Mesec: oktober 2009

Obrazi, prvič

Original (1978): Kraftwerk – Die Mensch Maschine.

Prva izposoja (1981): The Fearless Four – Rockin’ It. Old School hip-hop at its best. Cold Crush Brothers, Fantastic Freaks, Double Trouble, Busy Bee in ostali lepo pozdravljajo – plus spomin na legendarna dokumentarca Wildstyle in Style Wars.

Druga, bolj glossy izposoja (1997): Jay-Z feat. Foxy Brown – Sunshine.

Advertisements

(Francoska) Magma

Magma so verjetno najboljši bend na svetu. Bend, ki transcendira progresivo in psihadelijo. Bombastičen, vznesen in dramatičen. Bend, za katerega so morali izumiti novo besedo – zeuhl. Wagner bi zajokal od sreče, Orff pa idejnemu vodji Christianu Vanderju stisnil roko.

Mekanik Destruktiw Komanndoh je THE album. Znam našteti vsaj 20 pasaž, ki mi vedno znova dvignejo vse kocine. Glasba, večja kot življenje.

Studio Zünd je impresivna zbirka vseh studijskh albumov, novembra pa izide nov album Emehntehtt-Re. Album, ki se bo ob koncu leta sigurno znašel na mojem seznamu najljubših albumov.

Prilagam še (seveda) japonske čudake Koenjihyakkei, ki igrajo nekakšen neo-zeuhl. Tudi zelo dobro.

Čakam filme – prvič

Tokrat filmov ne gledam, ampak jih čakam. Se pa sprašujem kje in kdaj bom spodaj naštete filme lahko videl. Prvi del.

Kot ljubitelj giallo žanra – zvrsti, ki je profilirala režiserje kot sta Fulci in Argento ter vplivala na pojav slasherjev v osemdesetih – sem potreboval malo, zelo malo, da so se mi orosile oči. Od sreče seveda. Pravi fen bo pogledal spodnji plakat in razumel.

Pure giallo feeling, od razgaljene mladenke na plakatu, pa do mračne grožnje, ki se izraža preko zlovešče rokavice. Eros in tanatos gresta spet z roko v roki kot v najboljših časih Argenta, Fulcija, Lenzija, Bave, Martina in drugih prvakov žanra. O vsebini filma Amer sicer vem malo. Vse, kar mi je uspelo izbrskati je, da pripoveduje o življenju Ane, ki jo spremljamo v treh obdobjih: v otroštvu, najstništvu in odraslosti. Videl sem tudi nekaj slik iz filma in kar sem videl je izgledalo kot Suspiria – torej uporaba svetlobe na tak način, da film vleče na modro, rdečo in rumeno. Vem pa, da sta ga posnela Hélène Cattet in Bruno Forzani, dva absolutna fena žanra. Recenzije so odlične, vse pa kaže na flm, ki vizualno in zvokovno sledi “originalom” iz sedemdesetih. Spodaj prilagam kratek teaser, ki vsebuje enega izmed prepoznavnih znakov giallo žanra – črno usnjeno rokavico ter glasbo, ki spominja na najboljše klavstrofobične izdelke Morriconeja (npr. The Cat o’ Nine Tails in The Bird with the Crystal Plumage).

Pričakovanje: maksimalno!

Tudi ikona giallo filma Argento je posnel svoj novi film. Naslov je hja, Giallo. Ali gre za podobno ironijo kot pri krautrock legendah Faust, ki so enega izmed svojih najboljših komadov naslovili kar s Krautrock ali pa za zavestno (in omnipotentno) pozicioniranje v prvo vrsto? Ne vem natančno, kaj naj si mislim. Po trailerju sodeč, izgleda film malo preveč ameriško, a po zelo dobri Tretji materi sem optimističen. Igra Adrien Brody, trailer pa napoveduje kar nasilen in krvav dogodek. Iskali bodo morilca, ki se potika v svetu mode in pobija manekenke. Hm, zgodba je v obrisih zelo podobna filmu Blood and Black Lace iz leta 1964, ki velja za enega izmed prvih giallo filmov. Od tega je minilo točno 45 let. A gre torej vseeno za poklon žanru?

Pričakovanje: oprezno optimističen – zaradi The Third Mother optimističen, zaradi v tem desetletju šibkejših Sleepless in The Card Player oprezen.

Vrnitev italo šokerja oziroma od starcev spet k malo mlajšim, k filmu Shadow, italijanskega režiserja Federica Zampaglioneja. Vsebina je enostavna: dva izletnika raziskujeta neokrnjeno naravo in naletita na vaški mit, ki skriva nepredstavljive skrivnosti. Čisto dovolj vsebine za takšen tip filma, od katerega pričakujem kri in brutalnost, ki bo sledila evropski doktrini šokerjev in ne brezjajčni ameriški, ki se zadnja leta žali z rimejki filmov kot je Last house on the Left. Kot rečeno, če bi šlo za ameriški film, ne bi delal panike, ker pa gre za italijanskega so moja pričakovanja maksimalna.

No, da pa ne bom do Američanov samo krivičen … The House of the Devil je zelo obetajoč horor, ki izgleda kot, da je nastal leta 1982. V njem se vrača motiv stare hiše v kateri se dogajajo čudne stvari. Verjetno se lahko pripravimo na mračne hodnike, srhljive izlete v klet in na škripajoča tla. Izgleda dobro, two thumbs up.

Onyx in Biohazard oziroma moj prijatelj vedenjc

Moj najboljši prijatelj v osnovni šoli je bil vedenjc. Ugovarjal je učiteljem in motil pouk. Njegova zgodba je bila tipična. Ločena starša, odraščanje v blokovskem naselju in ničelni interes za šolo. Uveljavljal se je na razne načine, s pretepi in manjšimi krajami. Zaradi njega sem bil lastnik treh Ali Enovih Levih scen, kar se mi je takrat zdelo zelo kul – trgovcem verjetno manj.

Kako sva se spoznala, ne vem več, prav tako ne vem kaj za vraga sva se sploh menila – vem pa, da sva poslušala veliko glasbe. Rap metal, kot je rekel on. Bodycounte in “Rejdže”. Ni mi ravno najbolj sedlo, sva se pa zato ujela pri Prodigyjih.

Razumela sva se, čeprav sva si bila dokaj različna. Jaz iz urejene družine, v vato zavit, on bolj robat, z ulice. Hm, mogoče pa ravno zato!

Veliko sva presedela pri njegovemu sosedu, takrat 16-letniku, ki je imel vse, kar si povprečen 14-letnik želi: avto, za katerega ni imel izpita, babo in dobro ozvočenje. Bil je že bolj hardcore vedenjc, a občudovali smo ga vsi.

S prijateljem sva stike obdržala še celo srednjo šolo, nato pa se nekako izgubila. Nazadnje sem ga videl pred dvema letoma. Končal je šolo, se s punco preselil v drugi kraj in dobil službo.

Spodnji komad je povezan s tistim časom. Ko sva ga videla na televiziji (na Videošponu?) sva ponorela in takoj šla težit v lokalni (in kratko živeči) Dallas Mute Shop. Izvedela sva, da gre za soundtrack Judgement Night (iz istoimenskega in niti ne tako slabega filma). Imeli so točno en izvod, ki pa sem ga kupil jaz. Moj prijatelj je bil namreč tisti teden – zaradi spora z mamo – brez keša.