Poslušamo glasbo: Murat & Jose Band – Tuki not (2008)

Murat in Jose izgledata kot prijetna fanta. Njun način podajanja sporočil se razlikuje od večine »uličnih soborcev«. V besedilih vladata humor ter iskrivo obračanje besed, občutiti pa je tudi manj egotripanja. Dobro, tudi Murat in Jose na novem albumu povesta kdo in kaj sta in da nista včeraj po župi priplavala, a to delata s stilom in s simpatično skulirano mirnostjo. Tudi čez »fejkerje« se kaj pove, a to je že ustaljena reperska praksa.

Besedila so tudi na novem albumu Tuki not za naše razmere nadpovprečna, kar pomeni, da tudi nekatere že stokrat prežvečene teme, ki se dotikajo »materialistov« in »sistema« preživimo. Murat in Jose se izkažeta za pronicljiva opazovalca in tudi vsakdanje dogodke znata orisati na zanimiv način (beda nočnega življenja, druženje s prijatelji ali spominjanje na brezskrbno preteklost). Obregneta se tudi na stanovanjsko problematiko, a na žalost ne omenita tajkunov. To bi bil velik plus.

Druga stvar je »spremljava«. V času, ko je tudi slovenska produkcija »podlag« s pomočjo Kacafure in kolegov na visokem nivoju (glej Flamiejev prvenec Vse kar vidim), Murat in Jose svoje rime rajši speljujeta preko živih glasbil. Bobni, kitare in klaviature suvereno spremljajo lirični del in celoto včasih peljejo v reggae, drugič spet v ska, v splošnem pa način muziciranja pušča veliko prostora za morebitne koncertne improvizacje.

V bistvu na albumu ni slabega komada, zapise pa tudi bogatijo razni gostujoči vokalisti (npr. Maya in Benč, ki dodaja tisto melanholično noto zaključnemu Nazaj).

Mogoče Murat in Jose nista najbolj taff madafakerja na sceni, a to kar delata, delata dobro.

Glasbena kapsula #7: Stress z Justice

Prvih dveh arty spotov odličnega francoskega elektro/retro/funk projekta Justice (D.A.N.C.E. in DVNO) sem se na televiziji kar dobro nagledal, ta zadnjega – Stress – pa ni nikjer. Po ogledu sem razumel zakaj. La Haine pozdravlja!

Kar hitro pa se je pojavil tudi parodični kontraudarec imenovan No Stress, “projekta” Justesse.

Pred kratkim pa smo dobili tudi nekaj čisto nove glasbe “ta pravih” Justice in sicer 4-delni prog-funk imenovan Planisphere, ki sta ga francoza naredila za Dior Homme fešn šov pomlad/poletje 2009. Tako zlobno nazobčano ter progressive Justice še niso zveneli.

Svetski festival roštilja – Leskovac (1. do 7. september)

Ta vikend je bil čas za (že tretji) obisk Roštiljade v Leskovcu. Lani in predlani je to bila še čisto navadna Roštiljada, letos pa je pridobila simpatično-pompozen naziv: Svetski festival roštilja.

In kaj se tam dogaja? Hodiš od stojnice do stojnice in ješ dobrote, ki jih pripravijo majstori roštilja iz cele Srbije. Bela vješalica, dimljena vješalica, punjeni čvap, gurmanska pleskavica itd.

Še kaj? Niti ne. Ješ, piješ kavo in počivaš, nekje vmes pa poslušaš trubače, cigane ali sintetizirano melanholijo. In to cel vikend. V programu pa je tudi karneval, katerega se udeleži tako lokalno karate društvo kot tudi Bolgarska etno skupina.

Hrana je bila seveda super, vročina pa neznosna. Tiste orjaške 500 gramske pleskavice pa me bodo nekaj časa še morile v spanju.

Ne, majice »Rođen da gazduje« nisem kupil.

Knjige, knjige, same knjige oziroma Euroman

Pa še res je. Niti mi še ni uspelo prebrati vseh zadev, ki so jih pred leti prodajali s časopisom vred, že me je v knjižnici pričakala naslednja zbirka lepih istobarvnih knjig – Euroman. Ideja je enostavna, a učinkovita: v zbirki se nahaja po en roman iz vsake države Evropske unije, tudi Slovenije. Nisem veliko razmišljal katero »državo« naj vzamem – enostavno sem šel k polici in vzel na slepo prvi dve rdeči, ki sem ju videl. V roke sem tako dobil estonskega predstavnika Emila Todeja in njegovo Državo na meji ter Nedokončano pripoved belgijskega »zdraharja« Huga Clausa. Obe sem že prebral pred časom in bil kar zadovoljen. Z belgijsko celo bolj kot z estonsko.

Država na meji se ukvarja predvsem z vprašnjem identitete, z vprašanjem kdo sem, kaj sem. Avtor poskuša zaobjeti identitetne korenine protagonista, mladega homoseksualca, ki se iz rojstne Estonije preseli v Francijo. Nenehno se spominja svoje domovine, njene sivine, svoje babice in bolj ali manj melanholično tava po svetu. Knjiga vsebuje veliko opisov, vmes tudi nedorečenih impresij, ki bralca lepo zavijejo v sladko turobnost. Kar v redu branje, idealno za bližajočo se jesen.

Hugo Claus v svoji knjigi Nedokončana preteklost odkriva patološke vzgibe majhnih ter nepomembnih ljudi in v tem svojem početju recimo spominja na Möderndorferjevo Predmestje. A kjer naš pisatelj ostaja lokalen, Claus zakorači na makro nivo ter deviantne vzgibe začrta tudi skozi prizmo belgijske folklore – v tem primeru skozi pedofilijo in kolonializem. Osnovna celica zgodbe je dokaj minimalistična (glavna oseba sumi svojega sodelavca, da je pedofil), a se kmalu razraste v potentno drezanje v boleče točke belgijske družbe. Creepy zadeva.

Pred kratkim pa sem z mojo metodo pobasal tudi še romunskega predstavnika.

Poseben poročevalec je zelo všečna in lepo berljiva knjigo, ki jo je napisal mlad romunski pisatelj Florin Lăzărescu. Je eden izmed tistih, ki so živeli v strogem komunističnem režimu pod taktirko Ceasescuja, doživeli pa so tudi tranzicijo v »boljše čase«, približevanje Zahodnim idealom družbenega sobivanja. Avtor v nekakšni postmodernistični maniri pripoveduje zgodbo iz večih perspektiv: skozi oči mladega novinarja, cigana iz dna družbe, kot tudi malce izgubljenega arabskega terorista. Veliko je bizarnih in zabavnih situacij, pisatelju pa uspe ujeti tisto esenco pogovorov malih ljudi, tisto njihovo preprostost, kot tudi neposrednost. Knjigo prevevajo spomini na železne čase, kot tudi skepsa do novih, z demokracijo inficiranih, pisatelj pa vmes obračunava tudi s predstavo in vlogo boga v moderni Romuniji. Absurdno, obešenjaško, spet drugič pa smrtno resno in bridko. Zelo kul knjiga – ali pa tudi ne, vsaj glede na recenzijo v Mladini, kjer je knjiga fasala dve zvezdici od petih.

Knjige, knjige, same knjige. Pa še res je (in hvala drevesu, da je tako).