Kategorija: Ena dva

Čakalnica

Sedim v čakalnici. Ovija me veliko bele in malo zelene. Nagnjen sem naprej, z rokami si podpiram glavo. Opazujem črnolasko, zaobljeno na pravih mestih. Ima belo prozorno odelo, tako, da se vidi spodnje perilo. Perilo je modro, krojeno tako, kot mi je všeč. Spomnim se. Zadnji teden je ležal na postelji, nepremičen. Kratki sprehodi so mu predstavljali veliko muko. Spuščal je težko poslušljive zvoke: nekaj med umiranjem in spolnim vrhuncem.

Vstanem, grem do vrat in potrkam. Neznana pojava odpre vrata, me premeri, nakar se ji pogled ustavi. Čaka. Živjo, pravim, se nasmehnem in čakam. Danes nimam časa, mogoče jutri, mogoče pa tudi ne, pravi. Sem mislil, da je vse zmenjeno, odvrnem in še malo postojim. Vrata se zapro, jaz se usedem in spet zazrem predse. S kotičkom očesa, na moji desni, zaznam starejšo gospo, staro čez osemdeset. Rahlo se obrne proti črnolaski in odobravajoče pokima. Razume, ali pa se spominja kakšnega svojega lepega dogodka. Izgubi se v preteklosti, jaz pa se obrnem nazaj k vratom. Na stežaj se odpro, slišim: “Preživel bom, živel bom”. Veselim se za njega, zasluži si, da bo spet normalen. Vstanem, še enkrat pogledam nepredušno zaprta vrata in se odpravim ven iz tega zeleno-belega morja. Vse mi je jasno, a jezen sem vseeno. Zelo.

Advertisements