Poslušamo glasbo: Belle & Sebastian – The Boy with the Arab Strap (1998)

Belle & Sebastian zvenijo kot prva ljubezen, kot brezskrbno poletje, ko si star 16 let. Tako dober band, da si želiš njihovo ime napisati na roko. So krhek in intimen folk-pop z referencami na 60˙s pop, imajo bitersweet besedila, v ospredju pa so predvsem melanholična prepevanja frontmana Stuarta Murdocha in Isobel Campbell. Za svojo ustvarjanje majhnih pop draguljev uporabljajo bogat inštrumentarij: violine, trobento, škotske dude, klavir, kitaro, flavto. Imajo prelepe komade, ki se znajo preleviti tudi v majhne, vznesene simfonije, v melanholična, introspektivna raziskovanja. So na easy, a nikakor ne easy listening, so neagresivni, a nikakor ne neintenzivne. Začeli so skrivnostno, se izogibali medijev, na 60`s inspired naslovnice svojih albumov pa dajali slike svojih prijateljev.

Prvi album Tigermilk so izdali leta 1996 v nakladi 1000 kosov in čez noč postali kultni. Leta 1997 so izdali svoj drugi album If you`re feeling sinister in doživeli odlične kritike. The boy with with the arab strap je izšel leta 1998, a je velikokrat v senci obeh albumov – a smatram, da gre za njihov najboljši album, na katerem se nahajajo njihovi najboljši in najlepši komadi. Do danes so sledili še trije studijski albumi, (Fold Your Hands Child, You Walk Like a Peasant, 2000; Dear Catastrophe Waitress, 2003; The Life Pursuit, 2006) noben pa ni bil niti več blizu čarobnosti njihovih zgodnjih izdelkov.

Poslušamo glasbo: Air – The Virgin Suicides (2000)

Leta 1998 sem bil hooked. In sicer s strani albuma Moon Safari, ki se je diskretno in skoraj že sramežljivo pritihotapil v mojo zavest in tam ostal nekaj let. Poslušal sem ga večkrat na dan in z vsakim poslušanjem se je pri meni bolj udomačil. Slišal sem veliko nostalgije, toplih akordov ter introspektivnih ženskih vokalov. Pravi vesoljski elektro pop, ki je pri meni leta 1998 zasenčil vse druge albume. Leta 1999 je ponovno izšel EP Premiers Symptomes, ki je vseboval komade, ki sta jih Nicolas Godin in Jean-Benoît Dunckel naredila pred njunim prvencem. Šlo je za EP, ki je po marsikaterem elementu celo še presegel lepoto in magijo Moon Safarija. Kasneje me duet ni več tako pritegnil: zelo eklektičen drugi album, 10.000 HZ Legend (2001) se je prevečkrat izgubil v svoji eksperimentalnosti, Talkie Walkie (2004) se je nekako vrnil na pota starega zvoka, a z manj dobrimi komadi, novi album Pocket Symphony (2007) pa je prepričal le še deloma.

Dandanes skoraj več ne poslušam Moon Safarija ali Premiers Symptomes, se je pa tekom let izkazalo, da sem po krivici zapostavljal njun album The Virgin Suicides, ki je nastal kot soundtrack za istoimenski film Sofie Coppole. Ob času izida je ta soundtrack veljal predvsem za “prehodno izdajo”, torej za izdelek, ki krpa luknjo med duetovim prvim in drugim uradnim albumom. Ni bil ne vem kako sprejet, veljal je za preveč fragmentarnega, narejenega samo zato, da ozvoči film. A tekom let sem začel odkrivati, da skriva nekatere najboljše komade, ki sta jih Francoza naredila. Že uvodni, Playground Love nakazuje vzdušje celotnega albuma. Počasen ritem, melanholičen saksofon ter vokal so elementi, ki duetov trademark zvok premaknejo v bolj resne vode. In to je v bisvtu edini “pravi” komad na soundtracku, saj so ostalo predvsem kratki segmenti, skice, narejene za spremljavo določenih scen v filmu. A vseeno funkcionirajo. Na njih duet izrazi svojo bolj temačno stran, nekatere ideje pa prestopajo tudi že vode progressive rocka. Da vmes zvenita kot Pink Floyd (“Dark side of the moon-Wish you were here” faza) ne moti, a je to že bil znak, da sta dokončno “izgubila nedolžnost”. Njun zvok je bil tako bogatejši za nekakšno eksperimentalno dimenzijo, ki pa je še bolj do izraza prišla na drugem albumu 10.000 HZ Legend.

The Virgin Suicides je v glasbenem smislu bil prehoden album. Na njem so stare ideje trčile na nove zvokovne podobe, ki sta jih nato Francoza razvijala še na nadaljnjih izdajah. A magija je po tem albumu nekako šla in duet jo je znal le še redko obnoviti. Dokaj spregledan album torej, ki je velikokrat odpisan le kot “soundtrack”, pozablja pa se, da na njem slišimo dvojec v nekaterih nikoli več slišanih zvočnih odtenkih.

Gledamo filme: Bubba Ho-tep (2002)

Nadrealistično. Elvis Presley in temnopolti John F. Kennedy se v domu za ostarele borita proti staroegipčanski mumiji. Prehitro? Ok, počasi in od začetka. V filmu spremljamo eksistencialno praznega Elvisa, ki je pred nekaj leti s svojim posnemovalcem zamenjal mesto. Pravi Elvis zdaj nastopa v največjih luknjah, dokler se na enem nastopu ne poškoduje, pade v komo in se zbudi v domu za ostarele. V domu za ostarele pa se začnejo dogajati čudne stvari. Veliki skarabeji morijo ljudi, oživela mumija pa vsrkava duše nemočnih prebivalcev. Edina rešitev za dom sta Elvis ter temnopolti John F. Kennedy (ki so ga pobarvali, da bi ušel morilcem!), ki poskušata priti stvari do dna. Zveni bizarno? Je bizarno in nadvse originalno. Eden izmed najbolj originalnih filmov zadnjih nekaj let, z veliko WTF? momenti, ki se na začetku gre Naked Lunch, a nato postaja čedalje bolj špageti vestern. Svoje pridoda še glasba – strumne akustične kitare, ki spominjajo na Morricone-ja – ki spremlja najbolj komično-resne dele filma in veliki, končni dvoboj, ki se bo moral zapisati v filmske anale. Super!

Imdb. Trailer.

Poslušamo glasbo: Biosphere – Cirque (2000)

V glasbi Geira Jenssena se lepo zrcali kraj njegovega bivanja. Živi v Tromsu, mestu nad severnim tečajnikom, ki je izpostavljeno raznim specifikam norveškega podnebja. Tukaj že od zgodnjih devetdesetih pod imenom Biosphere razvija svojo vizijo »arktičnega« ambienta. S široko paleto zvokov mu uspe dobro izraziti lepote in tudi temne, skoraj že grozeče plati te razgibane pokrajine. Njegova unikatna vizija risanja teh prvinskih sil vsebuje distancirane in zgoščene plasti zvoka, ki so včasih prijetno tople, drugič pa sivo obarvane ter melanholične. Te, skoraj že monolitske plasti kombinira z globokimi ter počasnimi basi, posnetimi glasovi ter raznimi zvoki nordijskega okolja.

Cirque je izšel leta 2000 in je verjetno njegov najbolj kompakten album. Na dobrih 47 minutah pokaže vse svoje trademarke: zvoki okolja (kapljanje vode, prasketanje ognja) se kombinirajo z neoprijemljivimi ambientalnimi tokovi, posnetimi vokali in basi, ki na trenutke že 4/4 utripajo in tako posegajo v plesne vode. Posneti in filtrirani glasovi se pojavijo, dodajo tisto piko na i celostni zvočni sliki, nato poniknejo, se preselijo v ozadje. Repeticija je eno izmed glavnih orožij Jenssena. A nikoli ne slišimo dvakrat isto! Čeprav se pred poslušalca vedno vračajo iste zvokovne pokrajine, so vsakič, ko se vrnejo malce drugačne. Spremembe so predvsem na mikro nivoju, ki je na albumu poglaviten rezervoar za zvočne spremembe. Posamezne komade je nemogoče izpostaviti saj album deluje kot celota, komadi se prelivajo iz enega v drugega. Cirque se začne bolj mirno, vse skupaj deluje kot tipanje terena, tišina pred neurjem, ki pride na koncu. Zaključek je spektakularen, poslušalca pričaka pravi glacialni hrup, ledeniki se lomijo, ehoji polnijo, vse skupaj pa dopolnuje neusmiljen drum & bass ritem, ki epsko, dvodelno Algae & Fungi pripelje do umirjene Too Fragile to Walk On, ki je bila med drugim tudi uporabljena v filmu The Mothman Prophecies (2002).

Cirque je veliki ambientalni album, ki pa je v Jenssenovi diskografiji dostikrat omenjen šele za njegovim prvencem Microgravity (1991) in njegovo prvo ambientalno mojstrovino Substrata (1997).

Jenssen deluje tudi še danes in dokaj redno izdaja albume (npr. leta 2002 je izdal Shenzou, na katerem je med svoje nordijske zvoke speljal Debussya, zadnji album Dropsonde pa je izšel leta 2006). Je eden izmed najkonsistentnejših producentov, saj že dobrih 15 let izdaja kvalitetne glasbene albume, pravcate elektronske pokrajine izven vseh modernih smernic in tokov.

Gledamo filme: kjer je en, jih je več – Dawn of the Dead (1978) & Day of the Dead (1985)

Romerova serija zombi filmov je verjetno najbolj znana v žanru. Čeprav je beseda zombi – vsaj v Romerovem kontekstu vprašljiva. Beseda zombi se ne pojavi v nobenem izmed njegovih filmov (prvič se mi zdi, da šele leta 2005 v Land of the Dead – pa še to v director`s cutu), večinoma se ljudje samo sprašujejo kaj so, ali so živi, kaj jih žene ipd. (besedna zveza living dead pa je tako ali tako še bolj tabu).

Po dokaj low budget Night of the Dead (1968), ki briljira z end of the world vzdušjem je sledil Dawn of the Dead z italijanskim maestrom Argentom kot producentom in glasbeno skupino The Goblins, čigar glasbo smo že poslušali v klasikih kot so Deep Red, Suspiria ali Tenebre. Kot pri vseh Romerotovih zombi filmih, smo že od samega začetka vključeni v mrzlično dogajanje – tokrat v televizijskem studiu, iz katerega se fokus preusmeri v štiri glavne protagoniste, ki s helikopterjem pobegnejo s prizorišča. Spodaj v mestu jih čaka velika praznina in veliko zombijev. Pristanejo na supermarketu, v katerem se poskušajo udomačiti, zombijem pa preprečiti vstop. To je osnovna zgodba, ostalo pa sestavlja veliko krvi, originalnih načinov ubijanja zombijev, groteskno-komičen način celotnega početja in nekaj filozofskih rezin – parafraziram “Zakaj prihajajo v supermarket?” “Kot izgleda je to res močna navada”. Zombiji izgledajo bolj tko tko, zaradi gledanja filma v HD-ju pa so izpadli še bolj smešni in slabo narejeni. A funkcionirajo. Konec je – kot se za zombi filme spodobi, nedorečen in odprt. Dawn of the Dead je lepo gledljiv film – tudi zelo zabaven, a z vmesnimi drobci resnosti, ki film zadržijo, da ne pade (preveč) v komične vode. Leta 2004 je film dobil tudi zelo dober remake, ki pa je gledalcem postregel z novo generacijo zombijev – ultra hitrimi, ob katerih pa se nekateri old scool “zombilogi” le zmrdujejo.

Leta 1985 je sledila tretja instalacija iz serije, Day of the Dead, označena tudi za najslabši del serije. Tudi tokrat takoj pademo v dogajanje – v vojaški bunker, kjer peščica znanstvenikov raziskuje zombije in nekaj vojakov, ki jih ščiti. Romero se v tem delu bolj posveti zombijem, spremljamo veliko pogovorov o tem, kako zombiji delujejo in vidimo celo poskuse, da bi jih spremenili in počlovečili. Izvemo torej nekaj o ozadju zombijev, kar v prejšnjih dve delih ni bilo tako v ospredju. Filozofskih in družbeno-kritičnih namigovanj preko dialogov je dosti več, vse skupaj poskuša imeti neko poanto, a ne vedno uspešno. Gledalec mora potrpeti nekaj “počasnih” delov, a na končno oceno filma to ne vpliva veliko. Zombiji izgledajo boljše, bolj grozno, pravtako smo priča nekaterim prav nagnusnim prizorom. Film deluje “težje”, ta občutek pa še podkrepi kopica preklinjanj ter psihičnega terorja med glavnimi igralci. Day of the Dead je presenetljivo resen film, dokaj nasilen in hladen. Kljub nekaterim minusom pa ima film nekakšen čar, da gledalca pritegne. Pravtako je Romerotu uspelo dokaj ozko usmerjenemu scenariju zombi filma še vdahniti določene nianse, zaradi katerih izpade film še vedno malo drugačen od drugih in ne le “variacija že videnega”. Dober del serije, čeprav verjetno najbolj podcenjen.

Poslušamo glasbo: Clouddead (2001)

V bistvu še danes, dobrih 6 let po izidu, ne vem točno kaj poslušam. Hip-hop z bizarnim smislom za humor? Velik “drug influenced” joke? Uglasbitev nadrealistične poezije? Ali nekaj, kar tudi še v letu 2007 nima svojega imena?

A najprej bolj oprijemljive stvari. Skupino Clouddead sestavljajo trije člani: : Why?, Odd Nosdam in Doseone. Po številnih umetniških projektih so leta 2001 izdali svoj prvenec pri založbi Big Dada – podzaložbi Ninja Tuna. To so dejstva, ostalo je le poskus opisa.

To, kar vsi trije protagonisti skupine izpuščajo iz svojih ust ni ravno repanje oziroma vsaj ne v klasičnem pomenu. Bolj gre za počasno in zadeto govorjenje (predstavljajte si Cypress Hille na polovični hitrosti!), ki ga spremljajo škripajoči ter primitivni ritmi. Dobro, naši čudaki tu pa tam ujamejo celo kakšen flow, a se le-ta spet hitro prelije v recitiranje, govorjenje, groteskno pačenje ali skoraj že ritualno zaklinjanje. In ko ga potegnejo še večglasno je to obenem bizarno in fascinantno – poslušalec pa dokončno hooked.

A to je le en obraz tega albuma. Ostalo zapolnjujejo gosti ambientalni kolaži, ki povzemajo najbolj vznemirljive trenutke Angela Badalamentija in Brian Ena. Ko je torej trio brez besed so čisti elektroniki, ki ustvarjajo pravcate lo-fi simfonije, semplajo gasilske orkestre, mešane pevske zbore ter se gredo primitiven music concrete. In ko niso nič od zgoraj naštetega, zvenijo kot bizarna radijska igra ali kot nekaj, kar je nastalo na enem dolgem tripu.

Težko je opisati glasbo, ki jo delajo Clouddead, a ostaja spoznanje, da njihov prvenec tudi po šestih letih še ni izgubil svoje magije. Album transcendira hip-hop, ga približuje nekakšni perverzni poeziji, suicide-hopu oziroma psihotičnim blodnjam osebe, ki se je izgubila v gostem roza oblaku iz naslovnice. Tako zveni hip-hop, če ga delajo beli (in zadeti) art študenti.

Clouddead so bili šele začetek. Za njimi so prišli razni projekti vseh treh članov (npr. skoraj enako dobri Themselves ali bolj znani Subtle), znotraj katerih so stil, zakoličen na prvencu razvijali še naprej – dostikrat tudi pod okriljem založbe Anticon, ki je sčasoma postala referenčna točka “novega” hip-hopa. Clouddead so leta 2004 izdal svoj drugi album Ten, ki pa me ni več tako potegnil. Projekt Clouddead je po tem albumu nehal delovati, posamezni člani pa še dandanes pridno izdajajo albume.

Čakamo na glasbo: Portishead – po desetih letih novi studijski album???

A se kdo še spomni skupine Portishead? Skupine z melanholično pevko Beth Gibbons, ki je leta 1994 izdala jazzy, eklektično in zakajeno mojstrovino Dummy in tako postala vzor za kopico trip-hop skupinic, ki so preplavila devetdeseta? Skupine, ki je leta 1997 izdala svoj drugi album Portishead in na njem povzemala noir momente velikih orkestrov iz petdesetih? Skupine, ki je nazadnje izdala album Roseland NYC Live leta 2001, nato pa izginila z obličja zemlje? No, niso več ravno v delovnem spominu vsakega poslušalca, zato je toliko bolj presenetila novica, da naj bi izdali novi album. In to kmalu. Trenutno je zadeva v procesu miksanja, nato pa baje pripravljena za izdajo. Upam, da bo kaj iz tega saj gre za skupino moje mladosti:)

Več informacij na njihovi strani in predvsem tukaj.

Tukaj pa še njihov superhit!

Poslušamo glasbo: UNKLE – Psyence Fiction (1998)

Še na krilih dobro sprejetega prvenca Endtroducing, se je Dj Shadow lotil sodelovanja z James Lavellom, lastnikom založbe Mo`Wax. Ustanovila sta projekt Unkle, čigar prvenec nosi naslov Psyence Fiction. Album traja dobrih 55 minut, a se včasih zaradi svoje širokopoteznosti, eksplicitnih artističnih ambicij in polno mero idej zdi, kot da obsega – oziroma bi moral obsegati – vsaj 2 CD-ja. Psyence Fiction je konglomerat različnih zvokov, idej in gostov, ki kot celota deluje zelo nekoherentno, a v sebi skriva marsikateri pozabljeni dragulj. Zvok je tight in neusmiljen: trdi ritmi se kot za šalo spajajo z bombastičnimi efekti, klavirskimi akordi ter simfoničnimi elementi. Celoten album je odet v nekakšen futurističen oklep v katerem kar mrgoli noir scenarijev ter postapokalipse. K takemu projektu seveda spadajo tudi visokokaratni gostje in teh ni malo: Richard Ashcroft (The Verve), Thom Yorke (Radiohead), Mike D (Beastie Boys), Kool G Rap, Alice Temple, Jason Newstead, Mark Hollis in npr. takrat še dokaj neznani Badly Drawn Boy.

Med vrhunce albuma spadajo furiozen Guns Blazing (s Kool G Rapom), devet minutni elektro-simfonični Lonely Soul (z Richard Ashcroftom), odrezavo odrepani The Knock (z Mike D-jem) ter zaključni, radioheadovski Rabbit in your Headlight (s Thom Yorkom). Na albumu se nahaja še nekaj zelo izrazitih inštrumentalov, ki v intenzivnosti, za vokalnimi komadi ne zaostajajo čisto nič.

Psyence Fiction je v času izida naletel večinoma na negativne odzive. Večina ga je odpisala kot kaotičen in pretenciozen projekt, brez repa in glave, ki poskuša vse, a mu uspe le malo. Album resda ni perfekten, a je eden izmed tistih simpatično-pretencioznih projektov iz »everything goes« devetdesetih h kateremu se vedno rade volje vračam.

Unkle ni ostal enkraten dogodek, ampak ga je Lavelle (sicer brez Dj Shadowa) do zdaj aktiviral še dvakrat – leta 2004 z albumom Never, never land in letos, z albumom War Stories. Stil se radikalno ni spremenil – Lavelle še vedno stavi na veliko dramo, bombast ter zveneče goste (npr. Josh Homme, 3D, Ian Brown), a zaenkrat z manj zanimivimi ter uspešnimi rezultati kot na prvencu.

Video: Unkle feat. Thom Yorke – Rabbit in your headlights

Poslušamo glasbo: Deltron 3030 (2000)

Damon Albarn, frontman skupine Blur je znan po svojih stranskih projektih, ki se jih je tekom let nabralo kar veliko: The good, the bad & the queen, Mali music in verjetno najbolj znan – Gorillaz. Malo manj znan projekt, pri katerem je tudi sodeloval, pa se imenuje Deltron 3030. Deltron 3030 je “superskupina”, sestavljena iz različnih producentov, raperjev in pevcev. Jedro projekta tvorijo producent Dan the Automator, MC Del tha Funkke Homosapien in Kid Koala. Ta trio je skonstruiral pravcati dystopian konceptualni hip-hop album, ki opisuje življenje v letu 3030. Album govori o Deltron Zeru, ki živi v represivni družbi, je izpostavljen nenehni kontroli, mega korporacijam, vmes pa še poskuša osvojiti naslov Galactic Rhyme Federation Champion-a. Da naslovnica spominja na velike antiutopije tipa Brazil ali Metropolis ni naključje – tudi na Deltron-u slišimo futuristične pridige na temo tehnologije, kontrole, tesnobe in paranoje.

Na albumu sodeluje še kopica gostov, ki so si za to priložnost nadeli različne futuristične identitete: Mark Bell (produciral npr. Björk in Depeche Mode), Money Mark (produciral npr. Beastie Boys-e), raperji Prince Paul, Beans ali Mr. Lif, med pevci pa velja omeniti še Sean Lennon-a (ja, to je sin od malce bolj znanega Lenonna!). A seznam sodelujočih se tukaj šele začne – na albumu je vsega skupaj sodelovalo približno 30 oseb!

Deltron 3030 je eden izmed najboljših hip-hop albumov zadnjih 10 let in je bil v času svojega izida (2000) močno spregledan. Hip-hop je ustoličil kot visoko umetnost, močna konceptualna obarvanost pa ga postavlja ob bok drugim velikim konceptualnim albumom glasbene zgodovine.

In kakšna je bila usoda projekta Deltron 3030? Manjša skupina sodelujočih (npr Dan the Automator, Damon Albarn in Kid Koala) so ustanovili Gorillaz – komercionalno veliko bolj uspešen projekt, saga o Deltron-u pa do letošnjega leta še ni uzrla nadaljevanja.

Gledamo filme: noč velikih pokov! – Die Hard 4 (2007) & Transformers (2007)

Motivacija za ogled obeh filmov je bila praktično ničta. Še najbolj me je vlekel Die Hard 4, pa še to zaradi kar dobrega prvega in drugega dela, ki sta lepa primera rudimentarnega akcijskega filma (»sam proti vsem«). Tretji del je že bil veliki cirkus, a manj dober kot prva dva. In zdaj torej četrti del, spet z Willisom. Piše se leto 2007 in akcijskih filmov, kot smo jih poznali v osemdesetih in začetku devetdesetih v bistvu več ni. Še najbližje temu so zdaj kul akcionerji tipa Transporter ali Crank, ki so upehan žanr dvignili spet v nove višave. Die Hard 4 izgleda v primerjavi s prej naštetimi kot C kategorija, Bruce Willis pa v novem, digitalnem svetu kot če bi ga potegnili iz naftalina. Film je v bistvu tako nezanimiv, da ga more režiser na vsakih nekaj minut oživeti s kakšnim efektom ali eksplozijo – če se to ne bi zgodilo bi gledalec verjetno dokončno zaspal. Četrti del ne potegne, je večinoma kar dolgočasen in predolg (kje ste videli akcijski film, ki bi trajal dve uri?). Willis je dokaj okoren in deluje na trenutke zelo utrujeno, njegovi one linerji pa suhi. Dokaj nepotrebno nadaljevanje in upam, da ne bo petega dela.

Link na trailer.

Veliki roboti, ki se mlatijo? Zveni kot naloga za kralja bombasta, Michael Bay-a, ki nam je že prinesel mega spektakle kot so Armageddon in Pearl Harbor. “Večje, močneje, glasneje” je prisotno tudi pri filmu Transformers, pravtako pa še nekaj ostalih bayevskih stalnic: tanka zgodba, za lase privlečene scenarijske rešitve, kopica osladnosti, implicitnega, bedastega patriotizma ter na trenutke že patetične požrtvovalnosti. A kljub vsemu so Transfomers film, ki deluje – vsaj na nekaterih ravneh. Je preprosta in gledljiva zabava, dovolj zanimiva in celo simpatična, da gledalcu dve uri in pol mineta kar hitro. Za summer blockbuster niti ne tako slab film, a je pri takšnih filmih določene stvari pač treba vzeti v zakup.

Link na trailer.