Mesec: julij 2010

Poslušamo glasbo: ŠKM banda: Izštekani (2010)

Začetki glasbene skupine Štefan Kovač Marko banda (poimenovane po murskosoboškem narodnoosvobodilnem heroju) segajo v letu 2003. Kvartet  je leta 2005 nabiral izkušnje na Klubskem maratonu, še istega leta pa pod okriljem DIY založbe God Bless This Mess izdal prvenec Patentat. Sledili so koncerti doma in v tujini, leta 2008 pa drugi album Šamar Janka. Lani so nastopili v radijski glasbeni oddaji Izštekani. V njej voditelj Jure Longyka gosti razne glasbene skupine, z njimi sproščeno kramlja, nato pa jih prepusti ustvarjanju. ŠKM banda je v tej oddaji nastopila septembra 2009, pred kratkim pa je njen nastop v zvoku in sliki izšel pri založbi God Bless This Mess.

Skupina je predstavila 12 pesmi, pri izvedbi nekaterih pa so ji pomagali prekmurski rojaki Mlada beltinška banda, ki nadaljuje tradicijo prekmurske ljudske glasbe in Kraški solisti, skupina glasbenih posebnežev, ki se ne ozirajo na glasbene predalčke.

V skupinini glasbi slišimo dinamično »postrokovsko« interakcijo obeh kitar in tudi občasne zvočne izbruhe – a na splošno gre za skupino, ki noče iti po predvidljivih poteh. Zaradi hitrega menjavanja tem in tempa njihova glasba deluje živo in večplastno. Zvoki postrokovske melanholije se hitro speljejo v nagruvano prestopanje ali celo funkovsko ovinkarjenje. Skupina svoj zvok nenehno razvija, a temelji ostajajo trdni: čvrst ritem, prizemljeni bas in vedno prisotni kitari tvorijo koherentno sliko, ki je dovolj fleksibilna in odprta, da se v njej najde mesto tudi za druge ideje in inštrumente (mogoče tudi kdaj za glas?). Mlada beltinška banda in Kraški solisti s svojimi inštrumenti (npr. cimbale, violina, klarinet, harmonika, pozavna, trobenta) v to sliko vnesejo dodatno pestrost in barvo – prvi, etno pridih, drugi, nekaj razpuščenosti in freak outa.

ŠKM banda ima trdno zvočno sliko v kateri odmevajo razni vplivi, kot tudi občutki, impresije in glasbene ideje. Energija in vznesenost spominjata na prvenec skupine Mogwai, hitro menjavanje tem na ameriške Don Caballero, ko pa se v njihovo glasbo vključi Mlada beltinška banda, zvenijo kot nalašč za Drugo godbo – in glej, na letošnji so tudi nastopali!

Skupinine pesmi so natančne, hja, matematično natančne, a vseeno zvenijo spontano. V ospredju je tehnična zverziranost članov, ki delujejo kot dobro usklajena celota. Tudi občutek, da skupina včasih ravno to zverziranost postavi v ospredje in se naslaja nad lastno tehnično podkovanostjo, ne moti. Izpiljeno in negovano igranje je del skupinine biti, ki kljub referencam razpolaga z dovolj lastne identitete. Posamezne pesmi je težko izpostaviti, nastop je zaokroženo zvočno potovanje, ki ga ni smiselno razčlenjevati.

Na DVD se nahaja tudi skupinin videospot za pesem Čas. Pred nami se odvrti cel krog življenja, od rojstva do smrti, nostalgične posnetke pa spremljajo skupinini melanholični zvoki. Dober dodatek, celoten DVD pa še en primer izjemno produktivne prekmurske alternativne scene.

Advertisements

Stereolab oz. The Summer of ’10, četrtič

Stereolab so kul in seksi, tako kot Belmondo in Delon s čikom v ustih. So tudi “easy”, “fensi” (hej, saj pojejo tudi v francoščini!) in prijetni za uho, a še zdaleč ne easy listening, s katerim nas posiljujejo na plažah ali “lounge” lokalih. Izda jih eksperimentiranje, mestoma pikra besedila in monotona, skorajda že meščansko zdolgočasena vokalna interpretacija, ki nam da vedeti, da je njihovo mesto bolj pri umetnikih, kustosih in novovalovskih režiserjih.

Naslovnica albuma Dots and Loops (1997) spominja na naslovnice legendarnih Schwannovih katalogov, na igrive in sveže kombinacije barv in linij, ki so v petdesetih in šestdesetih razveseljevale kupce “črnih plošč”. Čista nostalgija in art šik, ki se odraža tudi v skupininem negovanem in rahlo psihadeličnem space age popu. Groovy, bi rekli v šestdesetih.

Stereolab – Miss Modular

Poslušamo glasbo: Moby – Wait For Me. Remixes! (2010)

Tudi po večkratnem poslušanju in resnem razmisleku se ne morem spomniti nobenega razloga, zaradi katerega bi lahko priporočal nov izdelek znamke Moby. Če sem iskren, ne najdem tudi nobenega razloga za priporočanje Mobyjevega prejšnjega albuma in – če sem že v elementu – vseh zadev, ki so pod njegovim imenom izšle po letu 1997. Kje se je zalomilo?

Začelo se je dobro, npr. s klubskim klasikom Go, zasanjanim Ambientom (1993) in leta 1995 izdanem Everything is Wrong, albumu, na katerem je zbrana vsa paleta Mobyjevih glasbenih izrazov: kitarska jeza (All That I Need Is To Be Loved), klubsko butanje (Feeling so Real, Everytime You Touch Me), vznesene himne (God Moving Over The Face Of The Waters) in sentimentalne baladice (Into The Blue). Kdor želi imeti doma le en Mobyjev album, z Everything is Wrong ne more zgrešiti. Z njim je naredil prve korake proti lestvicam in širši množici, a še vseeno ostal malce poseben glasbeni izvajalec, obogatitev za takratni mainstream. »Anonimno« obdobje je končal leta 1997, ko je izšla kompilacija I Like to Score. Na njej so zbrana njegova dela, ki so bila uporabljena v raznih filmih (npr. Heat, The Saint in Scream).

Leto 1999 je bilo prelomno, izšel je album Play. Na njem je Moby stare ameriške folk pesmi križal z modernimi ritmi in zadel terno. Album se je prodal v deset milijonski nakladi ter prinesel množico hitov (Porcelain, Why does my heart feel so bad, Natural Blues, itd.), ki so odmevali v reklamah širom sveta. Pozorno poslušanje in kritična razdalja pa sta odkrili nekatere druge plati. Moby se je za potrebe albuma zakopal v zgodovinske posnetke Alana Lomaxa, jih porezal z občutljivostjo vaškega mesarja in opremil s preprostimi beati. Nastale so pesmi, ki so sledile samo enemu algoritmu: za vsako ceno doseči najširše možno občinstvo. S tem seveda ni nič narobe, a predvidljivost zapisov, narejenih po najbolj banalnih, a vrhunsko bankabilnih vzorcih ter skrajno nepazljivo, površno in nekrofilsko ravnanje z zgodovinskimi posnetki je pustilo grenak priokus glasbenega diletanta, ki povprečje s pomočjo vzvodov trga spreminja v zlato.

Play je bil nesramno enostaven in prozoren, z naslednikom 18 pa je Moby potonil še globlje. Ponovil je zmagovito formulo predhodnika, a se še bolj posvetil ugajanju; zabredel je v območje sentišev, new agerskega kiča, srce parajočih baladic in smešno predvidljivih potekov. Moby se je začel ponavljati, reciklirati samega sebe. Postal je zvočna kulisa za eko frike, vegance in japije, ki so zvečer po napornem plezanju po kapitalistični lestvici potrebovali sprostitev. Postal je tipičen middle of the road, izvajalec, ki ne gane in ne vznemirja, izvajalec, ki neškodljivo brbota tam nekje zadaj in nas ne moti med vsakodnevnimi opravki. Z albumom Hotel (2005) pa je postal enostavno odveč.

Leta 2008 je izšel plesno naravnan Another Night, ki je zastavljen kot poklon New Yorku in njegovi bogati glasbeni zgodovini. Na njem se Moby do neke mere otrese omlednega kiča, ponudi korektno plesno glasbo, a vseeno pusti občutek upehanosti ter utrujenosti. Lansko leto izdani Wait for me je bil mišljen kot regeneracija, kot povratek h koreninam. Šlo je za Mobyjev poskus bega iz mainstreama; na albumu je sodeloval s Kenom Thomasom (Sigur Ros), prvi videospot pa je režiral David Lynch. Wait for me je bil manj pompozen, bolj intimen ter skromen, a vsebinsko gledano, povprečen. Leta in leta ustvarjalne kome so pač naredila svoje.

Letos je izšla kompilacija Wait for me. Remixes! na kateri so zbrani – hja, remiksi zapisov zadnjega albuma. Gre za obrtniško dovršen izdelek, ki cilja na plesišča. Izvedba je dovolj monotona in brezosebna, da bo dodobra podkurila naslednji stadionski rejv na Ibizi. Avtorji niso preveč komplicirali, iz originalov so vzeli le najnujnejše – osnovno melodijo ali refren ter dodali beate. Cilj je bil tako ali tako samo en – da šopa in da šopa res dobro. In ta cilj je dosežen, a vprašanje je zakaj za ples izbrati ravno to zbirko in ne katero izmed mnogih, ki trenutno krožijo po glasbenem vesolju? Dobrih argumentov za ne priložita niti zvezdi kot sta Carl Cox in Tiesto niti zvočna posebneža Paul Kalkbrenner in Gui Boratto. Vsi svoje delo opravijo sicer korektno, a zelo rutinsko in nezapomnljivo. Alternativa? Najdemo jo v Mobyjevi ropotarnici na polici z letnico ’96: Everything is Wrong: The DJ Mix Album ima vse, kar opisana kompilacija nima: zanimive reinterpretacije, dramo, napetost – pa še dobro šopa.