The Prodigy (The Prodiđi)

1994. 1.

Ne spomnim se veliko iz tega obdobja. Mogoče se tudi ni nič za spomniti. Včasih me preletijo občutki, vtisi, spomini in slike, za katere pa nisem več prepričan, ali so res iz tistega časa ali pa so nastali pod vplivom notranjih silnic, ki naše spomine popačijo in popravijo. Deloma lahko pač sklepam, da sem bil isti kot večina v tem obdobju: samopomemben, egocentričen in najpametnejši na svetu. Zagotovo pa vem, da sem že takrat norel za glasbo. Tisto, kar sem takrat poslušal, imam zdaj skrbno spravljeno v škatli pod posteljo, ampak recimo, da sem imel rad beate, ki sem jih iskal na kontinuumu mainstream – podzemlje. Eurodance in najtrši nizozemski techno iz plesnivih skladišč in klubov – no, tako sem si vsaj jaz to predstavljal.

1994. 2.

Bilo je čudovito brezskrbno obdobje oziroma bolje povedano, lahko bi bilo tudi polno skrbi, a je bilo takrat še lažje gledati stran. Udarec po glavi je prišel še prehitro, a tistega leta 1994 so bile druge stvari na sporedu. Recimo glasba, ki bi sedla na dušo. Nirvana me je dobila še premladega, zvok ja, žaganje kitar ja, ampak besedila se me niso dotaknila – šele čez nekaj časa sem ugotovil, da me besedila na splošno ne ganejo, t.j. ne zanimajo preveč, razen seveda svetlih in redkih izjem. Premlad sem bil, glasba, ki se mi je najbolj vtisnila v celice je izšla med leti 1994 in 1998.

1994. 3.

Vse, kar sem potreboval takrat je bil torej le še soundtrack. Prvenec Rage Against the Machine se me ni prijel; dober flow, dobro žaganje, a preveč agresivno. Cypress Hill – Black Sunday; totalno zadeti beati in flow, a na daljši rok premonotono. Death; prebrutalno, čeprav se me zadnje čase tole nekaj prijemlje. Pearl Jam; eh, za njih sem moral vsaj dva letnika srednje končat. Glasba iz filma Judgment Night; ja, to je bilo zelo blizu, žaganje in rap na enem kupu, a zmagovalec je bil en: Music for the Jilted Generation. Že prva pesem (prva po kratkem uvodu) Break & Enter je povedala vse. Der name war programm. Če so npr. The Doors še dobrih trideset let nazaj z uvodnim Break on Through obljubljali odprtje vrat na “drugo stran”, je bil klic skupine The Prodigy enostaven in rudimentaren: Break & Enter. Bolj primarno skorajda ne gre. To je bilo to: glasno, udarno in malce nevarno. In brez besedila, le koščki in koščki besed – kot da se generaciji X ni imelo ničesar za povedati. Glasba pred katero bi me starši in pedagogi svarili, če bi jo poznali.

1994. 4.

Nekega dne je prijatelj od nekod privlekel dva 30-centimetrskega nizkotonca, ki sta bila tako močna, da je odmevalo še tri nadstropja navzdol – in bi tudi odmevala še tri nadstropja navzgor, če ne bi prijatelj živel čisto na vrhu. »Si videl tisti spot, nekaj modrega mu leze iz ust«. Ja, Poison.

1994. 5.

Vsi smo bili enotni, to je to. Roker, metalec, reper in panker. We were all the same under the disco ball. Govorilo se je celo o prihodnosti “rocka”.

2012. 1.

Vedno so obstajale skupine, ki komplicirajo in skupine, ki gredo na prvo žogo. Skupine, ki komplicirajo si vzamejo čas, počasi razvijajo določeno idejo in pustijo poslušalca v napetosti, v pričakovanju.  Njihova glasba razkrije svoje čare šele po večkratnem poslušanju. In potem je tukaj še skupina The Prodigy, skupina, ki ni nikoli komplicirala. Do bistva je prišla takoj in brez oklevanja: distorzirana kitara, efekti, umazan in surov beat, zraven pa še dretje Keitha Flinta.

Nekdo, ki ima tako specifičen zvok, mora nujno slej ko prej trčiti ob samega sebe, se začeti neusmiljeno ponavljati in kopirati.  Zagona in idejnega kapitala je bilo ravno za dva res dobra albuma in peščico zgodnji rejverskih štanc. Nekaj so celo še izdali v novem tisočletju. Me ne zanima, no, sem poslušal in me ne zanima več. Ni pomembno in nikoli ne bo.

Nostalgično, kot tale spot spodaj.

Jacaszek – Glimmer (2011)

Življenje je bilo v preteklosti manj zapleteno. Tradicija, izročila in oblast dana od »zgoraj« so pomenile manj dilem pri odločanju o lastnem življenjskem stilu. Sin od zdravnika je bil zdravnik, ker je bil enako že njegov dedek in pradedek. Tekom časa so se vezi, ki so posameznika usmerjale v točno določeno smer, zrahljaje –  zadihali smo svobodneje, a v bolj zapletenem svetu. Dandanes obstaja veliko možnosti za strukturiranje lastnega življenja in identitete, a ta svoboda je prinesla tudi svojo ceno. Raziskave kažejo, da se posameznik težje odloča, če se mora odločati med velikim številom možnosti. Preveliko število izbir hromi in v posameznika polaga seme dvoma – a sem se pravilno odločil? Oblikovanje identitete in iskanje lastnega mesta v svetu je tako postal projekt, za nekatere tudi vseživljenjski.

Do drobljenja ozemlja je prišlo tudi na glasbenem področju. Ali to pomeni, da so ljudje zadnjih nekaj desetletij bolj kreativni? Verjetno ne, bolj gre za interakcijo človekove kreativnosti in razvoja tehnologije oziroma njene dostopnosti – ter seveda vpliva svetovne mreže, ki omogoča hitro porazdeljevanje novih impulzov. Svet glasbenih zvrsti je postal skorajda že nepregleden, saj verjetno ni dneva, ko se v kakšen predmestju, getu ali bogati četrti ne rodi kaj novega. »Predalčkanje« je le poskus imeti nadzor nad to zvočno zmešnjavo, a če pogledamo npr. seznam elektronskih zvrsti, ki jih beleži wikipedia, je tudi smiselnost tega početja vprašljiva. Tudi »predalčki« izgubijo smisel, če jih je preveč. Še tako dobra klasifikacija pa se podre, ko se uho sooči s tresljaji, ki presegajo okvirje že znanega.

Glimmer, novi album poljskega skladatelja Michala Jacaszeka, je en takšen primer. Sam avtor glede pojmovanja ne komplicira preveč – za njega je izraz »elektroakustično« dovolj dober, a dajmo tole vseeno malce razširiti. Na albumu so spojeni inštrumenti (klarinet, godala, čembalo) z umetno generiranimi zvoki, npr. s pokanjem in šumenjem. Med poslušanjem je težko ločiti oba svetova, oba pramena sta namreč skrbno spletena v kito, v enoten in celovit tok, tako da je težko reči, ali poslušamo klasično glasbo z elektronskimi polnili ali elektronsko glasbo, v kateri vznikajo glasbila. Glimmer je prebogat za ambient; glasba je večbarvna ter v nenehnem gibanju, mešanju in prevračanju – za drone pa preveč raznovrstna, čeprav ima celoten tok nekakšno podobno kvaliteto, vsaj v smislu osredotočenega potovanja proti določenemu cilju. Album je melodičen, a tudi učinkovit v svojem posredovanju vzdušja; kot celota se nagiba bolj v komorni in introspektivni kotiček. Jacaszek stavi na moč zadržanosti, skorajda že sramežljivosti zvokov. Pred poslušalcem se odvija glasba, ki ne stavi na velike geste in pompozne nastope, ampak bolj na rahločutnost in zamegljenost, ki spominja na impresionistične slikarije. Predstavljajte si orkester, ki v meglenem jutru, sredi polja, med gostimi meglicami, počasi gode, zelo počasi gode.

Jacaszek je z albumom Glimmer ustvaril poseben glasbeni svet, ki po eni strani zveni staromodno, zaradi čembala npr. baročno, a po drugi strani moderno in s tistim specifičnim svežim prebliskom. Zapisi rišejo melanholične pokrajine, ki se pred poslušalcem pomikajo po skrivnostnih enačbah višjega reda, mogoče celo po takšnih, ki so nastale izven človeka. Glimmer namreč zveni kot čudovita igra narave, ujeta in stisnjena na nosilec zvoka; v tem se npr. Jacaszek razlikuje od Murcofa, ki na prvi pogled ribari v istih vodah. Tudi Mehičanov glasbeni svet združuje klasičnega z elektronskim, a so njegove stvaritve bolj plastične in preračunljive, medtem ko pri Jacaszeku dobimo občutek, da smo opazovalci samodejno razvijajoče se celote, toplega in živega glasbenega organizma.

Glimmer riše izrazno močne slike in pripoveduje zgodbe, ki se intuitivno navezujejo na naravne, lahko tudi na specifične zemljepisne točke. Upodobljena mogočnost in rahločutnost narave spominja na nekatere albume elektronske glasbe, ki jih je težko ločiti od njihovih zemljepisnih sidrišč (npr. Ambient 4 in Cirque). Jacaszekova glasba lahko deluje kot ozadje, njena otožnost in romantična prefinjenost sta dovolj nemoteči, a bo imel poslušalec več od nje, če ji posveti celotno pozornost. Le tedaj bo namreč zablestela v vsej svoji opojnosti in privlačni neulovljivosti.