afriške glasbe, minimalistične elektronike, noiza in še marsikatere druge glasbene dediščine.

Najboljša vstopnica v glasbeni kozmos Valeria je trilogija Freedom Meditation Music, ki jo krasi potentno eksperimentiranje ter izrazita zvočna svežina. Pri Valeriju je fascinantna predvsem njegova eklektična, skoraj že megalomanska žilica s katero kot za šalo združuje različne stile v poslušljivo formo. Na nekaterih komadih Valerio čisto po aylersko divja od kota do kota, oblaja vse mimoidoče in se na koncu spet vrne na začetno temo. Spet drugje ga spremljajo elektronske teksture, sitar ter poganja motorik ritem. Včasih tako spominja na kozmični krautrock ala Harmonia, spet drugič na psihadelične in stonerske Popol Vuh, spet tretjič se seli na druge planete kot Sun Ra in se vmes z afriškimi ritmi ustavi tudi na črnem kontinentu. Lahko pa se – kot v čudoviti 22-minutni Freedom, Meditation, Faith – predaja neskončnemu ponavljanju ene in iste teme, ki se pred našimi očimi (ušesi) seseda in razkraja, dokler od nje ne ostane samo še čisti šum.

Še bolj fascinantno in spoštovanja vredno pa je, da njegove kompozicije – kljub, več kot očitnemu bremenu! – nikoli ne izpadejo kot poceni “everything goes”, ampak imajo močno notranjo logiko, rdečo nit, ki ustvarjalno energijo kolektiva vedno porazdeli na prave konce in vpliva na to, da celostna zvočna slika ostaja čvrsta ter ostra. In ja, hvala bogu Valerio nikoli ne zapade v samozadostno in egomansko “đeziranje” – predrkavanje, zaradi katerega sem pri jazzu vedno v obrambni drži.

Nisem ravno velik fen jazza, ampak to kar dela Valerio je naravnost presunljivo. Združuje dinamično igranje saksofona s 50 leti glasbene zgodovine. Je klasičen in moderen, konkreten in abstrakten, čvrsto na zemlji, kot tudi visoko v oblakih, neoprijemljiv, a vseskozi poseben in prekleto dragocen. Zelo priporočam!

Gledamo filme: Danger Diabolik (1968)

danger-diabolik-ital.jpg 

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je v Italiji delal najbolj seksi trash. Ni žanra ali filma, ki ga Italijani takrat niso prevzeli in si ga naredili za svojega. Sandalski epi, vesterni, kriminalke, psihotrilerji, grozljivke, celo Jaws, The Exorcist in Romerotovi zombiji niso bili pred njimi varni. Prava biblija za produkcijo tistega časa predstavlja knjiga Marcela Štefančiča mlajšega Ubij vse in vrni se sam, v kateri avtor lepo in seveda na svoj način posreduje vsa potrebna dejstva in imena, ki so takrat kaj veljala. Odlična knjiga, zelo informativna in prava zakladnica bizarnih ter hudo kultnih filmskih naslovov!

Danger Diabolik (1968) je podpisal Mario Bava, eden izmed prvoborcev giallo žanra, avtor klasikov kot so Blood and Black Lace (1964) ali A Bay of Blood (1971). Danger Diabolik je nastal po istoimenskem italijanskem stripu, v njem pa nastopa John Phillip Law v vlogi Diabolika, Marisa Mell, ki igra Evo – Diabolikovo seksi bejbo ter Adolfo Celi, ki je znan predvsem po svoji vlogi negativca v bondijadi Thunderball (1965).

Diabolik je antijunak, pravi jebač, ki nakradeno bogastvo vlaga predvsem v svojo zbirko Jaguarov in high-tech gadgetov ali pa recimo v opremljanje svojega kul podzemnega skrivališča. Včasih pa 10 milijonov ukrade samo zaradi tega, da se lahko potem po njih valja s svojo bejbo. Zelo dekadentno početje, ki gre seveda v nos tako policiji, kot tudi mafiji, ki posledično združita moči in ga skušata zaustaviti. Toliko od (kvazi) zgodbe, ostalo pa sestavlja kakopak groovy psihadelična scenografija in kostumografija, kot tudi obvezno funky glasba maestra Morriconeja, ki je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih neločljivo povezan z italijansko filmsko produkcijo.

Danger Diabolik je film, ki na nobeni točki ne želi spreminjati sveta – čeprav moment, kjer Diabolik uniči celoten državni finančni sistem ima žlahten anarhičen naboj! – a ostaja edinstven dokument določenega filmskega Zeitgeista, ki mi ga je v veliko veselje vedno znova raziskovati.

Spodaj lahko slišimo še Morriconejev kul psihadelični nonsense iz dotičnega filma ter spot za komad Body Movin od Beastie Boysov, v katerem se na svojevrsten način poklonijo Diaboliku. Oboje je seveda super, pardon groovy!

Ennio Morricone – Deep Down

Beastie Boys – Body Movin