Po filmih kot so Transporter, Transporter 2 ali Crank, smo lahko Jason Stathama kronali za novo zvezdo akcijskega filma, žanra, ki je kraljeval predvsem v osemdesetih in v začetku devetdesetih. Statham je ta dokaj upehan žanr spravil v neslutene višave, kjer so kraljevali vzhodnjaški prijemi, nadrealistično kaskaderstvo ter dogajanja, ki so vedno hrabro prestopila meje mogočega in razumnega. Da se temu ni več reklo akcijski film, ampak akcioner, predstavlja le vrh ledene gore oziroma le semantični vidik prelomne spremembe v paradigmi “akcije”, ki je postala stičišče vsega adrenalinskega, a je to podajala na nekem še nikoli videnem nivoju ter z veliko mero stila (da je oba Transporterja napisal in produciral Luc Besson sploh ni presenečenje!).
Na papirju je War dogodek leta za vse ljubitelje akcijskih filomov, saj je združil dva igralca, ki sta zadnji čas posnela res odlične žanrske poslastice. Statham že prej našteta Transporterja in Crank, Jet Li pa zelo podcenjenega Danny the Dog-a. A na žalost samo na papirju. Ne vem kaj je hujše: ali reči, da je War veliko razočaranje ali, da gre za en čisto povprečen akcijski film, ki smo ga v takih oblikah videli že stokrat. Dve konkurenčni japonski mafijski družini, skrivnostni morilec Rogue in policist Jack Crawford (Jason Statham), ki je obseden s smrtjo svojega partnerja – so poglavitni elementi filma War, ki jih režiser Atwell sprovede v zelo nevznemirljivo celoto. Elementi filma so tako klišejski, da ga ne reši niti žolčni temperament Stathama niti hladna preračunljivost Jet Li-ja. Seveda vidimo veliko pretepanja ter strelskih obračunov, a so v primerjavi s kinetiko, npr. Transporterja, tako zelo nespektakularni in običajni, da srce boli. Film na koncu vsebuje celo twist, ki pa deluje zelo prisiljeno in je tam verjetno samo s tem namenom, da bi koga prepričal, da pred sabo nima čisto navadnega akcijskega filma. Ni mu uspelo. War je čisto povprečje, kar je v žanru akcijskih filmov skoraj že enako podpovprečju.
Alles wird Muzak. Alle werden gleich. 
Razočaranje.