Outsider pop. Mac Demarco dokazuje, da lahko pomanjkljive glasovne zmožnosti nadoknadiš s pravim pristopom (in s pomočjo nekaterih glasovnih filtrov). Njegove pesmi so spevne, melodične in večinoma sestavljene iz istih sestavin: zibajočih se kitar, Demarcovega “nizkega” in “hotnega” glasu – oboje pa potopljeno v nostalgično šumenje in zavijanje, ki spominja na zvok desetkrat presnete kasete. Posrečene sestavine, ki glasbi dajejo določen thrashy in sleazy lesk, lesk ulične umazanije in hedonističnih nočnih klubov. Lo-fi in DIY v svoji najlepši luči.
Brian Eno – Lux
Brian Eno je v sedemdesetih izdal nekaj pot kazajočih art/eksperimentalnih rock albumov, velja za enega izmed očetov “ambienta”, pravtako pa je produciral veliko izvajalcev, ki dandanes v popularni glasbi nekaj pomenijo (no, dajmo izvzet Coldplay). Na “stara” leta se je nastanil pri založbi Warp, izdal dva kolaboracijska albuma, letos pa je po sedmih letih izšel njegov samostojni album Lux. Z novim albumom se je vrnil k ambientu, k svojim klasikom kot sta Discreet Music in Ambient 1: Music for Airports. Lux je podobno zasnovan kot njegova zgodnja dela, a vsebuje tudi nekaj tiste akademske samozadostnosti in popolnosti poznejših del (Thursday Afternoon in Neroli). Na albumu se na videz naključno pojavljajo koščki “živih” glasbil (npr. klavir, godala) in umetno generiranih zvokov, ki se po večkratnem poslušanju sestavijo v čudovito jesensko obarvano celoto. Lux deluje na večih nivojih: kot spremljava za vsakodnevne aktivnosti, kot snov, ki obarva prostor in se v ozadju nemoteče razvija, nagrajuje pa tudi pozorno poslušanje.
Plus:
Za internetni Radio Terminal sem naredil mixtape Najboljše iz 2012. Vsebuje 31 komadov iz 31 albumov. Gre torej za nekakšno razširjeno različico seznama na blogu. Nahaja se TUKAJ.
Justin Broadrick je s projekti Godflesh, Jesu in Final posegel po metalu, ambientu in industrialu, z JK Flesh pa vse svoje glasbene osebnosti sintetizira. Mehanski ritmi, težke kitare, noizerska umazanija in do neprepoznavnosti spremenjen Broadrickov glas rišejo podobe kovinskih in apokaliptičnih svetov. V vseobsegajočem zvočnem uničenju se najde mesto tudi za sprevržene in v oster nojz potopljene beate, ki spominjajo na še en Broadrickov projekt – na hip-hoperski industrijski obrat Techno Animal. Opustošeno, hja, Posthuman.
ERAAS – ERAAS
ERAAS je dvojec, ki se oglaša in giblje … kot se je pač oglašalo in gibalo v darkerskih osemdesetih, a vseeno niso že stokrat pogreta jed. Zanimivo je, da tale atmosferična temačnost najde pristan tako pri čistokrvnih pop hitih, kot tudi pri postrockerskih brenkanjih, plesnih post-punkerskih valovanjih in nekakšnih neo-darkerskih mahinacijah. Znano in prepoznavno, a vseeno dovolj drugačno. Eden izmed tistih geheimtippov leta.
The Twilight Sad – No One Can Ever Know
The Twilight Sad je ena izmed tistih skupin, ki že nekaj let ustvarja v drugi, tretji vrsti izven dosega množične pozornosti. Tudi novi album je intimen in izpoveden, najbolj prepoznaven element njihove glasbe pa ostaja nezamenljiv (na)glas pevca Jamesa Alexandra Grahama. Na tretji album se je usedlo malce več črnine, kar (seveda) prikliče v spomin skupine-ki-jih-tu-ne-bomo-imenovali-so-pa-večinoma-iz-osemdesetih, a The Twilight Sad v tej zgodovini ne utonejo in se ne izgubijo, ampak le uporabijo specifično estetiko in vzdušje za svoje potrebe. Skupina tako ohrani lastno osebnost, iskrenost in nagnjenje do vznesenih lokov in izbruhov – uporablja pa tudi čudovite sintije, ki zvenijo, kot da gre za neuporabljene trakove – no, izrecimo to ime! – velikih Joy Divison.
Andy Stott – Luxury Problems
Stottova lanskoletna EP-ja sta povečala apetite, zato se ni za čuditi, da novi album Luxury Problems ne pušča tako močnega vtisa. K zadubiranemu technu so se zdaj priključili za odtenek bolj nazorni ženski glasovi, ki Stottovi glasbi dodajajo oh in sploh intimo; da smo zaradi tega korak ali dva bližje »ljubezenskemu« in popevkarskemu – pardon, intimnemu! – ne moti preveč, kajti: Stotta imamo še vedno radi predvsem zaradi zlobnih in zamočvirjenih beatov ter industrijske temačnosti. In naštetega je tudi na novem albumu dovolj.
Kljub temu, da smo že zdavnaj ugotovili vse sestavine Burialove nalezljive glasbe, mu še vedno uspe, da na vsakem novem izdelku doda tisto »nekaj« in tako še naprej ostaja zanimiv. Tokrat je na svojem zadnjem EP-ju sestavil 3 urbane epe, od katerih dva presegata mejo desetih minut. Burialova glasba še vedno riše slike velemesta ob štirih zjutraj, kjer se beati lomijo in opotekajo, iz razpok pa se nad poslušalca zgrinjajo neprijetne sence. Urbano, prvič!
Chromatics – Kill for Love
Še nekaj za potenciranje velemestnih občutij. Chromatics se estetsko napajajo pri Johnu Carpenterju, osemdesetih in italo disku, a jim vseeno pritiče letnica 2012. Kill for Love sestavljajo zasanjane napol plesne popevke in temnejši inštrumentali, ki poustvarjajo vzdušje pridušenih diskotek na obrobju mesta. Skupina lovi ravnotežje med zvočno monotonijo, ambicijo, konceptom in popevkarstvom – mogoče na trenutke preveč dolgovezno in zvočno uniformno, a recimo temu raje “doslednost” in “zaokroženost”. Za polnočne sprehode po rdečih četrteh ali brezciljne nočne vožnje po avtocesti. Urbano, drugič!
THEEsatisfaction – awE naturalE
A so prijatelji mojih prijatelji tudi MOJI prijatelji? V primeru ženskega dueta THEEsatisfaction, ki prijateljuje z lani čislanimi Shabazz Palaces, je ta sklep več kot na mestu. Podobno kot na Black Up, tudi na awE naturalE ni meja; iz vseh vetrov prinešeni zvoki so poslani preko temeljne hip-hoperske/neo-soul drže in tvorijo pisano in retrofuturistično celoto iz black powerja, afrocentrizma, jazza in elektronike. Plus Shabazz Palaces, ki – kot se za prijatelje spodobi – gostujejo na dveh komadih.
Daughn Gibson – All Hell
Pozor, pozor! Imamo kandiata, ki se želi prilključiti klubu velikih pripovedovalcev zgodb, mladca, ki rovari po ameriških arhetipih in se s pomočjo efektov poskuša približati barvi in vzdušju veličin kot sta Cash in Hazlewood. Opravka imamo z nekom, ki spretno vleče niti preteklosti (petdeseta!, Elvis!, prostrane poljane countryja!, american gothic!), a obvlada tudi estetiko sedanjosti. Gibson uspe vse skupaj združiti v popoln koncept, ki bi z bolj agresivnim pristopom lahko bil naslednji hot shit. A je kdo omenil Lano del Rey? Izpiljeno, šminkersko in s hudičevo dobrim načrtom.
Actress je eden izmed tistih, ki v produkcijo elektronske glasbe poskuša vnesti malce nepredvidljivosti. Tudi novi album je ohlapno vezan na dubstep in techno, a se hitro razraste v vse smeri, saj Cunningham rad komplicira in vijuga. Izogiba se pretirani nazornosti, pravtako pa na novem albumu kaže ambicije in pretenzije za nečim »več«. R.I.P zaradi tega včasih zveni preveč samozadostno in ezoterično ter bolj kot na zaokrožen izdelek spominja na skupek osnutkov – a našteto ne moti preveč, kajti: tukaj je na delu nekdo, ki poskuša hoditi po manj prehojenih poteh. In včasih je to – ne glede na rezultat! – dovolj.
Raime – Quarter Turns Over A Living Line
Ali je to dubstep, upočasnjen in slečen na najosnovnejši sestavini, torej na beat in »ozadje« ali pa imamo na prvencu dvojca Raime celo opraviti z reinkarnacijo minimalističnega in nihilističnega post-punka anno 1979? Raime se podobno kot Demdike Stare gibljejo v okultnih in mračnih filmih, a dodajajo vonj zapuščenih industrijskih obratov. Brez upanja in svetlobe. Ostaja le samodejno gibanje zloveščega bitja, ki globoko v rovu škrablja in se trudi priti na površje. Slušalke so obvezna oprema!
Can – The Lost Tapes
Nemška skupina Can, ki je bila na vrhuncu ustvarjalnih moči pred dobrimi štiridesetimi leti noče in noče iz mode. Vsako leto se jo ohranja med »živimi« in omenja kot referenco iz ust vseh skupin, ki v rock glasbo pošiljajo eksperimentalne impulze. Zbirka The Lost Tapes vsebuje 30 še neizdanih pesmi, največ iz skupininega najbolj vznemilrjivega obdobja (1968 do 1972). Pri omenjeni zbirki najbolj fascinirata dve stvari: a) to, da je v predalu ostalo toliko kvalitetnega materiala, ki za ničemer ne zaostaja za njihovimi najboljšimi albumi, kot tudi, b) da skupina tudi po desetletjih še vedno zveni vitalno in izzivalno. Für Immer!
Yakuza – Beyul
Yakuza je ena izmed tistih skupin, ki ji ne zamerim, da vedno zveni isto. Podobe opustošenja in propada rišejo tako dobro, da so tudi z novim albumom prišli na moj seznam. Sestavine so znane: zaklinjajoč glas, gromke kitare in usklajen saksofon. Svet je spet tik pred koncem, zidovi paradiža se že podirajo, in če bo letos res konec, bo Beyul več kot odlična spremljava! Omenjeni album sicer ni tako apokaliptičen kot prejšnji Of Seismic Consequence, a premore dovolj “hudirja” za prevetritev zvočnikov.
Pred časom sem začel sodelovati z internetnim radijem Radio Terminal, ki je pravi naslov za vse, ki jih zanima aktualna indie glasba. Zaenkrat na vsakih štirinajst dni pripravim mixtape z določeno temo. Do zdaj so se nabrali štirje:
Za začetek sem izbral nekaj prijetnega in melodičnega, nekaj, kar lahko služi kot ozadje za razne dejavnosti: za nedeljska poležavanja, četrtkova srkanja kapučina ali sobotna pohajkovanja po mestu. Nemoteče, a vredno pozornosti. Šik, a daleč od bleščeče plastike. Rahli hip-hop ritmi, chill-out, bossa nova, indie rock, nekje vmes pa še David Bowie in Roxy Music. Ker pogled nazaj mora biti!
Ob izidu novega filma o Jamesu Bondu se bomo spomnili na nekatere nepozabne naslovne pesmi, na priredbe, ki so nastale v sklopu projekta Davida Arnolda, kot tudi pesmi, ki bi zaradi svojega vzdušja spadale v pustolovski svet najbolj znanega tajnega agenta. Dramatično in seksi. Pripravite vodka martinije!
Prezrti, podcenjeni, pozabljeni. 25 izvajalcev iz zadnjih 15 let, ki bi si zaslužili več pozornosti. The Avalanches, Broadcast, PVT, Juana Molina, Super Collider … in tudi dva slovenska: Manul in PureH.
Spomini (1996-1998). Včasih v hecu rečem, da je v letih 1996, 1997 in 1998 izšla najboljša glasba, kar sem jo slišal … včasih pa to mislim smrtno resno! Trip-hop, big beat, drum&bass, post-rock … Tricky, Beck, The Chemical Brothers, Roni Size, Placebo … Moja glasbena socializacija se je začela tukaj!
Naslednji mixtape bo na sporedu v četrtek, 20.12., med 20h in 22h. Tema bo verjetno best of 2012.
Dobro pa je preveriti tudi zadeve, ki so jih pripravili ostali sodelujoči. Vedno se najde kaj zanimivega! KLIK.
Malo je glasbenikov, ki bi tako iskreno in pristno izražali samega sebe preko glasbe, kot to počne Matt Elliott. Elliott je doma na melanholični strani življenja in to je bilo očitno že, ko je še izdajal glasbo pod imenom The Third Eye Foundation. Za zgled si še enkrat zavrtimoLittle Lost Soul, album, ki vsebuje iz drum&bass vzorcev in žalobnih glasov stkane simfonije, predvsem pa bodimo pozorni na pesem Lost, kjer z vrstico »So you say, the world is lonely … You are lost«izstopita ustvarjalčeva melanholija in odtujenost. Na začetku dvatisočih se je Elliott iz Bristola preselil na francosko podeželje in začel izdajati albume pod svojim imenom. V njegovi glasbi je osrednje mesto dobil glas – njegov glas, ki je bil najprej še potopljen v efekte, a je sčasoma postal bolj čist in svoboden.
Že po naslovu novega albuma, petega po vrsti, lahko sklepamo, da se v ustvarjalčevem (glasbenem) svetu ni veliko spremenilo. In res se ni. V ospredju sedmih pesmi so spet osamljenost, potrtost, podtalna melanholija in neizrekljiva žalost. Glasbenikov svet je temen, še rdečo barvo na naslovnici vleče »k zemlji«. Vseeno pa ne moremo reči, da je Elliott mračnež ali celo depresivnež – kvečjemu tragičen in »zlomljen« kantavtor, ki ustvarja intimno glasbo onkraj žarometov.
Osrednje mesto na albumu The Broken Man zavzemajo tri pesmi s skupno dolžino 34-minut in z zmagovalnim naslovom ene izmed njih (If Anyone Tells Me “It’s Better to Have Loved and Lost Than to Never Have Loved at All” I Will Stab Them in the Face). Kot že na prejšnjih albumih, sta tudi na novem lik in ozadje v popolnem sozvočju. Zvok klavirja je težak in pomenljiv, brenkanje na kitaro zadržano, oba inštrumenta pa harmonično dopolnjujeta Elliottove intimne izpovedi. Tudi ko kitarski akordi tu pa tam gredo po poti flamenka, se glasbenik hitro zbere. Ne, tukaj ni prostora za ples in poskok. V nekaterih zapisih pridejo na plano spet zavijajoči žalobni glasovi, zborček trpečih duš, ki zvenijo, kot da so prišli s starih plošč iz nekega drugega časa. Ti glasovi iz onostranstva skupaj z elektronskimi efekti le še poudarijo dramo in kopico po albumu raztresenih vrhuncev; v takšnih trenutkih se spet prebudi »elektronski« Elliott in ustrezno dopolni »kantavtorskega«. Besedila so težje razumljiva, a tudi če ne razumemo vsega, enostavno »vemo«, o čem govorijo. Tudi ko postanejo bolj razumljiva in iz ozadja izstopi napev »This is how it feels to be alone«, ne postane patetično – mogoče zato, ker glasbenik te vrstice poje v temnem kotu francoske vukojebine in ne v dragem studiju iz udobnega naslonjača. Elliott tudi ve, da ni treba povedati veliko, zato v daljših pesmih mestoma utihne, se umakne v ozadje in pusti spremljavi, da prevzame vodilo. Te inštrumentalne pasaže poglobijo že povedano in izrazijo težje izrekljive stvari.
Elliott na novem albumu v svoj intimen svet ne spusti nobenega novega elementa. V vsebini, vzdušju in obliki pesmi ni ničesar, kar ne bi od njega že slišali v preteklosti. Za marsikoga bo tale uglasbena trpkost pretežak zalogaj. Elliott zveni, kot da ustvarja zase, z elementi, ki so jasni samo njemu, zato njegova glasba deluje nepredirno in zaprto. Tukaj je na delu nekdo, ki sledi lastnim vzgibom, neglede na to, kako bo vse skupaj izpadlo. The Broken Man ni njegov najboljši album, to mesto še vedno pripada prvima dvema albumoma, a vseeno nov izdelek potrjuje, da imamo opravka s konceptualno izjemno doslednim glasbenikom, ki že dobro desetletje razveseljuje – ja, razveseljuje! – s potlačenim kantavtorstvom na senčni strani življenja.
Ob poslušanju albumov skupine Emeralds in samostojnih izdelkov njenih članov si z lahkoto predstavljam njihove police z glasbo: nekaj plošč Tangerine Dream iz srede sedemdesetih, zraven peščica Schulzejev, Froesejev, malce naprej Harmonia in Cluster in nekje vmes še Ashra in Michael Rother. Skupinina glasba in z njo povezani projekti (npr. Inner Tube in Outer Space) se estetsko polnijo iz omenjene nemške psihadelične in eksperimentalne glasbe iz šestdesetih in sedemdesetih, a bi bilo nepravično zaključiti, da gre le za navadno posnemanje in poustvarjanje. Podobno kot Oneohtrix Point Never, tudi Emeralds preteklost predelujejo preko univerzalne in brezčasne eksperimentalne drže. Govorimo o dobri stari šoli razširjanja zavesti z glasbo, o ustvarjanju, ki je v službi povzročanja zamaknjenih stanj, o »kozmičnih« zvočnih potovanjih z avantgardnimi trenji, skratka, o sebstvu, ki ga v raznih preoblekah lahko občudujemo že od šestdesetih naprej.
Eden izmed vrhuncev skupinine diskografije je bil zadnji albumDoes it Look Like I’m Here? (2010) na katerem so člani združili sintetizirane zvočne tokove, procesirane kitare in razne klaviature. Rezultat je bila »vesoljska« glasba, topla in organska, a še vedno z določenimi eksperientalnimi vijuganji in stranpotmi. Če je bil omenjeni Does it Look Like I’m Here? še rahlo zamegljen in neoster, pač pošpikan z LSD-jem in HTC-jem, je novi album Just to Feel Anything čisto druga zgodba. Emeralds so prispeli v kokainsko osredotočena osemdeseta, v obdobje Wall Streeta in Top Guna, v obdobje z neonkami in plastiko ovitega slabega okusa. Ampak saj je že dovolj, če pogledamo naslovnico, kajne? Poceni izgledajoča in kvazi-futuristična naslovnica je dober slikovni približek, kako Emeralds zvenijo na novem albumu.
Nemškim krautrockerskim skupinam (tistim maloštevilnim, ki niso že prej razpadle) se v osemdesetih ni godilo ravno najbolje. Tangerine Dream so začeli delati glasbo za razne filme, zato je njihov zvok postal bolj oprijemljiv in nazoren. Izginila so prostrana obeležja albumov, kot sta Phaedra in Ricochet, pojavili so se določeni okvirji, iz njihove glasbe je začela izginjati eksperimentalna sila, ki so jo zamenjala ustrežljiva kičasta in new agerska obeležja. Kitarski akordi so postajali čedalje bolj osladni, celoten zvok bolj tenak, plastičen in stisnjen.
Vse, kar sem napisal za Tangerine Dream v osemdesetih, lahko z lahkoto pripišem tudi novemu albumu skupine Emeralds. Že v uvodnem Before Your Eyes se pred nami sladkasto bohotijo kitare, ki bi bolj spadale v kakšen nizkoproračunski znanstvenofantastičen film. V Adrenochrome že od samega začetka klepljejo poceni zveneči beati iz »škatlice«, vse skupaj pa bolj kot na »psihadelijo« spominja na divjo avtomobilsko vožnjo (Turbo Outrun!?). Verjetno bo dokončno starim hipijem iz rok padla kaseta pri tretjem zapisu (Through & Through), v katerem sintiji in kitara tako new agersko in oldfieldovsko zavijajo, da je še zadnjemu optimistu jasno: tukaj ne bo več gobic in pivnikov. Everything is Inverted zveni kičasto in plehko ter po zvoku spominja na tiste manj dobre albume Tangerine Dream (npr. Force Majeure). Predzadnji Just To Feel Anything nas spet popelje po cesti, kjer se na obeh straneh bohotijo svetlobne reklame. Zaradi svoje neposrednosti bi ga lahko brez skrbi uporabili v nadaljevanju Top Guna. Prav predstavljam si kombinacijo teh »herojskih« kitar in nočnega pristajanja reaktivcev! V zaključnem Search For Me in the Wasteland iz daljave zazvenijo Popol Vuh, a se je potrebno zelo zelo potruditi, da se jih razbere iz prevladujočih cheesy sentimentov.
Just To Feel Anything predstavlja obrat v skupininem ustvarjanju, ki večini ne bo povšeči. Psihadelična in zamaknjena sedemdeseta so pustila prostor bleščečim in plehkim osemdesetim. Emeralds delujejo, kot da se v določeno smer premikajo z jasnim namenom. Celotna estetika novega albuma daje občutek, da za zvočnim obratom stoji zavestna odločitev, kar lahko razumem. Tudi dolgovezno psihadelijo iz sedemdesetih so enkrat morali pustiti za sabo, a je vstop v osemdeseta prinesel tudi plehkost in poceni zveneč zvok, ki grozljivo krči vsebino njihove glasbe. Novi album je tako primeren predvsem za ljubitelje osemdesetih, ki se radi utapljajo v kičastih prostranstvih, iskalci bolj izzivalne glasbe pa so tokrat na napačnem naslovu.
Razlog, zakaj mi je ta album pri srcu, je v osnovi najširše narave: enostavno rad imam elektronsko glasbo. Že od nekdaj so mojo domišljijo bolj burili umetno generirani zvoki, a je tudi to področje postalo hitro nepregledno. Autechre, Fennesz, Monolake in Murcof je le nekaj posameznikov neplesne elektronske glasbe, ki imajo prepoznaven zvok in osebnost, torej tisto nekaj, kar jih loči od stotine podobnih. Rad jih poslušam, a med najljubše uvrščam le Geira Jenssena, ki ustvarja pod imenom Biosphere.
Jenssen je bil v osemdesetih član skupine Bel Canto, na začetku devetdesetih pa je začel izdajati albume kot Biosphere. Prvenec Microgravity (1991) so recenzenti odložili v predalček ambient techno, že z drugim albumom Patashnik (1994) pa je Jenssen na nekaterih zapisih zaplaval bolj prosto in neoprijemljivo. V tem obdobju izide Novelty Waves, pesem, s katero je prodrl do širšega kroga poslušalcev. Omenjena pesem je bila uporabljena v reklami za eno zelo znano znamko kavbojk.
Naslovnice nekaterih njegovih albumov povedo že pol zgodbe o glasbi. Substrata (1997) in Cirque (2000) sta v tem smislu enoznačna. S snegom pokrite gore ali pokrajine in s tem asociacijsko povezani fenomeni kot so nizke temperature, sneg in veter. Jenssen v svoji glasbi odslikuje lastnosti (nevarnosti in lepote) pokrajine v kateri živi (okolica Tromsa) in svetov, po katerih se potika kot zavzet alpinist. Sicer večina čisla njegov album Substrata, a je meni veliko ljubši Cirque. Smatram ga za bolj zaokroženega in koherentnega. Prav tako omenjeni album vsebuje vse njegove ključne produkcijske prijeme: široka ambientalna prostranstva z glasovnimi izseki, ki se počasi premikajo v ospredje in nato spet poniknejo v ozadje, toplo utripajoče nizkotonce in razne okoljske zvoke (veter, prasketanje ognja ipd.), ki glasbi dajejo geografsko sidrišče. Nikoli se nisem potikal po pokrajinah, po katerih je hodil Jenssen, a jih vseeno vidim in “slišim”. Arctic ambient, prepoznaven in specifičen.
When I leave
Algae and Fungi part 1. Proti koncu albuma udarijo bazične naravne sile. Ledeniki se lomijo, narava začne kazati grozečo podobo.
Too fragile To Walk On deluje kot sončen in prijazen dan po hudem neurju. Sončni žarki nežno božajo popotnika po licu, ki je tokrat odnesel celo kožo. Tokrat.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 